VSM Sklep IV Kp 34056/2017

Pritožba pooblaščenca oškodovanca kot tožilca F.F. se zavrne kot neutemeljena.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določbe tretjega odstavka 76. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vlogo oškodovanca kot tožilca z dne 31. 7. 2017 oziroma smiselno subsidiarni obtožni predlog, po katerem naj bi J.J. storil kaznivo dejanje nevestnega dela v službi po 258. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), zavrglo.

2Proti sklepu se je pritožil pooblaščenec oškodovanca kot tožilca iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in dopusti nadaljevanje postopka v skladu s tretjim odstavkom 435. člena ZKP.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožba ne opredeljuje, v kateri smeri naj bi sodišče prve stopnje oškodovancu kot tožilcu bistveno kršilo določbe kazenskega postopka, kot tudi ne, kako bi mu naj kršilo kazenski zakon. Kršitev, na katere je dolžno paziti, pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

5Iz obrazložitve pritožbe izhaja, da je subsidiarni tožilec bil kot prava neuka oseba prepričan, da bo s tem, ko bo zahteval postavitev skrbnika za posebni primer, ki bi ga naj zastopal v tem kazenskem postopku, dosegel zadržanje roka za dopolnitev svojega obtožnega predloga. Ob prejemu poziva za dopolnitev vloge je oškodovanec kot tožilec intenzivno iskal odvetnika in govoril z več odvetniki, ki pa ga zaradi znanstva in prijateljevanja z obdolžencem niso bili pripravljeni zastopati. Subsidiarni tožilec si ni mogel privoščiti visokih odvetniških nagrad, ki so jih nekateri odvetniki zahtevali, zavrnjena pa mu je bila tudi prošnja za brezplačno pravno pomoč (Bpp), zaradi česar ni mogel izvrševati svoje pravice in se tako o tem, kako najbolje izvrševati svoje pravice v predmetnem postopku ni mogel posvetovati z odvetnikom. Tako je bil in tudi ostal v pravni zmoti.

Pritožba še navaja, da je subsidiarni tožilec že k svoji ovadbi priložil vso relevantno listinsko dokumentacijo, iz katere jasno izhaja opis kaznivega dejanja osumljenca. Po njegovem mnenju je zakonska zahteva, da mora tudi laično vložen subsidiarni obtožni predlog (oziroma druge vloge) vsebovati vse sestavine, katere zahteva zakon, čeprav so le te razvidne iz priloženih listin, neživljenjska in ne upošteva drastično različnih sposobnosti generalne populacije. Po mnenju pritožbe nikakor ni mogoče pričakovati, da bo vsakdo znal samostojno sestaviti tako kompleksno vlogo, kot je subsidiarni predlog, pri čemer je potrebno upoštevati, da tudi sodišča redno zavržejo obtožne predloge, katere so pripravili pravni strokovnjaki, kot so tožilci in odvetniki. Po mnenju subsidiarnega tožilca torej ni mogoče postaviti enakega standarda kakovosti pravnega pisanja za vloge, katere pripravljajo pravni laiki. Navedeno je še toliko bolj res, saj še vedno drži več kot 2000 let staro temeljno pravno načelo iura novit curia.

6Z navedenimi pritožbenimi izvajanji se ni moč strinjati, saj subsidiarni tožilec ni mogel biti v pravni zmoti po določbi 31. člena KZ-1 (pravna zmota). Ta člen zakona v prvem odstavku določa, da storilec kaznivega dejanja (in ne oškodovanec), ki iz upravičenih razlogov ni vedel da je to dejanje v nasprotju s pravom, ni kriv. Drugi odstavek tega člena pa določa, da upravičenih razlogov iz prejšnjega odstavka tega člena ni, če storilec ni vedel za pravna pravila, s katerimi bi se lahko seznanil pod enakimi pogoji kot drugi v širšem njegovem okolju ali pa je moral glede na svoje delo, vlogo ali siceršnji položaj poznati posebna pravna pravila.

Neutemeljeno se pritožba sklicuje na pravno načelo Iura novit curia (latinsko: sodišče pozna pravo), ki pomeni, da mora sodišče na pravilno uporabo materialnega prava paziti po uradni dolžnosti. V konkretni kazenski zadevi bi to načelo pomenilo, da bi moral oškodovanec kot tožilec sodišču s popolnim obtožnim predlogom (opisom kaznivega dejanja in obrazložitvijo) ponuditi dejstveno podlago, da bi lahko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, česar pa oškodovanec kot tožilec kljub pozivom ni storil, zaradi česar vloga oškodovanca kot tožilca ni bila sposobna obravnavanja.

7Oškodovanec kot tožilec je pri sodišču vložil 31. 7. 2017 obtožni predlog (list. št. 1), v katerem je opisal ravnanja osumljenca ter še navedel, da podaja laični predlog zoper osumljenca, ki ga bo dopolnil s pravnim strokovnjakom. To pomeni, da je oškodovanec kot tožilec že takrat vedel, da obtožni predlog ni sposoben obravnave na sodišču in da ga bo treba dopolniti. Sodišče prve stopnje je na dopolnitev čakalo do 17. 4. 2018 (torej devet mesecev), saj v tem času ni moglo opraviti nobenega procesnega dejanja. V tem času je Višje sodišče v Mariboru s sklepom I Kr 34056/2017 z dne 19. 9. 2017 sklenilo, da se bo postopek izvedel pred Okrajnim sodiščem v Murski Soboti, Okrožno sodišče v Murski Soboti pa je 5. 12. 2017 z odločbo Bpp 574/2017 odločilo, da se predlog oškodovanca kot tožilca kot neutemeljen zavrne in se mu brezplačna pravna pomoč ne dodeli (list. št. 23).

Dne 17. 4. 2018 pod I Kr 34056/2017 je Okrajno sodišče v Murski Soboti oškodovanca kot tožilca pozvalo, da v roku 8 dni od prejema dopisa obtožni predlog popravi oziroma dopolni. Oškodovanec kot tožilec je dopis sodišča prejel 23. 4. 2018, obtožnega predloga ni popravil in ne dopolnil vse do 27. 2. 2019, ko je sodišče izdalo izpodbijani sklep (list. št. 35). Na podlagi takega njegovega ravnanja pa je moč zaključiti le, da je oškodovanec kot tožilec že ob vložitvi subsidiarnega predloga vedel, da je le ta nepopoln, saj ni bil sestavljen tako, da bi bil sposoben za obravnavo. Kljub temu, da je imel na voljo veliko časa, da bi ga bil dopolnil, tega ni storil.

Pritožbeno sodišče še na nadaljnja pritožbena izvajanja, da je oškodovanec kot tožilec prava neuka stranka in bi mu moralo sodišče pomagati, opozarja, da so višja sodišča v številnih takih zadevah že odločila, da mora zahtevo za opravo posameznih preiskovalnih dejanj ali preiskavo in za sestavo obtožnega predloga ali obtožnice sestaviti pristojni tožilec. V konkretnem primeru je torej oškodovanec kot tožilec pristojni tožilec, da v skladu z zakonskimi določbami sestavi obtožni predlog, ki bo sposoben obravnave.¹ Tako mora navesti, kateri dokazi naj se izvedejo na glavni obravnavi, kot tudi jasno obrazložitev, iz katere bo izhajalo, katera dejstva in dokazi utemeljujejo sum, da je osumljenec storil kaznivo dejanje in v kateri so navedena dejstva, ki se bodo dokazovala z izvedbo predlaganih dokazov. V kolikor pravnega znanja oškodovanec, kot to tudi sam zatrjuje, nima, lahko pooblasti prava veščo osebo (odvetnika) za sestavo obtožnega akta. Nikakor pa tega ne sme storiti sodišče, saj bi se s tem postavilo v vlogo tožilca, oziroma bi takšno ravnanje celo lahko vzbujalo dvom v nepristranskost sodišča.

8Glede na to, da je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje pravilen in zakonit, pritožba pa povsem neutemeljena, je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa. Sklep pritožbenega sodišča temelji na določbi tretjega odstavka 402. člena ZKP.

¹ Primerjaj sklep Višjega sodišča v Mariboru II Kp 4797/2018 z dne 18. 4. 2018.