VSK Sodba II Kp 5481/2016

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženi B. M. je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso za pritožbo v višini 144,00 EUR.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdolženega B. M. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1 ter mu je na podlagi 57. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen dva meseca zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da mora obdolženec plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke ter 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki jih odmerilo na višino 43,50 EUR ter stroške iz 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, to je sodno takso po tarifni številki 7111 v zvezi s tarifno številko 71113 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v višini 96,00 EUR.

2Proti taki sodbi je vložil pritožbo obdolženčev zagovornik. Navaja, da vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje pred sodnikom posameznikom, podrejeno pa, da pritožbi ugodi ter obdolžencu izreče sodni opomin, stroški postopka pa naj bremenijo proračun.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožnik trdi, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko je izpodbijano sodbo oprlo tudi na posnetek, ki ga je oškodovanec posnel v času obravnavanega dogodka. Pritožnik trdi, da je šlo za nedovoljen poseg v zasebnost obdolženca ter oseb, ki so bile prisotne na kraju dogodka. Pritožnik se ne strinja z oceno sodišča prve stopnje, da gre za dovoljen dokaz. Trdi, da drugi odstavek 18. člena ZKP uzakonja absolutno ekskluzijo dokazov. Ker je v predmetni zadevi oškodovanec prišel do obravnavanega dokaza s kršitvijo obdolženčeve pravice do zasebnosti, ki je ustavno varovana pravica po 35. členu Ustave RS, sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti sodne odločbe na ta dokaz. Trdi, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tudi napačno navaja, da je prišlo do snemanja na javnem kraju, saj je zemljišče na katerem je prišlo do predmetnega dogodka zasebni prostor, osebno varnost oškodovanca pa se je dalo doseči tudi z blažjim sredstvom kot snemanjem.

5Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi, ki jih je v zvezi s trditvijo obrambe, da gre za nezakonit dokaz, ki bi ga bilo potrebno izločiti, navedlo v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Ni kaj dodati. Pritožnik tudi nima prav, ko trdi, da do snemanja ni prišlo na javnem kraju. Iz posnetka, pa tudi iz izpovedi zaslišanih prič (K. P. in T. S.), nedvomno izhaja, da je oškodovanec pričel s snemanjem šele takrat, ko je stekel na javno pot, kar se jasno vidi iz posnetka. Zaradi tega obdolženec na javni poti (javnem kraju) ni mogel pričakovati varstva pravice do zasebnosti nasproti oškodovancu, ki je pričel s snemanjem z namenom preprečiti nadaljnje kaznivo ravnanje obdolženca oziroma v dokaz posega v njegovo pravico do osebne varnosti, kot je obrazložilo sodišče prve stopnje v 4. točki izpodbijane sodbe.

6Preizkus izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb, ki se nanašajo na pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, je pokazal, da pritožnik nima prav, ko trdi, da je bil obdolženec z ravnanjem oškodovanca izzvan, torej da je obravnavano kaznivo dejanje storil v silobranu. Ravno tako ne drži, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je obdolženec svoje ravnanje usmeril tako proti oškodovancu kot tudi njegovemu sinu. Pritožnik ocenjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je obdolženec oškodovancema grozil z ubojem ter te grožnje podkrepil z metanjem kamenja za njima, saj po njegovi zaslišane priče o tem niso vedele povedati ničesar.

7Dejansko stanje obravnavane zadeve je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo. Pravilno je ugotovilo in v 6. točki izpodbijane sodbe utemeljilo, da oškodovanec obdolženca ni izzval s protipravnim ravnanjem, ampak je pri oškodovancu šlo za „govoričenje“ na katerega se je obdolženec odzval s storitvijo obravnavanega kaznivega dejanja, saj je oškodovancema zagrozil z ubojem, te grožnje pa podkrepil z metanjem kamenja za njima. V 6. točki izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje tudi pravilno povzelo dogajanje na posnetku, izpovedbo zaslišanih prič je pravilno ocenilo, ravno tako izpovedbo oškodovanca, ki jo je pravilno ocenilo kot verodostojno in prepričljivo. Kot že zgoraj navedeno je tudi pravilno ugotovilo, da je do snemanja prišlo na javnem kraju (poti), kar je jasno razvidno tudi iz posnetka dogodka. K temu, kar je sodišče prve stopnje navedlo v 6. točki izpodbijane sodbe ni kaj dodati, saj je sodišče prve stopnje že podalo odgovore na vse pritožbene navedbe.

8Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v odločbi o kazenski sankciji v smeri pritožbenih navedb ter po uradni dolžnosti (386. člen ZKP). Odločba o kazenski sankciji je obrazložena v 8. točki izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo zaporno kazen v trajanju dveh mesecev ter preizkusno dobo enega leta, saj je ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na odločitev in izbiro kazenske sankcije in na to, ali naj bo določena kazen večja ali manjša. Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da niso izpolnjeni pogoji za izrek sodnega opominja skladno z določbo 68. člena KZ-1, kot se zavzema pritožnik v pritožbi. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je sodni opomin mogoče izreči za kazniva dejanja, za katera je v zakonu predpisana denarna kazen ali zapor do enega leta, če so storjena v takih olajševalnih okoliščinah, ki jih delajo posebno lahka. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da v obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Pravo težo je dalo dejstvu, da je obdolženec zalučal kamenje proti oškodovancema, izmed katerih je eden otrok, zato že zaradi tega ni mogoče govoriti o majhnem pomenu dejanja oziroma ne gre za posebno lahko dejanje, saj bi v primeru zadetja lahko nastala bistveno hujša posledica kot le prestrašenost otroka. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje nadaljnji oceni, da ogrozitveno ravnanje, ko obdolženec z aktivnim ravnanjem (tek proti oškodovancema z nožem v roki, lučanje kamenja), vse podkrepljeno z besedno grožnjo z ubojem, ne more predstavljati lahkega dejanja, ampak gre za grob poseg v pravico do osebne varnosti posameznika. Pritožnik nima prav, da je bil mladoletni sin oškodovanca v „ta spor“ vključen izključno po volji svojega očeta. Okoliščine, da je obdolženec star 60 let, da je upokojen in še ne obsojen, je sodišče prve stopnje pravilno kot olajševalne upoštevalo pri izreku kazenske sankcije opominjevalne narave ter ko je v okviru pogojne obsodbe določilo primerno nizko zaporno kazen in preizkusno dobo. V odločbo o kazenski sankciji ni potrebno poseči.

9Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP ni pokazal nepravilnosti.

10Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

11Ker obdolženec s pritožbo svojega zagovornika ni uspel, je v skladu z 98. členom v zvezi s 95. členom ZKP, dolžan plačati stroške pritožbenega postopka. Ti predstavljajo sodno takso v znesku 144,00 EUR (tarifna številka 7122 Zakona o sodnih taksah – ZST-1).