VSM Sklep IV Kp 41879/2017

I. Pritožba zagovornika obdolženega M. Y. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sklep o sodnem opominu sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v višini 90,00 EUR.

1Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sklepom I K 41879/2017 z dne 20. 11. 2018 obdolženemu M. Y. izreklo sodni opomin zaradi kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odločilo, da mora plačati stroške kazenskega postopka, to je sodno takso v znesku 60,00 EUR.

2Zoper sklep se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo (pravilno sklep) spremeni in obdolženca oprosti obtožbe.

3Pritožba ni utemeljena.

4Zagovornik v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP s prepisom navedenega določila. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik procesne kršitve ne konkretizira, temveč jo le poimensko navaja, zato te navedbe pritožbeno sodišče ni presojalo. Tovrstne kršitve pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti, ko je izpodbijan sklep preizkusilo po uradni dolžnosti.

5Kršitev kazenskega zakona pritožba ne obrazloži, saj ne pove katero kršitev iz 372. člena ZKP uveljavlja. Z izvajanji, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje in na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja nepravilno uporabilo materialno pravo, pa pritožba ne more uspeti, saj je kazenski zakon kršen le tedaj, če sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon napačno uporabi ali pa ga sploh ne uporabi, kar pa v obravnavani zadevi ni primer. Kršitev kazenskega zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Tudi s pavšalno in neobrazloženo navedbo, da v predmetni zadevi niso izpolnjeni znaki očitanega kaznivega dejanja, pritožba ne more uspeti, saj iz vsebine pritožbenih navedb izhaja, da zagovornik v luči lastne presoje nesoglasij med obdolžencem in oškodovancem zatrjuje, da ne gre za resno grožnjo, na podlagi lastnega vrednotenja komunikacije med obdolžencem in oškodovancem pa zaključuje, da besede, ki se obdolženemu očitajo, vsebinsko ne pomenijo grožnje s smrtjo ali posegom v telesno nedotakljivost, temveč grožnjo s sodnimi postopki oziroma „prijavo na davčno“ in da je oškodovanec obdolžencu grozil z izgonom iz Slovenije, kar pa ne odraža smrtnega strahu in občutka ogroženosti oškodovanca, še manj pa objektivne, realne in izvedljive grožnje. S tovrstnimi pritožbenimi navedbami pa pritožba ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, temveč izraža nestrinjanje z dokazno oceno, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, s tem pa uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

6Neutemeljena je tudi pritožbena graja na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Prvostopenjsko sodišče je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Tak svoj zaključek je v izpodbijanem sklepu tehtno in prepričljivo obrazložilo in pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami ter s pravnimi zaključki prvostopenjskega sklepa in jih kot pravilne povzema, v zvezi s pritožbenimi navedbami zagovornika pa le še dodaja:

7Bistvo pritožbe je v ponavljanju zagovora obdolženega, da oškodovancu ni grozil ter graji dokazne ocene sodišča prve stopnje, s katero pritožnik ne soglaša, saj meni, da besede, ki se obdolženemu očitajo, vsebinsko ne pomenijo grožnje s smrtjo ali posegom v telesno nedotakljivost, kar je razvidno iz komunikacije med obdolžencem in oškodovancem, ko je obdolženec jasno povedal, da grozi s sodnimi postopki in „prijavo na davčno“, na drugi strani pa po pritožbeni oceni oškodovanec obdolženemu grozi z izgonom, kar pa ne odraža strahu in ogroženosti oškodovanca, niti objektivne, realne in izvedljive grožnje.

8S takšnimi pritožbenimi navedbami ni mogoče soglašati. Za zaključek, da je obdolženec storil v izreku izpodbijanega sklepa opisano kaznivo dejanje, je sodišče prve stopnje imelo zadostno podlago v izpovedbi oškodovanca B. K., izpovedbah prič D. Z., B. F. in S. V. ter izpisu sporočil med obdolžencem in oškodovancem. Zagovor obdolženca, ki je zanikal storitev obravnavanega kaznivega dejanja pa je utemeljeno zavrnilo že sodišče prve stopnje, ki je v razlogih svojega sklepa tudi obširno, tehtno in prepričljivo pojasnilo, zakaj mu ni mogoče verjeti (točke 4-7 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Pritožbeno sodišče pa sicer v celoti soglaša z oceno prvostopnega sodišča, da je obdolženec kritičnega dne oškodovanca poklical po telefonu ter mu zagrozil, da ga bo ubil z besedami: „Dečko, ima da legneš. Ganjaču te do smrti, imam ja puno para,“ kar predstavlja resno grožnjo zoper življenje, s katero je pri oškodovancu povzročil občutek osebne ogroženosti in prestrašenosti. Oškodovanec B. K. je namreč jasno izpovedal, da je izrečene besede razumel tako, da bo legel, torej, da bo umrl. Pojasnil je, da se je takrat prestrašil, v nadaljevanju pa tudi opisal, da so bile slišane besede povedane na grobi način, z visokim glasom in je čutil, da mu streže po življenju, zaradi česar se je počutil ogroženo, določene posledice pa čuti še danes. V verodostojnost izpovedbe oškodovanca prvostopno sodišče utemeljeno ni podvomilo, saj je grožnjo slišala tudi priča D. Z., natakarica v lokalu, ki je navkljub očitkom pritožbe, da se ni spomnila dejansko izrečenih besed, kot nepristranska priča povsem določno izpovedala, da je bilo razumeti, da se oškodovancu grozi s tem, da se ga bo ubilo. O izrečenih besedah „ima da ležeš in ganjaču te do smrti“ pa je zanesljivo izpovedal tudi kot priča zaslišan kriminalist S. V., na katerega se je neposredno po dogodku obrnil oškodovanec. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki izpodbijanega sklepa pod točko 7 obrazložitve, da inkriminirane obdolženčeve besede: „Dečko, ima da legneš. Ganjaču te do smrti, imam ja puno para,“ pomenijo resno grožnjo z napadom na življenje ali telo oškodovanca. Namreč takšne besede, ob upoštevanju dejstva, da sta obdolženec in oškodovanec zaradi neurejenega poslovnega razmerja v slabih medsebojnih odnosih, ter upoštevaje zgoraj opisane okoliščine obravnavanega primera, že po naravi stvari pomenijo resno in konkretno grožnjo za življenje in telo, ki pri oškodovancu lahko objektivno povzroči občutek ogroženosti in prestrašenosti. Da so sporne besede pri oškodovancu take občutke tudi dejansko povzročile pa je prvostopno sodišče pravilno in popolno zaključilo na podlagi izpovedi vseh zaslišanih prič, dodatno pa je o subjektivni prestrašenosti oškodovanca zaradi izrečenih besed utemeljeno sklepalo na podlagi dejstva, da se je oškodovanec takoj posvetoval s kriminalistom, zatem pa podal tudi predlog za pregon. Glede na navedeno, zgoraj izpostavljenim pritožbenim navedbam ne gre pritrditi.

9Dejstvo, da je obdolženec v komunikaciji z oškodovancem po sporočilih večkrat navajal, da ga bo prijavil na davkarijo oziroma tožil, na izrečene besede v kritičnem telefonskem pogovoru in ugotovljeno dejansko stanje, v ničemer ne vpliva. Niti na to ne vplivajo v pritožbi izpostavljene besede oškodovanca v sporočilih z dne 21. 6. 2017, zapisane kar dva dni po obravnavanem dogodku, ki jih pritožba v luči lastnih zaključkov tolmači kot grožnje, ko je oškodovanec obdolženca med drugim seznanil s svojo namero, da se bo zaradi groženj obrnil na policijo in ga bodo „še danes iskali“. Jasno je namreč, da so v poslovnem razmerju med obdolžencem in oškodovancem vladala nesoglasja in napetosti, ki so se po obravnavanem dogodku lahko kvečjemu samo okrepila. Pritožba pa tudi prezre, da ravno iz navedene komunikacije, t.j. izpisa sporočil z dne 19. 6. 2017 ob 13.26 uri, izhaja, da je neposredno po prejetem telefonskem klicu oškodovanec obdolžencu poslal sporočilo z vsebino „ti pa meni resno ne boš grozil s smrtjo, zapomni si ta dan,“ kar potrjuje predhodno komunikacijo po telefonu z obdolženim in ugotovitve prvostopnega sodišča.

10Ker je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo, zakaj gre pri izrečenih besedah za resno grožnjo v objektivnem in subjektivnem smislu, pritožba, ob izpostavljanju napetosti med obdolžencem in oškodovancem ter poudarjanju razlike med resno grožnjo in težkimi besedami, izrečenimi zaradi razburjenosti in zaščite svojih interesov, ne more uspeti. Ravno dejstvo, da sta bila obdolženec in oškodovanec v vse prej kot v dobrih medsebojnih odnosih zaradi njunega poslovnega razmerja ob vsem navedenem utrjuje prepričanje, da je bila izrečena grožnja pri oškodovancu objektivno zmožna povzročiti občutek strahu in ogroženosti. Za obstoj kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 pa se kot neutemeljena izkažejo tudi pritožbena izvajanja, da obdolženi grožnje, ki se mu očita, ni sposoben uresničiti, saj nikoli ni bil nasilen in je od oškodovanca fizično šibkejši. Slednje namreč pri presoji resnosti grožnje ni bistveno, tudi sicer pa je oškodovanec povedal, da se obdolženca boji in se tudi doma počuti ogroženega, ker ve, da lahko kdo pride drug in mu kaj naredi.

11Iz navedenih razlogov, in ker pritožba tudi v ostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je pritožba zagovornika obdolženca, vložena zoper sklep o sodnem opominu, neutemeljena.

12Odločitev sodišča prve stopnje, da obdolžencu za storjeno kaznivo dejanje izreče sodni opomin, je pritožbeno sodišče preizkusilo po uradni dolžnosti (386. člen ZKP). Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo tudi težo obravnavanega kaznivega dejanja, stopnjo krivde obdolženca in ostale okoliščine, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije (četrti odstavek 68. člena KZ-1) in obdolžencu utemeljeno izreklo zgolj sodni opomin, torej najblažjo sankcijo opozorilne narave, ki je glede na okoliščine obravnavane zadeve povsem primerna sankcija. Zato ni podlage za spremembo izrečene kazenske sankcije v korist obdolžencu.

13Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi zagovornika obdolženca odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 450. člena ZKP).

14Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih prvega odstavka 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena in drugim odstavkom 446. člena ZKP in je posledica neuspele pritožbe. Višina sodne takse je bila odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in Taksne tarife (tarife št. 71112 in 7122) ter ob upoštevanju premoženjskih razmer obdolženca.