43. člen ZPSto-2

Zakon o poštnih storitvah (ZPSto-2) ne določa posebnih zahtev glede velikosti hišnega predalčnika; v smislu tretjega odstavka 43. člena ZPSto-2 ni bila toženka nikoli obveščena o njegovi neustreznosti. V 43. členu ZPSto-2 predpisane zahteve glede hišnega predalčnika (označitev, vzdrževanje, namestitev, dostop) niso pomembne za presojo fikcije vročitve sodne pošiljke.

Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je bila vročitev odpovedi pravilno opravljena. Detektiv je pisanje z odpovedjo pustil v edinem hišnem nabiralniku. Iz predloženih posnetkov je jasno razviden hišni nabiralnik na levi strani dovoza na betonski ograji oz. škarpi hiše. Pri tem je sodišče prve stopnje sledilo izpovedi detektiva, da mu je tožnik izrecno rekel, naj pošto pusti v nabiralniku. Četudi je bil na hišnem nabiralniku zgolj naziv podjetja A. in ne priimek tožnika, to ne pomeni, da je ta poštni nabiralnik zgolj od podjetja A. in da vročevalec v njem ne bi smel pustiti pisanja po tožnikovi odklonitvi sprejema. Po 43. členu Zakona o poštnih storitvah ni nujno, da ima samostojna stanovanjska hiša predalčnik označen s priimkom, saj je uporaben tudi, če na njem ni priimka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku resda manjkalo manj kot pet let pokojninske dobe, vendar pa ob izpolnitvi pokojninske dobe 40 let, tudi ob upoštevanju pavšalnih navedb o osebnih okoliščinah iz 28. člena ZPIZ-2 (znižanja starostne meje zaradi služenja obveznega vojaškega roka in skrbi za otroke), še ne bo izpolnjeval predpisanega starostnega pogoja

Sodna praksa, ki jo v pritožbi citira družbenica dolžnika (VSL sklepi Cst 247/2021, Cst 358/2019, Cst 313/2022, US RS odločba Up-386/15-26, U-I-179/15-8), se nanaša na ZFPPIPP pred uveljavitvijo Novele ZFPPIPP-H in ne upošteva sprememb v citirani noveli. Pritožba družbenice dolžnika, ki je organiziran kot družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.), je torej nedovoljena, zato jo je višje sodišče zavrglo (prvi odstavek 343. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

Namestitev predalčnika tožeče stranke na hodniku, do katerega se pride skozi lokal in do katerega vodi dvoje steklenih vrat, ni bila skladna s 43. členom ZPSto-2. Notranji hodnik, do katerega se pride skozi lokal, ne predstavlja njegovega predprostora, saj se ne nahaja pred lokalom, ampak za njim. Tretji odstavek 87. člena ZUP za primere, ko sporočila ni mogoče pustiti v hišnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice, predpisuje, da vročevalec sporočilo pusti v poštnem predalu ali na drugem primernem mestu. ZUP torej za takšne primere ne določa točnega mesta, kjer naj vročevalec pusti sporočilo, ampak določa samo, da mora biti to mesto primerno, zgornja ploskev enega od predalčnikov, ki je nameščen v skupnem vhodu več poslovnih subjektov na naslovu naslovnika, pa po presoji pritožbenega sodišča predstavlja takšno primerno mesto.

Da bi bilo mogoče vročitev na podlagi fikcije šteti za veljavno, morajo biti izpolnjeni vsi pogoji za veljavnost take vročitve. Če ni izkazano, da je vročitev opravljena ob upoštevanju vseh potrebnih postopkov in opravil po zakonskih določbah, vročitve ni mogoče šteti za veljavno. Do fikcije vročitve tako lahko pride le v primeru, ko vročevalec postopa po predpisanih pravilih vročanja, a pošiljke kljub temu ni mogoče vročitvi naslovniku, razlogi za nezmožnost vročitve pa so na njegovi strani.

Za pravilnost fikcije vročitve pa je bistveno, da je tožena stranka bila obveščena o prispelem pismu, ki ga mora dvigniti. Tožena stranka v postopku ni nikoli zatrjevala, da obvestila o prispeli poštni pošiljki ni prejela. Zato je bila z dejstvom, da jo čaka sodno pisanje na pošti, seznanjena. Prav tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da jo je pošta opozorila na pomanjkljivost poštnega predalčnika. Zato se sedaj tožena stranka neutemeljeno sklicuje, da bi morala pošta pustiti sodno pisanje - tožbo v njenem poštnem predalčniku po izteku 15-dnevnega roka. Z obvestilom je bila seznanjena, da bo pisanje vrnjeno sodišču, kar je bilo pravilno. Tožena stranka je tako sama zakrivila, da ni prevzela poštne pošiljke, v kateri je bila poslana tožba s prilogami v odgovor. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da ji sodišče ni zagotovilo kontradiktornega postopka.

Hišnega predalčnika, na katerem se ne nahaja nobena oznaka (ime in priimek), pri enostanovanjskih hišah ni šteti za neuporabnega.

Pismonoša je ravnal pravilno, ko je obvestilo o pošiljki pustil na vratih stanovanja, in ne v hišnem predalčniku. Vendar v nadaljevanju ni ravnal pravilno, ko po izteku roka pisanja ni pustil v predalčniku, ker ga je napačno štel za neuporabnega iz razloga, ker na njem ni bilo vidnega toženčevega priimka. Pri enostanovanjskih hišah, za kar v tem konkretnem primeru nedvomno gre, ni nujno, da bi imel hišni predalčnik označen priimek in je lahko uporaben tudi, če priimka na njem ni.

Prestroga in nesorazmerna posledica neskrbnosti lastnika stanovanja ali uporabnika poštnih storitev, ki ni zagotovil brezhibnega poštnega predalčnika, bi bila, da bi se mu povsem onemogočilo dokazovanje tega, da za pisanje ni vedel.

Pritožbeno sodišče nazadnje še dodaja, da ne sprejema stališča, da naslovnika, ki ne poskrbi za brezhiben predalčnik, zadene vsako tveganje pri vročanju. ZPP česa takšnega ne določa. To stališče bi pomenilo, da bi se nevročeno pisanje štelo za vročeno, celo če bi oseba z neurejenim hišnim predalčnikom zmogla (sicer težko) dokazno breme, da obvestilo v predalčniku dejansko ni bilo puščeno ali da je bilo iz njega odstranjeno, kar ni v skladu z namenom določbe 142. člena ZPP.

Čeprav je storilec vložil laičen predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti, je v njem podal dovolj navedb, da je bilo razumljivo, kaj bi rad s to vlogo dosegel, zato ga sodišče ni bilo dolžno pozivati posebej k predložitvi ustreznih dokazov ali ga vabiti na zaslišanje, da bi se sporna dejstva pred sodiščem razčistila, saj v postopku odločanja o predlogu za razveljavitev klavzule pravnomočnosti ni mogoče govoriti o materialnopravnem procesnem vodstvu, na katerega se sklicuje zagovornik. Ker morajo hišni predalčniki biti izdelani in nameščeni tako, da zagotavljajo varno dostavo dostavljalcu in zaupnost poštnih pošiljk, je povsem jasno, da hišni predalčnik, na katerem niso označeni prejemniki poštnih pošiljk, ki naj se jim vroča poštne pošiljke v ta hišni predalčnik, ni ustrezen in ne omogoča oziroma ne zagotavlja zaupnosti poštnih pošiljk ter je kot takšen neuporaben za vročanje poštnih pošiljk, ki jih je potrebno osebno vročati naslovniku.

Tožnik v je bil v spornem obdobju hudo bolan, zato je zanj v tem času skrbel lastnik hiše, v kateri je stanoval. Poštar je tožniku vročil redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tako, da je skozi režo na vhodnih vratih vložil odpoved pogodbe o zaposlitvi. Stanovanjska hiša, v kateri skupaj z drugimi stanovalci prebiva tožnik, nima hišnega predalčnika in na vratih ni seznama stanovalcev. Pošta bi morala tožniku redno odpoved pogodbe o zaposlitvi vročiti skladno z določili 142. člena ZPP in sicer osebno, če pa vročitev po 140. členu ZPP (odraslemu članu gospodinjstva) ni možna, se osebna vročitev fizični osebi opravi tako, da vročevalec (poštar) pisanje izroči pošti po kraju njenega stanovanja, na vratih stanovanja (če hišnega predalčnika ni) pa pustiti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje, in rok, v katerem lahko naslovnik pisanje dvigne. Po preteku tega roka, bi morala pošta pisanje vrniti pošiljatelju, ker stanovanjska hiša nima hišnega predalčnika. Tožnik je dokazal, da so dejstva v javnih listinah (poizvednica in ovojnica) neresnično ugotovljena in da mu skladno z določbami 142. člena ZPP o osebnem vročanju ni bilo vročeno niti obvestilo o nameravani vročitvi in tudi