42. člen ZPSto-2

Četudi prvi odstavek 41. člena Zakona o poštnih storitvah (ZPSto-2) dopušča, da se poštne pošiljke dostavljajo tako, kot se dogovorita uporabnik in izvajalec poštnih storitev, v skladu z drugim odstavkom 42. člena ZPSto-2 takšen dogovor nima učinka v primerih, ko poseben zakon vročanje določenih poštnih pošiljk ureja drugače. Tako pošiljko mora namreč izvajalec poštnih storitev ne glede na drugačen dogovor o vročanju vročiti na način in pod pogoji, ki jih določa poseben zakon. Za vročanje sklepa o izvršbi se na podlagi 15. člena ZIZ uporabljajo določbe ZPP. Ta pa v zvezi z vročanjem osebam, ki opravljajo dejavnost in se vpisujejo v register, v tretjem odstavku 139. člena izrecno predpisuje vročanje na naslovu, ki je vpisan v register, pri čemer kakršen koli dogovor o vročanju na drug naslov v določbah ZPP ni predviden. Četudi bi držalo, da se je tudi dolžnik s pošto oziroma s poštarjem dogovoril, da se mu tudi pošiljke, ki so naslovljene nanj in poslane na naslov X, vročajo na naslovu Y, takšen dogovor v zvezi z vročanjem pošiljk, ki se vročajo v skladu z določbami ZPP, nima učinka, poštar pa je ne glede na dogovor dolžan pošiljke, ki se vročajo po določbah ZPP in ki so do

Zakon o poštnih storitvah (ZPSto-2) ne določa posebnih zahtev glede velikosti hišnega predalčnika; v smislu tretjega odstavka 43. člena ZPSto-2 ni bila toženka nikoli obveščena o njegovi neustreznosti. V 43. členu ZPSto-2 predpisane zahteve glede hišnega predalčnika (označitev, vzdrževanje, namestitev, dostop) niso pomembne za presojo fikcije vročitve sodne pošiljke.

Naslovnik, ki zatrjuje, da mu neka odločba ni bila pravilno vročena, mora hkrati izpodbijati tudi odločitev samo, kar pomeni, da mora vložiti tudi redno pravno sredstvo (oziroma v tem primeru predlog za odložitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja), saj samo na tak način lahko doseže vsebinsko presojo glede sporne fiktivne vročitve.

Odpoved pogodbe o zaposlitvi je enostranska izjava volje ene od pogodbenih strank, ki privede do prenehanja delovnega razmerja. Ugotovitev, da je odpoved nezakonita, je ugotovitev obstoja predpostavk pravnega (delovnega) razmerja; odločitev o tem sodi v obrazložitev in ne izrek sodbe. Sodba s takšnim zahtevkom je zaradi pomanjkanja sodne pristojnosti (drugi odstavek 18. člena ZPP) nedopustna. Ne gre za kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, če delavec poskuša doseči priznanje svojih pravic, pa pri tem ni uspešen. Da bi bila s tem v zvezi podana podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, bi morale biti ugotovljene posebne okoliščine, ki bi npr. dokazovale, da je hotel delavec delodajalcu škodovati, kot je očitno menila toženka, ko se je v zaključku odpovedi sklicevala na 37. člen ZDR-1 (prepoved škodljivega ravnanja), pri čemer pa okoliščine, v katerih je bilo delo odrejeno in je potekala izmenjava elektronskih sporočil, izključujejo tožničin (goljufivi) namen pridobitve protipravne premoženjske koristi.

Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da so v obravnavanem primeru obstajale okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči seznanitev s kršitvami in zagovor. Ker tožena stranka tožniku zagovora ni omogočila, je izpodbijana izredna odpoved nezakonita. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da tožnik do variabilnega dela plače ni upravičen neposredno na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Stranki sta v pogodbi o zaposlitvi določili, da delavcu pripada dodatek v skladu s predpisi in internimi akti. Če delodajalec izplačuje delavcu kakršnekoli posebne prejemke ali nagrade (izredne premije, programi udeležbe delavcev v dobičku, ugodnejši pogoji za pridobitev delnic, božičnica) imajo ta plačila naravo prostovoljnih dodatnih plačil delodajalca, s katerimi lahko delodajalec kadarkoli preneha. Delavec od delodajalca ni upravičen zahtevati izplačila takšnih posebnih premij ali nagrad niti v primeru, če je delodajalec takšne prejemke in nagrade izplačal večkrat ali če jih je izplačeval dalj časa. Zato dejstvo, da je tožena stranka izplačevala tožniku variabilni del plače za obdobje do konca leta 2018, ko je tožnik potrjeval posamez

Upnik je sicer skušal vročitev dokumentirati tudi s povratnico, a dokazila o dejanski vročitvi zakon ne zahteva. Storitev priporočene poštne pošiljke je pravilno presojati v skladu z zakonom z matičnega področja, ki je Zakon o poštnih storitvah (21. točka 2. člena ZPSto-2).

Zakon ne zahteva, da bi moral vročevalec ob izteku roka za prevzem pisanja na pošti še enkrat poskusiti pisanje vročiti v roke naslovniku ali odraslemu članu njegovega gospodinjstva. Po četrtem odstavku 142. člena ZPP vročevalec pusti pisanje v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku. Če ga naslovnik nima ali če je neuporaben, se pisanje vrne sodišču. Pritožnik z golim zanikanjem, da je prejel obvestilo o sodnem pisanju, ne vzbuja dvoma o pravilnosti ugotovitve, da je bilo obvestilo puščeno v hišnem predalčniku. Ugotovitev temelji na zapisu v obvestilu sodišču o opravljeni vročitvi, ki glede na to, da gre za javno listino, velja za resnično.

Ker ima vloga priloge, ki so obsežnejše kot je predalčnik v blokih, mora sodišče poskusiti opraviti vročitev po 140. in 141. členu ZPP. Nepravilno je ravnanje sodišča, ko je brez predloga tožeče stranke zaradi obsežnih prilog (višine) ravnalo brez predloga stranke po drugem odstavku 132. člena ZPP in postavilo detektiva, stroške pa naložilo po uspehu.

Po tretjem odstavku 139. člena ZPP se pravnim osebam vroča na naslovu, ki je vpisan v register. Za vročanje na drugem naslovu, za kar si prizadeva toženka, ni podlage. Zakonita vročitev se lahko opravi le na naslovu, vpisanem v register. Toženkine navedbe, da je poslovanje na naslovu, vpisanem v register, opustila, niso upoštevne. Pravne osebe (ne pa fizične osebe) so dolžne ravnati skrbno in poskrbeti, da je na naslovu, vpisanem v register, omogočeno sprejemanje pisanj, oziroma da v primeru spremembe naslova le-to vpišejo v register (prvi odstavek 48. člena ZGD-1, v zvezi s prvim odstavkom 47. člena ZGD-1). Za postopanje, ko pisanja ni mogoče izročiti osebi, pooblaščeni za sprejem, ali delavcu v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu, kot torej vročitev subjektom iz tretjega odstavka 139. člena ZPP, med katere sodijo pravne osebe, ni mogoča po 133. členu ZPP, se smiselno uporabljajo tretji, četrti in peti odstavek 142. člena ZPP. Po tretjem odstavku 142. člena ZPP vročevalec pisanje izroči pošti v kraju stanovanja, v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oziroma na vratih stanovanja pa pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v ka

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je sodišče ravnalo protipravno v fazi izdaje potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti, saj pogoji za izdajo slednjega, zaradi vročanja na napačnem naslovu, niso bili izpolnjeni. Vendar je nato zmotno zaključilo, da v konkretnem postopku ni relevantno, ali je S. M. pri izpolnjevanju obrazca za elektronsko izvršbo ravnal dovolj skrbno oziroma ali je celo namenoma obrazec za izvršbo izpolnil z napačnimi podatki o dolžniku. Slednje je trdila tako tožena stranka, kot tudi tožeča stranka, ki naj bi S. M. iz tega razloga ovadila pristojnemu državnemu tožilstvu. Toženi stranki oziroma sodišču v sporni izvršilni zadevi gre torej očitati, da bi s skrbnim ravnanjem lahko preprečila izdajo klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti, S. M. pa, če se trditve strank o njegovem ravnanju izkažejo za resnične, namerno oziroma protipravno ravnanje, zaradi katerega je primarno sploh prišlo do vročanja na napačnem naslovu oziroma tega, da sistem ni preverjal pravilnosti naslova dolžnika ter posledično do zatrjevanega neupravičenega rubeža sredstev na transakcijskem računu tožeče stranke. Zato je upoštevaje konkretne okoliščine pravno relevantno ravna

Tožena stranka domneve o resničnosti vsebine javne listine ne more izpodbiti le z navedbo, da se je s pošto dogovorila za hrambo pošiljk kot "poštno ležeče". Kogentne določbe ZPP o vročanju namreč prevladajo nad dogovorom med stranko in pošto. Poleg tega tudi Zakon o poštnih storitvah v drugem odstavku 42. člena določa, da mora izvajalec poštnih storitev v primeru, če poseben zakon ureja vročanje določenih poštnih pošiljk drugače, kakor je določeno v tem zakonu, poštno pošiljko vročiti na način in pod pogoji, ki jih določa poseben zakon. Kot izhaja iz obvestila sodišču o opravljeni vročitvi, je bilo to v obravnavanem primeru upoštevano. Vročitev se je opravila v skladu s pravili ZPP, ki urejajo osebno vročitev.

Iz vročilnice (l. št. 20 spisa), ki je javna listina, izhaja, da v konkretnem primeru toženi stranki ni bilo puščeno obvestilo o prispelem sodnem pisanju (polje „Naslovnik obveščen o prispelem pismu“ je na vročilnici prazno). Ob upoštevanju, da dogovori o tem, da se pravni osebi na določene dni ne bodo vročala sodna pisanja, niso dopustni, je zato edini mogoč zaključek, da je bilo pisanje toženi stranki vročeno neposredno na njenem sedežu (v kolikor bi bila vročitev dne 5. 12. 2015 opravljena na pošti – za kaj takega pa bi moral poštni uslužbenec toženi stranki pustiti obvestilo – bi bilo polje „Naslovnik obveščen o prispel pismu“ na vročilnici izpolnjeno). Opustitev pravočasnega pretoka informacije o sprejemu sodne pošiljke je v vsakem primeru stvar interne organizacije poslovanja tožene stranke, ne pa tožeče stranke, še manj sodišča.

Obstoj poštnega predala ne izključuje pravilnosti vročanja na naslovu pravne osebe, ki je vpisan v sodni register.

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta. Iz določbe prvega odstavka 87. člena ZUP in drugega odstavka 42. člena ZPSto jasno izhaja, da se vročitev upravne odločbe opravi po določbah 87. člena ZUP, ki določajo način in postopek osebne vročitve in ne po določbah ZPSto in na njegovi podlagi izdanih podzakonskih aktov, zato izpostavljeno vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Zelo hude posledice v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 morajo biti posledice akta, ki se izpodbija.

ZPP ne ureja posebej, kako se pisanja, ki se morajo vročiti osebno, vročajo pravnim osebam, kadar vročitev osebi, ki je pooblaščena za sprejem, ali drugemu delavcu ni mogoča. Na podlagi analogije se uporabiti ureditev, ki velja za fizične osebe, in se – če gre za vročanje po pošti – pisanje izroči pošti, v hišnem predalčniku oziroma na vratih stanovanja (poslovnega prostora) pa se pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem je treba pisanje dvigniti. Vročitev se šteje opravljeno po izteku roka, ki je na voljo za dvig pisanja. Če tožena stranka na tožbo ne odgovori, se šteje, da je priznala vsa dejstva, ki so v tožbi navedena. Iz tega razloga sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ker je v zvezi z ugotavljanjem dejstev izvedlo nekatere dokaze (vplogled v sodni register, v listine v spisu, v spis sodišča, ki se je vodil v drugi zadevi). S tem je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka, ki pa po oceni pritožbenega sodišča ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve. Pravilno bi bilo, da bi ob oceni, da je tožba sklepčna in ker navedbe v tožbi niso v nasprotju s predloženimi dokazi, izdalo zamudno sodbo na

Prepošiljanje sodnih pisanj v pravdnem postopku na drug naslov na podlagi naročila naslovnika pošti (vročevalcu) glede na določbe ZPP ni možno oziroma ni dopustno, saj za vročanje veljajo izključno pravila, določena v ZPP (to izhaja tudi iz ZPSto-2). Iz tega razloga je bila vročitev toženi stranki (pravni osebi) pravilno opravljena na naslovu, ki je vpisan v register.