110.b člen ZVO-1B
(odgovornost za preprečevanje in sanacijo okoljske škode)
(1)Okoljska škoda, povzročena zavarovanim vrstam, njihovim habitatom in habitatnim tipom, je škoda, ki ima večji škodljiv vpliv na doseganje ali ohranjanje njihovega ugodnega stanja po predpisih o ohranjanju narave, ugotovljena na podlagi predpisanih meril.
(2)Ne glede na določbo prejšnjega odstavka se za okoljsko škodo ne šteje škoda, nastala zaradi škodljivih vplivov na zavarovanih vrstah, njihovih habitatih ali habitatnih tipih, ki so bili ugotovljeni in dovoljeni ali predpisani na podlagi postopka presoje sprejemljivosti planov in posegov v naravo ali uveljavljanja odstopanj od strogega varstva zavarovanih vrst po predpisih o ohranjanju narave.
(3)Okoljska škoda na vodah je škoda z večjim škodljivim vplivom na ekološko, kemijsko, količinsko stanje ali ekološki potencial vode skladno z določbami tega zakona in predpisov o vodah, razen če gre za dopustne izjeme pri izpolnjevanju ciljev, ki se nanašajo na doseganje dobrega stanja voda po predpisih o vodah.
(4)Okoljska škoda, povzročena tlom, je vsako onesnaženje z emisijami v, na ali pod tla, ki lahko ogrozi zdravje ljudi in presega predpisane standarde kakovosti tal iz 23. člena tega zakona.
(5)Minister na podlagi Priloge I Direktive 2004/35/ES predpiše podrobnejša merila za ugotavljanje škodljivosti vpliva iz prvega odstavka tega člena.
- UPRS Sodba I U 1750/2019-53Upravno sodišče RS · 2021
Uporabo predpisa, ki določa parametre za inertne odpadke, zapoveduje okoljevarstveno dovoljenje s tem, ko določa, da morajo kemijske lastnosti proizvedenega gradbenega materiala ustrezati zahtevam za inertne odpadke, kar pomeni, da material ne sme presegati mejnih vrednosti parametrov iz Uredbe o odlagališčih odpadkov. Te zahteve veljajo za sam proizvod ne glede na način in mesto njegove uporabe. Material mora ustrezati tem zahtevam če ima, ali če nima statusa odpadka in ne glede na to, ali se odlaga, vgrajuje ali uporablja kakorkoli drugače. Zato tožnik nima prav, ko trdi, da vgrajevanje materiala v nasip nima nobene povezave z obratovanjem naprave za predelavo odpadkov, češ da naj bi se obratovanje naprave za predelavo odpadkov nanašalo zgolj na predelavo.
- VSM Sodba in sklep I Cp 748/2018Višje sodišče v Mariboru · 2019
Zakon o varstvu okolja (ZVO-1) glede odprave posledic čezmernega obremenjevanja okolja, vključno z odškodninsko odgovornostjo, določa objektivno odgovornost povzročitelja. Stroški subsidiarnega ukrepanja države ali občine namreč ne pokrivajo stroškov odškodninskih zahtevkov oškodovancev zaradi posledic čezmerne obremenitve okolja. Vendar pa s tem ni izključena odgovornost povzročitelja okoljske škode nasproti tretjim osebam v skladu z OZ. Imisije kljub preseženim mejnim oziroma kritičnim vrednostim v Uredbi, ne predstavljajo podlage za pravno priznano škodo, zaradi česar sodišče prve stopnje tudi ni kršilo 14. člena Ustave (enakosti pred zakonom) in 22. člena Ustave (enakega varstva pravic). Izhajajoč iz okoliščine, da so kritične vrednosti skupnega hrupa v povprečju presežene le za 1,5 %, za 3,4 % pa so presežene kritične vrednosti kazalca hrupa za noč, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo stopnjo kršitve pravic tožeče stranke iz 22. člena Ustave Republike Slovenije v zunanjem okolju, kot tako izrazito nizko, da ne dosega stopnje resne kršitve in da ne ugotavlja nesorazmernosti med stopnjo kršitve, ki jo mora tožeča stranka trpeti in med koristmi, ki jih ima tožeča stranka
Povezano: Pokaži ▾
Kaj je na tej strani: besedilo člena, pod njim vse sodne odločbe, ki ga navajajo. Odločbe so lahko starejše od trenutnega besedila; povezave so izpeljane iz navedb pravne podlage.
Sodna praksa
2 odločb navaja ta člen · zadnja 18. 3. 2021Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- UPRS Sodba I U 1750/2019-53Upravno sodišče RS · 18. 3. 2021
Uporabo predpisa, ki določa parametre za inertne odpadke, zapoveduje okoljevarstveno dovoljenje s tem, ko določa, da morajo kemijske lastnosti proizvedenega gradbenega materiala ustrezati zahtevam za inertne odpadke, kar pomeni, da material ne sme presegati mejnih vrednosti parametrov iz Uredbe o odlagališčih odpadkov. Te zahteve veljajo za sam proizvod ne glede na način in mesto njegove uporabe. Material mora ustrezati tem zahtevam če ima, ali če nima statusa odpadka in ne glede na to, ali se odlaga, vgrajuje ali uporablja kakorkoli drugače. Zato tožnik nima prav, ko trdi, da vgrajevanje materiala v nasip nima nobene povezave z obratovanjem naprave za predelavo odpadkov, češ da naj bi se obratovanje naprave za predelavo odpadkov nanašalo zgolj na predelavo.
- VSM Sodba in sklep I Cp 748/2018Višje sodišče v Mariboru · 12. 2. 2019
Zakon o varstvu okolja (ZVO-1) glede odprave posledic čezmernega obremenjevanja okolja, vključno z odškodninsko odgovornostjo, določa objektivno odgovornost povzročitelja. Stroški subsidiarnega ukrepanja države ali občine namreč ne pokrivajo stroškov odškodninskih zahtevkov oškodovancev zaradi posledic čezmerne obremenitve okolja. Vendar pa s tem ni izključena odgovornost povzročitelja okoljske škode nasproti tretjim osebam v skladu z OZ. Imisije kljub preseženim mejnim oziroma kritičnim vrednostim v Uredbi, ne predstavljajo podlage za pravno priznano škodo, zaradi česar sodišče prve stopnje tudi ni kršilo 14. člena Ustave (enakosti pred zakonom) in 22. člena Ustave (enakega varstva pravic). Izhajajoč iz okoliščine, da so kritične vrednosti skupnega hrupa v povprečju presežene le za 1,5 %, za 3,4 % pa so presežene kritične vrednosti kazalca hrupa za noč, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo stopnjo kršitve pravic tožeče stranke iz 22. člena Ustave Republike Slovenije v zunanjem okolju, kot tako izrazito nizko, da ne dosega stopnje resne kršitve in da ne ugotavlja nesorazmernosti med stopnjo kršitve, ki jo mora tožeča stranka trpeti in med koristmi, ki jih ima tožeča stranka