VSC Sodba II Kp 56655/2019

I. Pritožba obdolženčevih zagovornikov in okrožnega državnega tožilca se zavrneta kot neutemeljeni in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo.

1Z izpodbijano sodbo je prvo sodišče pod točko I.) spoznalo obd. D. D. za krivega storitve kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po prvem odstavku člena 259 KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom člena 37 istega zakona in mu na podlagi členov 57 in 58 KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je na podlagi prvega odstavka člena 259 KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom člena 37 KZ-1 določilo zaporno kazen v trajanju 3 (treh) mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi enega leta po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Posledično je obdolžencu v plačilo naložilo še stroške postopka in pa sodno takso.

Pod točko II.) pa je zoper obd. D. D. iz razloga po 1. točki člena 357 ZKP prvo sodišče zavrnilo obtožbo zaradi očitka o storitvi kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po prvem odstavku člena 259 KZ-1. Ta del sodbe pritožbeno ni problematiziran.

2Zoper tako odločitev v izpodbijani sodbi so vložili pritožbo obdolženčevi zagovorniki in okrožni državni tožilec (SDT RS). Obdolženčevi zagovorniki s pritožbo uveljavljajo pritožbene razloge bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev zakona, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, pritožujejo pa se tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji in predlagajo, da se pritožbi ugodi in se obd. D. D. oprosti očitkov storitve očitanega mu kaznivega dejanja, podredno pa, da se napadena sodba razveljavi in vrne zadeva v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Okrožni državni tožilec pa odločitev v izpodbijani sodbi napada iz razloga po 4. točki prvega odstavka člena 370 ZKP v zvezi s prvim odstavkom člena 374 ZKP, to je zaradi odločitve o kazenski sankciji in predlaga, da se pritožbi ugodi tako, da se izpodbijana sodba spremeni in se obdolžencu v okviru pogojne obsodbe določi zaporna kazen 5 (pet) mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja, v plačilo pa mu naj naloži tudi stroške kazenskega postopka.

3Odgovora na vloženi pritožbi nista bila podana.

4Obe pritožbi sta neutemeljeni.

K pritožbi obdolženčevih zagovornikov:

5Obstoj bistvene kršitve določb kazenskega postopka obdolženčev zagovornik utemeljuje s tem, da je kljub podanemu ugovoru zoper sodbo o kaznovalnem nalogu in okoliščini, da je kaznovalni nalog zoper soobdolžence postal pravnomočen, posledično ostal obtožni predlog nespremenjen tako v tenorju, kot tudi v opisu, takšen obtožni akt pa je nesklepčen, saj je v neskladju z določbo člena 269 ZKP, ki določa, da se z isto obtožnico sme obseči več kaznivih dejanj ali več obdolžencev, ampak le tedaj, če se lahko izvede enotni postopek. Tega prvo sodišče ni storilo, ker so soobdolženci bili predhodno spoznani za krive na podlagi pravnomočne sodbe o kaznovalnem nalogu in po prepričanju pritožbe takšne sodbe ni bilo mogoče izdati in bi moral biti v obtožnem predlogu v kazenskem postopku zoper obdolženca zaobsežen samo obdolženec. Take pritožbene navedbe, ki so tudi nejasne, so neutemeljene.

Spisovno gradivo izkazuje, da je okrožni državni tožilec 22. 10. 2019 zoper takratne obdolžence in sicer A. A., B. B., C. C. in D. D. vložil obtožni predlog, s katerim se je vsem štirim obdolžencem očitala storitev kaznivih dejanj ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po prvem odstavku člena 259 KZ-1, obd. D. D. pa še kaznivo dejanje napeljevanje k temu kaznivemu dejanju, istočasno pa je za vse štiri obdolžence predlagal izdajo sodbe na podlagi kaznovalnega naloga (1. točka drugega odstavka člena 445.a ZKP), čemur je prvo sodišče tudi sledilo in s sodbo III K 56655/2019 z dne 9. 3. 2020 izdalo sodbo o kaznovalnem nalogu (listna št. 80-84). Zoper tako izdano sodbo pa je vložil ugovor le obd. D. D., medtem ko preostali trije obdolženci taki odločitvi sodišča prve stopnje niso oporekali, zato je v tem delu citirana sodba o kaznovalnem nalogu za preostale tri obdolžence postala pravnomočna. Prvo sodišče pa je s sklepom, opr. št. III K 56655/2019 z dne 15. 6. 2020 citirano sodbo o kaznovalnem nalogu razveljavilo izključno v delu, ki se nanaša na obd. D. D., v preostalem delu, kot pritožba sicer sama ugotavlja, pa je citirana sodba o kaznovalnem nalogu postala pravnomočna. Ker je že sodišče prve stopnje sledilo državnemu tožilcu in izdalo sodbo na podlagi kaznovalnega naloga, je brez dvoma bil opravljen tudi materialnopravni preizkus vloženega obtožnega akta, za katerega pritožba povsem nekonkretizirano trdi, da je nesklepčen. Pri predlogu za izdajo sodbe na podlagi kaznovalnega naloga je pravilno poslovanje pristojnega državnega tožilca na način, kot je bil obravnavani, torej, da je skupaj z vložitvijo obtožnega akta predlagal tudi izdajo sodbe o kaznovalnem nalogu za vse štiri obdolžence. Zato ravno iz razloga, ker je prej citirana sodba o kaznovalnem nalogu bila razveljavljena samo v delu, ki se nanaša na obd. D. D:, je prvo sodišče povsem pravilno na podlagi že obstoječega in brez dvoma sklepčnega obtožnega akta pravilno nadaljevalo kazenski postopek le v tistem delu, ki se nanaša na obd. D. D. Določba, s katero pa obramba utemeljuje pritožbeni razlog o nesklepčnosti vloženega obtožnega akta pa določa obvezne sestavine, ki jih obtožni akt mora vsebovati, da je le-ta sklepčen, v svojih pritožbenih navedbah pa zagovornik ne pojasni, katera izmed teh obveznih sestavin je v vloženem obtožnem predlogu z dne 22. 10. 2019 izostala, zato je v tem delu uveljavljani pritožbeni razlog iz drugega odstavka člena 371 ZKP, ki je tudi nekonkretiziran, neutemeljen.

6V okviru istega pritožbenega razloga uveljavlja obramba tudi kršitev pravice do obrambe iz drugega odstavka člena 371 ZKP, kar utemeljuje z odločitvijo prvega sodišča, ko je zavrnilo dokazni predlog obrambe za izvedbo rekonstrukcije telefonskega klica med obdolžencem ter dežurno policistko A. A., ker je obdolženec zatrjeval, da policista C. C. in B. B. pogovora med A. A. in obdolžencem nista mogla jasno slišati zaradi različnih motilnih dejavnikov, ki so vplivali na slišnost v dežurni sobi, kot tudi tistih, ki so bili povezani z obdolženčevo vožnjo po avtocesti, ko se je vračal iz službe domov. Prav tako pa obramba problematizira zavrnitev dokaznega predloga glede pridobitve dokumentacije v zvezi s podajo izjave policista B. B. v predhodnem internem razgovoru, ki sicer ni povezan z obravnavano zadevo in kjer so njegovi nadrejeni ugotovili, da je B. B. v internem nadzoru lagal, s čemer obramba ves čas utemeljuje tudi neverodostojnost izpovedi policistov C. C. in B. B., ki po prepričanju obrambe nista mogla razločno slišati pogovora med obdolžencem in A. A. in pri njem tudi nista bila navzoča, zato njuna pričanja tudi niso resnična in so prirejena v smeri njihove zaščite v delovnopravnem smislu, zlasti, ker je obdolženec vodilni delavec, A. A., policista C. C. in B. B. pa so obdolžencu podrejeni policisti, ki so takoj po tem, ko je obdolženec o nepravilnostih seznanil komandirja, sklenili, da bodo krivdo za svoja nezakonita ravnanja prevalili na obdolženca in se tako razbremenili odgovornosti za njihova nezakonita ravnanja. Motiv pa je bil v posledicah, kot so disciplinski postopek, možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, itd. Tudi take pritožbene navedbe so neutemeljene.

7Zavrnitev obeh predlaganih dokazov je prvo sodišče v izpodbijani sodbi ustrezno obrazložilo. Za prvi dokazni predlog je ocenilo, da je nepotreben, saj je dokazni postopek po prepričanju prvega sodišča zanesljivo pokazal, da ne le, da se telefonski pogovori lahko preusmerijo na zvočnik, v konkretnem primeru je to storila A. A., ki je pri tem ves čas vztrajala, policista C. C. in B. B. pa sta pogovor med obdolžencem in A. A. lahko slišala, pri čemer je izrecno zapisalo, da konkretnih okoliščin obravnavanega dogodka, ki bi lahko vplivale na možnost slišati pogovor preko zvočnika in na kvaliteto slišanega, kot to znova vztraja v pritožbenih navedbah obramba, ni mogoče ponoviti. Sicer pa, kot izhaja iz točke 12.) obrazložitve, je prvo sodišče prepričljivo obrazložilo, da okoliščine v času omenjenega pogovora, ki jih znova izpostavlja pritožba in ki bi lahko kakorkoli vplivale na kvaliteto zvoka sicer niso znane, na podlagi izvedenih dokazov pa je ocenilo, da niso take, da bi kakorkoli onemogočale navzočima policistoma C. C. in B. B. slišati besede, ki jih je takrat izrekel obdolženi policistki A. A. Opredelilo se je tudi do zatrjevanja obdolženca, da je bila v času njegovega odhoda iz službe televizija v dežurni sobi vklopljena (kar je priča A. A. sicer zavrnila, policista C. C. in B. B. pa tega tudi nista potrdila), in tudi prepričljivo utemeljilo, da tudi v primeru, če je televizija bila vklopljena, slednja okoliščina ni onemogočala slišati sam pogovor, vse druge okoliščine, ki jih pritožba primeroma našteva (promet na avtocesti …) pa tudi po prepričanju pritožbenega sodišča niso bistvene, bistvena je namreč zanesljiva ugotovitev prvega sodišča, da sta policista C. C. in B. B. lahko slišala razgovor med obdolžencem in A. A., saj je bil pogovor preusmerjen na zvočnik, kar sta oba skladno tudi potrdila in pojasnila, da je obdolženi dežurni policistki dal navodilo, naj v pisne izdelke zabeleži uro zaključka pridržanja, ki bo znotraj 12-urnega maksimalnega zakonskega časa pridržanja. Taka obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga povsem prepriča in je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilna, pritožbeni očitek v tej smeri pa neutemeljen.

Enako je mogoče trditi tudi za zavrnitev drugega dokaznega predloga v zvezi s pridobitvijo uradnega zaznamka, s katerim pritožba skuša omajati verodostojnost izpovedb policistov C. C. in B. B. glede internega nadzora, ki pa ni povezan z obravnavano zadevo, kar je prvo sodišče prepričljivo obrazložilo z vezanostjo in presojo sodišča na dokaze, ki se izvajajo v konkretnem postopku, ne pa po preverjanju resničnosti izjav prič, ki so jih te podale v povsem drugih postopkih, ki z obravnavano zadevo niso povezani. Po prepričanju pritožbenega sodišča tako ni podana kršitev iz drugega odstavka člena 371 ZKP (kršitev pravice do obrambe), posledično pa prvo sodišče tudi zaradi zavrnitve teh dokaznih predlogov ni nepopolno ugotovilo dejansko stanje, kot to neutemeljeno trdi pritožba.

8V nadaljevanju pa zagovornik pri utemeljevanju pritožbenega razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja graja zaključke prvega sodišča glede vsebine obdolženčevega navodila policistki A. A. Ob povzemanju obdolženčevega pisnega in ustnega zagovora, ki je v bistvenem povzet v izpodbijano sodbo in pritožbeno neproblematiziran, pritožba izpostavlja časovno dinamiko storitve kaznivega dejanja, (-) ko je pridržana oseba bila izpuščena iz pridržanja ob 05.13 uri zjutraj, (-) policistka A. A. pa je obdolženca poklicala ob 5.11 uri, njun razgovor pa naj bi trajal nekaj več kot dve minuti, (-) pridržana oseba se je nahajala v posebnih prostorih za pridržanje, (-) sama izpustitev te osebe pa zahteva določen čas, in vztraja, da je povsem nemogoče, da sta policista C. C. in B. B. bila v istem časovnem intervalu navzoča pri telefonskem pogovoru med obdolžencem in policistko A. A. in bila hkrati aktivna pri izpuščanju pridržane osebe. Pritožba pa ima pomisleke tudi glede same dolžine trajanja telefonskega razgovora in navaja, da če bi obdolženec res napeljal A. A. k takemu ravnanju, ne bi bilo niti potrebe za tako dolg pogovor. Tudi take pritožbene navedbe, s katerimi pritožba skuša omajati dokazno oceno in zaključke prvega sodišča, da sta policista C. C. in B. B. slišala razgovor med obdolžencem in A. A., niso utemeljene.

9Prvo sodišče je v točki 8.) izpodbijane sodbe na podlagi uradnih listin, iz katerih brez dvoma izhaja vpisan napačen čas zaključka pridržanja pridržane osebe E. E., temeljito obrazložilo samo dinamiko poslovanja na policijska postaja A. od 16.27 ure dalje, ko se je formalno že začelo pridržanje pridržane osebe, ki bi morala biti izpuščena ob 04.27 uri, dejansko pa je bila izpuščena ob 05.13 uri, torej 46 minut kasneje, kot je določeno v določbi prvega odstavka člena 109 Zakona o prekrških (ZP-1). Natančno je obrazložilo zapise v listinah, ki so jih A. A., B. B. in C. C. v zvezi s pridržanjem izpisali in v katerih ni navedena dejanska ura zaključka pridržanja, ampak je policistka A. A. v UZ o izvajanju opravil med pridržanjem vpisala podatek, da je bila oseba pridržana do 4.25 ure, na tretji strani pa je tudi popravila že vpisan podatek, da se je pridržanje zaključilo ob 05.25 uri in preko številke 5 napisala številko 4, na podlagi česar je ta listina izkazovala zaključek pridržanja ob 04.25 uri, kar ni bilo skladno z dejanskim časom pridržanja.

Prvo sodišče je glede na izpovedi policistov B. B. in C. C. ter priče policistke A. A. ter zagovora obdolženca na podlagi pravilne dokazne ocene zaključilo, da ni nobenega dvoma o tem, da je A. A. bila tista, ki je obdolženca klicala in ga seznanila s prekoračitvijo pridržanja in ga prosila za nadaljnja navodila, ter ga ob ugotovitvi, da je bil takrat že prekoračen 12-urni čas pridržanja, posebej povprašala o tem, kako naj naredi, z njegove strani pa je dobila odgovor, da mora urediti tako, da se bo vse ujemalo, po njenem nadaljnjem vprašanju, kako naj to uredi, pa je zopet dobila odgovor, da naj se pridržanje ne zaključi ob 05.10 uri, ampak tako, kot mora biti, kar sta skladno potrdila tudi policista C. C. in B. B., ki sta ta pogovor po prepričljivih zaključkih prvega sodišča tudi ves čas spremljala. Zato pritožbeno izpostavljanje časovnega dogajanja vse od telefonskega klica A. A. dalje ne predstavlja takih okoliščin, ki bi kakorkoli vzbudile dvom v pravilne zaključke prvega sodišča o tem, da je dežurna in tedaj še neizkušena policistka A. A., ob zaznani napaki takoj poklicala obdolženca, ki je bil njen nadrejeni in ga vprašala za nadaljnje navodilo in da je le-to bilo dano v smeri, da mora biti pridržanje zaključeno v pisnih izdelkih z zapisi, ki bodo skladni z določbo prvega odstavka člena 109 ZP-1. Izpostavljanje okoliščin, ki sicer terjajo določen čas, med njimi je zagotovo postopek v zvezi z izpustitvijo pridržane osebe, pa nikakor ne vpliva na pravilne zaključke prvega sodišča, da sta policista C. C. in B. B. bila ves čas navzoča pri pogovoru, ki se je vodil med dežurno policistko A. A. in obdolžencem, kar pritožba neutemeljeno skuša izpodbiti tudi z navedbami, da bi v primeru, če bi očitek iz obtožnega akta držal, bi pogovor med policistko A. A. in obdolžencem bil krajši, kajti take pritožbene navedbe ostajajo ves čas na nivoju ugibanj in nimajo podlage v izvedenih dokazih o tem, da sta policista B. B. in C. C. bila ves čas prisotna ob razgovoru in ta razgovor tudi imela možnost slišati, kar je prvo sodišče prepričljivo utemeljilo tudi s tem, da so policistko A. A., kot tudi policista B. B. in C. C. o tozadevnem dogajanju v sodbi dežurnega policista izpovedovali po resnici, saj so vsi trije hkrati tudi prevzeli odgovornost za svoja ravnanja v zvezi z izpolnjevanjem uradnih listin in bili v tej zvezi spoznani za krive, kar pa je v direktnem nasprotju s pritožbenimi navedbami, da so vsi trije ravnali usklajeno z namenom, da bodo krivdo za svoja ravnanja prevalili na obdolženca. Zato tudi po prepričanju pritožbenega sodišča s takimi pritožbenimi navedbami obramba ne more omajati pravilnih zaključkov prvega sodišča o tem, kako je potekalo dogajanje v sobi dežurne policistke A. A. v kritičnem času, ko se je le-ta pogovarjala z obdolžencem.

10V okviru kršitve zakona posledično pritožba graja zaključek prvega sodišča, da je obdolženec kriv za storitev očitanega kaznivega dejanja, saj nikoli niti v pisnem, niti v ustnem razgovoru policistki A. A. nikoli ni dejal, da bi vpisala drugačno uro od dejanske, zato tako njegovo ravnanje ne more predstavljati naklepne storitve očitanega kaznivega dejanja, obdolženec pa za tako ravnanje tudi ni imel nobenega motiva, prezrlo pa je tudi, da je za pridržanje odgovoren dežurni policist, ki bi moral nezakonito navodilo zavrniti, sploh pa ni logično, da bi obdolženec, če bi to res storil, naslednji dan o takem ravnanju A. A. obvestil komandirja.

11Pritožba ima sicer prav, da mora podrejeni zavrniti nezakonito navodilo nadrejenega, vendar pa spregleda, da se obdolžencu v tem postopku očita napeljevanje k storitvi očitanega kaznivega dejanja, ki je bilo storjeno in za katerega so policisti A. A., B. B. in C. C. sprejeli odgovornost, saj so bili s sodbo o kaznovalnem nalogu, opr. št. III K 56655/2019 z dne 9. 3. 2020 pravnomočno obsojeni za storitev tega kaznivega dejanja. Že prvo sodišče pa je obrambi v izpodbijani sodbi pravilno pojasnilo, da odgovornost za pravočasen zaključek pridržanja ni samo na strani dežurnega policista, temveč tudi na strani pomočnika komandirja, ki dežurnega policista nadzira. Takih zaključkov pa pritožba tudi ne more izpodbiti z navedbami, da je prvo sodišče špekulativno obrazložilo obdolženčev namen, ko je o delu dežurne policistke obvestil komandirja.

12Prvo sodišče je na take pomisleke obrambe ustrezno odgovorilo v izpodbijani sodbi, ko je pojasnilo, da je bila policistka A. A. manj izkušena in se je ravno iz tega razloga obrnila na svojega nadrejenega in ga povprašala po navodilu, kako naj ravna, ko je bila s strani policistov B. B. in C. C. opozorjena, da je bilo pridržanje prekoračeno. Verjelo je policistki A. A., da je prav zaradi dileme kaj storiti ob zaznavi prekoračitve pridržanja, poklicala obdolženca kot svojega nadrejenega, glede na dobljena navodila pa so potem vsi trije, tako A. A., kot tudi policista B. B. in C. C. upoštevali obdolženčeve napotke, kot izhaja tudi iz uradnih listin, v katerih je zabeležen nepravilen čas zaključka pridržanja, ki jih je prvo sodišče dokazno pravilno ocenilo. Drži sicer, da je obdolženec naslednji dan o dogajanju obvestil komandirja policijske postaje A., kar je prvo sodišče povezovalo tudi z njegovo odgovornostjo nad delom dežurnega policista, kot tudi, da je zoper vsako odločbo o pridržanju možna tudi pritožba s strani pridržane osebe. Takšno razlogovanje prvega sodišča pa v nasprotju s pritožbenimi navedbami nikakor ni špekulativno, še zlasti ker je bilo kaznivo dejanje takrat že dokončano, zato tudi samo ugotavljanje motiva za njegovo prijavo komandirja ni relevantno.

Pritožbeni očitek tudi ni utemeljen v delu, da obdolženec v času, ko naj bi prišlo do storitve očitanega kaznivega dejanja ni bil več uradna oseba, saj je zaključil s svojim delom in je bil že na poti domov. Prvo sodišče je tudi glede tega pravnega vprašanja zavzelo pravilno stališče, ko je pojasnilo, da je bil E. E. na policijski postaji A. priveden še v času, ko je bil obdolženec v službi in da bi se pridržanje moralo zaključiti še v času njegovega službovanja, torej ob 04.27 uri, zato ni mogoče sprejeti pritožbene teze, da, ker je obdolženčeva komunikacija z A. A. potekala izven njegovega delovnega časa, torej po 05.00 uri zjutraj, obdolženec v času, ko naj bi storil očitano mu kaznivo dejanje, več ni bil uradna oseba, kot to izhaja iz izreka izpodbijane sodbe. Nobenih pomislekov pa pritožbeno sodišče tudi nima v utemeljitev obdolženčeve krivde, za katero je prvostopno sodišče zanesljivo ugotovilo, da se je obdolženec zavedal teže svojih navodil, saj je v času storitve kaznivega dejanja bil pomočnik komandirja in je glede na obvezna navodila o zavedbi neresničnega dejstva v zvezi z zaključkom pridržanja pridržane osebe tudi v računalniški sistem, nedvomno vedel, kakšne posledice bo imelo njegovo ravnanje, pa je kljub navedenemu policistki A. A. dal navodilo, kako naj v uradno listino vpiše neresnično dejstvo glede zaključka pridržanja.

13Pritožba graja tudi odločitev prvega sodišča v odločbi o kazenski sankciji in glede na vse navedene olajševalne okoliščine predlaga znižanje izrečene pogojne obsodbe, vendar tega pritožbenega očitka ne konkretizira in ne podpre z nobenimi konkretnimi okoliščinami, ki naj bi vplivale na to, da bi se v okviru izrečene pogojne obsodbe določena zaporna kazen znižala. Prvo sodišče je glede na ugotovitev, da so obdolženčevi predpostavljeni njegovo delo na policiji ocenili kot vestno in odgovorno, kot korektno pa sta ga ocenili tudi zaslišani priči A. A. in B. B., obdolžencu povsem utemeljeno izreklo pogojno obsodbo z določeno zaporno kaznijo 3 (treh) mesecev in s preizkusno dobo enega leta, torej sankcijo opominjevalne narave, medtem ko je pri določitvi dolžine zaporne kazni upoštevalo kot olajševalno obdolženčevo ravnanje po storitvi kaznivega dejanja, ko je že naslednji dan o zadevi seznanil svojega nadrejenega, torej ravnanja ni hotel prikriti, kar utemeljeno opozarja tudi pritožba, medtem ko obteževalnih okoliščin sodišče prve stopnje ni zasledilo. Tako izrečena sankcija pa je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča primerna in ustrezna ter skladna z načelom o individualizaciji pri izrekanju kazenskih sankcij, zato poseg vanjo po pritožbenem sodišču ni potreben.

14Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, pri čemer je ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, prav tako pa tudi ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka člena 383 ZKP.

15Obdolženec s pritožbo ni uspel, zato je dolžan v skladu z določbo prvega odstavka člena 98 ZKP plačati strošek pritožbenega postopka – sodno takso. Zagovornik je v vloženi pritožbi sicer predlagal oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka, vendar pa tega pritožbenega predloga ni obrazložil.

K pritožbi državnega tožilca:

16Okrožni državni tožilec vlaga pritožbo zaradi odločbe o kazenskih sankcijah (4. točka prvega odstavka člena 370 ZKP v zvezi s prvim odstavkom člena 374 ZKP) in navaja, da sicer ne nasprotuje izreku sankcije opominjevalne narave, to je izreku pogojne obsodbe, ne strinja pa se s tako nizko določeno kaznijo 3 (treh) mesecev zapora in najnižjo preizkusno dobo v trajanju enega leta, kar je rezultat prevelikega poudarka sodišča prve stopnje ugotovljenim olajševalnim okoliščinam, medtem ko obteževalnih okoliščin, (-) da je obdolženec bil nadrejen vsem trem policistom, (-) da je komandirju F. F. poudarjal le vlogo policistke A. A. in (-) da je s takim njegovim navodilom prišlo do prekoračitve maksimalno predpisanega časa pridržanja, prvo sodišče sploh ni upoštevalo. Zato je tako njegovo ravnanje okrnilo ogled policije kot institucije. Po prepričanju pritožbe vse navedene okoliščine utemeljujejo izrek pogojne obsodbe z določeno zaporno kaznijo 5 (pet) mesecev in preizkusno dobo dveh let, zlasti, ker je obdolženec še vedno zaposlen na policiji in opravlja dela pomočnika komandirja policijske postaje, zaradi česar po prepričanju pritožbe obstaja možnost ponovitve storitve kaznivih dejanj iz XXVI. poglavja KZ-1.

17Iz izpodbijane sodbe v točki 19.) izhajajo prepričljivi razlogi za izrek sankcije opominjevalne narave, čemur pritožba tudi ne nasprotuje. Po prepričanju pritožbenega sodišča pa je prvo sodišče v nasprotju s pritožbenimi navedbami pravilno ovrednotilo ugotovljene olajševalne okoliščine, ki so, ne glede na navedbe v pritožbi v tem, da je obdolženec do sedaj še nekaznovan, da je dokazni postopek pokazal, da gre za vestnega in odgovornega policista, ki ima korekten in normalen odnos tudi z vsemi podrejenimi in kar so povedali tudi v tem postopku zaslišani policisti. V nasprotju s pritožbenimi navedbami pa je šteti kot olajševalno okoliščino tudi dejstvo, da je obdolženec o napačni zavedbi časa pridržanja že naslednji dan seznanil nadrejenega, torej komandirja policijske postaje A., kar je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča storil izključno z namenom, da se dejanje ne bi prikrilo, pri tem pa je po prepričanju pritožbenega sodišča nerelevantno, ali je v tej seznanitvi dajal poudarek le vlogi podrejene policistke A. A., svojo vlogo pa zamolčal, kot to tudi pritožba, kajti bistveno je, da je dejanje ni ostalo prikrito, kot je pravilno ocenilo sodišče prve stopnje. Do drugačne odločitve ne pripelje niti pritožbeni očitek, da so zaradi obdolženčevega ravnanja policistka A. A. in policista B. B. in C. C. pravnomočno obsojeni, kajti vsi so imeli možnost zoper vloženo sodbo o kaznovalnem nalogu vložiti ugovor, pa so se z očitki v tej sodbi strinjali, zaradi česar je odločitev prvega sodišča po citirani sodbi z dne 9. 3. 2020 postala pravnomočna. Ni sicer mogoče oporekati pritožbenim navedbam, da je prekoračitev časa pridržanja sicer poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine, ki terja stalen nadzor tudi nad delom organov odkrivanja na tem področju, vendar pa tudi ta okoliščina po prepričanju pritožbenega sodišča ne more omajati pravilnih in prepričljivih razlogov prvega sodišča za določitev v pogojni obsodbi določene zaporne kazni s trajanjem preizkusne dobe, kar je po prepričanju pritožbenega sodišča ustrezna in primerna sankcija, skladna z načelom individualizacije pri izrekanju kazenskih sankcij, zato poseg v tako izrečeno sankcijo po prepričanju pritožbenega sodišča ni potreben, zaradi česar je pritožba okrožnega državnega tožilca neutemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti (določba člena 391 ZKP).