VSRS Sodba I Ips 58070/2010-145

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Celju je bil obsojeni G. Z. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja požiga po prvem odstavku 222. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila kazen eno leto zapora, v katero mu je bil vštet čas pridržanja od 10.35 ure do 12.50 ure dne 14. 4. 2009. Z isto sodbo je bil obtoženi B. J. oproščen obtožbe zaradi istovrstnega kaznivega dejanja. Višje sodišče je pritožbo zagovornikov obtoženega G. Z. zavrnilo kot neutemeljeno in za tega obtoženca potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta mu v plačilo naložili sodno takso. Pritožbi okrožne državne tožilke pa je pritožbeno sodišče ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v oprostilnem delu, ki se nanaša na soobtoženega B. J. razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2Zoper formalno in materialnopravnomočen obsodilni del sodbe, ki se nanaša na obsojenega G. Z. so vložili zagovorniki tega obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navajajo uvodoma, iz razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter zaradi kršitev določb Kazenskega zakonika. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da izpodbijano pravnomočno sodno odločbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zagovorniki sicer uveljavljajo kršitve določb ZKP, vendar pa teh kršitev ne konkretizirajo, temveč v zahtevi izražajo svoje nestrinjanje z odločitvijo sodišča v izpodbijani pravnomočni odločbi. Kar zadeva edini konkretnejši očitek, da kaznivo dejanje ni podano, ker ni nastala premoženjska škoda kot protipravna posledica, pa je po presoji vrhovnega državnega tožilca ta v očitnem nasprotju s podatki v spisu in z ustrezno obrazložitvijo sodbe. Da je do požiga prišlo, je razvidno iz zapisnika o ogledu kraja dejanja, nastanek premoženjske škode pa ni element obravnavanega kaznivega dejanja. Tudi sicer je opis kaznivega dejanja v izreku dovolj konkretiziran, vključuje vse znake kaznivega dejanja in je tako kazenskopravna podlaga sodbe skladna z zakonom.

B.

4Po določilu prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo po pravnomočno končanem kazenskem postopku zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Ne glede na to, da že iz navedenega zakonskega besedila izhaja, da zahteve za varstvo zakonitosti ni dopustno vlagati iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, drugi odstavek istega člena vsebuje še izrecno takšno prepoved. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče v nasprotju s pritožbenim postopkom, v katerem pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti na kršitve kazenskega zakona v škodo obtožencev in na nekatere bistvene kršitve določb kazenskega postopka, omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP). Čeprav zakon ne določa, da bi morala biti zahteva za varstvo zakonitosti obrazložena, je glede na strogo določene meje preizkusa zahteve jasno, da ne zadošča, da vložnik zahteve navede samo zakonske razloge iz prvega odstavka 420. člena ali da samo citira zakonske določbe, ki naj bi bile kršene, temveč mora konkretno navesti, v čem naj bi bile kršitve zakona podane, če pa uveljavlja razlog iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP pa mora tudi utemeljiti vzročno zvezo med kršitvijo procesnega zakona in nezakonitostjo pravnomočne sodne odločbe. Posplošenih navedb o kršitvah zakona torej Vrhovno sodišče ne preizkuša.

5V konkretni kazenski zadevi vložniki sicer uveljavljajo kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar pa v nadaljevanju svoje vloge te kršitve ne obrazložijo, temveč z navedbami, da je obsodba neutemeljena tako v subjektivnem kot objektivnem pogledu, da bi moralo sodišče upoštevati načelo in dubio pro reo, da ni objektivnih dokazov, da je obsojenec storil obravnavano kaznivo dejanje, da so izpovedbe prič na katere se opira obsodilna sodba neverodostojne, da obsojenec s soobtoženim B. J. ni bil povezan ipd. ter s svojo dokazno oceno poteka dogodkov, uveljavljajo le razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, torej razlog iz katerega z zahtevo za varstvo zakonitosti pravnomočnih sodnih odločb ni mogoče izpodbijati.

6Neutemeljen, kot na to opozarja že vrhovni državni tožilec, pa je tudi očitek, da kaznivo dejanje ni podano, ker ni nastala premoženjska škoda, kot protipravna posledica, saj ne samo, da je taka trditev protispisna, temveč tudi višina škode ni znak tega kaznivega dejanja. Požig je sicer kaznivo dejanje iz skupine kaznivih dejanj zoper premoženje, vendar pa zadošča za izpolnitev vseh elementov kaznivega dejanja že dejstvo, da je storilec požgal tujo hišo ali drugo stavbo, ne glede na njeno vrednost. Višina povzročene škode je lahko le okoliščina, ki vpliva na izbiro kazenske sankcije in odmero kazni ter na dejstvo, ali je tovrstno kaznivo dejanje ostalo le pri poskusu. Če namreč s podtaknitvijo ognja škoda ni nastala ali ni vredna omembe, ker je bil ogenj takoj pogašen, je storilec izpolnil le zakonske znake poskusa kaznivega dejanja požiga. Ker v obravnavanem primeru iz izreka sodbe jasno izhaja, da je bil obsojenec spoznan za krivega, ker je v sostorilstvu z D. T. požgal poslovno stavbo B. gradnje d.o.o., pri čemer je tudi natančno navedeno kakšna je njegova vloga pri tem dejanju, je opis kaznivega dejanja v izreku sodbe popoln oziroma konkretiziran.

7Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da je zahteva za varstvo zakonitosti podana v pretežni meri iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, v delu, kjer se sodišču očita kršitev določb materialnega kazenskega zakona pa je neutemeljena, zaradi česar jo je Vrhovno sodišče skladno z določilom člena 425. ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

8Obsojenec je bil sicer spoznan za krivega, vendar pa ga je Vrhovno sodišče skladno z določili členov 98.a v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse, saj mu je bila izrečena prostostna kazen, kot izhaja iz podatkov v spisu ima bolno ženo, dolžan je preživljati štiri mladoletne otroke, prav tako pa je že dolžan plačati stroške dosedanjega postopka, zaradi česar vsega bi po oceni Vrhovnega sodišča bi bilo ob plačilu sodne takse za delo tega sodišča ogroženo preživljanje oseb, ki jih je obdolženec dolžan vzdrževati.