3. člen ZSVarPre

Da je lahko tujec upravičen do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje in do plačila obveznega zdravstvenega prispevka, mora imeti glede na navedeno pravno podlago v Republiki Sloveniji pridobljeno dovoljenje za stalno prebivanje. Ker pri tožniku ta pogoj ni izpolnjen - tožnik ima le dovoljenje za začasno prebivanje - do uveljavljanih pravic ni upravičen.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da pravice do denarne pomoči na podlagi drugega odstavka 51. člena ZTuj-2 ne gre enačiti s pravico do denarne socialne pomoči, prav tako pa tudi ne s pravico do izredne denarne socialne pomoči. Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, je v primeru ugotavljanja izpolnjevanja pogojev za priznanje pravice do denarne pomoči po drugem odstavku 51. člena ZTuj-2 potrebno uporabiti določbe ZSVarPre, ki urejajo pravico do denarne socialne pomoči in s tem kot eno od oblik tudi pravico do izredne denarne socialne pomoči.

Stroškov telefoniranja, znamk, pošiljanja pisem, fotokopiranja, itd., upoštevaje, da tožnik v zavodu prestaja zaporno kazen, kjer ima v celoti zagotovljeno preživetje, ni mogoče šteti za izredne stroške, povezane s preživljanjem.

Po stališču pritožbenega sodišča je bilo v obravnavanem primeru že v predsodnem upravnem postopku pravilno zaključeno, da tožnik ne uveljavlja izrednih stroškov, povezanih s preživljanjem, in da ima preživetje v celoti zagotovljeno v zavodu, kjer prestaja kazen. Uveljavljanih stroškov telefoniranja, znamk, pisem, fotokopiranja in hrane, v okoliščinah konkretnega primera, ko je tožnik na prestajanju zaporne kazni, kjer ima v celoti zagotovljeno preživetje, ni mogoče šteti za izredne stroške, povezane s preživljanjem, niti ni mogoče šteti, da se je znašel v položaju materialne ogroženosti. Tožnik se torej ni znašel v položaju materialne ogroženosti oziroma ne izkazuje izrednih stroškov, vezanih na preživljanje. Tožnik, ne glede na to, ali izpolnjuje splošen zakonski pogoj stalnega prebivališča, ne izpolnjuje pogojev za dodelitev izredne denarne socialne pomoči.

Za odločitev, ali je pravilna presoja sodišča prve stopnje v zvezi z obstojem pravnega interesa za tožbo, je treba izhajati iz tožnikovih konkretnih okoliščin in ugotoviti, ali se pravice, ki izvirajo iz statusa subsidiarne zaščite, razlikujejo od pravic, ki bi mu bile priznane, če bi imel status begunca. Ob upoštevanju tožnikove mladoletnosti niso pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z utemeljevanjem njegovega pravnega interesa glede na časovno trajanje obeh oblik mednarodne zaščite. Iz dejanske tožbene podlage je namreč razvidno, da tožnik uveljavlja status begunca ravno zaradi svoje mladoletnosti. Ni pravilno posplošeno stališče sodišča prve stopnje, da pravni red Republike Slovenije pravice v zvezi s socialnim varstvom oseb s priznano mednarodno zaščito pogojuje s stalnim prebivališčem. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da pravovarstveni interes v konkretnem primeru temelji na določbi tretjega odstavka 5. člena Zakona o lokalnih volitvah, saj mladoleten tožnik ne more imeti aktivne in pasivne volilne pravice, ki tudi sicer nista bistveni za osebe s pravico do mednarodne zaščite glede njihovega vključevanja v okolje in nista naveden

Z izpodbijano sodbo je bil tožbeni zahtevek tožnika na odpravo izpodbijanih odločb in priznanje pravice do izredne denarne socialne pomoči v višini minimalne plače zavrnjen z utemeljitvijo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za dodelitev izredne denarne socialne pomoči kot so določeni v ZSVarPre, ker v RS nima stalnega prebivališča. Pritožbeno sodišče meni, da je ostalo dejansko stanje glede tožnikovega dejanskega prebivanja neražčiščeno. Tožnik je že v tožbi navajal, da ves čas živi pri sorodnikih v kraju v Sloveniji, zato bi moralo sodišče prve stopnje razčistiti dejanske okoliščine tožnikovega bivanja, torej kje dejansko biva in kaj pomeni, da biva tudi v Sloveniji. Navedeno je terjalo razveljavitev izpodbijane odločitve.