110.a člen ZVO-1B
»V.a ODGOVORNOST ZA PREPREČEVANJE OZIROMA SANACIJO OKOLJSKE ŠKODE
(1)Povzročitelj obremenitve je v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti odgovoren za preprečevanje neposredne nevarnosti za nastanek okoljske škode in za preprečevanje oziroma sanacijo okoljske škode ne glede na krivdo.
(2)Dejavnosti iz prejšnjega odstavka so: 1. obratovanje naprave, ki lahko povzroča onesnaževanje večjega obsega, za katero je treba pridobiti okoljevarstveno dovoljenje po tem zakonu, 2. ravnanje z odpadki, vključno z zbiranjem, prevozom, predelavo in odstranjevanjem odpadkov in nevarnih odpadkov ter ravnanje po zaprtju naprave za odstranjevanje odpadkov in nevarnih odpadkov, za katero je treba pridobiti okoljevarstveno dovoljenje ali potrdilo o vpisu v evidenco po tem zakonu, razen vnašanja blata iz komunalnih čistilnih naprav v tla, obdelanega do standarda, predpisanega za vnos snovi v tla zaradi kmetovanja, 3. izpuščanje nevarnih snovi z odvajanjem odpadne vode v površinske ali podzemne vode, za katero je treba pridobiti okoljevarstveno dovoljenje po tem zakonu, 4. izpuščanje ali vbrizgavanje onesnaževal v površinske ali podzemne vode, za katero je treba pridobiti okoljevarstveno dovoljenje po tem zakonu, 5. obratovanje naprave, ki povzroča onesnaževanje okolja z emisijami določenih snovi v zrak in za katero je treba pridobiti okoljevarstveno dovoljenje po tem zakonu, 6. proizvodnja, uporaba, skladiščenje, predelava, polnjenje, izpust v okolje ali prevoz znotraj obrata nevarnih snovi ali pripravkov po predpisih o kemikalijah, fitofarmacevtskih sredstev po predpisih o fitofarmacevtskih sredstvih in biocidnih proizvodov po predpisih o biocidnih proizvodih, 7. odvzem in zajezitev vode, za katero je predpisana pridobitev vodne pravice po predpisih o vodah, 8. ravnanje z rudarskimi odpadki, za katero je treba pridobiti okoljevarstveno dovoljenje po tem zakonu, 9. prevoz nevarnega blaga ali onesnaževal po cesti, železnici, notranjih plovnih poteh, po morju ali zraku, 10. delo z gensko spremenjenimi organizmi v zaprtih sistemih, vključno s prevozom, njihovo namerno sproščanje v okolje ali dajanje v promet skladno s predpisi o ravnanju z gensko spremenjenimi organizmi, in 11. čezmejno pošiljanje odpadkov, za katero je treba pridobiti dovoljenje ali je prepovedano po predpisih EU, ki urejajo pošiljanje odpadkov.
(3)Povzročitelj obremenitve, ki izvaja dejavnost, ki ni določena v prejšnjem odstavku, je odgovoren le za povzročitev neposredne nevarnosti za nastanek okoljske škode oziroma za nastanek okoljske škode na zavarovanih vrstah in habitatnih tipih, če je bila storjena namenoma ali iz malomarnosti.
(4)Oseba iz drugega in tretjega odstavka tega člena mora sprejeti in izvesti vse ukrepe za preprečitev nastanka okoljske škode oziroma sanacijo okoljske škode skladno z določbami tega zakona.
(5)Če je povzročiteljev okoljske škode več in se ne da ugotoviti odgovornosti posameznega povzročitelja, so odgovorni solidarno.
(6)Določbe tega poglavja ne izključujejo odgovornosti povzročitelja okoljske škode proti tretjim osebam skladno z obligacijskim zakonikom.
- VSM Sodba in sklep I Cp 748/2018Višje sodišče v Mariboru · 2019
Zakon o varstvu okolja (ZVO-1) glede odprave posledic čezmernega obremenjevanja okolja, vključno z odškodninsko odgovornostjo, določa objektivno odgovornost povzročitelja. Stroški subsidiarnega ukrepanja države ali občine namreč ne pokrivajo stroškov odškodninskih zahtevkov oškodovancev zaradi posledic čezmerne obremenitve okolja. Vendar pa s tem ni izključena odgovornost povzročitelja okoljske škode nasproti tretjim osebam v skladu z OZ. Imisije kljub preseženim mejnim oziroma kritičnim vrednostim v Uredbi, ne predstavljajo podlage za pravno priznano škodo, zaradi česar sodišče prve stopnje tudi ni kršilo 14. člena Ustave (enakosti pred zakonom) in 22. člena Ustave (enakega varstva pravic). Izhajajoč iz okoliščine, da so kritične vrednosti skupnega hrupa v povprečju presežene le za 1,5 %, za 3,4 % pa so presežene kritične vrednosti kazalca hrupa za noč, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo stopnjo kršitve pravic tožeče stranke iz 22. člena Ustave Republike Slovenije v zunanjem okolju, kot tako izrazito nizko, da ne dosega stopnje resne kršitve in da ne ugotavlja nesorazmernosti med stopnjo kršitve, ki jo mora tožeča stranka trpeti in med koristmi, ki jih ima tožeča stranka
- VSL Sodba II Cp 1914/2018Višje sodišče v Ljubljani · 2019
Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je motorno olje, ki ga je toženec skladiščil in uporabljal za ogrevanje, nevaren odpadek, za katerega zakonodaja, ravno zaradi njegove potencialne nevarnosti za ljudi in okolje, predpisuje stroga merila in pogoje za zbiranje, skladiščenje ter nadaljnjo predelavo. Pritožbeno sodišče zato soglaša, da gre za nevarno stvar, njegovo zbiranje, skladiščenje in uporaba pa je nevarna dejavnost v smislu drugega odstavka 131. člena OZ in je toženec, ki je odpadno olje uporabljal za ogrevanje, zato za škodo, ki je nastala v posledici njegovega izlitja, odgovoren ne glede na krivdo.
- UPRS sodba I U 1652/2015Upravno sodišče RS · 2016
Toženka je kljub tožnikovi pravočasni zahtevi za priznanje statusa stranke v obravnavnem inšpekcijskem postopku s sklepom ustavila postopek, ne da bi o njej prej odločila. S tem je tožniku odvzela pravico do izjave pred odločitvijo toženke o ustavitvi inšpekcijskega postopka, čeprav je očitno menila, da mu status stranskega udeleženca v postopku gre, saj mu je vročila izpodbijani sklep. Sodišče se strinja s tožnikom, da v obravnavnem toženka ni ustrezno obrazložila svoje ugotovitve, da bi šlo v obravnavnem primeru za razpršeno onesnaževanje, kar izključuje uporabo določb V.a poglavja ZVO-1, ki govori o odgovornosti za okoljsko škodo. Utemeljitev, da gre v obravnavnem primeru za razpršeno onesnaževanje, je tako v odločbi prvostopenjskega, kot v odločbi drugostopenjskega organa povsem pavšalna in neobrazložena, zato sodišče ugovora, da ne gre za tako onesnaževanje, ne more preizkusiti.
Sodna praksa
8 odločb navaja ta člen · zadnja 12. 2. 2019Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- VSM Sodba in sklep I Cp 748/2018Višje sodišče v Mariboru · 12. 2. 2019
Zakon o varstvu okolja (ZVO-1) glede odprave posledic čezmernega obremenjevanja okolja, vključno z odškodninsko odgovornostjo, določa objektivno odgovornost povzročitelja. Stroški subsidiarnega ukrepanja države ali občine namreč ne pokrivajo stroškov odškodninskih zahtevkov oškodovancev zaradi posledic čezmerne obremenitve okolja. Vendar pa s tem ni izključena odgovornost povzročitelja okoljske škode nasproti tretjim osebam v skladu z OZ. Imisije kljub preseženim mejnim oziroma kritičnim vrednostim v Uredbi, ne predstavljajo podlage za pravno priznano škodo, zaradi česar sodišče prve stopnje tudi ni kršilo 14. člena Ustave (enakosti pred zakonom) in 22. člena Ustave (enakega varstva pravic). Izhajajoč iz okoliščine, da so kritične vrednosti skupnega hrupa v povprečju presežene le za 1,5 %, za 3,4 % pa so presežene kritične vrednosti kazalca hrupa za noč, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo stopnjo kršitve pravic tožeče stranke iz 22. člena Ustave Republike Slovenije v zunanjem okolju, kot tako izrazito nizko, da ne dosega stopnje resne kršitve in da ne ugotavlja nesorazmernosti med stopnjo kršitve, ki jo mora tožeča stranka trpeti in med koristmi, ki jih ima tožeča stranka
- VSL Sodba II Cp 1914/2018Višje sodišče v Ljubljani · 6. 2. 2019
Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je motorno olje, ki ga je toženec skladiščil in uporabljal za ogrevanje, nevaren odpadek, za katerega zakonodaja, ravno zaradi njegove potencialne nevarnosti za ljudi in okolje, predpisuje stroga merila in pogoje za zbiranje, skladiščenje ter nadaljnjo predelavo. Pritožbeno sodišče zato soglaša, da gre za nevarno stvar, njegovo zbiranje, skladiščenje in uporaba pa je nevarna dejavnost v smislu drugega odstavka 131. člena OZ in je toženec, ki je odpadno olje uporabljal za ogrevanje, zato za škodo, ki je nastala v posledici njegovega izlitja, odgovoren ne glede na krivdo.
- UPRS sodba I U 1652/2015Upravno sodišče RS · 23. 6. 2016
Toženka je kljub tožnikovi pravočasni zahtevi za priznanje statusa stranke v obravnavnem inšpekcijskem postopku s sklepom ustavila postopek, ne da bi o njej prej odločila. S tem je tožniku odvzela pravico do izjave pred odločitvijo toženke o ustavitvi inšpekcijskega postopka, čeprav je očitno menila, da mu status stranskega udeleženca v postopku gre, saj mu je vročila izpodbijani sklep. Sodišče se strinja s tožnikom, da v obravnavnem toženka ni ustrezno obrazložila svoje ugotovitve, da bi šlo v obravnavnem primeru za razpršeno onesnaževanje, kar izključuje uporabo določb V.a poglavja ZVO-1, ki govori o odgovornosti za okoljsko škodo. Utemeljitev, da gre v obravnavnem primeru za razpršeno onesnaževanje, je tako v odločbi prvostopenjskega, kot v odločbi drugostopenjskega organa povsem pavšalna in neobrazložena, zato sodišče ugovora, da ne gre za tako onesnaževanje, ne more preizkusiti.
- VSL sodba II Cp 511/2016Višje sodišče v Ljubljani · 9. 6. 2016
Ko višje sodišče odloča o pritožbah strank zoper odločitve prvostopenjskih sodišč, upošteva stanje, kakršno je bilo ob sprejemu izpodbijane odločitve prvostopenjskega sodišča. Le izjemoma, ko je to posebej predvideno v zakonu, lahko upošteva stanje, ki je nastalo po izdaji izpodbijane odločitve. Zato se dejstva, ki nastopijo po izdaji izvršilnega naslova (izpodbijana sodba), upoštevajo na ugovor dolžnika v izvršilnem postopku. Škodo, ki nastane pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, je skladno s tretjim odstavkom 156. člena ZOR oziroma tretjim odstavkom 133. člena OZ dolžan povrniti njen povzročitelj, vendar le škodo, ki presega normalne (ZOR) oziroma običajne (OZ) meje. Škoda, ki presega normalne (običajne) meje, je protipravna. Za uspeh z zahtevkom mora tožeča stranka dokazati, da ji je v zvezi z opravljanjem (splošno koristne) dejavnosti tožene stranke nastala škoda, ki presega normalne meje. Ni torej bistveno, ali so tožene stranke presegale predpisane mejne vrednosti izpustov v okolje, pač pa kakšne so posledice njihove sicer dovoljene dejavnosti. Toženke so tožnikom za škodo odgovorne solidarno na podlagi tretj
- VSL sodba III Cp 1030/2015Višje sodišče v Ljubljani · 6. 5. 2015
Za presojo o podlagi toženkine odgovornosti ni odločilna primerjava z ostalimi cestami v državi, temveč ocena obremenitev v obravnavanem primeru v primerjavi s še sprejemljivimi obremenitvami življenja v urbanem okolju.
- UPRS sodba I U 2090/2014Upravno sodišče RS · 2. 4. 2015
Tožnik je z obravnavanim odlaganjem odpadkov povzročil nezakonito stanje, izpodbijana odločba pa je namenjena odpravi tega stanja, ne glede na to, da je bilo to stanje povzročeno na nepremičnini v lasti tretje osebe.
- VSL sodba II Cp 2615/2014Višje sodišče v Ljubljani · 10. 12. 2014
Preseganje predpisanih mejnih in še toliko bolj kritičnih vrednosti hrupa pomeni preseganje običajnih mej hrupa v smislu 133. člena OZ. Presoja višine odškodnine.
- UPRS sodba II U 176/2013Upravno sodišče RS · 18. 6. 2014
Kot registrirani predelovalec odpadkov ter s tem kot povzročitelj obremenitve se tožnik šteje za imetnika odpadkov, ki je tako v času veljavnosti okoljevarstvenega dovoljenja kot tudi po njegovem prenehanju dolžan upoštevati določbe o shranjevanju in skladiščenju odpadkov ter o njihovi obdelavi z namenom, da se prepreči okoljska škoda, ki grozi. Ker je po ZVO-1 ukrepe za preprečitev okoljske škode, ki grozi, dolžan v prvi vrsti sprejeti povzročitelj obremenitve, ta pa je v obravnavanem primeru znan, je inšpektor ravnal pravilno, ko je ukrepe za preprečitev grozeče škode naložil tožniku kot povzročitelju obremenitve. Občina bi kot lastnica zemljišč bila dolžna na podlagi 157 a. člena ZVO-1 nositi stroške odstranitve odpadkov le v primeru, ko bi odpadke nezakonito odložil neznani povzročitelj obremenitve.