VSM Sklep IV Kp 34498/2016

I. Pritožba pooblaščenke oškodovanke kot tožilke N. P. se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanka kot tožilka je dolžna plačati sodno takso v znesku 100,00 EUR.

1Okrajno sodišče na Ptuju je z izpodbijanim sklepom na podlagi prvega odstavka 437. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrglo obtožni predlog oškodovanke kot tožilke N. P. z dne 19. 10. 2020, zoper obdolžene M. L., M. J., M. K., J. K., K. M., A. Z., T. B., P. L., M. K.1, I. K., M. Ž., R. K., A. S., T. Š., Ž. B., D. K. in E. Š., zaradi kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Odločilo je še, da je oškodovanka kot tožilka N. P. v skladu z drugim odstavkom 96. člena ZKP dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebne izdatke obdolžencev ter potrebne izdatke in nagrado njihovih zagovornikov.

2Zoper sklep se je pritožila pooblaščenka oškodovanke kot tožilke iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v meritorno odločanje.

3Na pritožbo pooblaščenke oškodovanke kot tožilke je odgovoril zagovornik obdolženega E. Š., s predlogom višjemu sodišču, da pritožbo „zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije“ zavrže, podredno pa kot neutemeljeno zavrne, ter oškodovanki kot tožilki naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka obdolženega E. Š..

4Pritožba ni utemeljena.

5Višje sodišče ob preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v postopku preizkusa obtožnega akta na podlagi prvega odstavka 437. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena ZKP utemeljeno zavrglo obtožni predlog oškodovanke kot tožilke, ko je ocenilo, da očitana dejanja, opisana v tenorju obtožbe, niso kazniva dejanja. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da opisi dejanj ne vsebujejo konkretizacije vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1, kar je v nadaljevanju izpodbijanega sklepa tehtno in izčrpno obrazložilo, višje sodišče pa se, v izogib ponavljanju, tej obrazložitvi v celoti pridružuje. Takšnih pravilnih zaključkov izpodbijanega sklepa pooblaščenka zato ne more omajati z golim prepisovanjem in ponavljanjem nezadostnih očitkov iz opisa kaznivega dejanja.

6Pooblaščenka pa ne more biti uspešna niti z naknadnim poskusom konkretizacije izvršitvenih oblik očitanih dejanj (kršenje predpisov, opuščanje nadzorstva ali drugačno očitno nevestno ravnanje) in nastanka posledice, ki predstavlja objektivni pogoj kaznivosti in je določena kot hujša kršitev pravic drugega ali škoda na javni dobrini ali premoženjska škoda. Pritožbena obrazložitev namreč ne more nadomestiti pomanjkljivega opisa dejanja kot najpomembnejše sestavine obtožnega akta, katerega nezadostnost je v obravnavani zadevi pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Pooblaščenka, ki sama opozarja na blanketnost določbe 258. člena KZ-1, tako v pritožbi zgolj posplošeno obdolžencem znova očita kršitev predpisov, za katere je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da v opisu dejanja sploh ni navedeno (niti ni to kako drugače razvidno), katera pravila šolske stroke oziroma določbe teh pravil in obveznosti iz odločbe Zavoda Republike Slovenije za šolstvo KUOP št. 9815-371-6858/2011 z dne 28. 11. 2011 bi naj obdolženci sploh kršili in na ta način nevestno opravljali svoj poklic (točki 4 in 5 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Ob navedenem je sodišče prve stopnje tudi pravilno pojasnilo, da v opisu dejanja ni z ničemer konkretiziran objektivni pogoj kaznivosti (točka 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Konkretizacije v tej smeri pa pooblaščenka ne more nadomestiti šele s pritožbenimi navedbami, da so vsi opisani načini storitve vzročno povezani s kršitvijo pravice do ustreznega pouka za oškodovanca.

7Višje sodišče še pripominja, da ni prezrlo (utemeljenih) navedb zagovornika obdolženega E. Š., ki v odgovoru na pritožbo¹ opozarja, da se obtožni predlog z dne 19. 10. 2020 in pritožba pooblaščenke sklicujeta na dejanja, ki so bila domnevno storjena na škodo mladoletnega G. T., in ne na škodo N. P., ki ima v obravnavani zadevi status oškodovanke kot tožilke, in da bi zato vložen obtožni predlog bilo treba zavreči že na podlagi drugega odstavka 277. člena ZKP. Vendar te navedbe ne morejo biti predmete presoje in torej tudi ne odločitve višjega sodišča, saj mora slednje, ko preizkuša pritožbo zoper sklep, po uradni dolžnosti paziti le, ali je bilo sodišče prve stopnje stvarno pristojno za sklep oziroma ali je sklep izdal upravičen organ (peti odstavek 402. člena ZKP).

8Po obrazloženem, in ker pooblaščenka oškodovanke kot tožilke glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar drugega, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor višjega sodišča, je slednje njeno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

9Ker oškodovanka kot tožilka s pritožbo ni uspela, je na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi z drugim odstavkom 96. člena ZKP dolžna plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, in sicer v višini 100,00 EUR, ki je odmerjena skladno s tarifno številko 7409 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah.

¹ Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 50846/2011-140 z dne 10. 7. 2014.