VSRS Sodba I Ips 26142/2021

Ugotovi se, da je bila z izpodbijanim pravnomočnim sklepom kršena določba drugega odstavka 263. člena Kazenskega zakonika na način iz 1. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku.

A.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je dne 22. 4. 2022 s sklepom II Ks 26142/2021 pri odločanju o pritožbi zoper sklep o uvedbi preiskave tega spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevo za uvedbo preiskave zoper (takrat) obdolženega A. A. zaradi suma kaznivega dejanja nezakonitega posredovanja po drugem odstavku 263. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) ter odločilo o stroških postopka.

2Zoper pravnomočni sklep je zahtevo za varstvo zakonitosti vložila vrhovna državna tožilka Mirjam Kline. Predlaga, naj Vrhovno sodišče ugotovi kršitev kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP in drugim odstavkom 263. člena KZ-1.

3Zahteva je bila vročena obdolžencu in njegovi zagovornici, ki se o zahtevi nista izjavila.

B.

Dovoljenost zahteve

4Vložnica vlaga zahtevo zoper pravnomočni sklep o zavrnitvi zahteve za preiskavo. Senat okrožnega sodišča je zahtevo za uvedbo preiskave zavrnil iz razloga po 1. točki prvega odstavka 181. člena ZKP, ker dejanje, ki se je očitalo obdolžencu, po stališču senata ni kaznivo dejanje. Izpodbijani sklep je sodna odločba z učinki prepovedi ponovnega sojenja v isti stvari, zahteva pa je dovoljena (glej sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 13340/2017 z dne 2. 9. 2021). ZKP v obravnavanem procesnem položaju nadaljevanja postopka namreč ne dopušča (408. in 409. člen ZKP).

Vsebina zahteve in nosilno stališče izpodbijanega sklepa

5Vložnica zatrjuje, da se izpodbijani sklep opira na materialnopravno stališče, ki pomeni kršitev kazenskega zakona. Konkretneje, vložnica v stališču, da očitano ravnanje obdolženca ni kaznivo dejanje, prepoznava kršitev drugega odstavka 263. člena KZ-1. Ta določa, da se (enako kot storilec dejanja po prvem odstavku 263. člena KZ-1) kaznuje

"...kdor izrabi svoj položaj ali svoj resnični ali domnevni vpliv in posreduje, da bi se opravilo uradno dejanje, ki se ne bi smelo opraviti, ali da se ne bi opravilo uradno dejanje, ki bi se moralo ali smelo opraviti."

6Senat je izpodbijano stališče sprejel ob opisu dejanja, da naj bi obdolženec

"izrabil svoj domnevni vpliv in posredoval, da se ne bi opravilo uradno dejanje, ki bi se smelo opraviti s tem,

da je dne 13. 11. 2020 ... kot sopotnik v vozilu ... brez zaščitne maske, policistki PP Črnomelj ... ki sta ga obravnavali zaradi prekrška po 14. točki prvega odstavka 57. člena Zakona o nalezljivih boleznih, v zvezi s kršenjem drugega odstavka 1. člena Odloka o začasni delni omejitvi gibanja ljudi in omejitvi oziroma prepovedi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb s SARS-CoV-2 (Uradni list RS št. 155/2020 z dne 26. 10. 2020) in kršenjem 2.a člena Odloka o začasnih ukrepih za zmanjšanje tveganja okužbe in širjenja okužbe z virusom SARS-CoV-2 (URADNI list RS št. 143/2020 z dne 15. 10. 2020),

pokazal službeno izkaznico policije in dejal, da dela v policiji, da so kolegi, zato da ga zaradi poklicne kolegialnosti ne bi kaznovali z globo v skupnem znesku najmanj 800,00 EUR,

s čimer ne bi opravili uradnega dejanja, ki bi ga na podlagi 17. člena Zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19, v zvezi s 14. točko prvega odstavka 57. člena Zakona o nalezljivih boleznih in 57. člena Zakona o prekrških, smeli opraviti."

7Senat okrožnega sodišča je ugotovil naslednja dejstva: (i) da je bil plačilni nalog izdan dne 13. 10. 2020; (ii) da je bil plačilni nalog odpravljen dne 27. 7. 2021, opirajoč se na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-79/20-24 z dne 13. 5. 2021, s katero je bilo ugotovljeno neskladje 2. in 3. točke 39. člena Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB; v takrat veljavnem besedilu) z 32. in 42. členom Ustave ter neskladje več odlokov, kolikor so bili sprejeti na podlagi 2. in 3. točke 39. člena ZNB; in (iii) da je Vrhovno sodišče v sodbi IV Ips 10/2021 dne 21. 9. 2021 sprejelo stališče, da odloki, izdani na podlagi 39. člena ZNB, niso pravni vir, s katerimi bi se določali prekrški.

8Nosilno stališče izpodbijanega sklepa, v katerem vložnica prepoznava kršitev drugega odstavka 263. člena KZ-1, je,

"da policistki uradnega dejanja dne 13. 11. 2020 ne bi smeli opraviti in izdati plačilnega naloga, saj dejanji zaradi kršitve načela zakonitosti nista bili prekrška, iz česar izhaja, da ni podan zakonski znak, 'da se ne bi opravilo uradno dejanje, ki bi se moralo ali smelo opraviti.' ... v konkretnem primeru dejanje, ki ga je obdolženec obdolžen, ni kaznivo dejanje, ker niso podani vsi zakonski znaki ...."

9Vložnica meni, da sprejetje odločbe Ustavnega sodišča U-I-79/20 ne more vplivati na obstoj očitanega kaznivega dejanja. Navaja, (i) da je uradno dejanje lahko le dejanje uradnih oseb pri opravljanju njihovih nalog; (ii) da je ravnanje policist na navedenih pravnih podlagah sodilo med njuna pooblastila oziroma pristojnosti; (iii) da je treba zakonitost uradnega dejanja presojati glede na okoliščine v času izvedbe uradnega dejanja; (iv) da je le takšna razlaga v skladu z ratio legis obravnavanega in sorodnih dejanj, katerih predmet varstva je pravilno, zakonito, transparentno in zaupanja vredno delovanje državnega aparata.

O kršitvi drugega odstavka 263. člena KZ-1

10Vprašanje, na katerega je v obravnavani zadevi treba odgovoriti, je, ali je za izpolnitev zakonskega znaka dejanja po drugem odstavku 263. člena KZ-1 v izvršitveni obliki posredovanja, da se ne opravi uradno dejanje (ki bi se smelo ali moralo opraviti), treba ugotoviti, da so za uradno dejanje, za katerega opustitev se posreduje, tudi izpolnjeni vsi vsebinski in postopkovni pogoji.

11Vrhovno sodišče je pri razlagi drugega odstavka 263. člena KZ-1 že sprejelo stališče, da gre za posredovanje "samo v tistih primerih, ko skušajo posamezniki izven okvira svojih formalnih pristojnosti in pooblastil pri uradnih osebah doseči neko nezakonito odločitev. Za dokončanje kaznivega dejanja po drugem odstavku 263. člena KZ-1 je potrebno, da storilec dejansko posreduje, ni pa potrebno, da bi bilo izvršeno nezakonito uradno dejanje oziroma opuščeno dolžno uradno dejanje" (sodba I Ips 10314/2012-194 z dne 17. 7. 2014, 17. točka obrazložitve). To stališče temelji na jezikovni razlagi drugega odstavka 263. člena KZ-1, ki z uporabo pogojnega naklona ("da se ne bi opravilo uradno dejanje") sporoča, da je bistvo neprava nezakonitega posredovanja že samo (zaželeno neuspelo) napeljevanje uradne osebe k nezakonitemu (protipravnemu) ravnanju.

12Ob pravilni razlagi drugega odstavka 263. člena KZ-1 torej ni pomembno, ali uradna oseba, pri kateri se posreduje, uradno dejanje tudi opusti (prim. H. Devetak, v: D. Korošec, K. Filipčič in S. Zdolšek, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 3. knjiga, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, 2019, str. 141). Pomembno je, ali je posredovanje usmerjeno v uradno dejanje, ki sodi v polje nalog, ki jih je (bila) uradna oseba pristojna opraviti. Zato je za izpolnjenost biti inkriminacije po drugem odstavku 263. člena KZ-1 in torej kaznivost posredovanja še manj pomembno, ali je uradno dejanje, ki ga uradna oseba (v nasprotju s prizadevanji storilca) tudi dejansko opravi, prosto pravnih in dejanskih napak.

13Ob teh izhodiščih je zato očitno, da okoliščine, na katere se je oprlo okrožno sodišče v izpodbijanem sklepu, niso pomembne. Bistveno je, kot pravilno zatrjuje vložnica, da je v opisu naveden položaj policistk in podlaga za njuno postopanje, iz katere izhaja, da sta bili kot uradni osebi pristojni voditi prekrškovni postopek in izdati plačilni nalog. Bistvo očitka ni v obdolženčevem zavzemanju za opustitev uradnega dejanja določene vsebine (neizdaja plačilnega naloga zaradi dveh prekrškov), ampak v izbiri protipravne poti - izrabi domnevnega vpliva - za dosego tega cilja. Zato na kaznivost obdolženčevega ravnanja ne morejo vplivati ne kasnejša stališča Ustavnega sodišča Republike Slovenije in ne razvoj stališč rednih sodišč o pravni podlagi, na katere se je opiralo uradno dejanje.

C.

14Ker je zahteva za varstvo zakonitosti vložena v obdolženčevo škodo, je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 426. člena ZKP ugotovilo, da je bila prekršena določba drugega odstavka 263. člena KZ-1 na način iz 1. točke 372. člena ZKP, in v pravnomočni sklep ni poseglo.

15Odločitev je bila sprejeta soglasno.