93. člen KZ-1

Iz utrjene sodne prakse namreč izhaja, da v času, ko je obsojencu dovoljeno obročno plačevanje stranske denarne kazni, zastaranje njene izvršitve ne teče1. Zastaranje pa ni teklo niti v času, ko je bil zoper obsojenca uveden stečajni postopek (St 1261/2021)2. Postopek osebnega stečaja je bil zoper obsojenca uveden 18. 8. 2021, pravnomočno pa se je zaključil 23. 5. 2025, tako da v tem času zastaranje ni teklo v skladu z drugim odstavkom 94. člena KZ-1.

Zastaranje izvršitve denarne kazni po tretjem odstavku 94. člena KZ-1 ne teče takrat, kadar se obsojenec izmika izvršitvi kazni, pri čemer mora iti za aktivno in zavestno ravnanje obsojenca, s katerim preprečuje izvršitev kazni, ob tem pa morajo razlogi, ki preprečujejo izvršitev kazni izhajati iz sfere obsojenca in jih ni mogoče pripisati nezadostni aktivnosti organov glede izvršitve kazni.

Ker sodišče ni moglo začeti s postopkom prisilne izterjave denarne kazni, vse dokler je obsojenka imela odprt rok za njeno prostovoljno plačilo, torej do zapadlosti zadnjega obroka, zastaranje izvršitve kazni v tem času ni teklo. Pri izvršitvi (stranske) denarne kazni v obliki zapora ne gre za odločanje o odmeri kazenske sankcije, saj za izvršitev neizterljive denarne kazni sodišče določi trajanje zapora v skladu s prvim odstavkom 87. člena KZ-1. V skladu s to določbo sodišče pri tem ne opravi presoje ne/sorazmernosti trajanja zapora, edina omejitev je, da zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev.

Višje sodišče navedbe pritožnika, da je bilo potrebno uporabiti določbe KZ-1 v zvezi z zastaranjem izvršitve odvzema premoženjske koristi, zavrača kot neutemeljene. Pritožnik je že sam pravilno ugotovil, da niti Kazenski zakonik niti Kazenski zakonik-1 nima določb o zastaranju izvršitve odvzema premoženjske koristi, kar že samo po sebi napotuje na zaključek, da noben od navedenih zakonov ne daje pravne podlage za odločanje o zastaranju izvršitve.

Sodišče prve stopnje je pri izdaji napadene sodbe svojo odločitev napačno oprlo na določilo prvega odstavka 87. člena KZ-1, saj ta govori o zastaranju izrečene denarne kazni, ter s tem kršilo kazenski zakon obsojencu v škodo, saj je spregledalo določilo prvega odstavka 93. člena KZ-1, ki govori o zastaranju izvršitve stranske denarne kazni, s čimer je kršilo kazenski zakon iz člena 372/3 ZKP.

Po šestem odstavku 129.a člena ZKP o spremembi denarne kazni, ki se ne da niti prisilno izterjati, v kazen zapora, odloči s sodbo presednik senata oziroma sodnik posameznik sodišča, ki je na prvi stopnji izreklo denarno kazen. Sodišče prve stopnje bi v predmetni zadevi torej moralo odločiti s sodbo in ne s sklepom. Ker je izrečena stranska denarna kazen zastarala, je ni dopustno spremeniti v kazen zapora. Pritožbeno sodišče je ob ugotovitvi, da je podana kršitev kazenskega zakona v smislu 5. točke 372. člena ZKP izpodbijano odločbo na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP spremenilo po uradni dolžnosti in odločilo, da se stranska denarna kazen v neplačanem delu 50,00 EUR ne izvrši.

Ne drži izvajanje pritožbe, da zaseženi predmeti (računalniška oprema, elektronske naprave ter digitalni nosilci) ne predstavljajo nevarnosti, da bi bili ponovno uporabljeni za kaznivo dejanje, kot je sicer razvidno tudi iz predloga Sektorja kriminalistične policije, ki po pregledu in zavarovanju zasežene računalniške opreme opozarja, da obstaja realna nevarnost, da jo bodo osumljenci ponovno uporabili za storitev kaznivih dejanj, zaradi česar je potrebno, da se tudi v primeru, če osebe ne bodo obsojene, zaseženi predmeti odvzamejo. Ne drži trditev pritožbe, da računalniška oprema ne predstavlja grožnje splošni varnosti, ker se lahko takšna ali še boljša oprema prosto kupi na trgu.

V času, ko je obsojencu dovoljeno obročno plačevanje stranske denarne kazni, zastaranje njene izvršitve ne teče. Sodišče bo v postopku ugotavljanja zastaranja izvršitve stranske denarne kazni odločalo po tistem kazenskem zakonu, ki je veljal v trenutku, ko je sodba, s katero je bila kazen izrečena, postala pravnomočna. Če pa se je v času od pravnomočnosti sodbe do trenutka odločanja o zastaranju izvršitve kazni zakon enkrat ali večkrat spremenil, pa moralo uporabiti tisti zakon, ki je za obsojenca in za njegov pravni položaj z vidika zastaranja izvršitve izrečene kazni najugodnejši.

Sklep o dovolitvi obročnega plačila denarne kazni, torej da je obsojenec izrečeno denarno kazen dolžan plačati v roku dveh let in sicer po enakih mesečnih obrokih, predstavlja oviro, ki preprečuje izvršitev sodbe, s katero je bilo obsojencu to plačilo naloženo. Končna izvršitev stranske denarne kazni, na način kot je bila izrečena s pravnomočno obsodilno sodbo, je torej mogoča šele takrat, ko zapadejo vsi obroki dovoljenega obročnega odplačila, in se denarna kazen bodisi prisilno izterja, bodisi spremeni v zaporno kazen. Prav to pa je okoliščina, ki po drugem odstavku 94. člena KZ-1 povzroči prekinitev zastaranja.

Izdaja sklepa o dovolitvi obročnega plačila stranske denarne kazni predstavlja pravno oviro, zaradi katere se po zakonu kazen ne sme izvršiti, in ki po določbi drugega odstavka 92. člena KZ-1 povzroči prekinitev zastaranja za čas dovoljenega obročnega odplačevanja stranske denarne kazni.

Obsojenec v pritožbi pod "prvič" napačno ugotavlja, da mu je bila s sodbo I K 2093/2015 z dne 3. 3. 2015, ko je postala pravnomočna, izrečena razen kazni zapora še stranska denarna kazen. Obsojenec je namreč s citirano sodbo bil obsojen razen na kazen zapora še na denarno kazen in ne stransko denarno kazen. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 87. člena KZ-1, zaradi česar glede zastaranja velja določba 92. člena KZ-1 in ne prvega odstavka 93. člena KZ-1, na katerega se sklicuje pritožba. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe KZ-1, saj so za obsojenca milejše kot pa določbe Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1B). Tako je 5. točka 92. člena KZ-1 določala, da se izrečena kazen zapora do enega leta ali na denarno kazen ne sme več izvršiti, ko so potekla tri leta od pravnomočnosti sodbe. Obsojencu izrečena denarna kazen (in ne stranska) v višini 1.925,00 EUR, ki je postala pravnomočna s sodbo I K 2093/2015 dne 3. 3. 2015, se ne bi smela več izvršiti po 3. 3. 2018. Glede na obrazloženo je torej sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo z dne 14. 7. 2017 pravilno odločilo, da se izrečena in ne

Ker je zastaranje izvršitve denarne kazni kot stranske kazni, ki spada v področje materialnega prava, urejeno v 93. členu KZ-1, je glede ugovora zastaranja izvršitve denarne kazni kot stranske kazni, ki ga je obsojenec naslovil na Okrožno sodišče v Ljubljani, slednje stvarno pristojno in bi moralo o njem vsebinsko odločiti.

Zaradi izjeme od načela alternativnosti in upoštevanja pravne predvidljivosti in vmesnega zakona, ki je zaradi načela konkretnosti (vprašanje zastaranja izvršitve stranske denarne kazni) po pravilu iz 7. člena KZ-1 milejši, je sodišče druge stopnje ugotovilo zastaranje izvršitve denarne kazni kot stranske kazni.

Ker v izvršilnem postopku po uradni dolžnosti ni upnika, ne pride do uporabe 57. člena in prvega odstavka 58. člena ZIZ. Dolžnik je imel drugačen način plačila denarne kazni, če se je tako dogovoril, možnost uveljavljati v kazenskem postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov.

Ker je izvršitev stranske denarne kazni že zastarala, spreminjanje v kazen zapora ni bilo več mogoče.