257.a člen KZ-1

Kot izhaja tudi iz pritožbenih navedb, je bila v kazenskem postopku, ki se je vodil zoper drugega toženca, izdana zavrnilna sodba zaradi umika obtožnega predloga. Dejstvo, da je bila izdana zavrnilna sodba, pomeni, da oškodovanec ni prevzel pregona (prim. 60. in 61. člen v zvezi z 429. členom ZKP). Tožnika (oškodovanca) bi torej lahko prevzela kazenski postopek in tam skušala dokazati, da je drugi toženec storil kaznivo dejanje, katerega navajata sedaj v tej pravdi, pa tega nista storila. Obstoj kaznivega dejanja kot predhodnega vprašanja bi v pravdi lahko ugotavljali le v primeru, da to ne bi kršilo domneve nedolžnosti povzročitelja. Pravilno je tudi pojasnilo sodišča prve stopnje v zvezi z zatrjevanim kaznivim dejanjem oškodovanja javnih sredstev iz 257.a člena KZ-1. V času škodnega dogodka v letu 2010 navedeno dejanje sploh še ni bilo uzakonjeno kot kaznivo, saj je bilo uvedeno šele z novelo KZ-1B, ki se je začela uporabljati 15. 5. 2012. Drugi toženec tako v letu 2010 niti ni mogel izvršiti kaznivega dejanja, ki takrat še ni bilo uzakonjeno.

V zvezi z očitanima kaznivima dejanjema nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1 ali kaznivega dejanja oškodovanja javnih sredstev po 257.a členu KZ-1 ni podan element ustrezne oblike krivde, tj. naklep. Že zaradi tega je izredna odpoved tožnikove pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Notranji revizor je sicer ugotovil, da se mesečni stroški za adaptirane prostore, kjer se čiščenje ni izvajalo, niso ustrezno korigirali in zmanjšali, a je ob tem tožencu predlagal sprejem organizacijskega navodila za natančno definiranje pristojnosti in odgovornosti vseh, ki so odgovorni za izvajanje storitev skladno s pogodbenimi določili. Glede na take ugotovitve notranjega revizorja je pravilen zaključek, da dolžnost preverjanja obsega opravljenih storitev čiščenja ni bila določno prenesena na tožnika. Pritožba se zato neutemeljeno sklicuje na tožnikovo seznanjenost z izvedbo adaptacijskih del in potrebno zmanjšanje vrednosti storitve za prostore, v katerih se čiščenje ni izvajalo, saj ob odsotnosti izrecne naložitve te dolžnosti tožniku to na zakonitost izredne odpovedi ne vpliva. Tožnik s svojimi ravnanji in opustitvami dolžne skrbnosti ni povzročil škode ali kako drugače povzročal ali om

Upoštevajoč opis očitanih kršitev v odpovedi, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da očitane kršitve nimajo zakonskih znakov kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1 niti oškodovanja javnih sredstev po 257.a členu KZ-1. Sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo v odpovedi, ampak le na dejansko stanje oziroma opis očitanih kršitev, vendar pa glede na opis očitkov v izredni odpovedi, sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da bi ugotavljalo, ali obstajajo elementi kateregakoli drugega kaznivega dejanja. Razrešitev vodilnega delavca ni formaliziran postopek, zato na zakonitost razrešitve ne vpliva okoliščina, da se tožnica v okviru postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogla zagovarjati glede posameznega očitka. Ne glede na zakonitost razrešitve je bistveno, da je bila tožnica razrešena z vodilnega delovnega mesta in ji je posledično prenehal mandat, zato ta pogodba ne more „oživeti“ tudi, če je razrešitev nezakonita. Razrešen vodilni delavec zato nima reintegracijskega zahtevka, če je razrešitev nezakonita, ampak samo odškodninski zahtevek.

Ne glede na tožnikov položaj v SV, njena temeljna pravila ter načela, pomen njihove kršitve glede na ustroj delovanja SV, zlorabo izkazanega izjemnega zaupanja, povzročeno ogromno materialno škodo, itd., je imel tožnik pravico tako do seznanitve z očitanimi kršitvami kot do zagovora v zvezi z njimi. Za čas trajanja postopka odpovedi, ima delodajalec delavcu možnost prepovedati opravljanje dela in ga na ta način izločiti iz delovnega procesa, če je to glede na okoliščine treba. Pri tem pa ni pomembno, da to in sam zagovor (lahko) podaljšujeta postopek odpovedi ter delovno razmerje delavca, in ali je bilo to za toženko, glede na konkretne okoliščine, nesprejemljivo ali smiselno. Gre namreč za razumne posledice, s katerimi mora računati delodajalec v primeru tovrstnega prenehanja delovnega razmerja. Tudi sicer morebitno izogibanje zagovoru lahko predstavlja okoliščino iz drugega odstavka 85. člena ZDR-1, zaradi katere delodajalcu zagovora ni treba izvesti.

Kaznivo dejanje po 257.a členu KZ-1 je naklepni delikt, ki ga je mogoče storiti le z direktnim naklepom. Storilec zavestno prekrši predpise, zaradi česar pride do možnosti nastanka večje premoženjske škode za javna sredstva. Kaznivo dejanje se uvršča med (abstraktne) ogrozitvene delikte, saj je kot prepovedana posledica določena že možnost nastanka večje premoženjske škode, dejanska uresničitev možnosti v obliki nastanka večje premoženjske škode pa se šteje za objektivni pogoj kaznivosti. Ta je v inkriminaciji kaznivega dejanja oškodovanja javnih sredstev določen z besedno zvezo „lahko za javna sredstva nastane večja premoženjska škoda“. Prepovedana posledica se torej kaže kot abstraktna nevarnost, to je kot oddaljena, teoretična možnost, da bo prišlo do poškodbe zavarovane dobrine – pravilne in zakonite uporabe javnih sredstev, do katere storilec ni v krivdnem odnosu. Kaznivo dejanje oškodovanja javnih sredstev po 257.a členu KZ-1 se uvršča med tako imenovana delicta propria, pri katerih je označba osebe storilca konstitutivni znak kaznivega dejanja. Storilec tega kaznivega dejanja je lahko le uradna oseba, javni uslužbenec in pooblaščena oseba uporabnika javnih sredstev.

Trditev pritožbe, da je zaradi sprememb obtožbe povečalo kriminalno količino, očitano obdolžencu, ter da je poseglo v opis kaznivega dejanja zato, da je lahko na njenem opisu utemeljevalo obdolženčevo naklepno ravnanje, je zmotna. Sprememba besedila, kjer je besede "za pokritje bodoče izgube" nadomestilo z besedami "za bodoče pokritje izgube", v opisu kaznivega dejanja ne spreminjajo ničesar odločilnega in ne povečuje obsega kriminalne količine, očitane obdolžencu, kot trdi pritožba. Z navedeno spremembo je bila popravljena očitna pisna napaka, saj je iz predhodnega besedila povsem jasno razvidno, da mestni svet MOMS tedaj še ni potrdil višine izgube družbe za leto 2011 in ni sprejel sklepa o pokrivanju izgube ter da prav tako, kot je navedeno v opisu kaznivega dejanja, javno podjetje K. d.o.o. ni zahtevalo izplačila akontacije za izgubo, nastalo v letu 2011, torej izgubo, ki je že nastala in bi bila pokrita v bodoče. Navedena sprememba torej v opisu kaznivega dejanja ne določa ničesar dodatnega in obdolžencu ne očita več, kot mu je očitala obtožba, zanj ne predstavlja presenečenja, prav tako nima bistvenega pomena za ugotovitev in obrazložitev krivdnega ravnanja obdolženca.<br/

Tožnica je bila javna uslužbenka, zaposlena pri toženi stranki, ki je uporabnik javnih sredstev (financira se iz občinskega proračuna). Z odobravanjem in realizacijo plačil za delo, ki ga družba A. A. d.o.o. ni opravila, je omogočila nezakonito oziroma nenamensko uporabo javnih sredstev, čeprav bi morala in mogla predvidevati, da lahko za javna sredstva zaradi tega nastane večja premoženjska škoda, in je ta res nastala. S tem je kršila delovne obveznosti, kršitev pa ima tudi vse znake kaznivega dejanja oškodovanja javnih sredstev.