VSC Sodba II Kp 14934/2011

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obsojenca se na podlagi četrtega odstavka člena 95 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprosti plačila sodne takse za pritožbo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zahtevo obsojenca, ki jo je vložil njegov zagovornik 7. 2. 2020 za obnovo postopka po sodbi Okrožnega sodišča v Celju I K ... z dne ... zavrnilo kot neutemeljeno, obsojenca pa je na podlagi četrtega odstavka člena 95 ZKP oprostilo plačila sodne takse.

2Taki odločitvi obsojenec nasprotuje s pravočasno vloženo pritožbo po svojem zagovorniku z uveljavljanjem pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona, zatrjuje pa tudi kršitev Ustave RS in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP) in predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi.

3Pritožba je neutemeljena.

4Obsojenec je po svojem zagovorniku 7. 9. 2020 vložil zahtevo za nepravo obnovo kazenskega postopka s predlogom, da prvo sodišče sodbo Okrožnega sodišča v Celju opr. št. I K ... tako spremeni, da mu izreče le zaporno kazen deset mesecev, kar je utemeljeval s tem, da je izvršitev kazni po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. III K ... z dne 12. 12. 2011, ki je postala pravnomočna 11. 9. 2012 zastarala in je zaradi tega bila izvršena protipravno, saj je sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati pri izreku enotne kazni, ker pa je to storilo, je kršilo kazenski zakon glede izvršitve kazni zapora.

5Prvo sodišče je po proučitvi spisovnega gradiva v zadevah Okrožnega sodišča v Celju opr. št. I K ... in Okrožnega sodišča v Ljubljani v zadevi opr. št. III K ... ter evidence elektronskega kazenskega vpisnika zaključilo, da izvršitev kazni deset mesecev zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. III K ... z dne 12. 12. 2011 v zvezi sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Kp ... z dne 16. 8. 2012, ki je postala pravnomočna 11. 9. 2012, ni zastarala, zaradi česar je obsojenčevo zahtevo za takoimenovano nepravo obnovo kazenskega postopka v skladu s členom 407 ZKP zavrnilo.

6Pritožba sodišču prve stopnje znova očita kršitev zakona, kar utemeljuje s tem, da bi moralo sodišče ob združevanju kazni po citiranih sodbah Okrožnega sodišča v Celju in Okrožnega sodišča v Ljubljani, združitev kazni zavrniti iz razloga, ker je v trenutku združitve kazni, izvršitev kazni po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. III K ... z dne 12. 12. 2011 že zastarala, zaradi česar tudi niso bili podani pogoji za združitev kazni. Pritožba vztraja, da bi moralo sodišče upoštevati triletni zastaralni rok za izvršitev kazni, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja, kar je zakonito in ustavno ter skladno tudi z določbami EKČP, ker pa tega ni storilo, je kršilo dve temeljni normi in sicer prepoved retroaktivnosti veljave pravnih aktov in pravilo, da se za obsojenca uporabi milejši zakon oziroma zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja. Stališče prvega sodišča, da pa je za presojo zastaralnega roka izvršitve kazni odločilen trenutek pravnomočnosti sodbe, ne pa čas storitve kaznivega dejanja, pa je po prepričanju pritožbe napačno.

7Iz izpodbijane sodbe izhajajo naslednja relevantna dejstva:

- obsojenec je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. III K ... z dne 12. 12. 2011 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. III Kp ... z dne 16. 8. 2012 obsojen na zaporno kazen v trajanju 10 mesecev, ta sodba pa je postala pravnomočna 11. 9. 2012 iz kazenske evidence pa izhaja, da je obsojenec po citirani sodbi nastopil prestajanje zaporne kazni 31. 7. 2016 in jo prestal 30. 6. 2017

- s sodbo Okrožnega sodišča v Celju I K ... z dne 13. 4. 2017 je bil obsojenec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom člena 211 KZ-1 in na podlagi tega zakonitega določila mu je sodišče prve stopnje za storitev tega kaznivega dejanja določilo deset (10) mesecev zapora, ob upoštevanju kazni deset mesecev zapora, ki pa je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. III K... z dne 12. 12. 2011, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. III Kp ... z dne 16. 8. 2012, ki jo je štelo kot določeno, pa je ob uporabi 3. točke drugega odstavka člena 53 KZ-1 izreklo obsojencu enotno kazen in sicer eno (1) leto in sedem (7) mesecev zapora, v katero je vštelo del že prestane kazni po sodbi III K 52457/2010, saj je sodbo izreklo 13. 4. 2017, ko obsojenec še ni prestal v celoti zaporne kazni po prej citirani sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani

- obsojenec je nato po svojem zagovorniku 7. 9. 2020 vložil zahtevo za nepravo obnovo s trditvijo, da je izvršitev kazni Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. III K ... zastarala in je bila zato izvršena protipravno, saj je prvo sodišče ne bi smelo upoštevati kot določene v citirani sodbi opr. št. I K ... z dne 13. 4. 2017.

8Nosilno vprašanje v predmetni kazenski zadevi, ki ga znova v pritožbi izpostavlja obsojenec je, kateri zakon je potrebno uporabiti v primeru ugotavljanja, ali je izvršitev kazni zapora zastarala. Pritožnik se, kot izhaja iz njegovega utemeljevanja pritožbenega razloga kršitve zakona ne strinja s stališčem v izpodbijani sodbi glede časovne veljavnosti kazenskega zakona pri presoji zastaranja izvršitve kazni, ki ga je prvo sodišče vezalo na stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbah opr. št. I Ips 41963/2013 z dne 5. 7. 2018 in opr. št. I Ips 27258/2012 z dne 24. 9. 2020. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da sodišče v postopku ugotavljanja zastaranja izvršitve kazni odloča po tistem kazenskem zakonu, ki je veljal v trenutku, ko je sodba, s katero je bila izrečena kazen, postala pravnomočna. Če pa se je v času od pravnomočnosti sodbe pa do trenutka odločanja o zastaranju izvršitve kazni zakon enkrat ali pa večkrat spremeni, pa je sodišče dolžno uporabiti tisti zakon, ki je za obsojenca in za njegov pravni položaj z vidika zastaranja izvršitve izrečene kazni najugodnejši.

9Ni se mogoče strinjati s pritožbo, da je sodišče s tem, ko je zavzelo povzeto stališče, kateri je zakon uporabiti za presojo, ali je izvršitev kazni zapora zastarala ali ne, kršilo načelo uporabe milejšega zakona in istočasno tudi prepoved retroaktivnosti.

10Iz obstoječe sodne prakse tako določno izhaja, da se presoja o milejšem zakonu v smislu določbe drugega odstavka člena 7 KZ-1 pred pravnomočnostjo sodbe omejuje izključno na tiste določbe in institute kazenskega materialnega prava, ki so glede na okoliščine konkretnega primera relevantne v tistem trenutku, ko se konkretni osebi sodi in ki vplivajo na njen položaj do nastopa pravnomočnosti sodbe. Presoja, kateri zakon pa je za storilca milejši z vidika zastaranja izvršitve izrečene kazni, pa v pravnomočni sodbi ni zajeta¹. Že prvo sodišče je, upoštevajoč pri tem obstoječo sodno prakso, ki je pri tem enotna, pritožniku pravilno pojasnilo, da se vprašanje, kdaj zastara izvršitev kazni, pojavi šele v fazi izvrševanja izrečene kazni, torej v vsakem primeru po pravnomočnosti sodbe, s katero je bila kazen izrečena. Zato se vprašanje pravilne uporabe zakona pri izvršitvi kazni zapora presoja v ločenem postopku, v katerem pa ne gre več za uporabo kazenskega zakona zoper storilca, pač pa gre glede na njegov drugačen, torej spremenjen položaj, ki nastopi po pravnomočnosti sodbe, že za uporabo zakona zoper obsojenca. Zato se vprašanje zastaranja izvršitve kazni izrazi šele po pravnomočnosti sodbe in to je tisti trenutek, ki narekuje pravilno uporabo zakona tudi glede štetja zastaralnih rokov glede izvršitve kazni zapora, ki ga je potrebno vezati na trenutek pravnomočnosti sodbe, ne pa na čas, ko je bilo storjeno kaznivo dejanje, kot nepravilno ves čas vztraja obsojenec. Pravilo uporabe milejšega predpisa, ki pa velja tudi za presojo izvršitve kazni zapora pa pride v poštev takrat, če se po pravnomočnosti sodbe v korist obsojenca enkrat ali večkrat spremeni kazenski zakon, ki določa ugotavljanje zastaranja izvršitve kazni. Prvo sodišče je v točki 8) izpodbijane sodbe natančno pojasnilo, da je KZ-1, ki je veljal v trenutku storitve kaznivega dejanja, in je stopil v veljavo 1. 11. 2008 ukinil razlikovanje med relativnimi in absolutnimi zastaralnimi roki in da se po določbi prvega odstavka člena 92 KZ-1 izrečena kazen zapora ni smela več izvršiti, ko so potekla tri leta od obsodbe na zapor do enega leta ali na denarno kazen. Nato pa je bil rok za zastaranje izvršitve kazni zapora do enega leta ali denarne kazni spremenjen z novelo KZ-1-B, ki je začela veljati 15. 5. 2012. Po tej noveli pa je zastaranje nastopilo šest let ob obsodbe na zapor do enega leta ali pa na denarno kazen, po tem času pa se rok za zastaranje izvršitve kazni ni več spreminjal. Svojo odločitev je prvo sodišče v nasprotju s pritožbenimi navedbami pravilno vezalo torej na čas pravnomočnosti sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. III K ... z dne 12. 12. 2011, ki je postala pravnomočna 11. 9. 2012 in bi glede na določbo člena 92 KZ-1 izvršitev te kazni zastarala 11. 9. 2018, ne pa 11. 9. 2015, kot to ves čas napačno vztraja pritožba. Ker pa je Okrožno sodišče v Celju s sodbo opr. št. I K ... z dne 13. 4. 2017 pritožniku sodilo zaradi kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom člena 211 KZ-1 in ugotovilo, da je pritožnik v tem času prestajal zaporno kazen po citirani sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. III K ... z dne 12. 12. 2011, je ravnalo povsem pravilno, ko je slednjo kazen v citirani sodbi štelo kot določeno in jo nato upoštevalo pri izreku enotne kazni v sodbi I K ... saj, kot je bilo predhodno pojasnjeno, izvršitev deset mesečne zaporne kazni po prej citirani sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani takrat še ni zastarala, z izrekom enotne kazni pa je celo izgubila svojo samostojnost, kot je prav tako pravilno razlogovalo že sodišče prve stopnje.

11Zato pritožba nima prav, da je prvo sodišče s tem, ko je svojo presojo za izvršitev kazni zapora vezalo na čas pravnomočnosti sodbe, ne pa na čas storitve, kršilo pravilo o uporabi milejšega zakona, kajti v času pravnomočnosti citirane sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki je postala pravnomočna 11. 9. 2012 je že veljala novela KZ-1B, ki je v določbi člena 92 KZ-1 določala, da nastopi zastaranje s potekom šest let od obsodbe na zapor do enega leta ali pa na denarno kazen. Po povedanem pa tudi ne vzdrži očitek, da je sodišče s tem kršilo prepoved retroaktivnosti veljave pravnih aktov, ko je po prepričanju pritožbe za kaznivo dejanje, ki je bilo storjeno leta 2010 uporabilo zakon iz leta 2012. Kajti, kot je pravilno obrazložilo že prvo sodišče, je potrebno za presojo zastaranja izvršitve kazni zapora uporabiti zakon, ki velja v trenutku pravnomočnosti sodbe, ne pa v času storitve kaznivega dejanja, kot povsem napačno ves čas vztraja pritožba, kajti drugače od zastaranja kazenskega pregona, ki je odvisno od predpisane kazni za posamezno kaznivo dejanje, zastaranje izvršitve kazni glede na določbo člena 92 KZ-1 šteje od pretečenega časa glede na izrečeno kazen. Tek in pretrganje zastaranja izvršitve kazni pa določa člen 94 KZ-1, ki v prvem odstavku predpisuje, da se zastaranje izvršitve kazni začne tisti dan, ko postane sodba pravnomočna, če pa je pogojna obsodba preklicana, pa tistega dne, ko postane pravnomočna odločba o preklicu. Zato tudi iz teh razlogov stališče pritožbe o napačni uporabi kazenskega zakona, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje pri presoji, ali je nastopilo zastaranje izvršitve kazni po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani, ne vzdrži, zato je pritožbeni očitek o kršitvi kazenskega zakona, neutemeljen.

12Iz teh razlogov je bilo potrebno pritožbo obsojenčevega zagovornika, ki je neutemeljena, zavrniti, saj ni podan pritožbeni razlog, s katerim se sodba izpodbija, prav tako ni bila ugotovljena nobena kršitev Ustave RS in EKČP, kot to trdi pritožba, pritožbeno sodišče pa pri presoji zakonitosti izpodbijane odločitve tudi ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka člena 383 ZKP.

13Obsojenec ni uspel s pritožbo, zato bi v skladu s prvim odstavkom člena 98 ZKP moral plačati strošek pritožbenega postopka, to je sodno takso. Že prvo sodišče je na podlagi četrtega odstavka člena 94 ZKP obsojenca oprostilo plačila sodne takse za zavrnitev zahteve za nepravo obnovo in pri tem upoštevalo njegove socialne in premoženjske razmere od izreka sodbe dalje pa do odločitve, ki se niso spremenile, saj obsojenec prestaja zaporno kazen. Zato je tudi pritožbeno sodišče odločilo, da se obsojenca oprosti plačila sodne takse za pritožbo.

¹ Primerjaj sodbo VS RS in sklep VS RS opr. št. I Ips 27258/2012 z dne 24. 9. 2020.