19. člen ZSVarPre

Pravno relevantne predpostavke oz. pogoji za uveljavljani varstveni dodatek so v predsodnem upravnem postopku ostali nerazčiščeni izključno zaradi tožničinega nesodelovanja in zavrnitve pisne izjave, da bi CSD lahko kontaktiral njene polnoletne otroke.

V skladu s 124. členom ZZZDR so polnoletni otroci dolžni po svojih zmožnostih preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti. Vendar pa v predmetni zadevi ne gre za situacijo, da obe hčerki ne bi pomagali tožnici. V tem primeru se preživninska obveznost otrok do svojih staršev dejansko izvršuje, zato ni potrebno, da bi prvostopenjski organ v upravnem postopku tožničine otroke še dodatno pozival k sklenitvi ali izvrševanju sporazuma ali dogovora o preživljanju. Prvostopenjski organ bi moral v okviru ugotavljanja dejanskega stanja razčistiti ter ovrednotiti pomoč tožničinih hčerk ter ugotoviti, kakšen je tožničin lastni dohodek ter nato odločiti, ali je tožnica upravičena do varstvenega dodatka in v kakšni višini. Tega pa prvostopenjski organ v predsodnem postopku ni ugotavljal. Ker v sporni zadevi tožnici ni mogoče očitati krivdnega ravnanja v smislu 8. točke 28. člena ZSVarPre, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.

Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da tožničina odklonitev soglasja, da bi organ prve stopnje povabil njene otroke z namenom, da bi se ugotovila njihova dolžnost prispevanja k preživljanju mame (tožnice), pomeni, da se je tožnica zaradi lastnega ravnanja znašla v položaju materialne ogroženosti. Takšno stališče je zmotno. Glede na določbo prvega odstavka 33. člena ZSVarPre je potrebno ugotoviti bistvena dejstva, ki vplivajo na tožničino materialno ogroženost. Podaja soglasja po 19. členu ZSVarPre ni ključna pri odgovoru na vprašanje, ali se je oseba znašla v položaju materialne ogroženosti. Materialno ogroženost je potrebno ugotavljati glede na materialno stanje osebe, ki uveljavlja pravico do izredne denarne socialne pomoči. Ker tožena stranka ni ugotavljala pogojev, kot so določeni v prvem odstavku 33. člena ZSVarPre za priznanje pravice do izredne denarne socialne pomoči, temveč je odločitev o zavrnitvi sprejela zgolj na dejstvu, da tožnica ni podala soglasja po 19. členu ZSVarPre, ki pa ni izključitveni razlog za priznanje pravice do izredne denarne socialne pomoči, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, d