VSC Sodba II Kp 43375/2017

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Celju obtožena D. L. in Ž. P. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja ponarejanja denarja, D. L. po drugem in prvem odstavku 243. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), obtoženega Ž. P. pa po prvem odstavku 243. člena KZ-1. Izreklo jima je pogojno obsodbo, pri čemer je D. L. določilo 9 mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let, obtoženemu Ž. P. pa šest mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta. Na podlagi petega odstavka 243. člena KZ-1 je odvzelo ponarejeni denar ter po prvem odstavku 73. člena KZ-1 izreklo varnostni ukrep odvzema računalnika in USB ključka, kar je bilo zaseženo D. L., dne 18. 9. 2016. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženega D. L. oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, medtem ko je obtoženemu Ž. P. naložilo plačilo polovico stroškov kazenskega postopka, v do sedaj znani višini 2,70 EUR. Prav tako bo dolžan plačati polovico morebitnih, v nadaljevanju priglašenih stroškov ter tudi morebitne krivdne stroške, ki bodo v primeru priglasitve odmerjeni s posebnim sklepom. Prav tako pa je dolžan plačati tudi sodno takso, ki pa bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe. Sodišče prve stopnje je v skladu s prvim odstavkom 97. člena ZKP odločilo še, da potrebni izdatki in nagrada zagovornikov, ki so bili obtožencema postavljeni po uradni dolžnosti, bremenijo proračun.

2Zoper navedeno sodbo se je pritožil okrožni državni tožilec in sicer zoper odločbo o kazenski sankciji. Sodišču druge stopnje predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženemu D. L. v okviru pogojen obsodbe določi kazen eno leto in dva meseca zapora s preizkusno dobo treh let, obtoženemu Ž. P. pa določi kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let.

3Pritožba ni utemeljena.

4Razlogi, zaradi katerih se državni tožilec zavzema za določitev višje, v okviru pogojne obsodbe obtoženemu D. L. določene zaporne kazni ter za vsakega obtoženca eno leto daljše preizkusne dobe, določene v izpodbijani sodbi, so neutemeljeni. Številne olajševalne okoliščine, ki jih je prvo sodišče ugotovilo pri obeh obtožencih (priznanje krivde, iskreno obžalovanje kaznivega dejanja, njuna mladost, nekaznovanost za kazniva dejanja ali prekrške, odsotnost drugih kazenskih postopkov in takojšnja povrnitev škode), tudi po presoji pritožbenega sodišča dopuščajo ne le izrek pogojne obsodbe ampak tudi v njenem okviru obtoženemu D. L. določene nižje kazni ter obema obtožencema krajšo preizkusno dobo od tiste, ki jo je državni tožilec predlagal v besedi strank in pri kateri vztraja tudi v vloženi pritožbi.

5Prvo sodišče pa je ustrezno ovrednotilo tudi težo obtožencema očitanih kaznivih dejanj, ki se odraža v skupnem znesku premoženjske škode (750,00 EUR), ki bi jo z vnovčitvijo vseh bankovcev obtoženca lahko povzročila, pa je zaradi odkritja nista, ampak zgolj 100,00 EUR, ki pa je bila takoj poravnana. Tako v njunem ravnanju ni zaznati v pritožbi izpostavljene resne ogroženosti gospodarstva oziroma gospodarskega sistema kot celote, ki ga sicer tovrstno kaznivo dejanje lahko povzroči. Prav tako pa tudi interes skupnosti do varnosti in zanesljivosti denarnega prometa ni bil ogrožen v tolikšni meri, da bi terjal višjo določeno kazen za obtoženega D. L. in daljšo preizkusno dobo pri obeh obtožencih.

6Tako se v pogojni obsodbi obtoženemu D. L. določeni kazni devet mesecev zapora in preizkusni dobi dveh let ter v preizkusni dobi enega leta, določeni v pogojni obsodbi izrečeni obtoženemu Ž. P., po presoji pritožbenega sodišča, v zadostni meri odraža teža kaznivega dejanja, prav tako pa tudi v pritožbi izpostavljena stopnja krivde obeh obtožencev. Zato je sodišče druge stopnje prepričano, da bosta obtožencema izrečeni kazenski sankciji zadostili vsem smotrom kazenskopravnega varstva. Tako niso podani razlogi za spremembo izpodbijane sodbe v škodo obtožencev.

7Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da razlogi, s katerimi državni tožilec izpodbija obtožencema izrečeno kazensko sankcijo, niso utemeljeni, in ker tudi ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.