VSM Sklep II Kp 31744/2020

I. Pritožba pooblaščenca oškodovane družbe C., d.o.o., se kot neutemeljena zavrne.

II. Oškodovana družba je dolžna plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom IV K 31744/2020 z dne 30. 3. 2021 na podlagi tretjega odstavka 76. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) zavrnilo zahtevek oškodovane družbe C., d.o.o., za poplačilo škode iz odvzete premoženjske koristi po sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru IV K 31744/2020 z dne 20. 10. 2020.

2Zoper tak sklep se je po svojem pooblaščencu pritožila oškodovana družba zaradi kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevku oškodovanca za poplačilo škode iz odvzete premoženjske koristi po sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru IV K 31744/2020 z dne 20. 10. 2020 ugodi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 3 obrazložitve izpodbijanega sklepa tehtno pojasnilo, da se odločitev sodišča o odvzemu premoženjske koristi, ki sta jo obsojenki pridobili s kaznivim dejanjem, nanaša le na vrednost predmetov, ki sta jih obsojenki z izvršitvijo kaznivega dejanja odtujili, ne pa tudi na ostalo materialno škodo, ki sta jo pri tem povzročili oškodovancem.

5Pritožnik se s takim stališčem sodišča prve stopnje ne strinja, saj meni, da bi moral imeti oškodovanec prednost pred državo, ker je ukrep odvzema premoženjske koristi v razmerju do premoženjskopravnega zahtevka subsidiaren. Čeprav slednje drži, pa gre pri odvzemu premoženjske koristi in premoženjskopravnem zahtevku za dva povsem ločena kazenskopravna instituta, ki imata sicer podobni namen, to je odprava posledic kaznivega dejanja. Vendar je poglavitni namen ukrepa odvzema premoženjske koristi, da se na strani storilca kaznivega dejanja vzpostavi takšno premoženjsko stanje, kakršno je obstajalo pred storitvijo kaznivega dejanja,¹ medtem ko je bistvo premoženjskopravnega zahtevka, da se oškodovancu povrne vsa škoda, ki mu je nastala zaradi storjenega kaznivega dejanja. Storilec lahko namreč s kaznivim dejanjem povzroči različne posledice, in sicer lahko med drugim oškodovancu povzroči škodo, s katero sebi neposredno poveča svoje premoženje - si torej pridobi neko premoženjsko korist (npr. za vrednost ukradenih stvari). Lahko pa povzroči tudi takšno škodo, s katero si storilec svojega premoženja ne poveča in se ta škoda odraža zgolj v sferi oškodovanca (npr. vrednost poškodovanih predmetov).

6Odvzem premoženjske koristi tako predstavlja odvzem čistega presežka premoženja, pridobljenega s kaznivim dejanjem ali zaradi njega in za storilca ne sme pomeniti večjega materialnega bremena, kot izhaja iz 74. člena KZ-1. Ker odvzem premoženjske koristi ni premoženjska kazen, se zato ne sme posegati v storilčevo premoženje prek tistega, kar je prirastek, dosežen s kaznivim dejanjem.² Drugače pa je v primeru, ko oškodovanec v kazenskem postopku priglasi premoženjskopravni zahtevek, saj lahko od storilca kaznivega dejanja zahteva povrnitev vse škode, ki mu jo zaradi kaznivega dejanja nastala, tudi tiste, ki za storilca sicer ne pomeni neposredne premoženjske koristi. V praksi lahko tako oškodovanec priglasi višji premoženjskopravni zahtevek, kot pa je višina protipravno pridobljene premoženjske koristi, saj s kaznivim dejanjem povzročene škode ne gre vselej enačiti s premoženjsko koristjo, ki jo storilec pridobi z izvršitvijo kaznivega dejanja.³ To pomeni, da četudi bi v obravnavanem primeru oškodovana družba (pravočasno) priglasila premoženjskopravni zahtevek, s katerim bi uveljavljala povrnitev škode zaradi poškodovanih vrat, in bi mu sodišče ugodilo, to nikakor ne bi vplivalo na odvzem premoženjske koristi. In tudi ugoditev premoženjskopravnemu zahtevku oškodovanca Š. G. v višini 50,00 EUR za poškodovano ključavnico ni z ničemer vplivala na višino obsojenkama odvzete premoženjske koristi, kot si to pooblaščenec napačno razlaga. Sodišče je namreč obsojenkama odvzelo le premoženjsko korist v vrednosti tistih ukradenih predmetov, za katera oškodovanci niso priglasili premoženjskopravnih zahtevkov. In le ti oškodovanci so na podlagi tretjega odstavka 76. člena KZ-1 upravičeni do poplačila iz odvzete vrednosti premoženjske koristi, pa še to zgolj za znesek vrednosti posameznih odtujenih stvari, ne pa tudi za drugo premoženjsko škodo, ki jim je s kaznivim dejanjem nastala. Glede na obrazloženo je zato odločitev sodišča, da oškodovana družba ni upravičena do poplačila iz vrednosti odvzete premoženjske koristi, pravilna, pritožbena izvajanja, s katerim poskuša pritožnik prepričati v nasprotno, pa neutemeljena.

7Glede na obrazloženo in ker pritožba tudi v ostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov izpodbijanega sklepa, je bilo potrebno pritožbo pooblaščenca oškodovane družbe zavrniti kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

8Odločba o plačilu sodne takse je posledica neuspešne pritožbe, ki temelji na določbi prvega odstavka 98. člena ZKP, višina sodne takse pa je odmerjena po tar. št. 74013 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah.

¹ Prim.: sodba Vrhovnega sodišča RS 45450/2012-1153 z dne 13. 11. 2014 in Kazenski zakonik s komentarjem, splošni del, GV založba, Ljubljana, 2012, str. 933, 935 in 947.
² Ibid.
³ Prim.: Kazenski zakonik s komentarjem, splošni del, GV založba, Ljubljana, 2012, str. 967.