136. člen KZ-1

Poskus je pri kaznivemu dejanju izsiljevanja izjave pojmovno izključen, dejanje pa je dokončano že z uporabo sile, grožnje ali drugega nedovoljenega sredstva ali načina, zato ni treba, da bi zaradi navedenih izvršitvenih ravnanj oškodovanec tudi dejansko podal izpovedbo oziroma izjavo. Navedeno je določno razvidno iz zakonskega besedila, ki uporablja nedovršni glagolski način („da bi izsilila izpovedbo ali kakšno drugo izjavo“). Osebna preiskava je preiskovalno dejanje, s katerim se občutno posega v ustavno zavarovane pravice posameznika do zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave Republike Slovenije). Osebna preiskava obsega pregled osebne prtljage, oblačil in telesa posameznika. Zakonodajalec s pojmom osebne preiskave za potrebe materialnega kazenskega prava to razume široko, kar kaže na ambicijo širokega pojmovanja zasebnosti osebe za potrebe represivnega varstva zasebnosti, po potrebi tudi neodvisno od blanketnih vsebin oziroma teoretskih okvirov iz kazenskega postopkovnega prava. V obravnavanem primeru se obsojencu očita, da je od mladoletnika zahteval, da si sleče hlače in spodnje hlače, očitno z namenom, da ugotovi, ali pri sebi skriva prepovedano drogo. Kot je utemeljeno presodilo že pritožbeno sodišče za obstoj kaznivega dejanja neupravičene osebne preiskave ni pomembno, ali je obsojenec oškodovanca tudi fizično pregledal, torej se ga dotikal po oblačilih ali telesu, temveč je v njegovo zasebnost, ki je, kot že rečeno, pravno zavarovana dobrina tega kaznivega dejanja, posegel že z neupravičeno zahtevo, da se mora pred njim do golega sleči. Obsojenec je očitno, upoštevaje njegove izkušnje pri preiskovanju kaznivih dejanj, povezanih z mamili, ocenil, da se bo lahko prepričal, ali ima mladoletnik pri sebi drogo že s tem, da je od njega zahteval, da sleče hlače in spodnje hlače. Zahteva uradne osebe, ki nima ustavne oziroma zakonske podlage, da se posameznik do golega sleče in s tem pred njim razgali najintimnejše dele svojega telesa, ki jo naslovljenec tudi izvrši, pomeni enega najbolj grobih posegov v pravico do zasebnosti oziroma lastne podobe posameznika. S takšnim ravnanjem uradne osebe so izpolnjeni tudi zakonski znaki kaznivega dejanja po drugem v zvezi prvem odstavku 136. člena KZ-1. Zakonski znak „neupravičeno preišče drugega" namreč ne pomeni le fizičnega pregleda preiskovanca v smislu dotikanja njegovega telesa oziroma poseganja v njegove telesne odprtine, temveč tudi vizualni pregled njegovega golega telesa in oblačil, ki jih je pred tem slekel.

Iz tega sledi, da se je tudi obtoženec kot uradna oseba vključil v obravnavo prekrška, saj je na kraj dejanja prišel prav s tem namenom in sicer po prvotni informaciji D. D., da imajo drogo. Prav nobenega dvoma zato ne more biti, da je obtoženec kot uradna oseba hotel od mladoletnikov pridobiti informacije glede lastništva droge in je zato tudi z uporabo sile in grožnje od njih želel izsiliti izjavo glede lastništva. Obtoženec je s tem, ko je zbiral informacije glede lastništva droge izvajala pooblastila po Zakonu o nalogah in pooblastilih policije in po Zakonu o prekrških. Obseg in način izvedbe preiskave je torej odvisen od predmeta, ki se išče, zaradi česar ni nujno, da se oseba preišče v celoti in tudi s fizičnim pregledovanjem. V obravnavani zadevi je obtoženec od oškodovanca zahteval, da si sleče hlače in spodnje hlače, da bi preveril, ali morebiti tam ne skriva mamila, za kar je zadoščal že vizualni pregled. Dejstvo, da ga pri tem fizično ni pregledoval, tudi po oblačilih ali telesu, ni pomembno, saj je glede na svoje izkušnje z uživalci mamil očitno ocenil, da zadošča že pregled spodnjih oblačil.