VSL Sodba VII Kp 27735/2016

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženka je dolžna plačati 180,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obdolženko spoznalo za krivo kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 ter ji po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta ter na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odločilo, da mora obdolženka oškodovanki povrniti premoženjskopravni zahtevek v višini 16.700,00 EUR, s presežkom pa je oškodovanko napotilo na pravdo. Nazadnje je odločilo še, da je obdolženka na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženke, odvetnik A. A. iz Ljubljane, in sicer iz razloga bistvene kršitve kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagal, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in obdolženko oprosti obtožbe oziroma podredno, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3Zoper sodbo je pritožbo vložila tudi državna tožilka zaradi odločbe o kazenskih sankcijah in predlagala, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženki izreče pogojno obsodbo z določeno kaznijo šest mesecev zapora in s preizkusno dobo treh let, določi pa naj tudi posebni pogoj, da obdolženka v roku dveh let povrne oškodovanki nastalo škodo.

4Pritožbi nista utemeljeni.

Glede pritožbe zagovornika obdolženke:

5Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je zagovornik obdolženke v pritožbi predlagal, naj ga pritožbeno sodišče obvesti o seji senata, vendar svojega predloga ni obrazložil. 445. člen ZKP določa, da pritožbeno sodišče, kadar odloča o pritožbi zoper sodbo, ki je bila izdana po skrajšanjem postopku, stranke o seji obvesti le, kadar predsednik senata oziroma senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. Senat pritožbenega sodišča je ugotovil, da navzočnost strank za razjasnitev stvari ni potrebna, zagovornik pa v svojem predlogu tudi ni obrazložil, v čem bi navzočnost strank na seji pripomogla k razjasnitvi stvari. Zato pritožbeno sodišče strank ni obveščalo o seji.

6Zagovornik obdolženke najprej navaja, da opis kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, natančneje, da ne vsebuje goljufivega namena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je opis kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe popoln in ustrezen ter vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja goljufije. Opis kaznivega dejanja mora vsebovati vsa odločilna dejstva, ki po objektivni in subjektivni plati konkretizirajo kaznivo dejanje. Vendar se za konkretizacijo kaznivega dejanja z vsemi abstraktnimi zakonskimi znaki ne zahteva, da bi bil vsak zakonski znak izrecno naveden, torej da bi bila denimo v opisu izrecno navedena besedna zveza „goljufivi namen“, temveč je dovolj, da je zakonske znake mogoče izluščiti iz opisa.¹ Tako imenovani goljufivi namen obdolženke je v opisu v izreku izpodbijane sodbe zajet tako, da je jasno in natančno opisano, na kakšen način je obdolženka naklepno spravila oškodovanko v zmoto, in sicer, da je oškodovanki pri sklepanju dednega dogovora in kasnejše sodne poravnave zamolčala, da je z bančnega računa pokojnega po njegovi smrti na svoj račun prenesla oziroma dvignila sredstva v višini 16.700,00 EUR, s tem pa oškodovanko zapeljala v zmoto, da je verjela, da v zapuščini po pokojnem denarna sredstva na bančnem računu znašajo le 812,00 EUR, zaradi česar je v zmoti glede obsega celotne zapuščine oškodovanka podpisala sodno poravnavo, s tem pa je oškodovanko oškodovala za 16.700,00 EUR. Pritožbeno sodišče zaključuje, da je iz opisa kaznivega dejanja v izpodbijani sodbi vsekakor mogoče prepoznati vse zakonske znake kaznivega dejanja goljufije, zato temu nasprotne pritožbene navedbe zavrača kot neutemeljene.

7Nadalje zagovornik v pritožbi navaja tudi, da goljufivi namen v izpodbijani sodbi ni obrazložen. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče obstoj goljufivega namena obdolženke ustrezno in pravilno obrazložilo na 12. in 13. strani obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je navedlo, da je obdolženka dobro vedela, da je po smrti pokojnika, ko tega ne bi več smela, saj ji je pooblastilo s smrtjo imetnika računa prenehalo, opravila zgoraj navedene prenose in dvige; da je vedela, da bi morala oškodovanki ob sklepanju dednega dogovora povedati za navedene prenose in dvige, zlasti, ker je bila na podlagi dednega dogovora oškodovanka tista, ki naj bi ji sredstva na računih pokojnega pripadla; da ji je vsa ta dejstva zavestno in namenoma zamolčala, s tem pa prikrila dejanske okoliščine ter oškodovanko pustila v zmoti, da je le-ta mislila, da so bila v trenutku smrti na računu pokojnika le sredstva v višini 812,00 EUR in jo zapeljala, da je sklenila sodno poravnavo. Glede na navedeno zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da zatrjevana kršitev ni nastala, saj je obrazložitev goljufivega namena tehtna in prepričljiva, zaradi česar ji pritožbeno sodišče tudi pritrjuje.

8Četudi bi morda držalo, da naj bi bila v času spornih prenosov in dvigov z računa pokojnika obdolženka prepričana, da je edina (oporočna) dedinja, kakor trdi zagovornik v 9. točki pritožbe, pa je to povsem irelevantno, saj je kaznivo dejanje obdolženka storila šele v trenutku sklepanja sodne poravnave – takrat jo je pričela zavezovati garantna dolžnost,² torej dolžnost, da bi oškodovanki razkrila vse relevantne informacije glede obsega zapuščine. Najkasneje v trenutku, ko sta obdolženka in oškodovanka sklepali dedni dogovor oziroma sodno poravnavo P 1105/2014 z dne 11.2.2015 (priloga A31) je obdolženka zagotovo vedela, da ni edina dedinja in da je do dedovanja po umrlem B. B. upravičena tudi oškodovanka, v skladu s sklenjeno sodno poravnavo, torej da oškodovanki pripadejo vsa sredstva na računih pokojnika in da ji mora razkriti vse relevantne podatke, pa tega ni storila.

9Nadalje zagovornik oškodovanke v pritožbi izpostavlja še, da prvostopenjsko sodišče ni obrazložilo oškodovalnega namena obdolženke, pri tem pa spregleda, da je kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 podano, če storilec ob izpolnitvi preostalih zakonskih znakov tega kaznivega dejanja deluje s posebnim goljufivim namenom, da na protipraven način zase ali za koga drugega pridobi premoženjsko korist. Goljufivi namen pa je bodisi obogatitveni bodisi oškodovalni, pri čemer je obogatitveni goljufivi namen, torej namen sebi ali drugemu pridobiti protipravno premoženjsko korist, podan, kadar oseba, ki zasleduje določeno premoženjsko korist, za povečanje lastnega ali tujega premoženja nima pravne podlage in se tega tudi zaveda³. Glede slednjega se je sodišče prve stopnje, kot je bilo v točki 7 te obrazložitve že navedeno, prepričljivo opredelilo, zaradi česar se logično tudi ni bilo dolžno opredeljevati do oškodovalnega namena, zato zatrjevana kršitev ni nastala.

10Pritožnik trdi še, da oškodovanki v posledici ravnanja obdolženke sploh ni nastala premoženjska škoda. Pri tem zagovornik v 6. točki pritožbe zmotno navaja, da naj bi prvostopenjsko sodišče škodo videlo v zavezi oškodovanke, da bo obdolženki plačala 17.500,00 EUR. To nikakor ne drži in iz ničesar v izpodbijani sodbi ne izhaja, da naj bi premoženjsko škodo oškodovanke predstavljal znesek 17.500,00 EUR, temveč je prvostopenjsko sodišče v tretjem odstavku na 13. strani izpodbijane sodbe izrecno zapisalo, da je bila z obdolženkinim ravnanjem oškodovanka oškodovana za vsoto nepooblaščenih dvigov in prenosov v višini 16.700,00 EUR. Hkrati se zagovornik sklicuje na določbe dednega prava in trdi, da je bila oškodovanka razdedinjena oziroma upravičena največ do nujnega deleža, posledično pa je bila z dednim dogovorom pravzaprav celo obogatena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi temu pritožbenemu stališču ni moč slediti. Iz oporoke pokojnika (priloga B8) izhaja, da je sicer res vse svoje premoženje zapustil obdolženki ter zapisal še, da ostali dediči nimajo nobene pravice do dedovanja. Takšen zapis ne izpolnjuje pogojev za razdedinjenje po 42. členu Zakona o dedovanju (ZD), navsezadnje pa iz sklepa o dedovanju po B. B. izhaja, da obdolženka tega niti nikoli ni uveljavljala, temveč je v zapuščinskem postopku oškodovanki priznala nujni delež (sklep o dedovanju IV D 1763/2013 z dne 16.2.2015, priloga A1), kasneje pa z njo sklenila dedni dogovor. Oškodovanka je bila od trenutka njegove sklenitve dalje upravičena dedovati skladno z dednim dogovorom, zato z njim ni mogla biti obogatena, kakor trdi zagovornik obdolžene. Prav tako ne drži, da naj bi se oškodovanka ves čas zavedala, da je bilo ob smrti sredstev na računu več, saj iz e-poštne komunikacije, ki jo je z dokaznim predlogom z dne 3. 6. 2019 predložil zagovornik obdolžene (listovne številke 204-206) izhaja, da je v e-poštnem sporočilu dne 15. 12. 2014 pooblaščenka oškodovanke zapisala, da se oškodovanka odpoveduje vštevanju daril, ni pa oškodovanka pristala na prenose in dvige, ki jih je obdolženka skrivaj in nepooblaščeno opravila po smrti pokojnika. Oškodovanka je pred prvostopenjskim sodiščem tudi nedvoumno pojasnila, da takšne sodne poravnave ne bi sklenila, če bi vedela, da je obdolženka že prej odtujila sredstva z računa pokojnika.⁴ Prvostopenjsko sodišče je na 13. in 14. strani razlogov izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo, da je bila s tem oškodovanka oškodovana za 16.700,00 EUR, torej za znesek, ki ustreza skupni višini s strani obdolženke nepooblaščeno opravljenih dvigov in prenosov po smrti pokojnika (dne 4.6.2013 in dne 5.6.2013), saj sta se oškodovanka in obdolženka ob sklepanju sodne poravnave dogovorili, da bodo vsa sredstva na računih pokojnika pripadla ravno oškodovanki.

11Nazadnje zagovornik neutemeljeno zatrjuje tudi, da je direktni naklep obdolženke v izpodbijani sodbi neustrezno, pavšalno obrazložen. Tudi v tem delu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče v drugem odstavku na 14. strani izpodbijane sodbe primerno, pravilno, konkretizirano in prepričljivo obrazložilo, iz katerih ugotovljenih dejstev izhaja obarvani naklep obdolženke – zlasti torej iz tega, da je obdolženka vedela, da je po smrti pokojnika z njegovega računa nepooblaščeno odtujila sredstva ter da bi bila dolžna to povedati oškodovanki ob sklepanju sodne poravnave, pa tega ni storila.

Glede pritožbe državne tožilke

12Pritožba državne tožilke se osredotoča na, po njenem mnenju, prenizko določeno kazen in prekratko preizkusno dobo ter določitev posebnega pogoja. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje zaključkom prvostopenjskega sodišča v odločbi o kazenski sankciji, saj ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno upoštevalo vse olajševalne in obteževalne okoliščine ter obdolženki izreklo sankcijo opozorilne narave s primerno določeno višino zaporne kazni, ki bo ob pravilno ugotovljeni pozitivni prognozi tudi po mnenju pritožbenega sodišča dosegla svoj namen. Prvostopenjsko sodišče je primerno upoštevalo tako težo dejanja ter koristoljubne namene obdolženke kot tudi olajševalne okoliščine, zlasti obdolženkino nekaznovanost, da je šlo za enkraten „zdrs“ ob smrti bližnjega, da je obdolženka oseba visoke starosti in da je hudo bolna ter da je sodišče prepričano, da kaznivih dejanj ne bo ponavljala. Tudi dolžino preizkusne dobe je pritožbeno sodišče ocenilo kot primerno, zlasti, ker gre pritrditi zaključkom prvostopenjskega sodišča, da gre za hudo bolno starejšo osebo, glede na njeno starost pa daljša preizkusna doba ne bi bila ustrezna. V zvezi s posebnim pogojem je sicer prvostopenjsko sodišče res nekoliko nespretno zapisalo, da bi preverjanje izpolnitve pogoja predstavljalo nesorazmerno velik napor za obdolženko. Vendar je končna odločitev prvostopenjskega sodišča, da obdolženki, v skladu z diskrecijsko pravico sodišča po tretjem odstavku 57. člena KZ-1, v pogojni obsodbi ne določi posebnega pogoja, povsem pravilna. Prvostopenjsko sodišče je ustrezno pojasnilo, da za določitev posebnega pogoja ne vidi nobene potrebe, ker je prepričano, da bo obdolženka sredstva, ki si jih je nepooblaščeno pridobila, tudi vrnila, takšni oceni pa pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Zaradi vsega navedenega zato drugostopenjsko sodišče ob zaključku, da je pritožba državne tožilke neutemeljena, v kazensko sankcijo, izrečeno obdolženki, ni posegalo.

13Upoštevaje vse navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter svoje zaključke v sodbi tudi ustrezno obrazložilo, pri tem pa ni niti kršilo kazenskega zakona, niti zagrešilo bistvenih kršitev kazenskega postopka, prav tako pa je pravilno odločilo tudi o kazenski sankciji. Ker torej niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti kršitve, na obstoj katerih pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14V zvezi s stroški pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče sledilo odločitvi prvostopenjskega sodišča in na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi z 98. členom ZKP obdolženki, skladno s tar. št. 7111, 7113 in 7122 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1), v plačilo naložilo 180,00 EUR sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, ker je glede na dejstvo, da obdolženka prejema pokojnino v višini 1.000,00 EUR ugotovilo, da s plačilom sodne takse ne bo ogroženo njeno preživljanje.

¹ Mag. Horvat, Štefan, Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 600.
² Dr. Korošec, Damjan, dr. Filipčič, Katja in Zdolšek, Stojan, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS, 2019, str. 544.
³ Smiselno tako tudi sodba VS RS I Ips 50189/2010 z dne 1.12.2016.
⁴ Dodatni pogoj, ki mora biti v skladu s tretjim dostavkom 17. člena KZ-1 podan v primeru neprave opustitvene oblike izvršitvenega ravnanja je namreč tudi to, da ima opustitev enak pomen kot storitev – več o tem v: Dr. Korošec, Damjan, dr. Filipčič, Katja in Zdolšek, Stojan, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS, 2019, str. 545.