VSC Sodba II Kp 26946/2017

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Zasebni tožilec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obd. B. P. na podlagi člena 358 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe zaradi storitve kaznivega dejanja obrekovanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom člena 159 KZ-1, kot mu je to očital z zasebno tožbo z dne 20. 6. 2017 (in kasneje modificirani) zasebni tožilec M. B.. V skladu z drugim odstavkom člena 96 ZKP je zasebnemu tožilcu naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka člena 92 ZKP, prav tako pa potrebne izdatke obdolženca ter potrebne izdatke ter nagrado njegovega zagovornika, kar bo sodišče prve stopnje odmerilo s posebnim sklepom. V skladu s tretjim odstavkom člena 105 ZKP pa je zasebnega tožilca z njegovim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pot pravde.

2Taki odločitvi nasprotuje zasebni tožilec s pravočasno vloženo pritožbo po svoji pooblaščenki z uveljavljanjem pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb ZKP ter zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v nov postopek.

3Obdolženec je po svojem zagovorniku dne 30. 12. 2019 podal odgovor na pritožbo v katerem kot ključno izpostavlja, da ne držijo navedbe v pritožbi, da so se v postopku vsi zavedali, da očitki iz odgovora na tožbo letijo na zasebnega tožilca, saj je prvo sodišče prepričljivo pojasnilo, da iz zapisa, ki je predmet zasebne tožbe, nikjer ne izhaja, da bi obdolženec trdil oziroma insinuiral, da je zasebni tožilec ponaredil njegov podpis, zaradi česar tudi udeleženci v postopku objektivno niso mogli zaznati, da naj bi se očitki nanašali na zasebnega tožilca. Zato so pritožbene navedbe v vloženi pritožbi neutemeljene in predlaga, da se pritožba zasebnega tožilca kot neutemeljena zavrne in se mu v plačilo naložijo tudi pritožbeni stroški.

4Pritožba je neutemeljena.

5Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo ugotovilo naslednja pritožbeno neproblematizirana relevantna dejstva:

- zasebni tožilec in obdolženec sta bila v letu 2015 v poslovnem odnosu glede nakupa počitniške prikolice, pri čemer je bil obdolženec prodajalec in zastopnik družbe za prodajo in servisiranje teh prikolic (podjetje T. d.o.o.), zasebni tožilec pa kupec

- zaradi jamčevalnih zahtevkov glede stvarnih napak na prodani prikolici med njima poteka pravdni postopek. Okrožno sodišče v Celju je pod opr. št. P 771/2016 v letu 2019 že izdalo sodbo, zadeva je že predložena v pritožbeni postopek, s sodbo je bilo tožbenemu zahtevku zasebnega tožilca (tožnika) v pretežnem delu ugodeno (sodba še ni pravnomočna)

- v tej pravdni zadevi je obdolženec kot toženec dne 3. 3. 2017 podal odgovor na vloženo tožbo tožnika (sedaj zasebnega tožilca), v kateri je med drugim zapisal vsebino: ″ne držijo tudi navedbe, da naj bi direktor tožene stranke, ko je dne 11. 11. 2015 pripeljal prikolico na dom tožeče stranke ob predaji prikolice podpisal zapisnik″ in da ″tožena stranka ob predaji prikolice ni podpisala nobenega zapisnika, njegova vsebina pa ji tudi ni znana, zato je podpis direktorja tožene stranke ponarejen ali lažen″

- na podlagi temeljito izvedenega dokaznega postopka, v katerem je prvo sodišče angažiralo tudi izvedenca grafološke stroke, je prvo sodišče zanesljivo ugotovilo, da je navedba obdolženca kot toženca v odgovoru na tožbo dne 3. 3. 2017 v zvezi s ponarejenim njegovim podpisom neresnična, zato ni sledilo obdolženčevemu zagovoru, ko je trdil, da zapisnika s takšno vsebino dne 11. 11. 2015 ni podpisal.

6Po tako izvedenem dokaznem postopku je zaključilo, da obdolžencu ni dokazano, da je storil kaznivo dejanje, ki se mu očita z zasebno tožbo, kar je obrazložilo s tem, da izpostavljene navedbe obdolženca v odgovoru na vloženo tožbo v pravdni zadevi opr. št. I P 771/2016 in sicer, da zapisnika ni podpisal, zaradi česar je njegov podpis lažen ali ponarejen, še ne pomenijo, da je obdolženec s tem trdil, da je zasebni tožilec ponaredil njegov podpis, zaradi česar po prepričanju prvega sodišča tak zapis, sicer neresničnega dejstva, ne predstavlja takšnega dejstva, zaradi katerega naj bi bila po trditvah zasebnega tožilca prizadeta njegova čast in dobro ime, tak zapis pa tudi ne isinuira, da je podpis na zapisniku ponaredil prav zasebni tožilec.

7Pritožba pri zavzemanju za ugotovitev bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka člena 371 ZKP trdi, da sodba prvega sodišča nima razlogov o odločilnih dejstvih in da so si ti mestoma tudi v precejšnji meri nasprotujoči, kar obrazloži s tem, da se prvo sodišče najprej strinja, da je obdolženec lastnoročno podpisal sporen zapisnik, nato pa obdolženca oprosti storitve očitanega mu kaznivega dejanja z obrazložitvijo, da obdolženec ni trdil neresničnega dejstva. Take pritožbene navedbe, pa po svoji vsebini niso uveljavljanje pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka člena 371 ZKP, temveč pomenijo uveljavljanje pritožbenega razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, v okviru katerega pritožba graja predvsem dokazno oceno v tem postopku izvedenih dokazov, zlasti dokazno oceno vsebine zapisa obdolženca v odgovoru na tožbo z dne 3. 3. 2017, in podaja lastno videnje le-te, vendar pa so take pritožbene navedbe neutemeljene.

8Ni se strinjati s pritožbo, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Bistvena sestavina kaznivega dejanja po členu 170 KZ-1 je namreč objektivna neresničnost dejstev, ki se je storilec mora zavedati ob storitvi tega kaznivega dejanja. To kaznivo dejanje pa je mogoče storiti bodisi s trditvijo (izražanjem lastno zaznanih dejstev) ali pa z raznašanjem (prenašanjem tujih trditev oziroma zaznav o dejstvih).¹ Neresničnost ključnih dejstev, ki naj bi škodovala časti in dobremu imenu oškodovanca, pa mora biti v takem primeru objektivno izkazana in se je storilec tudi mora zavedati. V obravnavanem primeru je to ključno dejstvo ugotovitev prvega sodišča, da je obdolženec zapisnik o predaji prikolice dne 11. 11. 2015 lastnoročno podpisal, zato je napačno navajanje pritožbe, da je sodišče obdolženca oprostilo iz razloga, da obdolženec v odgovoru na tožbo ni trdil neresničnega dejstva glede podpisa tega zapisnika. Prvo sodišče je namreč obdolženca oprostilo iz razloga, ker iz takih navedb v odgovoru na tožbo obdolženca dne 3. 3. 2017 ne izhaja, da je bil prav zasebni tožilec tisti, ki je ponaredil podpis na zapisniku o prodaji prikolice, ne pa iz razloga, ker obdolženec v odgovoru na tožbo ni trdil neresničnega dejstva.

9Zato se tudi ni mogoče strinjati z navedbami pritožbe, da je obdolženec v odgovoru na tožbo zatrjeval, da je zasebni tožilec uporabil ponarejeno listino, sklicujoč se na okoliščine, v katerih naj bi bil sporen zapisnik dne 11. 11. 2015 sestavljen in podpisan, kar skuša pritožba dodatno utemeljiti s povzemanjem zakonskih znakov kaznivega dejanja ponarejanja listin iz prvega odstavka člena 251 KZ-1, ki pa je po prepričanju pritožbenega sodišča za presojo v tem kazenskem postopku povsem nerelevantno, kajti obdolžencu se očita storitev kaznivega dejanja obrekovanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom člena 159 KZ-1. Natančno branje sodbenega izreka v izpodbijani sodbi namreč pokaže, da se obdolžencu v prvem delu očita zapis v odgovoru na tožbo z dne 3. 3. 2017, da ob predaji počitniške prikolice ni podpisal zapisnika in da je podpis zapisnika ponarejen ali lažen, v nadaljevanju pa še, da je s tem hóte in véde trdil neresnično dejstvo, da je zasebni tožilec ponaredil njegov podpis. Zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe glede izvršitvenih oblik kaznivega dejanja ponarejanja listin iz prvega odstavka člena 251 KZ-1, s katerimi pritožba meri na zmotne zaključke prvega sodišča, kajti za storitev obdolžencu očitanega kaznivega dejanja je namreč ključna ugotovitev objektivne neresničnosti dejstev, ki se jih storilec mora zavedati, ta dejstva pa je prvo sodišče z izpodbijano sodbo zanesljivo ugotovilo.

10Na načelni ravni se je sicer mogoče strinjati z nadaljnjimi teoretičnimi povzemanji pritožbe, da so neresnične trditve, kot zakonski znak kaznivega dejanja obrekovanja lahko tudi insinuacije, torej namigovanja na obstoj določenega dejstva, pri katerem pa iz same izjave sicer ne izhaja neposredno obrekovalna izjava, pač pa je na obstoj le-te mogoče logično sklepati iz same vsebine izjave glede na okoliščine, v katerih je podana². Insinuacije so torej trditve, s katerimi se namiguje na določena dejstva, vendar pa mora ta trditev po svoji vsebini biti taka, da prizadene istočasno čast in dobro ime tistega, na katerega je uperjena. Vendar pa se tudi v tem delu ni mogoče strinjati s pritožbenimi navedbami, da gre pri zapisu obdolženca v odgovoru na tožbo z dne 3. 3. 2017 za prav tak primer.

11Iz pritožbeno neproblematiziranih ugotovitev v izpodbijani sodbi namreč izhaja, da je obdolženec dne 11. 11. 2015 podpisal zapisnik ob predaji prikolice zasebnemu tožilcu in da je isti zapisnik podpisal tudi zasebni tožilec (zapisnik je sestavila žena zasebnega tožilca), kar je prvemu sodišču utemeljeno omogočilo sklepanje, da se je obdolženec ob takem zapisu v odgovoru na tožbo z dne 3. 3. 2017 tudi zavedal neresničnosti svoje trditve o ponarejenem, oziroma lažnem podpisu. Ker pa je za obstoj insinuacije ključni kriterij javno mnenje oz. pomen take izjave v času in prostoru, v katerem je taka izjava podana, ne pa subjektivno zaznavanje zasebnega tožilca, ki naj bi se po trditvah pritožbe v takih navedbah v odgovoru na tožbo prepoznal kot tisti, ki naj bi glede na navedbe obdolženca v odgovoru na tožbo ponaredil podpis na zapisniku, pa se je strinjati s prvim sodiščem, da zapisa v navedbah odgovora na tožbo z dne 3. 3. 2017 ni mogoče označiti kot namigovanje, da je prav zasebni tožilec tisti, ki je ponaredil podpis zapisnika. Kaznivo dejanje obrekovanja je namreč mogoče izvršiti le z afirmativnimi, brezpogojnimi trditvami, ne pa le z izražanjem domnev, možnosti in sumov, torej ne s posplošenimi, nerazumljivimi oziroma pomensko odprtimi trditvami³. Zato so tako, kot je pravilno zaključilo že prvo sodišče, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča navedbe obdolženca v odgovoru na tožbo preveč ohlapne in pomensko odprte in ne omogočajo sklepanja na obstoj trditve, ki se obdolžencu očita z zasebno tožbo, to je, da je zasebni tožilec ponaredil podpis na zapisniku 11. 11. 2015, ne glede na pritožbeno izpostavljeno okoliščino, da sta bila ob predaji prikolice in sestavi zapisnika tega dne prisotna le obdolženec in zasebni tožilec (poleg žene zasebnega tožilca), ki sta tudi sicer pravdni stranki. Ali še drugače: obdolženčeve navedbe v odgovoru na tožbo, ne glede na izkazano objektivno neresničnost teh navedb ni mogoče označiti kot obrekovalne v luči, da je bil prav zasebni tožilec tisti, ki je ponaredil obdolženčev podpis na zapisniku ob predaji prikolice, kar je sicer trditev v zasebni tožbi. Iz istih razlogov tudi ni mogoče pritrditi pritožbi v delu, da naj bi take navedbe obdolženca v odgovoru na tožbo škodovale časti in dobremu imenu zasebnega tožilca, kot je prepričljivo in pravno pravilno tudi v delu glede presoje, ali je morebiti podano kakšno drugo kaznivo dejanje zoper čast in dobro ime, pojasnilo že prvo sodišče. Zato je tudi v tem delu pritožbeni očitek o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja neutemeljen.

12Po povedanem pritožbeno uveljavljana razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja nista utemeljena, saj je prvo sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pa je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ob pravilni uporabi zakona zaradi nedokazanosti (3. točka člena 358 ZKP) ravnalo pravilno, ko je obdolženca oprostilo storitve očitanega mu kaznivega dejanja. Iz teh razlogov in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka člena 383 ZKP, je bilo potrebno pritožbo pooblaščenke zasebnega tožilca zavrniti kot neutemeljeno (člen 391 ZKP) in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

13Zasebni tožilec ni uspel z vloženo pritožbo, zato bo v skladu s prvim odstavkom člena 98 ZKP v zvezi z drugim odstavkom člena 96 ZKP moral poravnati strošek pritožbenega postopka - sodno takso, le-to pa bo zasebnemu tožilcu odmerilo sodišče prve stopnje, pred katerim je tekel kazenski postopek.

¹ primerjaj sodbo VS RS opr. št. I Ips 211/2004 z dne 12. 1. 2006
² tako komentar mag. Mitja Deisinger -Posebni del, GV Založba Ljubljana 2002, stran 193
³ primerjaj sodbo VSL opr. št. VII Kp 43877/2018 z dne 10. 9. 2019