110.c člen ZVO-1B
(okoljska škoda)
(1)Določbe tega poglavja se ne uporabljajo za neposredno nevarnost nastanka okoljske škode oziroma za okoljsko škodo, ki je nastala zaradi: 1. oboroženega spopada, sovražnosti, državljanske vojne, vstaje ali izjemnega, neizogibnega in neustavljivega naravnega pojava; 2. izrednega dogodka, pri kakršnem sta odgovornost in odškodnina urejeni z ratificirano in objavljeno mednarodno konvencijo, skladno z določbo drugega odstavka 4. člena Direktive 2004/35/ES; 3. dejavnosti, ki jih povzročajo ionizirajoča in druga sevanja, ali zaradi izrednega dogodka ali dejavnosti, pri kateri je odgovornost ali odškodnina urejena z ratificirano in objavljeno mednarodno pogodbo, skladno z določbo četrtega odstavka 4. člena Direktive 2004/35/ES; 4. razpršenega onesnaževanja, razen če je mogoče ugotoviti vzročno zvezo med okoljsko škodo in dejavnostjo posameznega povzročitelja, in 5. dejavnosti, katere glavni namen je obramba države ali mednarodne varnosti ali varstvo pred naravnimi nesrečami.
(2)Določbe tega poglavja ne posegajo v pravico povzročitelja obremenitve, da omeji svojo odgovornost skladno z določbo tretjega odstavka 4. člena Direktive 2004/35/ES.
- UPRS sodba I U 1652/2015Upravno sodišče RS · 2016
Toženka je kljub tožnikovi pravočasni zahtevi za priznanje statusa stranke v obravnavnem inšpekcijskem postopku s sklepom ustavila postopek, ne da bi o njej prej odločila. S tem je tožniku odvzela pravico do izjave pred odločitvijo toženke o ustavitvi inšpekcijskega postopka, čeprav je očitno menila, da mu status stranskega udeleženca v postopku gre, saj mu je vročila izpodbijani sklep. Sodišče se strinja s tožnikom, da v obravnavnem toženka ni ustrezno obrazložila svoje ugotovitve, da bi šlo v obravnavnem primeru za razpršeno onesnaževanje, kar izključuje uporabo določb V.a poglavja ZVO-1, ki govori o odgovornosti za okoljsko škodo. Utemeljitev, da gre v obravnavnem primeru za razpršeno onesnaževanje, je tako v odločbi prvostopenjskega, kot v odločbi drugostopenjskega organa povsem pavšalna in neobrazložena, zato sodišče ugovora, da ne gre za tako onesnaževanje, ne more preizkusiti.
Sodna praksa
1 odločb navaja ta člen · zadnja 23. 6. 2016Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- UPRS sodba I U 1652/2015Upravno sodišče RS · 23. 6. 2016
Toženka je kljub tožnikovi pravočasni zahtevi za priznanje statusa stranke v obravnavnem inšpekcijskem postopku s sklepom ustavila postopek, ne da bi o njej prej odločila. S tem je tožniku odvzela pravico do izjave pred odločitvijo toženke o ustavitvi inšpekcijskega postopka, čeprav je očitno menila, da mu status stranskega udeleženca v postopku gre, saj mu je vročila izpodbijani sklep. Sodišče se strinja s tožnikom, da v obravnavnem toženka ni ustrezno obrazložila svoje ugotovitve, da bi šlo v obravnavnem primeru za razpršeno onesnaževanje, kar izključuje uporabo določb V.a poglavja ZVO-1, ki govori o odgovornosti za okoljsko škodo. Utemeljitev, da gre v obravnavnem primeru za razpršeno onesnaževanje, je tako v odločbi prvostopenjskega, kot v odločbi drugostopenjskega organa povsem pavšalna in neobrazložena, zato sodišče ugovora, da ne gre za tako onesnaževanje, ne more preizkusiti.