23. člen ZUPJS

Za odločanje v sporih o priznanju in prenehanju pravice do državne štipendije je stvarno pristojno socialno in ne upravno sodišče.

Regres za letni dopust je obdavčljiv dohodek, ki ni oproščen plačila dohodnine, zato se upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja osebe, ki uveljavlja pravice iz javnih sredstev.

V davčno osnovo gre le regres za letni dopust, ki presega 100 % povprečne letne plače zaposlenih v Sloveniji. Nižji znesek od 100 % povprečne mesečne plače zaposlenih v Sloveniji se tako v davčno osnovo ne upošteva in od tega zneska se tudi ne odmeri dohodnina. Ker ne gre za obdavčljiv dohodek, ga tudi ni mogoče upoštevati pri ugotavljanju materialnega položaja družine pri odločanju o pravici do državne štipendije, kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje ter štelo, da je brez pravne podlage stališče tožene stranke, da je regres obdavčljiv dohodek in v celoti všteven pri ugotavljanju materialnega položaja družine. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo že v dveh drugih identičnih zadevah Psp 169/2022 in Psp 97/2022.

Regres, ki ga je upoštevala tožena stranka v višini 756,65 EUR je nižji od povprečne plače v Republiki Sloveniji in se tako ne všteva v davčno osnovo, kar pomeni, da ne gre za obdavčljiv dohodek, do česar se je pritožbeno sodišče opredelilo že v drugi zadevi (Psp 97/2022). Čeprav ZDoh-2 v 37. členu določa, da je regres za letni dopust dohodek iz delovnega razmerja, se ta denarni prejemek v skladu s 13. točko prvega odstavka 44. člena ZDoh-2 do višine 100 % povprečne mesečne plače zaposlenih v Sloveniji ne všteva v davčno osnovo. Ker ne gre za obdavčljiv dohodek, ga tako tudi ni mogoče upoštevati pri ugotavljanju materialnega položaja družine pri odločanju o pravici do državne štipendije.

V 9. točki 18. člena ZUPJS je določeno, da se v premoženje ne šteje kmetijsko in gozdno zemljišče, ki ga oseba zaradi starosti nad 63 let za ženske in nad 65 let za moške, bolezni, invalidnosti ali drugih osebnih lastnosti upravičenca, na katere upravičenec ni mogel vplivati oziroma jih ni mogel preprečiti, ni bila sposobna obdelati, dohodka pa s prodajo ali oddajo v najem ali zakup ni mogoče pridobiti, pri čemer nezmožnost obdelovanja do starosti 63 let za ženske in 65 let za moške ugotavlja invalidska komisija po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Kljub ugotovljeni nezmožnosti za delo, pa tožnica ni predložila nobenega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da dohodka s prodajo ali oddajo v najem ali zakup ni mogoče pridobiti. Ker torej ni izpolnjen drugi zahtevani pogoj, je bil torej fiktivni dohodek v višini 8,35 EUR pravilno upoštevan pri ugotavljanju dohodka družine. Ker je bil v sporni zadevi presežen cenzus (56 % neto povprečne plače) tožnica za sporno šolsko leto ni izpolnjevala z zakonom določenih pogojev za pridobitev pravice do državne štipendije.

Glede na metodološki način določanja KD, ko sploh ne gre za dejanske prihodke zmanjšane za materialne stroške, temveč na predpisan način ocenjen dohodek na vnaprej določenih kategorijah kmetijskih in gozdnih zemljišč skladno z ZUKD-2, tožnica v tem sodno socialnem sporu ne more uspešno zatrjevati, da višina KD ni takšna, kot izhaja iz uradnih evidenc pristojnega davčnega organa. Ni sprejemljivo stališče sodišča o presoji in preizkušanju višine KD v Informativnem izračunu dohodnine za sporno leto v smeri, ali je izkazan v pravilni višini ali ne. Tožbeni razlogi s tem v zvezi niso takšni, da bi po 171. členu ZUP-a dopuščali dokazovanje, da v javnih listinah, in sicer v odločbi o odmeri KD ali informativnem izračunu dohodnine, ki sta postali pravnomočni, saj ju tožnica po lastni izjavi v davčnem postopku ni izpodbijala, KD po ZUKD-2 ne bi bil pravilno ocenjen in odmerjen. Sicer se že načeloma ni mogoče uspešno sklicevati na pravno neukost ali nepoznavanje prava, kaj šele na nezavedanje vpliva domnevno nepravilne davčne odločbe na drugih področjih

Sodišče je sporna zneska, ki sta bila očetu tožečih strank izplačana na podlagi sklenjene sodne poravnave v tujini, upoštevalo kot plačo, nadomestilo plače in povračilo stroškov ter kot jubilejna nagrado - odpravnino. Pravilna je opredelitev, da sporna zneska predstavljata dohodek kot izplačilo zaostalih neizplačanih plač in odpravnino zaradi prenehanja delovnega razmerja. Zaradi pravilnosti odločitve, da je potrebno sporna zneska šteti kot enkraten dohodek, odpade nadaljnja presoja in razlogovanje tožečih strank, na kakšen način bi morala biti sporna zneska upoštevana kot periodični dohodek. Ker gre za enkraten dohodek je pravilna odločitev sodišča, da je vir teh obdavčljivih dohodkov potrebno pridobiti iz uradnih podatkov - potrdila FURS, ki ga je po uradni dolžnosti pridobil CSD. Razvidno je, da gre za neto zneska, kar pomeni, da sta bila upoštevana zneska, po odbitju davka in prispevkov. Sodišče je pravilno pojasnilo, da ne more slediti zavzemanju tožečih strank, da sporna zneska predstavljata periodični dohodek skladno z drugim odstavkom 13. člena ZUPJS.

V dohodke se vštevajo vsi dohodki, pridobljeni iz naslova študentskega dela, ne glede na to, če ne dosežejo zneska 75 % predpisane davčne olajšave in lestvico za odmero dohodnine.

Tožena stranka je ugotovila, da družino v skladu z 10. členom ZUPJS sestavlja 5 oseb, ter da znaša povprečni mesečni dohodek na osebo 567,60 EUR, kar predstavlja 56,02 % povprečne plače na družinskega člana, ki je v letu 2015 znašala 1.013,23 EUR. Sporno pri tem je, ali je bil pravilno upoštevan dohodek tožnikove mame B.B., iz naslova plač v višini 16.994,32 EUR in regresa v višini 1.317,22 EUR, ob sočasnem upoštevanju premoženja na varčevalnem računu B.B. pri E. v višini 1 EUR in 5.344,97 EUR. Višino teh denarnih sredstev, upoštevanih v okviru premoženja, tožena stranka ni zmanjšala, ker so bila ta denarna sredstva izkazana na varčevalnem računu, zaradi tega jih je štela za prihranke. Pri tem tožena stranka ni ugotavljala izvora teh denarnih sredstev na varčevalnem računu. Ali gre za sredstva, ki so del plače tekočega leta, kot tudi ne, od kdaj se ta sredstva nahajajo na varčevalnem računu. Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je posledično mogoče, da je ista denarna sredstva toženka upoštevala dvakrat, in sicer kot dohodek oziroma prejemek B.B. in kot njeno premoženje oziroma prihranek, kar ni dopustno.

Tožnica je študentka s posebnimi potrebami. O tem, kakšen vpliv je imelo tožničino zdravstveno stanje za njeno izobraževanje in nedokončanje 2. letnika toženec ni ugotavljal. Zato je dejansko stanje v zvezi s tem vprašanjem in v zvezi z izpolnjevanjem ostalih pogojev za nadaljnje prejemanje državne štipendije za študijsko leto 2015/2016 nepopolno ugotovljeno.

Tožničina sestra je 8. 1. 2015 dopolnila starost 26 let, s čimer je dolžnost staršev preživljanja prenehala. Posledično je ni več mogoče šteti med tožničine družinske člane po 10. členu Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, kar predstavlja spremembo, ki lahko vpliva na upravičenost do pravice iz javnih sredstev. Ker dohodek na družinskega člana tožnice, ki je po odločbi z dne 24. 10. 2014 prejemala štipendijo, od 8. 1. 2015, ko je prišlo do spremembe števila družinskih članov po ZUPJS, presega cenzus za dodelitev štipendije, od 1. 2. 2015 dalje pravica do državne štipendije po 5. alineji 95. člena ZŠtip-1 miruje in se ne izplačuje.

Tožniku gre v času celotnega obdobja izobraževanja državna štipendija v času absolventskega staža (dopolnilnega leta) do diplome, vendar le eno študijsko leto. Ker je tožnik v teku izobraževanja eno leto že prejemal državno štipendijo za absolventski stalež (v študijskem letu 2011/2012), mu za dodatno leto na drugem študijskem programu na II. bolonjski (magistrski) stopnji za dodatno leto državna štipendija ne pripada.

Tožnica živi v lastnem samskem gospodinjstvu, zato za njeno upravičenost do državne štipendije, kot ene od pravic iz javnih sredstev (4. točka 5. člena ZUPJS), velja splošna opredelitev iz 4. člena ZUPJS v zvezi z opredelitvijo samske osebe v desetem odstavku 10. člena ZUPJS. Pri tem ni odločilno, da ima tožnica stalno prebivališče na istem naslovu kot njena mati. Zato je tožena stranka v predsodnem postopku pri odločanju o upravičenosti tožnice do državne štipendije v zvezi z ugotavljanjem materialnega položaja tožnice zmotno upoštevala tudi dohodke tožničine matere.

Ker je ZUPJS v 65. členu, ne glede na svojo uveljavitev v 15 dneh po objavi, določil, da se začne uporabljati s 1. januarjem 2012, na podlagi njegovih določb od tega datuma dalje ni bilo podlage za priznanje pravice do državne štipendije tožnici kot državljanki Republike Hrvaške in to ne glede na njeno stalno prebivanje na podlagi ustreznega dovoljenja v RS.