22. člen ZUPJS

Za presojo zakonitosti izpodbijanih odločb je bistven odgovor na vprašanje, ali so bili pri odločanju o upravičenosti do otroškega dodatka in znižanem plačilu vrtca po 1. 5. 2019 pravilno upoštevani dohodki iz predpreteklega leta (2017) ter fiktivni dohodek iz tekočega leta. Zaradi prenehanja prejemanja periodičnega dohodka in uporabe podatkov iz predpreteklega leta ni podlage za uporabo 14. člena ZUPJS-a, da se kot mesečni dohodek iz dejavnosti upošteva dohodek v višini 75 % bruto minimalne plače, če je oseba dejavnost šele začela opravljati (1. odst.), ta pa lahko izpodbija zakonsko domnevo tako da dokazuje, da je dohodek iz dejavnosti različen od 75 % bruto minimalne plače (2. odst.). Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s stališčem prvostopenjskega, da toženka ni imela podlage za uporabo 14. člena ZUPJS-a (17. točka obrazložitve). Ni logično niti ni z ničemer izkazano, da bi tožnica kmetijsko dejavnost, na podlagi katere je bila obvezno socialno zavarovana od 1. februarja 2016 dalje, pričela opravljati šele leta 2019. Pritožbeno sodišče soglaša tudi s stališčem prvostopenjskega sodišča, da v predsodnem postopku ni bilo podlage za uporabo pravil o spremembi vrst

Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera pravilno štelo, da je otrok B.B. v relevantnem obdobju dejansko živela v Srbiji, kjer je opravljala večino svojih aktivnosti, bistvenih za dosego življenjskih ciljev, primernih njeni starosti in statusu. Zato je utemeljeno zaključilo, da pri B.B. ni izpolnjen eden izmed kumulativno zahtevanih pogojev določenih v 73. členu ZSDP-1 za priznanje pravice do otroškega dodatka.

Skozi celotno pritožbo skuša tožeča stranka izkazati napačnost odločitve sodišča, da je sporni znesek tožničinega moža, ki mu je bil izplačan kot odškodnina, potrebno upoštevati kot periodični dohodek in ne kot enkraten obdavčljiv dohodek, kot je to storila tožena stranka. Pritožbeno sodišče soglaša, da sporni znesek, ne glede na dejstvo, ali gre za odškodnino ali jubilejno nagrado, po sami vsebini ne more predstavljati periodičnega dohodka. Sodišče je pravilno ugotovilo, da izrecna določba drugega odstavka 13. člena ZUPJS opredeljuje periodične dohodke kot plače, pokojnine, rente in druge dohodke, ki jih oseba prejema v enakih ali podobnih zneskih v enakih ali podobnih časovnih obdobjih. Enkratna izplačila ne morejo šteti za periodični dohodek. Imanentno periodičnemu izplačilu zneskov je ravno način izplačila zneskov v ponavljajočih se (enakih ali podobnih) časovnih obdobjih. Zato je pravilen zaključek sodišča, da mora ostati neuspešno zavzemanje tožnice, da je potrebno sporno izplačilo šteti kot periodični dohodek.

Med podatki, ki jih je center za socialno delo upošteval pri izračunu dohodka družine in dohodka na osebo, in podatki, kot izhajajo iz davčne evidence, so odstopanja o višini plačanih prispevkov in odmerjeni dohodnini, kar bi lahko vplivalo na priznanje pravice do otroškega dodatka. Izpodbijani odločbi o zavrnitvi priznanja te pravice zaradi preseganja dohodkovnega cenzusa sta zato nepravilni in nezakoniti in bo moral toženec v ponovljenem upravnem odločanju preveriti podatke o plači ter nato v zadevi ponovno odločiti.

Ker tožničin dohodek presega cenzus, ki je določen za pridobitev pravice do otroškega dodatka, državne štipendije in za uveljavljanje znižanega plačila vrtca, tožbeni zahtevek na odpravo upravnih odločb tožene stranke s priznanjem vtoževanih pravic iz javnih sredstev ni utemeljen.

Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da se pri ugotavljanju dohodka na posameznega družinskega člana v zvezi z upravičenostjo do otroškega dodatka kot tožničino premoženje upošteva lastninski delež tožnice v podjetju, kot je vpisan v sodni register oziroma je razviden iz potrdila DURS-a. V Pravilniku kot podzakonskem aktu, ki bi moral določati podrobnejši način določanja vrednosti premoženja, v konkretnem primeru lastninskih deležev gospodarskih družb (tretji odstavek 17. člena ZUPJS), ni določeno, kateri podatek o višini lastninskega deleža družbe se upošteva iz registra, v registru pa je praviloma naveden le ustanovni kapital. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali ustanovni kapital ustreza realni oziroma primerljivi tržni vrednosti premoženja oziroma v konkretnem primeru lastninskega deleža, kot je določen v tretjem odstavku 17. člena ZUPJS. Pomemben je kapital posamezne družbe na določen datum in ne osnovni kapital. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.