13. člen ZDZdr

V predlogu bolnišnice navedena ravnanja so popolnoma nekonkretizirana (ni navedeno, za kakšne objave osebe naj bi šlo, od kod zaključek o nevarnosti snemanja in objavljanja sebe ali drugih pacientov oziroma zdravstvenega osebja), zato na podlagi takšne vsebine predloga ni mogoče narediti zaključka, da je podana nevarnost ogrožanja zdravja in življenja ter povzročanja hude premoženjske škode in da je zato nujno potrebno osebi omejiti uporabo mobilnega telefona oziroma da je takšen ukrep sorazmeren z ustavno vrednoto, ki se na ta način varuje, to je z zdravjem in življenjem pridržane osebe in drugih oseb ter njihovega premoženja. Tudi mnenje izvedenke ne potrjuje dovolj konkretne nevarnosti ogrožanja, temveč ta ostaja na abstraktni ravni.

Omejitev uporabe mobilnega telefona je nujno potrebna za uspešnost zdravljenja pridržane osebe in uporaba mobilnega telefona huje ogroža njeno zdravje. Glede na načelo, da se pravica lahko omeji le v nujno potrebnem obsegu, in da se pri omejevanju pravic uporabi najmilejši ukrep, pa omejitev ne velja za uporabo stacionarnega telefona bolnišnice.

Prvostopenjsko sodišče je ukrep odredilo za le toliko časa, kolikor je glede na pravila psihiatrične stroke predvidoma treba, da bo zdravljenje doseglo točko, ko nevarnosti hudega ogrožanja ne bo več.

Poglabljanje že tako hude (več let trajajoče) psihične bolezni, ob sočasni zlorabi alkohola in droge, nedvomno ustreza standardu hujšega ogrožanja zdravja. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da zgolj zavračanja zdravljenja (predvsem zdravil), sicer še ni mogoče a pripori šteti za ogrožanje zdravja v smislu prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr, a gre pri udeleženki za tako duševno motnjo, da se svojega bolezenskega stanja v tem trenutku ne zaveda in zato nanj ne more svobodno pristati. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja, kakšno pošto dvomljive vsebine naj bi udeleženka pošiljala, o prejetih pošiljkah (in njihovi vsebini) pa predlog niti ne govori. To ne izhaja niti iz listin v spisu. Ni torej podlage za popolno omejitev pošiljanja in sprejemanja pošiljk.

V ponovljenem postopku bo sodišče druge stopnje moralo ugotoviti, kako se običajno zagotavlja pravica do gibanja na varovanem oddelku, torej kako se varovanci lahko gibljejo na območju zavoda in ali so običajno omogočeni tudi skupinski izhodi izven zavoda ter pod kakšnim nadzorom. Sodišče bo nato moralo ob sodelovanju nasprotne udeleženke ugotoviti, kakšna individualizirana obravnava, ki ne predstavlja dodatne omejitve njene pravice do gibanja, je mogoča. Režim, ki bi predstavljal dodatno omejitev njene pravice do gibanja pa je mogoč le na predlog direktorja SVZ.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pritožbeno sodišče z odločitvijo, da se nasprotni udeleženki dnevno omogočijo izhodi pod nadzorom, omejilo oziroma prekršilo pravice nasprotne udeleženke iz 12. in 13. člena Zakona o duševnem zdravju.

Ni izkazano, da je A. A. zakonita zastopnica nasprotnega udeleženca, ki bi v njegovem imenu smela pooblastiti odvetnika za vložitev pritožbe. Dejstvo, da je A. A. najbližja oseba nasprotnega udeleženca, tega ne more spremeniti. Kot najbližja oseba sme v postopku po ZDZdr skrbeti za pravice in koristi nasprotnega udeleženca, vendar lahko pri tem (brez ustreznega pooblastila) nastopa le v svojem imenu in ne v imenu nasprotnega udeleženca. Osebi v oddelku pod posebnim nadzorom in varovanem oddelku sta po drugem odstavku 12. člena ZDZdr med drugim zagotovljeni pravica do sprejemanja obiskov in pravica do uporabe telefona. Navedeni pravici je sicer dopustno omejiti, vendar le pod pogoji iz prvega odstavka 13. člena ZDZdr. O omejitvi pravic pa sme po drugem odstavku 13. člena istega zakona odločiti le sodišče, če mu direktor psihiatrične klinike oziroma socialno varstvenega zavoda poda takšen predlog. Zmotno je pritožbeno stališče, da sme nepravdno sodišče s sklepom ob upoštevanju 13. člena ZDZdr odločiti ne le o omejitvi, ampak tudi o izvajanju navedenih dveh pravic, češ da drugačno pravno varstvo za uveljavitev teh pravic ni zagotovljeno. Najbližja oseba in svojci naspro

Po uveljavljenem stališču sodne prakse, ki temelji na pomenu ustavne pravice do osebne svobode in dopustnosti poseganja v ustavne pravice le ob spoštovanju načela sorazmernosti, morajo biti za dopustnost zadržanja ugotovljene in v sodni odločbi obrazložene konkretne (in ne posplošene, abstraktne, pavšalne) okoliščine, iz katerih je mogoče sklepati na obstoj vsake od predpostavk iz 39. člena ZDZdr. Iz izvedenskega mnenja tako ne izhaja, kakšna je prognoza stanja osebe z vidika ogrožanja sebe in drugih v primeru, ko se ne bi zdravila, in na katerih okoliščinah temelji mnenje, da zdravljenje izven bolnišnice ne zadostuje za preprečitev ogrožajočega ravnanja in za vzpostavitev zdravstvenega stanja, ki bo to omogočalo.

Pri odločanju o omejitvi pravic osebe, pridržane v psihiatrični bolnišnici, je treba osebo praviloma zaslišati. Sodišče je z opustitvijo zaslišanja, ne da bi bilo izkazano, da je na obravnavo vabilo njenega zastopnika, kršilo njeno pravico do obravnavanja pred sodiščem.