VSM Sodba X Kp 44839/2014

Pritožba pooblaščenega odvetnika oškodovane gospodarske družbe C. d.o.o. - v likvidaciji se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrožno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje s sodbo X K 44839/2014 z dne 2. 2. 2024 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. členu KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena KZ-1 določilo kazen eno leto in enajst mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi drugega odstavka 45. člena KZ-1 v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 47. člena KZ-1 je obdolženemu izreklo tudi stransko denarno kazen 1.000 dnevnih zneskov po 52,00 EUR, to je 52.000,00 EUR, kar je obdolženi A. A. v skladu s četrtim odstavkom 47. člena KZ-1 dolžan plačati v obrokih v roku dveh let po pravnomočnosti sodbe, z opozorilom, da če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče v skladu s prvim odstavkom 87. člena KZ-1 izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva zneska denarne kazni določilo en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje obdolženega obremenilo tudi za plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso ter za plačilo stroškov kazenskega postopka iz 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, in sicer za nagrado in potrebne izdatke pooblaščenca oškodovanca, kar pa bo predmet posebnega sklepa. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je oškodovano družbo D. d.o.o. (sedaj C. d.o.o. - v likvidaciji) s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2Sodbo sodišča prve stopnje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi kršitve kazenskega zakona ter odločbe o premoženjskopravnem zahtevku s pritožbo izpodbija pooblaščeni odvetnik oškodovane družbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi premoženjskopravnemu zahtevku oškodovane družbe ter obdolženemu naloži plačilo zneska 1.300.000,00 EUR oziroma, da prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da obdolženemu odvzame pridobljeno premoženjsko korist v istem znesku.

3Na pritožbo pooblaščenega odvetnika oškodovane družbe je podal odgovor obdolženčev zagovornik, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbo oškodovane družbe v celoti zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča.

4Pritožba ni utemeljena.

5Jedro pritožbene graje temelji na nestrinjanju s prvostopenjsko odločitvijo o premoženjskopravnih zahtevkih. Pritožnik namreč predstavljenim razlogom sodišča prve stopnje za napotitev oškodovane družbe s premoženjskopravnim zahtevkom na pravdo oporeka. Priznava sicer, da je bil v predmetni pravdni zadevi zahtevek oškodovane družbe zoper obdolženca v znesku 1.631.830,62 EUR res pravnomočno zavrnjen, vendar dodaja, da je bil obdolženi drugotožena stranka, pri čemer iz obrazložitve izpodbijane prvostopenjske sodbe izhaja, da je odškodninski zahtevek zoper njega zavrnjen predvsem iz razloga, ker ni ugotovljena odškodninska odgovornost prvotožene stranke. Meni, da se pravdno sodišče potemtakem ni ukvarjalo z dejanji obdolženega, kateremu se je očitalo zgolj napeljevanje, temveč z dejanjem prvotožene stranke (tj. nekdanjega poslovodjo družbe D. d.o.o., B. B., op. s.). Ker pa ni ugotovilo odškodninske odgovornosti prvotožene stranke, je po njegovem mnenju posledično zgolj z enim stavkom obrazložitve prvostopenjske sodbe I Pg 1269/2014 z dne 23. 6. 2017 zavrnilo tudi zahtevek zoper obdolženega kot drugotoženo stranko. Pritožbeni poudarek temelji na okoliščini, da je v predmetnem kazenskem postopku obdolženi storitev kaznivega dejanja, s katerim je bila oškodovani družbi povzročena škoda v višini 1.300.000,00 EUR, priznal, zato pooblaščenec oškodovane družbe izrazi prepričanje, da bi prvostopenjsko sodišče moralo odločiti tudi o premoženjskopravnem zahtevku. Po njegovi presoji namreč podatki kazenskega postopka v konkretnem primeru dajejo zanesljivo podlago za razsojo glede priglašenega premoženjskopravnega zahtevka, saj kazensko sodišče pri odločanju na sodbo civilnega sodišča ni vezano, zaradi česar smatra tolmačenje, da je bilo o premoženjskopravnem zahtevku oškodovane družbe že odločeno v pravdni zadevi, neutemeljeno in napačno.

6Vendar nima prav. Najprej prezre, da oškodovana gospodarska družba v predmetnem kazenskem postopku zoper obdolženega A. A. sploh ni vložila premoženjskopravnega zahtevka. Kot pravilno poudarja obdolženčev zagovornik v odgovoru na pritožbo, je oškodovana družba sicer dne 12. 9. 2016 v kazenski spis res vložila premoženjskopravni zahtevek v zvezi s kaznivim dejanjem iz zadeve X Kpr 44839/2014, in navedla, da priglaša premoženjskopravni zahtevek za glavnico v višini 1.300.000,00 EUR s pripadki, vendar iz cit. vloge ne izhaja, da premoženjskopravni zahtevek priglaša zoper obdolženega A. A., marveč zoper gospodarsko družbo E., d.o.o. (prej F. d.o.o.). Pri tem je izrecno navedeno, da oškodovana družba zahtevek priglaša na podlagi izpisa odprtih postavk - pregleda plačil terjatev z dne 7. 9. 2016, iz katerega naj bi izhajala višina terjatve oškodovanca do družbe E., d.o.o. (F. d.o.o.). V okviru dne 12. 9. 2016 priglašenega premoženjskopravnega zahtevka tako oškodovana družba določno zapiše, da je družba E. d.o.o. (prej F. d.o.o.) tista, ki oškodovani družbi C. d.o.o. - v likvidaciji (prej D. d.o.o.) dolguje 1.300.000,00 EUR. Po povzetem se zatorej pritožbeno sodišče strinja s stališčem obdolženčevega zagovornika, da je bil dne 12. 9. 2016 priglašeni premoženjskopravni zahtevek vložen zoper družbo E., d.o.o., (prej F. d.o.o.) in ne v razmerju do obdolženega A. A., zoper katerega pa je bila že nekaj let pred tem, natančneje dne 16. 5. 2012, vložena tožba za plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi oškodovani družbi nastala v zvezi z inkriminiranimi ravnanji ter očitki A. A. v okviru predmetne kazenske zadeve.

7Prav pa ima obdolženčev zagovornik tudi v poudarku, da je bila oškodovana družba s pooblaščenim odvetnikom v kazenski zadevi zoper obdolženega A. A., z očitkom kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena KZ-1, pravilno vabljena na predobravnavni narok dne 6. 9. 2023. Iz vsebine vabila (l. št. 1731) izhaja pravni pouk o pravici uveljavljanja premoženjskopravnega zahtevka zoper obdolženca, kot tudi zahteva po določni označitvi premoženjskopravnega zahtevka in predložitvi dokazov, pri čemer pa se predstavnik oškodovane družbe oziroma pooblaščeni odvetnik oškodovane družbe razpisanega predobravnavnega naroka nista udeležila in premoženjskopravnega zahtevka nista uveljavljala. Posledično je zatorej pritrditi zagovorniku, da oškodovanec v predmetnem kazenskem postopku zoper obdolženega A. A. določnega premoženjskopravnega zahtevka niti ni podal.

8Ne glede na pojasnjeno pa se kot pravilen in zakonit pokaže prvostopenjsko sprejeti zaključek, da je bilo o odškodninski odgovornosti obdolženega A. A. v zvezi z inkriminiranimi očitki v pravdni zadevi že pravnomočno odločeno s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I Pg 1269/2014 z dne 23. 6. 2017 (v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cpg 417/2017 z dne 8. 3. 2018). V točki 16 obrazložitve izpodbijane prvostopenjske sodbe poudarjeni pravdni zadevi je namreč oškodovana družba D. d.o.o. - v likvidaciji od prvotoženega, nekdanjega poslovodje B. B., in drugotoženega A. A. zahtevala plačilo zneska 1.631.831,62 EUR iz naslova zatrjevane odgovornosti za škodo zaradi neplačanih obveznosti družbe F. d.o.o. po Pogodbi o finančnem leasingu nepremičnin št. 1012295 z dne 6. 2. 2007 in pripadajočih aneksih ter okoliščine, ko oškodovana družba ni poskrbela za vpis svoje lastninske pravice na nepremičninah, ki so bile predmet leasinga, v zemljiško knjigo, pač pa se je kot lastnica teh nepremičnin v zemljiško knjigo dne 14. 3. 2008 vpisala družba F. d.o.o., za tem pa je bila na inkriminiranih nepremičninah vknjižena hipoteka v korist banke G. d.d. V cit. pravdni zadevi je torej družba D. d.o.o. - v likvidaciji (tudi) od obdolženega A. A. zahtevala plačilo odškodnine za isto škodo, katere povzročitev se obdolžencu očita v predmetni kazenski zadevi, pri čemer je razlika zgolj v interpretaciji obdolženčevih inkriminiranih ravnanj. Medtem ko oškodovana družba v okviru pravdnega postopka ravnanje obdolženega opredeljuje kot napeljevanje, se mu v okviru kazenskega postopka očita zavajanje v smislu preslepitve, da bodo obveznosti izpolnjene oziroma prikrivanja, da ne bodo izpolnjene. Gre torej za isto stvar, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno (res iudicata). Pritožbeni poudarek, da je bil obdolženi v pravdnem postopku drugotožena stranka ter da se je pravdno sodišče v sodbi več ukvarjalo z ravnanji prvotožene stranke, tj. nekdanjega poslovodje B. B., sprejetih pravnih in dejanskih zaključkov ne morejo spremeniti, saj si pritožnik v okviru tega pritožbenega postopka dejansko prizadeva zgolj za drugačno presojo dokaznega gradiva, na podlagi katerega je Okrožno sodišče v Mariboru s sodbo I Pg 1269/2014 z dne 23. 6. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cpg 417/2017 z dne 8. 3. 2018, zahtevek za plačilo odškodnine že pravnomočno zavrnilo.

9Pritožbeno naziranje, da obstoj pravnomočne civilne sodbe o isti stvari ni ovira za ugoditev premoženjskopravnemu zahtevku oziroma razlog, zaradi katerega bi sodišče oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, je napačno. Kazensko sodišče namreč pri odločanju o premoženjskopravnem zahtevku v adhezijskem postopku, ki je po svoji vsebini pritegnitev pravdnega postopka h kazenskemu postopku, zahtevku oškodovanca ne more ugoditi, če oškodovanec niti v pravdi ne bi mogel uspeti.¹ Za takšno situacijo gre tudi v primeru, kot je predmetni, ko je bilo o zahtevku že pravnomočno odločeno. Pritožnik sicer smiselno navaja, da kazensko sodišče nima pooblastila za zavrnitev oziroma zavrženje premoženjskopravnega zahtevka, kar velja tudi v primeru, če je bilo o zahtevku že pravnomočno odločeno. Vendar, kot razumno opozarja tudi obdolženčev zagovornik, to ne pomeni, da lahko sodišče v takem primeru premoženjskopravnemu zahtevku ugodi, za kar se sicer zavzema pritožnik. V kolikor namreč ugotovi, da gre za že razsojeno stvar, kazensko sodišče premoženjskopravnemu zahtevku ne sme ugoditi, prav tako nima pooblastila za njegovo zavrnitev ali zavrženje, zato lahko uporabi edino preostalo zakonsko pooblastilo, to je, da oškodovanca s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo, kar je prvostopenjsko sodišče v obravnavanem primeru tudi utemeljeno storilo.²

10Pritožnik pa ne more uspeti niti v prizadevanju po odvzemu zatrjevane premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem oziroma zaradi njega. Pritožbeno poudarjeno načelo, da nihče ne more obdržati premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, je točno, prav tako drži izraženi poudarek, da je odločitev o odvzemu premoženjske koristi logična posledica sprejetega priznanja kazenske odgovornosti in predstavlja obvezni del kazenske obsodilne sodbe. Toda določba 74. člena KZ-1 v danem primeru ne pride v poštev. Pritožnik prezre, da iz izreka izpodbijane sodbe ne izhaja, da je obdolženi oškodovani družbi povzročil škodo in si pridobil protipravno premoženjsko korist, marveč zgolj, da je družbi D. d.o.o., ki je zaradi opisanega ravnanja A. A. ostala tudi brez nepremičnin, nastala velika premoženjska škoda v višini 1.300.000,00 EUR. Ker torej iz opisa kaznivega dejanja izostane konkretizirana navedba, da se je obdolženi z inkriminiranim ravnanjem obogatil oziroma si pridobil protipravno premoženjsko korist ali se okoristil, avtomatični obligatoren odvzem ne glede na obsodilno sodbo v danem primeru ne pride v poštev, kot si to zmotno predstavlja pritožnik.

11Iz predstavljenih razlogov, in ker pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje kršitev iz prvega odstavka 383. člena ZKP pritožbeno sodišče ni ugotovilo, je bilo pritožbo pooblaščenega odvetnika oškodovane družbe zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

12Sodna taksa v pritožbenem postopku ni bila določena, ker ne gre za nobenega od primerov, za katere ZKP določa, da mora pritožnik plačati sodno takso.

¹ Za prim. sodba VSRS I Ips 14471/2016 z dne 26. 1. 2023.
² Za prim. sodba VSRS I Ips 1991/2010 z dne 21. 4. 2011.