VSM Sodba II Kp 83506/2024

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega A. A. se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Okrožno sodišče v Murski Soboti (v nadaljevanju sodišče prve stopnje) je s sodbo I K 83506/2024 z dne 14. 7. 2025 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve pod tč. 1. izreka kaznivega napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti po prvem odstavku 300. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in pod tč. 2. izreka kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 300. člena KZ-1. Za kaznivo dejanje pod tč. 1. izreka sodbe mu je na podlagi prvega odstavka 300. člena KZ-1 določilo kazen 7 (sedem) mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod tč. 2. izreka sodbe pa mu je na podlagi tretjega odstavka 300. člena KZ-1 določilo kazen 9 (devet) mesecev zapora, nakar mu je na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen 1 (eno) leto in 3 (tri) mesece zapora. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ga je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, medtem ko bo o potrebnih izdatkih in nagradi zagovornika, ki bremenijo proračun, bo odločeno v okviru brezplačne pravne pomoči (BPP).

2Sodbo sodišča prve stopnje zaradi previsoko izrečene kazenske sankcije s pritožbo izpodbija obdolženčev zagovornik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da presodi olajševalne in obteževalne okoliščine ter višino izrečene kazenske sankcije zniža.

3Pritožba ni utemeljena.

4Jedro pritožbenega izvajanja temelji na zagovornikovem prepričanju, da je obdolženemu izrečena kazenska sankcija previsoka, kar pripisuje posledici napačnega ovrednotenja olajševalnih in obteževalnih okoliščin. Tozadevno navaja, da je prvostopenjsko sodišče kot olajševalne okoliščine štelo le ekonomske razmere. Pritožbeni poudarek izhaja iz obrambne teze, da bi prvostopenjsko sodišče kot olajševalne okoliščine lahko štelo (tudi) zdravstvene težave obdolženca, njegovo trpljenje zaradi odvisnosti, socialne razmere, saj je že več let brez službe in možnosti dela ter v zvezi s tem stisko, zaradi katere je bil "pahnjen v dejanja", ki se jih zaradi doživete krize vsled odsotnosti substanc niti ni zavedal.

5Vendar povzeti pritožbeni razlogi dodatnega znižanja obdolženemu izrečene kazni zapora ne utemeljujejo, pritožbeni poudarek, da je na temelju napačno ovrednotenih obteževalnih in olajševalnih okoliščin obdolženemu izrečena kazen zapora previsoka, pa nima prepričljive osnove. Kot prvo zagovornik v nekritičnem vztrajanju, da je obdolžencu izrečena kazen zapora prestroga, ne upošteva, da je za kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti po prvem odstavku 300. člena KZ-1 zakonodajalec predpisal kazen zapora od šestih mesecev do treh let, za isto kaznivo dejanje po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 pa kazen zapora od šestih mesecev do petih let. Sodišče prve stopnje je dolžno v vsaki obravnavani zadevi storilcu kaznivega dejanja odmeriti kazen glede na težo kaznivega dejanja, obdolženčevo krivdo ter ob pravilno ugotovljenih in ocenjenih okoliščinah v skladu z drugim odstavkom 49. člena KZ-1, čemur je v predmetni kazenski zadevi dosledno sledilo in za sprejeto odločitev na podlagi zakona ponudilo podrobno, natančno in jasno razlogovanje. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji namreč pokaže, da je prvostopenjsko sodišče obdolženemu A. A. za storjeni kaznivi dejanji izreklo primerno kazensko sankcijo, ki jo je z obširnim in zanesljivim razlogovanjem v točkah 20 in 21 izpodbijane sodbe tudi izčrpno in nazorno obrazložilo. Kot olajševalne okoliščine pri odmeri kazni je tehtno upoštevalo obdolženčeve socialno ekonomske razmere ter njegovo dolžnost preživljanja in skrb za šest otrok, medtem ko kakšnih drugih olajševalnih okoliščin utemeljeno ni ugotovilo. K zanesljivo ugotovljenim olajševalnim okoliščinam pa zagovornik dodatno ne ponudi takšnih, ki bi imele odločilen vpliv na nižjo višino obdolženemu izrečene kazni zapora. V pritožbenem poudarku namreč prezre, da se obdolženi oškodovanim pravosodnim policistom ni opravičil, inkriminiranih pravno nevzdržnih dejanj pa niti ni obžaloval v smislu dejanskega kesanja.

6Tudi presojo obteževalnih okoliščin je sodišče prve stopnje opravilo celovito in skrbno. Razumno argumentacijo je oprlo na konkretne in preverljive razloge, ki jih zagovornik skozi pritožbeno izvajanje previdno zaobide. Tako povsem prezre obširno predkaznovanost obdolženca in okoliščino specialnega povratništva, na katero v točki 20 obrazložitve izpodbijane sodbe utemeljeno opozarja prvostopenjsko sodišče in razumno zaključuje, da je obdolženi izvrševal kazniva dejanja z elementi nasilja, premoženjska kazniva dejanja ter tudi druge delikte, za katere so mu že bile izrečene kazni zapora, ki pa nanj niso vplivale tako, da kaznivih dejanj ne bi več ponavljal. V posledici izpostavljenega ter umanjkanju pozitivne prognoze, upoštevaje tudi stopnjo krivde obdolženca in težo storjenih kaznivih dejanj, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da bo le nepogojna kazen zapora na obdolženega eventualno vplivala toliko vzgojno, da se bo v prihodnje distanciral od nadaljnjega izvrševanja kaznivih dejanj in da bo le na tak način lahko dosežen tudi preventivni namen kaznovanja.

7Pritožbeno izpostavljena teza, da je bil obdolženi v dejanja, ki jih stori, "pahnjen" zaradi stiske na temelju ne svetlečih socialnih razmer, ker je že več let brez službe in možnosti dela, v izvedenih dokazih nima podpore. Zagovornik ne upošteva, da se je obdolženi dne 7. 2. 2024 kot pripornik v Zavodu za prestajanje kazni zapora (v nadaljevanju ZPKZ) dvakrat pravno nevzdržno obnašal v razmerju do vodje izmene oziroma pravosodnih policistov, ko so po določbah 235. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) skrbeli za varnost, red in disciplino v zavodu oziroma med vožnjo v Splošno bolnišnico in na Oddelek za forenzično psihiatrijo, torej v okoliščinah, ki z brez dvoma nezavidljivimi socialnimi razmerami in zaposlitveno ne(z)možnjostjo obdolženca na prostosti nimajo prav nobene povezave.

8Mnenje zagovornika, da bi morale biti okoliščine, da je obdolženi odvisnik, štete kot olajševalne, in ne obteževalne, saj je zaradi odsotnosti substanc doživljal krizo in se dejanja niti ni zavedal, prav tako ni prepričljivo. Sodišče prve stopnje je v točki 19 obrazložitve izpodbijane sodbe izčrpno navedlo razloge za zaključek, da je obdolženi obravnavani kaznivi dejanji storil v krivdni obliki direktnega naklepa. Kot izhaja iz izvida in mnenja sodnega izvedenca psihiatrične stroke dr. B. B., je obdolženi - ne glede na psihično motnjo sindroma odvisnosti od več psihoaktivnih snovi - tempore criminis imel ohranjene razumske in voljne sposobnosti, saj pri njemu v času obravnavanih dejanj ni bilo mogoče ugotoviti psihične motnje, zaradi katere bi bila njegova sposobnost razumevanja pravega pomena svojih dejanj bistveno zmanjšana ali celo odpravljena ali bi bila njegova sposobnost obvladovanja lastnega ravnanja bistveno zmanjšana ali celo odpravljena. Zagovornikovo posplošeno nestrinjanje s pravilnimi prvostopenjsko sprejetimi dejanskimi in pravnimi zaključki ter izpostavljanje hipotetične, za predmetno kazensko zadevo ne merodajne situacije, zato ostane brez pritožbeno pričakovanega uspeha.

9Po obrazloženem, ko torej pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje A. A. za storjeni kaznivi dejanji v odločbi o kazenski sankciji izreklo ustrezno kazen zapora, ki je ne gre spreminjati obdolžencu v korist, in ker pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je bilo o pritožbi zagovornika odločiti, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

10Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje, je pritožbeno sodišče obdolženega oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).