VSRS Sodba in sklep VIII Ips 80/2013

Glede odločitve o podrednem zahtevku za plačilo zneska 1.490,94 EUR se revizija zavrže.

Sicer se revizija zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za priznanje pravice do državne štipendije za čas študija na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru od 1. 10. 2011 dalje do zaključka študija. Prav tako je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 1.490,94 EUR, ker naj bi bila z razpisom državnih štipendij v letu 2011 tožnica zavedena, da se ni javila na druge razpise štipendij. Ugotovilo je, da je bila tožnici z odločbo Centra za socialno delo v Mariboru z dne 17. 11. 2011 že priznana pravica do ustrezne državne štipendije za čas od 1. 10. 2011 do 31. 12. 2011, za naprej pa ji glede na določbe Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS) kot državljanki Republike Hrvaške, torej tujki, državna štipendija ne pripada.

2Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je s presojo, da tožnica, kot tuja državljanka s siceršnjim stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, v letu 2011 na podlagi določb ZUPJS od 1. 1. 2012 dalje ni bila upravičena do državne štipendije in da takšna zakonska ureditev ni bila neustavna.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo formalno iz vseh revizijskih razlogov. Navaja, da sodišče ne bi smelo uporabiti določb ZUPJS, ker je bila odločba centra za socialno delo o podelitvi štipendije izdana pred začetkom uporabe tega zakona. Poleg tega je šla tožnici pravica do državne štipendije tudi na podlagi določb Sporazuma o sodelovanju v kulturi in izobraževanju med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške (Ur. l. RS, št. 51/1994) in na podlagi določb Protokola med Ministrstvom za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Republike Slovenije, Ministrstvom za šolstvo in šport RS in Ministrstvom za znanost, izobraževanje in šport Republike Hrvaške o sodelovanju na področju izobraževanje (Ur. l. RS, št. 104/2010). Sicer pa revizija vztraja pri neustavnosti določb ZUPJS, kolikor pravico do državne štipendije odreka tujcem, ki imajo v Republiki Sloveniji dovoljenje za stalno prebivanje in s tem v zvezi vztraja pri predlogu za prekinitev postopka ter sprožitev ustavne presoje navedenih zakonskih določb. Izpodbija tudi zavrnitev podrednega zahtevka.

4Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5Revizija glede odločitve o podrednem zahtevku ni dovoljena, glede odločitve o primarnem zahtevku pa ni utemeljena.

6Odločitev o podrednem denarnem zahtevku pomeni odločitev v premoženjskem socialnem sporu iz 1. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1), v katerem je revizija dovoljena po določbah zakona, ki ureja pravdni postopek. Na podlagi 367. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000 EUR, oziroma če jo na predlog stranke dopusti sodišče. Ker vrednost podrednega zahtevka ne dosega navedene revizijske meje in ker v tem delu revizija ni bila dopuščena, jo je sodišče na podlagi 374. in 377. člena ZPP v tem delu kot nedovoljeno zavrglo.

7Pravnomočna odločitev sodišča druge stopnje o pravici do državne štipendije pomeni odločitev o socialni pravici, glede katere je revizija že po zakonu dovoljena (4. točka 31. člena v zvezi s 3.c točko prvega odstavka 7. člena ZDSS-1).

8Čeprav se tožnica v reviziji sklicuje na „vse revizijske razloge“, konkretnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki bi lahko vplivale na odločitev o primarnem zahtevku, v reviziji ne zatrjuje.

9Revizija neutemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z uporabo določb ZUPJS. Sodišče pravilno ugotavlja, da je navedeni zakon ob uveljavitvi v mesecu avgustu 2011 (ZUPJS – Ur. l. RS, št. 62/2010 in 40/2011) določil, da so do državne štipendije upravičeni le državljani Republike Slovenije (23. člen) in hkrati v prehodnih določbah ugotovil prenehanje veljavnosti določb 3., 4. in 5. točke prvega odstavka 8. člena Zakona o štipendiranju (ZŠtip – Ur. l. RS, št. 59/2007-3/2011) v katerih je bila predvidena možnost podelitve štipendije tudi tujcem z dovoljenjem za stalno ali začasno prebivanje. Ker je ZUPJS v 65. členu, ne glede na svojo uveljavitev v 15 dneh po objavi, določil, da se začne uporabljati s 1. januarjem 2012, na podlagi njegovih določb od tega datuma dalje ni bilo podlage za priznanje pravice do državne štipendije tožnici kot državljanki Republike Hrvaške in to ne glede na njeno stalno prebivanje na podlagi ustreznega dovoljenja v RS. Za čas od 1. 10. 2011 do 31. 12. 2011 pa je bila tožnici državna štipendija priznana že z odločbo pristojnega centra za socialno delo z dne 17. 11. 2011 in tožnica te odločbe v sodnem postopku formalno ni izpodbijala.

10ZŠtip je sicer v drugem odstavku 8. člena še naprej določal, da se lahko državljanom tretjih držav, med katere je spadala tudi Republika Hrvaška, dodeli štipendija na podlagi sklenjenih meddržavnih sporazumov oziroma po načelu vzajemnosti, vendar je bilo to predvideno le za tujce, ki v Sloveniji nimajo dovoljenja za stalno ali začasno bivanje. V tej zvezi pa tudi sporazum o sodelovanju v kulturi in izobraževanju med Vlado RS in Vlado RH ter protokol med Ministrstvom za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo ter Ministrstvom za šolstvo in šport Republike Slovenije in Ministrstvom za znanost, izobraževanje in šport Republike Hrvaške o sodelovanju na področju izobraževanja, na katera se sklicuje revizija, ne urejata pravice državljanov Republike Hrvaške do državne štipendije v Republiki Sloveniji, temveč vsebujeta le načelne določbe o možnosti štipendiranja pri izmenjavi študentov. Tako tudi določbe navedenih aktov niso predstavljale pravne podlage za neposredno priznanje državne štipendije tožnici.

11Pravica do državne štipendije, ki je na podlagi 23. člena ZUPJS vezana na premoženjski cenzus upravičenca in njegove družine, se uvršča med pravice do socialne varnosti. Pravice do socialne varnosti, pod pogoji, ki jih določa zakon, pa so ustavno zagotovljene le državljanom Republike Slovenije (50. člen Ustave). Zato se tožnica ne more uspešno sklicevati na protipravno neenakopravno obravnavo in neustavnost navedenih določb ZUPJS, na podlagi katerih je bila pravica do državne štipendije predvidena le za državljane Republike Slovenije. Zato sodišče utemeljeno ni sledilo tožničinim predlogom za prekinitev postopka in sprožitev postopka za ustavno presojo navedenih zakonskih določb pred Ustavnim sodiščem.

12Glede na navedeno revizijski razlogi v zvezi z odločitvijo o primarnem tožbenem zahtevku niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP v tem delu revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.