VSL Sklep I Kp 57486/2013

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojeni je dolžan plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom predlog obsojenega A. A. za izvršitev enotne kazni tri mesece zapora s hišnim zaporom oz. z delom v splošno korist zavrnilo kot neutemeljenega.

2Zoper navedeni sklep so vložili pritožbo obsojenčevi zagovorniki iz vseh pritožbenih razlogov in predlagali, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za izvršitev enotne kazni treh mesecev zapora s hišnim zaporom oz. podrejeno z delom v splošno korist.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče druge stopnje po proučitvi pritožbenih navedb, razlogov izpodbijanega sklepa ter podatkov iz spisa ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje, da se predlog obsojenega za alternativno izvršitev izrečene enotne zaporne kazni treh mesecev zavrne kot neutemeljen, pravilna in zakonita.

5Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz dejstva, da je bil A. A. pravnomočno obsojen za dve kaznivi dejanji neplačevanja preživnine po prvem odstavku 194. člena KZ-1 ter da mu je bila izrečena pogojna obsodba s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. II Kr 57486/2013, z dne 18. 5. 2022, pravnomočno dne 5. 9. 2022 in izvršljivo dne 14. 9. 2022, iz razloga neizpolnitve posebnega pogoja, preklicana in izrečena enotna kazen tri mesece zapora, ter, upoštevaje še druge v izpodbijanem sklepu določno navedene okoliščine, upravičene ocene, da na strani obsojenca niso podani utemeljeni razlogi materialne narave, ki bi upravičevali izvršitev enotne zaporne kazni treh mesecev zapora bodisi s hišnim zaporom bodisi z delom v splošno korist.

6Tudi sodišče druge stopnje sicer ugotavlja, da se je obsojeni odzval na vabilo probacijske enote in sodeloval na naroku, katerega je razpisalo sodišče prve stopnje v postopku odločanja o predlogu za alternativno izvršitev enotne zaporne kazni, da pri njem ni zaznati antisocialnih potez in odvisnosti od psihoaktivnih snovi ter da se že več kot deset let intenzivno ukvarja z delom na projektu nove ekonomije krožnega gospodarstva; vendar navedene okoliščine ne pretehtajo pravilnega prvostopenjskega poudarka, da je bil A. A. s sodbo avstrijskega sodišča z dne 22. 5. 2023, pravnomočno dne 26. 5. 2023, spoznan za krivega storitve istovrstnega kaznivega dejanja, in sicer za obdobje od 1. 6. 2019 dalje, kar, glede na preklic pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve posebnega pogoja, tudi po presoji pritožbenega sodišča utrjuje pravilnost sklepanja sodišča prve stopnje, da obsojeni očitno ne sprejema, da je kot oče dolžan plačevati preživnino za otroka. Upravičena je ugotovitev prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem sklepu, da si obsojeni, namesto da bi si zagotovil reden in transparenten vir dohodka, ves čas prizadeva prikazati, da otrokoma nadomestilo preživnine plačuje državni sklad oziroma določeno preživnino plačuje bodisi njegova mama bodisi njegova partnerka, ki pa nista preživninski zavezanki in finančne varnosti tako otrokoma ne moreta zagotoviti, ob tem pa tudi ni jasno in očitno izkazano, da preživninska upravičenca prejemata vsa potrebna finančna sredstva. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tak način plačevanja preživnine, pa četudi je deloma izkazan¹, ne potrjuje realnega obsojenčevega vpogleda v potrebo po vzpostavitvi ustreznega odnosa do pravnomočne sodbe: obsojeni bi, kot je pravilno zaključilo prvostopenjsko sodišče, kljub temu, da njegova vpetost v projekt ne more biti povsem brez pomena, vendarle moral sprevideti, da dolgoletno ukvarjanje z novim sistemom krožnega gospodarstva, ki praktično ne prinaša oprijemljivih dohodkov, ne zagotavlja finančne varnosti otrok, pa tudi, da je zagotavljanje njihove finančne varnosti prva očetovska naloga. Sodišče druge stopnje ob tem sodišču prve stopnje pritrjuje tudi, da je na obsojencu dokazno breme za izkaz okoliščin, ki bi lahko bile pomembne pri presoji upravičenosti predloga za alternativni način izvršitve zaporne kazni, med drugim tudi trditve, da je dolžan plačevati preživnino le za enega otroka.

7Pritožbeno trditev, da za presojo upravičenosti predloga za alternativni način izvršitve zaporne kazni ni ključen dejanski vir finančnih sredstev, sodišče druge stopnje tako zavrača kot neutemeljeno. Ravno izpostavljeno stališče obsojenca, da je pomemben le dotok sredstev na račun preživnine, ne pa njihov vir, izkazuje njegov neustrezen subjektivni odnos do pravnomočne sodbe; mnenje, da polna zaposlitev v projektu, pa čeprav ta oprijemljivih vsaj finančnih rezultatov že dolgo let ne zagotavlja, upravičuje dejstvo, da sta oškodovanca denarno odvisna od drugih subjektov, ki niso preživninski zavezanci, je zgrešeno. Čeprav je pritožnikom pritrditi, da je A. A. pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje neplačevanja preživnine, ne pa za drugo kaznivo dejanje iz 21. poglavja KZ-1, je na dlani, da prav s svojim vztrajanjem pri predmetnem napačnem stališču izkazuje neizpolnjevanje materialnih pogojev za upravičeno izvršitev zaporne kazni na alternativen način. Le sprejemanje obveznosti preživljanja otrok kot svoje osnovne obveznosti, in ne pristajanje na subsidiarne in zato nujno nezanesljive finančne zaščitnike, bi moglo predstavljati ustrezno dejansko podlago za zaključek, da bo obsojeni v prihodnosti storil vse, kar je v njegovi moči, da bo preživninskima upravičencema zagotovil finančno stabilnost, tudi na račun morebitne spremembe delovnega udejstvovanja. Prav obsojenčevo stabilno in predvidljivo finančno stanje, ki ga predmetni projekt očitno ne zagotavlja, je garancija zaščite dobrine, ki jo varuje tudi obravnavano kaznivo dejanje po členu 194 KZ-1, zato pritožbeno sodišče, enako kot sodišče prve stopnje, zaključuje, da obsojeni z vztrajanjem pri projektu, ki po pritožbenih navedbah zahteva "celega človeka", hkrati pa stabilnih dohodkov ne zagotavlja, ne izkazuje resnega odnosa do pravnomočne obsodilne sodbe, kar terja tudi ugotovitev o nezanesljivosti njegovega ustreznega ravnanja v prihodnosti in s tem nerealnosti pričakovanja o doseženem specialnopreventivnem in resocializacijskem učinku alternativne izvršitve zaporne kazni na obsojenca.

8Sodišče druge stopnje pritrjuje prvostopenjskemu sodišču tudi, da obsojeni ni izkazal, da bi efektivna izvršitev enotne zaporne kazni povsem onemogočila njegovo udejstvovanje v projektu; nenazadnje tudi predlagani hišni zapor predstavlja določeno omejitev obsojenčeve mobilnosti, za izvedbo sestankov in predavanj pa niti ni ključna fizična prisotnost obsojenca. Kot nerazumljiva se izkazuje pritožbena navedba, da obsojeni pač rednega dela, poleg projekta, ne more opravljati, ker je s projektom polno zaposlen; ni namreč jasno, na kakšen način bi potemtakem lahko opravil delo v splošno korist, za katerega se zavzemajo pritožniki. Ob tem zavračajo razlogovanje prvostopenjskega sodišča, da je obsojeni v pričakovanju alternativne izvršitve enotne kazni zapora s plačevanjem tekoče preživnine pričel z zamikom, vendar svojega nasprotovanja ne podprejo z ničemer. Enako stališče o dokazni nepodprtosti sodišče druge stopnje sprejema glede pritožbene trditve, da so zdravstveni razlogi tisti, ki so obsojencu preprečili pridobivanje rednih finančnih prilivov, nenazadnje pa je taka navedba tudi v nasprotju s prikazovanjem ključnih okoliščin v preostalih delih pritožbe.

9Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sodišče druge stopnje pa pri presoji izpodbijanega sklepa ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (peti odstavek člena 402 ZKP), je pritožbo zagovornikov obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek člena 402 ZKP).

10Ker obsojenčevi zagovorniki s pritožbo niso uspeli, je obsojeni dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, pri čemer se je sodišče druge stopnje oprlo na prvi odstavek člena 98 ZKP v zvezi s prvim odstavkom člena 95 ZKP, Zakonom o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/08, s spremembami in dopolnitvami) ter Tarifno številko 74013.

¹ Pritožbi priložene listine izkazujejo, da je na račun preživnine določena finančna sredstva nakazala B. B.