79. člen ZDZdr

V dani situaciji, ko osebe, ki potrebujejo namestitev v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda, več let čakajo na sprostitev prostega mesta - v takem položaju se je znašel tudi nasprotni udeleženec - je edino pravilna odločitev sodišča, da se izrečeni ukrep podaljša in s tem ohrani vrstni red čakanja na namestitev.

Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je napačno izhajalo iz predpostavke, da diagnoza avtizma sama po sebi opravičuje namestitev v poseben socialno varstveni zavod. Odločitev za namestitev nasprotnega udeleženca v socialno varstveni zavod namreč ne temelji zgolj na ugotovitvi, da je pri njem prisotna spektroavtistična motnja. V postopku postavljena izvedenka psihiatrične stroke je ugotovila, da gre pri nasprotnem udeležencu za motnjo avtističnega spektra in sočasno zmerno motnjo v duševnem razvoju. Pri njem se ponavljajo vedenjski zapleti s heteroagresijo in to pogosto do ranljivih sostanovalcev in tudi do osebja. Narava bolezenskega procesa pri njem pa je takšna, da se stanje zaradi njegove zmerne duševne manjrazvitosti z vedenjsko prizadetostjo ter sočasne spektroavtistične motnje ne more izboljšati, pričakuje pa se tudi postopno slabšanje kognitivnega upada.

Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje, ko je odločalo o izbiri SVZ, ki naj nasprotnega udeleženca sprejme, kršilo pravila postopka, ko pred odločitvijo ni pridobilo mnenja pritožnika, kot to določa 79. člen ZDZdr. V konkretnem primeru je predlagatelj predlogu sicer priložil mnenja petih SVZ, a to sodišča ne odvezuje, da izbranemu SVZ, v obsegu, kolikor se odločitev nanaša nanj, v postopku zagotovi pravico do izjave. Te sicer ni treba zagotoviti na usten način in zadošča, da je zagotovljena pisno (79. člen ZDZdr). Ta možnost pa pritožniku ni bila zagotovljena. Pri ugotovitvi, katera vrsta varovanega oddelka je najprimernejša za namestitev nasprotnega udeleženca in kateri zavod, ki s takim oddelkom razpolaga, bi bil zanj najprimernejši, niso relevantni le podatki o zasedenosti posameznega zavoda, pač pa tudi druge okoliščine (na primer želje in osebne okoliščine osebe, morebitni predlogi najbližjih oseb, pa tudi struktura varovancev v SVZ glede na duševne motnje, za katerimi bolehajo).

Pritožba pravilno izpostavlja na eni strani izvedenčeve ugotovitve o časovni pomanjkljivi orientiranosti ter situacijski in krajevni orientiranosti s pomočjo, na drugi strani pa neposredna zapažanja sodišča prve stopnje ob zaslišanju nasprotnega udeleženca, ki je na postavljena vprašanja odgovarjal logično, orientirano in prepričljivo. Res je, da udeleženci niso predlagali neposrednega zaslišanja izvedenca oz. njegove prisotnosti ob zaslišanju nasprotnega udeleženca, a vendar bi zaradi odprave opisane nejasnosti in spričo posebnosti nepravnega postopka, kjer je bolj poudarjeno načelo oficioznosti, ter končno tudi zaradi intenzivnosti posega v osebno svobodo, ki ga pomeni sprejem osebe v oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve, sodišče moralo po uradni dolžnosti zaslišati izvedenca. Če je bil izvedenec na naroku, bi ga lahko sodišče pozvalo, da bi neposredno podal mnenje, o orientiranosti nasprotnega udeleženca oz. pojasnil le-to v primerjavi s tisto, ki je bila ugotovljena, ko je sam opravil z njim razgovor. Ker gre pri sprejemu osebe v oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve za resen poseg v osebno svobodo posameznika, za tak poseg ne zadošča obsto

Ko sodišče ugotovi, da so izpolnjeni pogoji za sprejem v varovani oddelek brez privolitve, mora odločiti o izbiri SVZ, ki naj osebo sprejme, ter obdobju zadržanja v varovanem oddelku (drugi odstavek 48. člena ZDZdr). Pred odločitvijo sodišče pridobi mnenje SVZ, v katerega naj bi bila oseba sprejeta/premeščena; pri določitvi pa upošteva želje in osebne okoliščine ter morebitni predlog najbližje osebe (79. člen ZDZdr).

Res je, da je bil zaradi neizpolnjevanja tehničnih pogojev ustavljen postopek verifikacije varovanega oddelka, a to na samo vsebino varovanja oz. storitev predlagatelja direktno ne vpliva. Da bi se v tem delu lahko preizkusil sklep, bi moralo sodišče prve stopnje navesti konkretne okoliščine, ki so sedaj drugačne, kot so bile pred enim letom. Končno prvi odstavek 8. člena ZNP-1 (ki se v tej zadevi uporablja v povezavi s 30. členom ZDZdr) določa, da sodišče odloči po obravnavi na naroku, če zakon ne določa drugače. In v tem primeru ZDZdr ne odloča drugače - ni uzakonjeno, da bi se predmetni postopek opravil brez naroka in brez zaslišanja nasprotne udeleženke, kot je napačno postopalo sodišče v tem postopku.

Določitev drugega zavoda je bila potrebna glede na to, da predlagatelj formalnih pogojev za sprejem nasprotne udeleženke ne izpolnjuje več, saj verificiranega varovanega oddelka v skladu z ZDZdr nima.

Ob tem se tudi pritožbeno sodišče seveda zaveda, da namestitev nasprotnega udeleženca v zavod, ki mu ne zagotavlja dobrih pogojev za varstvo, ni optimalna in zaželena in da posega tako v njegove pravice kot potencialno tudi v pravice drugih gojencev in/ali osebja. Pritožbeno sodišče je, tako kot je bilo sodišče prve stopnje, pred težavno nalogo, ki se v resnici ne tiče sodnega odločanja, pač pa gre za sistemski problem na ravni države, ki nima dovolj ustreznih varstvenih kapacitet za osebe, kot je g. A. A. Glede na strokovna mnenja, pridobljena v tem postopku, pa je izpodbijana odločitev še najmanj slaba in v obstoječi "skrajni sili" sprejemljiva oz. sodišču niti ne pušča izbire manj slabe alternative.

V socialnovarstvenih zavodih se glede na potrebe odraslih organizirajo tri vrste varovanih oddelkov: - varovani oddelek za osebe s težavami v duševnem zdravju; - varovani oddelek za osebe z več motnjami (težave v duševnem razvoju in dolgotrajne težave v duševnem zdravju), na katere se je v nasprotju z mnenjem izvedenke izključno omejilo sodišče prve stopnje; in - varovani oddelek za osebe, ki zaradi posledic upada kognitivnih funkcij potrebujejo delno ali popolno pomoč in nadzor (varovani oddelek za osebe z upadom kognitivnih funkcij).

Sodišče prve stopnje je zaradi ugotavljanja primernega obravnavanja nasprotnega udeleženca v postopek pritegnilo izvedenko psihiatrične stroke, ki je potrdila primernost namestitve nasprotnega udeleženca v varovani oddelek SVZ in izpolnjevanje pogojev za takšno namestitev z medicinskega vidika. Seveda se lahko postavijo pomisleki o etičnosti posega, a namestitev nasprotnega udeleženca v varovani oddelek temelji na zakonu in ustavi. Zaradi zagotavljanja ustavnih pravic na eni strani oseb, ki izpolnjujejo pogoje za namestitev v varovane oddelke, na drugi strani pa tam že nameščenih oseb, se je v sodni praksi uveljavil začasen način izvršitve sprejema v varovani oddelek SVZ, da se osebo vrne v najbolj podoben položaj, kot je bil pred izdajo sklepa. To pa je, da se jo začasno, do sprostitve prostega mesta na varovanem oddelku SVZ, namesti tja, kjer je bila pred tem.

Vsi pogoji za sprejem nasprotne udeleženke v socialnovarstveni zavod so izpolnjeni. V takšnem položaju pa bi moralo sodišče prve stopnje, v kolikor je ugotovilo, da takojšnja namestitev nasprotne udeleženke v enega od primernih socialnovarstvenih zavodov zaradi njihove (pre)zasedenosti ni mogoča in je zato sprejem odložilo do sprostitve mesta, odločiti tudi o njeni začasni namestitvi oziroma pojasniti, zakaj to ni potrebno.

Ko je treba osebo namestiti v varovani oddelek SVZ, je zaradi njihove prezasedenosti ustavno vzdržna začasna rešitev, da oseba, ki je v psihiatrični bolnišnici, do zagotovitve ustreznejše rešitve ostane tam, čeprav akutnega zdravljenja več ne potrebuje. Pritožnica sicer upravičeno izpostavlja prakso ESČP, na katero se sklicuje v pritožbi, vendar pri tem pozablja, da gre v obravnavanem primeru zgolj za začasno rešitev, saj je sodišče odrejeni ukrep omejilo z datumom 2. 3. 2024. Nasprotna udeleženka tako ostaja v varstvu pri pritožnici le za omejeno časovno obdobje. Razlog je potreba po stalni oskrbi in varstvu, ki ju zanjo ni mogoče zagotoviti v domačem okolju ali na drug način. Dejstvo, da pritožničina dejavnost ni namenjena varstvu in oskrbi takšnih oseb, ne more pretehtati nad potrebami nasprotne udeleženke v konkretnem primeru. Na prvem mestu je namreč varstvo življenja posameznika, ki je eno samo in nedotakljivo. V pritožbi ponujena namestitev nasprotne udeleženke v zavodu za prestajanje kazni zapora je očitno neprimerna, ker bi nesorazmerno posegla v ustavne pravice nasprotne udeleženke.

Po ustaljeni sodni praksi v primeru prezasedenosti socialnovarstvenega zavoda je edina ustavno vzdržna rešitev, da do zagotovitve prostega mesta zanjo oseba, ki je v bolnišnici, ostane tam. To pa obenem pomeni, da bo moral pritožnik o sprostitvi svojih kapacitet na varovanem oddelku oziroma o prostem mestu za nasprotnega udeleženca nemudoma obvestiti predlagateljico.

V nemogoči situaciji, ki se v resnici ne tiče sodnega odločanja, pač pa gre za sistemski problem na ravni države, ki nima dovolj kapacitet za osebe, kot je g. A. A., se je senat odločil, da izhaja iz hierarhije vrednot, ki jih varujejo vse ustave sodobnih ustavnih demokracijah in različne konvencije oz. mednarodni akti o človekovih pravicah, zlasti Evropska konvencija o človekovih pravicah in Mednarodna listina o človekovih pravicah. Na prvem mestu je namreč varstvo življenja posameznika, ki je eno samo in nedotakljivo. V tem smislu je trenutno za g. A. A. oz. za vse, ki jih utegne ogrožati zaradi svojega stanja, edina možnost začasno ta, da do prvega prostega mesta počaka pod nadzorstvom tam, kjer se trenutno nahaja, to pa je psihiatrična klinika.

Utemeljeno pritožnica opozarja tudi, da nameščanje oseb v prezaseden varovani oddelek ni dopustno zaradi kršenja ustavnih pravic tako napotene osebe kot tudi že nameščenih oseb, česar sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje je sicer navedlo, da oseba izpolnjuje pogoje za sprejem v socialnovarstveni zavod, vendar le na splošno, ne pa tudi za konkretni SVZ oziroma ni opravilo presoje, v katerem zavodu je namestitev za nasprotno udeleženko glede na naravo njenih potreb najprimernejša, kar je odločilno.

Nasprotni udeleženec ni ustrezno kritičen do nujnosti zdravljenja in jemanja predpisane terapije zaradi njegove hude duševne bolezni, posledično pa je njegova presoja realnosti hudo motena, prav tako je moteno obvladovanje njegovega ravnanja. Izven varovanega oddelka SVZ bi tako zaradi nekritičnosti do svojega zdravstvenega stanja opustil jemanje zdravil in zdravljenje, zaradi česar bi bilo huje ogroženo njegovo zdravje. Sodišče zaradi prezasedenosti socialno varstvenih ustanov ne more zavrniti utemeljenega predloga za namestitev.

Namestitev nasprotnega udeleženca v zavod, ki mu ne zagotavlja osnovnih pogojev za bivanje in zdravljenje bi pomenila hud poseg v njegove ustavne pravice. Prav tako pa ne pride v poštev možnost, da zaradi prezasedenosti socialno varstvenih ustanov do namestitve sploh ne pride in se utemeljen predlog za namestitev zaradi tega zavrne. Glede na okoliščine konkretnega primera pritožbeno sodišče ocenjuje, da je primerna rešitev, da se sprejem nasprotnega udeleženca na varovani oddelek pritožnika odloži do sprostitve zmožnosti zavoda za namestitev, s katero ne bodo kršene ustavne pravice nasprotnega udeleženca, pa tudi ostalih varovancev.

Ker je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom sprejem nasprotne udeleženke na varovani oddelek pritožnika odložilo do sprostitve prostega mesta, pa se za pravno povsem nepomembne za odločitev v tej zadevi izkažejo tudi vse preostale zelo obširne pritožbene navedbe pritožnika, v katerih izpostavlja problematiko in nedopustnost nameščanja oseb na prezasedene varovane oddelke socialno varstvenih zavodov, neizpolnjevanje kadrovskih in tehničnih pogojev za nameščanje oseb v prezasedene varovane oddelke in posledično tudi kršitve z ustavo in zakoni varovanih temeljnih pravic in svoboščin tako oseb, ki se na takšne prezasedene varovane oddelke socialno varstvenih zavodov nameščajo kot tudi oseb, ki so tam že nameščene in zaposlenih v socialno varstvenih zavodih.

Ni izkazano, da je A. A. zakonita zastopnica nasprotnega udeleženca, ki bi v njegovem imenu smela pooblastiti odvetnika za vložitev pritožbe. Dejstvo, da je A. A. najbližja oseba nasprotnega udeleženca, tega ne more spremeniti. Kot najbližja oseba sme v postopku po ZDZdr skrbeti za pravice in koristi nasprotnega udeleženca, vendar lahko pri tem (brez ustreznega pooblastila) nastopa le v svojem imenu in ne v imenu nasprotnega udeleženca. Osebi v oddelku pod posebnim nadzorom in varovanem oddelku sta po drugem odstavku 12. člena ZDZdr med drugim zagotovljeni pravica do sprejemanja obiskov in pravica do uporabe telefona. Navedeni pravici je sicer dopustno omejiti, vendar le pod pogoji iz prvega odstavka 13. člena ZDZdr. O omejitvi pravic pa sme po drugem odstavku 13. člena istega zakona odločiti le sodišče, če mu direktor psihiatrične klinike oziroma socialno varstvenega zavoda poda takšen predlog. Zmotno je pritožbeno stališče, da sme nepravdno sodišče s sklepom ob upoštevanju 13. člena ZDZdr odločiti ne le o omejitvi, ampak tudi o izvajanju navedenih dveh pravic, češ da drugačno pravno varstvo za uveljavitev teh pravic ni zagotovljeno. Najbližja oseba in svojci naspro