29. člen ZDZdr

Ker udeleženka v pritožbi posebej izpostavlja tudi to, da je bil v teku zdravljenja uporabljen poseben varovalni ukrep (telesno oviranje s pasovi - glej tretji odstavek 29. člena ZDZdr), pritožbeno sodišče pojasnjuje, da zakonske pristojnosti, da bi dovoljevalo ali preverjalo utemeljenost uporabe takega ukrepa nima. Ta se namreč odredi praviloma s strani zdravnika zaradi omogočanja zdravljenja ali zaradi odprave oziroma obvladovanj nevarnega ravnanja osebe, če so izpolnjeni še drugi zakonski pogoji; nadzor nad odreditvijo in izvedbo pa se izvaja v skladu s predpisi, ki urejajo upravni nadzor v zdravstveni dejavnosti. Izvedbo takega nadzora lahko na podlagi osmega odstavka 29. člena ZDZdr predlaga tudi udeleženka. Pritožbeno sodišče tudi nima nobene zakonske podlage za to, da bi odločalo o tem, kateri zdravniki sodelujejo pri zdravljenju in kateri ne.

Predlog se zavrne.

Sodišče prve stopnje je izbiro socialnovarstvenega zavoda opravilo izmed zavodov, ki imajo verificiran varovani oddelek. Tak zavod namestitve ne more odkloniti zaradi kadrovskih težav. Zaradi težav, ki jih pravzaprav izpostavljajo vsi zavodi (nezadostna opremljenost), ne sme priti do situacije, da ostane brez zaščite in varstva oseba, ki zaradi svoje duševne bolezni in motnje potrebuje tako varstvo.

Slednja sta tudi izrecno pojasnila, da je pri izvedbi prisilnih varnostnih ukrepov (PVU) sodelovalo zadostno število oseb (ne pa premalo, kot zatrjuje tožnik), in sicer, da ni treba, da je hkrati prisotnih 5 oseb, temveč zadošča, kot v predmetni zadevi, da so na tožniku PVU najprej izvedli trije zdravstveni tehniki, nato pa sta se jima pridružila dva policista (kot izhaja iz 17. in 18. strani izvedenskega mnenja).

Po ustaljeni sodni praksi v primeru prezasedenosti socialnovarstvenega zavoda je edina ustavno vzdržna rešitev, da do zagotovitve prostega mesta zanjo oseba, ki je v bolnišnici, ostane tam. To pa obenem pomeni, da bo moral pritožnik o sprostitvi svojih kapacitet na varovanem oddelku oziroma o prostem mestu za nasprotnega udeleženca nemudoma obvestiti predlagateljico.

V ponovljenem postopku bo sodišče druge stopnje moralo ugotoviti, kako se običajno zagotavlja pravica do gibanja na varovanem oddelku, torej kako se varovanci lahko gibljejo na območju zavoda in ali so običajno omogočeni tudi skupinski izhodi izven zavoda ter pod kakšnim nadzorom. Sodišče bo nato moralo ob sodelovanju nasprotne udeleženke ugotoviti, kakšna individualizirana obravnava, ki ne predstavlja dodatne omejitve njene pravice do gibanja, je mogoča. Režim, ki bi predstavljal dodatno omejitev njene pravice do gibanja pa je mogoč le na predlog direktorja SVZ.

Tožnici (bolničarki-negovalki, ki na svojem delovnem mestu ni imela pooblastil za izvajanje posebnih varovalnih ukrepov) se v izredni odpovedi očita, da je hudo kršitev pogodbenih obveznosti storila s tem, da je spornega dne vstopila v sobo varovanke, jo prijela za roko in pospremila v sobo za omejitev gibanja znotraj enega prostora, ob 19. uri 11 minut in 42 sekund zaprla vrata navedene sobe in jih ponovno odprla ob 19. uri 12 minut in 30 sekund. Očitana kršitev je tožnici dokazana. Zato je bil podan zakonit razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvipo 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Ob ugotovitvi, da se vsi trije socialno varstveni zavodi soočajo z enakimi prostorskimi problemi, kot revident, bi bila edina preostala alternativa v resnici le še ta, da se socialno varstveni zavod, ki naj osebo sprejme, sploh ne določi. Ker ni drugega državnega organa, ki bi bil po veljavni zakonodaji pristojen določiti konkretni socialno varstveni zavod, bi bila takšna (ne)odločitev nezakonita in protiustavna. Nezakonita zato, ker bi sodišče ne udejanjilo obveznosti odločiti po drugem odstavku 48. člena ZDZdr. Protiustavna pa zato, ker bi bile ogrožene ustavno varovane dobrine. Procesno dejstvo, da sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku na narok ni vabilo revidenta, je sicer resnično. Vendar revizijsko sodišče pojasnjuje, da ga zaradi zagotovitve njegove udeležbe v postopku tudi ni bilo treba in ni bilo dolžno vabiti. Udeležba socialno varstvenega zavoda v postopku je specifična in mora biti zagotovljena v tolikšnem obsegu, kolikor se sama odločitev nanj nanaša. To pa je, da mu je treba zagotoviti pravico do izjave. Ker Ustava ne terja, da mora biti pravica do izjave nujno zagotovljena na usten način, zadošča, da je zagotovljena pisno (79. člen ZDZdr). Poleg

Potreba nasprotnega udeleženca po stalni oskrbi in varstvu, nujnost ukrepanja ter s tem hitrost sodnega postopka imajo prednost pred zadržki v zvezi z revidentovimi prostorskimi in kadrovskimi težavami. Te ne smejo biti razlog za neizvajanje nujnega sodnega ukrepa iz 75. člena ZDZdr.