VSL Sklep IV Cp 593/2024

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Nasprotni udeleženec mora predlagateljici povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 238,92 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje.

Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje:

1Stranki postopka sta razvezana zakonca, ki imata skupnega otroka A. A., rojenega leta 2020.

2Sodišče je z izpodbijanim sklepom na predlog predlagateljice nasprotnemu udeležencu izreklo ukrepe po ZPND, s katerimi mu je za obdobje 12 mesecev od vročitve sklepa prepovedalo: stopiti v stanovanje predlagateljice ali se zadrževati v bližini slednjega na razdalji manj kot 250 metrov (prva in druga alineja I. točke izreka); približevati se krajem, kjer se nahaja predlagateljica s sinom, še posebej na območju Vrtca B., L., na razdaljo manj kot 250 metrov (tretja alineja I. točke izreka); navezovati stike s predlagateljico na kakršenkoli način, razen v zvezi z izvrševanjem stikov z mladoletnim sinom in za nujna obvestila glede stikov ali zdravstvenega stanja sina (četrta alineja I. točke izreka); vzpostavljati srečanja s predlagateljico, razen v okviru izvrševanja stikov z mladoletnim sinom, kot je določeno v sodnih poravnavah Okrožnega sodišča v ... II N 259/2022 in II N 153/2022 (peta alineja I. točke izreka); določilo kazen za primer kršitve (II. točka izreka), nesuspenzivnost pritožbe (III. točka izreka) in da je nasprotni udeleženec dolžan povrniti predlagateljici stroške postopka, ki jih bo sodišče odmerilo s posebnim sklepom (IV. točka izreka).

Pritožbeni postopek:

3Zoper sklep se pritožuje nasprotni udeleženec in med drugim navaja, da je sodišče slepo verjelo besedam in obtožbam predlagateljice in poklonilo vero dvema pristranskima pričama, svetovalki v varni hiši C. C. in svetovalki Društva D., E. E. Brezpogojno je verjelo njunim besedam, ne da bi nasprotnemu udeležencu dalo možnost, da pove svoje videnje in da se brani pred obtožbami. Sodišče je predlagateljici verjelo tudi po tem, ko je izpovedala, da je nasprotni udeleženec nikoli ni fizično napadel in ji ni grozil (5. stran prepisa zvočnega prepisa naroka z dne 14. 11. 2023) in da se je torej v varno hišo umaknila, ker ni imela kam drugam iti. Predlagateljica ni predložila nobenega dokaza, da bi jo nasprotni udeleženec med bivanjem v varni hiši zasledoval in kar dvakrat odkril njeno lokacijo. Izpovedala je, da ne more z gotovostjo reči, da je videla nasprotnega udeleženca, pač pa je videla avtomobil, kot ga vozi nasprotni udeleženec. Tudi če ga je videla v bližini lokacije varne hiše (kar sicer nasprotni udeleženec trdi, da ni res), to še ne pomeni, da se je na tej lokaciji nahajal zato, ker jo je zasledoval. Nasprotni udeleženec je bil v L. zaradi stika s sinom in zato ni bilo nenavadno, da se nahaja v L., pri čemer je sodišče preprosto verjelo predlagateljici, da to ni običajna pot, po kateri naj bi se nasprotni udeleženec vračal v N. Brez zadostnih dokazov je verjelo navedbam, da ji je nasprotni udeleženec uničil ključavnico stanovanja, zavrnilo pa je dokazni predlog za postavitev izvedenca, ki bi ocenil verodostojnost posnetkov. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je nasprotni udeleženec izvajal nad predlagateljico nasilje s tem, ko je pred uradnimi organi (CSD) in drugimi organizacijami predlagateljico lažno ovajal in širil o njej neresnice. Sodišče se ni prepričalo, ali je nasprotni udeleženec v svojih sporočilih sploh navajal laži. Sporočila niso bila naslovljena na predlagateljico, njihov namen tudi ni bil njeno blatenje, zato takega ravnanja ni mogoče kvalificirati kot nasilje. Nasprotni udeleženec je sicer priznal, da je morda v komunikaciji uporabil besede, ki so za predlagateljico žaljive, da je bil v svoji komunikaciji vztrajen, vendar je tako ravnal, ker se je znašel v brezizhodni situaciji, ki jo je povzročila predlagateljica, ko ga je odtujila od sina. Nihče se nikoli ni postavil v kožo nasprotnega udeleženca, ko je nekega dne prišel domov iz službe in predlagateljice ter sina ni bilo več, nasprotni udeleženec pa o njiju kar nekaj dni ni imel nobene novice. Predlagateljica ni z ničimer izkazala, da bi jo nasprotni udeleženec poniževal, ji očital, da zavaja institucije in da mu krade, da slabo vpliva na otroka in povzroča škodo kot tudi, da naj bi nasprotni udeleženec zamujal na predaje otroka. Nasprotni udeleženec je dokazal, da je predlagateljico obvestil, ko je zamujal, pri čemer je pojasnil, da je zaradi prometa nemogoče napovedati čas točnega prihoda iz N. v L. Sodišče je tudi neutemeljeno prepovedalo nasprotnemu udeležencu zadrževati in približevati se krajem, kjer se nahaja predlagateljica s sinom, saj nikoli ni trdila niti dokazala, da ga je videla zadrževati ali približevati se tem krajem, še manj pa vrtcu. Kraji tudi niso opredeljeni dovolj specifično, kar pomeni, da nasprotni udeleženec niti ne ve, kateri so ti kraji, zato mu je svoboda gibanja absolutno omejena, kar je v nasprotju z načelom sorazmernosti.

4Nasprotni udeleženec je vložil še dopolnitev pritožbe z dne 18. 3. 2024, ki pa je pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj je vložena po izteku osemdnevnega pritožbenega roka.

5Predlagateljica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

6Pritožba ni utemeljena.

7Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da dopolnitve pritožbe nasprotnega udeleženca z dne 18. 3. 2024 ni povzemalo niti obravnavalo, saj je bila vložena po izteku pritožbenega roka, Zakon o pravdnem postopku (ZPP), ki se subsidiarno uporablja tudi v nepravdnih postopkih (42. člen Zakona o nepravdnem postopku - ZNP-1) pa "pritožbe po izteku roka" ne predvideva.

Glede določenosti tretje alineje I. točke izreka:

8Pritožbeno sodišče ne deli mnenja pritožbe, da je omejitev v tretji alineji I. točke izreka, ki se glasi: "... zadrževati in približevati se krajem, kjer se predlagateljica s sinom mld. A. A. nahaja, še posebej območju Vrtca B., L., na razdaljo manj kot 250 metrov," nedoločna in da pretirano posega v svobodo gibanja nasprotnega udeleženca. Četudi v navedeni alineji kraji, katerim se nasprotni udeleženec ne sme približati (na manj kot 250 metrov), niso natančno določeni, je po oceni sodišča druge stopnje bistvena definicija, da gre za kraje, kjer se nahaja predlagateljica. To alinejo je treba obravnavati v povezavi s prepovedima iz četrte in pete alineje (prepoved navezovanja stikov s predlagateljico in vzpostavljanja srečanj s predlagateljico - pri čemer za oboje velja izjema v zvezi z izvajanjem stikov z mladoletnim otrokom). Res je, da nasprotni udeleženec ne more vedeti, kje se v danem trenutku predlagateljica nahaja, vendar v sodni praksi nikoli ni bilo sporno, da naključnega srečanja žrtve in storilca ni mogoče obravnavati kot kršitev ukrepov v smislu določb ZPND. Zato je treba navedeno določbo razlagati tako, da velja absolutna prepoved le glede približevanja izrecno navedenemu vrtcu, medtem ko bi bila pretirano široka razlaga, da se mora nasprotni udeleženec v naprej izogibati vsem krajem, kjer bi se potencialno lahko nahajala predlagateljica s sinom; v primeru, da se predlagateljica in nasprotni udeleženec po naključju znajdeta na istem kraju, pa mora slednji nemudoma poskrbeti za upoštevanje v sklepu izrečene prepovedi.

Glede ugotovljenega dejanskega stanja in dokazne ocene:

9Pritožba na več mestih odreka verodostojnost pričama C. C. in E. E., ki naj bi kot delavki nevladnih organizacij za pomoč žrtvam družinskega nasilja brezpogojno zaupali žrtvam nasilja oziroma brezpogojno verjeli njihovim besedam. Pritožbeno sodišče uvodoma opozarja, da imajo nevladne organizacije ne le neformalno, temveč tudi formalno mesto v postopkih po ZNPD (primerjaj 17. člen navedenega zakona, kjer je izrecno določeno, da te organizacije sodelujejo s sodišči pri obravnavanju posameznih primerov žrtev in povzročiteljev nasilja). Poleg tega ne drži, da bi sodišče slepo in nekritično verjelo navedenim pričama, niti ne drži, da bi navedeni priči brezrezervno in nekritično verjeli predlagateljici. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu (17. točka obrazložitve) pojasnilo, da sta priči C. C. in E. E. strokovni delavki z dolgoletnimi izkušnjami na področju obravnave žrtev nasilja in sta sodišču pojasnili, zakaj sta predlagateljico obravnavali kot žrtev; priča C. C. je med drugim izpovedala, da delujejo na principu zaupanja žrtvi, vendar skozi sodelovanje z osebo dalje spoznavajo, opazujejo in ugotavljajo. Tudi priča E. E. je povedala, da pred sprejemom v zatočišče opravijo uvodni razgovor, da ugotovijo, ali oseba potrebuje tovrstno pomoč. Slednja je tudi povedala, da je namestitev v varno hišo takšen poseg v normalno življenje, da se za to odločajo samo ženske, ki ne vidijo drugih možnosti, zato po njeni oceni praviloma ne prihaja do manipulacij in izkoriščanja tovrstnih pomoči.

10Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da nasprotni udeleženec s strani imenovanih prič ni bil nikoli povabljen na razgovor, sestanek ali drugo obravnavo. Nasprotni udeleženec je bil zaslišan v tem sodnem postopku, kar mu je v polni meri zagotovilo pravico do izjave, ne ZPND ne kakšen drug zakon pa ne določa, da bi morale nevladne organizacije v neformalnih in pravno nezavezujočih postopkih pomoči žrtvam družinskega nasilja opraviti razgovor oziroma omogočiti izjavo (domnevnemu) storilcu. Ne drži, da bi sodišče v zvezi z obravnavo navedenih prič ravnalo v nasprotju s pravili postopka, saj je zapisalo v 17. točki obrazložitve jasne in preverljive razloge, zakaj je navedenima pričama verjelo, s temi razlogi pa se pritožba konkretizirano niti ne sooči, temveč le ponavlja svoje navedbe iz postopka na prvi stopnji. Tudi ne drži, da bi sodišče prve stopnje zaključek o tem, da ravnanja nasprotnega udeleženca predlagateljico ogrožajo do te mere, da je potrebno izreči ukrep po ZPND, utemeljilo samo ali predvsem na izpovedbah prič C. C. in E. E. Sodišče prve stopnje se je dokazno opredelilo do izpovedb obeh strank postopka, vpogledalo je različne listine ter fotografije in video posnetke in zapisalo jasne, koncizne in preverljive razloge v zvezi z različnimi ravnanji nasprotnega udeleženca, o katerih bo več besed v nadaljevanju (med drugim večkratno poškodovanje ključavnice, zasledovanje, žalitve in poniževanja v SMS sporočilih).

11Pritožba nepopolno in selektivno povzema izjavo predlagateljice na 5. strani prepisa zvočnega posnetka naroka z dne 14. 11. 2023, da je nasprotni udeleženec nikoli ni fizično napadel in ji nikoli ni grozil: pri tem izpusti bistveni del in to je vprašanje pooblaščenke nasprotnega udeleženca: "Je bil kdaj nasprotni udeleženec z izjemo teh dveh primerov, ki ste jih opisala v predlogu [poudarilo višje sodišče], do vas fizično nasilen?" Nadaljnje pritožbene navedbe, da se je predlagateljica v varno hišo umaknila, ker ni imela kam iti, niso del izpovedbe predlagateljice, temveč le naziranje nasprotnega udeleženca. Sodišče prve stopnje tudi ni prezrlo dejstva, da so bile kazenske ovadbe zoper nasprotnega udeleženca zavržene. Pravilno pa je stališče, da ta okoliščina sama po sebi še ne more neizpodbitno dokazovati, da nasilja ni bilo.

12Ne drži, da predlagateljica ni ponudila nobenega dokaza, da jo je nasprotni udeleženec zasledoval in ji sledil v varno hišo, saj je sodišče to dejstvo ugotovilo na podlagi izpovedbe predlagateljice in dveh prič, ki jima pritožba neutemeljeno odreka verodostojnost. Slovenski civilni postopek ne pozna hierarhije dokaznih sredstev, zato je dejstva mogoče dokazovati tudi z izpovedbami stranke ali priče. Odgovor predlagateljice, da ne more z gotovostjo reči, da je videla nasprotnega udeleženca, pač pa avto, kot ga vozi, je po oceni sodišča iskren odgovor, poleg tega pa nasprotni udeleženec izpovedbo predlagateljice v zvezi s tem zopet citira selektivno: Predlagateljica je med drugim izpovedala, da je videla postavo nasprotnega udeleženca in to, da je plešast, poleg tega pa je povedala tudi, da je videlo njegovo [registrsko] tablico (list. št. 82). Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov v zaključke sodišča prve stopnje, da je nenavadno, da se je nasprotni udeleženec (ki sicer stanuje v ... blizu N.) znašel ravno v bližini varne hiše, v kateri je prebivala predlagateljica s sinom, in da to ni bila običajna pot, po kateri bi se nasprotni udeleženec vračal v N. Pritožba sicer navaja, kako naj bi predlagateljica sploh vedela, po kateri poti se nasprotni udeleženec vrača v N., vendar ne poda konkretiziranih navedb o tem, po kateri poti naj bi se s kraja predaje otroka na stik (na Policijski postaji ...) vračal v N., prav tako ne navedb, zakaj naj bi se sicer nahajal v bližini varne hiše. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe predlagateljice tudi ugotovilo, da jo je nasprotni udeleženec z avtomobilom zasledoval, ko se je s predaje otroka na stiku vračala z avtobusom, kar je povsem možno, upoštevaje dejstvo, da avtobusi vozijo počasneje kot osebni avtomobili in se ustavljajo na postajališčih, zato jim je z avtomobilom mogoče brez posebnih težav slediti.

13Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z uničevanjem ključavnice. V zvezi s tem je predlagateljica predložila video posnetek in fotografije, ki jih je sodišče prve stopnje vpogledalo in posnetke primerjalo tudi z osebno zaznavo z opazovanjem nasprotnega udeleženca na naroku. Tudi pritožbeno sodišče je vpogledalo posnetke in fotografije in ugotavlja, da obstaja dovolj očitna podobnost med osebo, ki nekaj počne okoli ključavnice predlagateljice, in primerjalnimi fotografijami nasprotnega udeleženca, da je mogoče z zadostno stopnjo zanesljivosti (v postopku po ZPND zadošča odločanje s stopnjo verjetnosti) zaključiti, da je bil prav nasprotni udeleženec tisti, ki je sabotiral ključavnico predlagateljice.

14Dokaz s postavitvijo izvedenca, ki bi ocenil verodostojnost posnetkov, je predlagala predlagateljica in ne nasprotni udeleženec, zato slednji smiselne kršitve določb postopka zaradi neizvedbe tega dokaza ne more uveljavljati. Če je nasprotni udeleženec menil, da so predloženi videoposnetki in fotografije neverodostojni oziroma tehnično ponarejeni, bi moral v zvezi s tem predlagati ustrezen dokaz (z izvedencem) vendar ga ni predlagal, temveč je le posplošeno ugovarjal verodostojnosti posnetkov. Pri tem niti ni bistveno, da je na enem posnetku vidna oseba le s hrbtne strani in z nahrbtnikom na ramenih, saj je predlagateljica razen te slike predložila še druge, kjer se obraz nasprotnega udeleženca vidi, poleg tega ga je neposredno videlo sodišče prve stopnje in napravilo primerjavo z osebo na posnetkih.

15Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi sodišče napačno štelo, da je nasprotni udeleženec predlagateljico lažno blatil in o njej širil neresnice. Nasprotni udeleženec je v več SMS sporočilih predlagateljico med drugim označil za "rusko prostitutko," kar je brez dvoma žaljivo, za te svoje hude očitke pa ni ponudil nobenih dokazil in jih tudi v pritožbi ne ponuja. Prav tako je predlagateljici večkrat očital, da mu je ukradla razne stvari, česar tudi v pritožbi konkretizirano ne izpodbija (npr. z določnimi in dokaznimi pojasnili, kaj mu je ukradla, kdaj in kako), prav tako niti ne navaja, da bi se v zvezi z domnevnimi tatvinami predlagateljice poslužil ustreznih pravnih postopkov. Glede na navedeno je nedvomno pravilen zaključek, da so očitki neresnični in da gre pravzaprav za blatenje. Že ti dve izjavi (o prostitutki in tatvinah) izpolnjujeta pravni standard psihičnega nasilja (primerjaj peti odstavek 3. člena ZPND), zato niti ni bistveno, ali je nasprotni udeleženec predlagateljici naslavljal še kakšne druge očitke in kaj je o njej sporočal različnim organizacijam.

16Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da se nihče ni poskušal vživeti v občutke nasprotnega udeleženca; sodišče prve stopnje je pojasnilo (29. točka obrazložitve na 17. strani izpodbijanega sklepa), da nasprotni udeleženec odhod predlagateljice in sina iz skupnega doma razume kot ugrabitev sina, da sledi zgolj lastnim interesom in da ne zmore uvida v nesprejemljivost in škodljivost lastnih ravnanj ne le za predlagateljico, pač pa predvsem za njunega skupnega otroka. Pritožbene navedbe o tem, da se je bal, da sina ne bo videl nikoli več, so očitno neutemeljene že iz razloga, ker so stiki sedaj urejeni z začasno sodno poravnavo in se izvajajo, pritožba pa nasprotnega niti ne zatrjuje.

17Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, s katerimi predlagatelj skuša izpodbiti ugotovitve sodišča prve stopnje v 28. točki obrazložitve, da je predlagateljico večkrat spravljal v strah in negotovost, ker po stiku otroka ni vrnil v dogovorjenem času. Pritožbeno sklicevanje na promet iz N. v L. ni utemeljeno, saj bi se nasprotni udeleženec o prometnih razmerah lahko informiral (ažurne podatke objavljajo številne spletne strani in aplikacije, npr. Google maps), tako da bi lahko ob ustrezni skrbnosti otroka pravočasno pripeljal v L. Navedbe, da je v zvezi z zamudo dne 10. 12. 2023 predlagateljico obvestil s SMS sporočilom, so le parcialne, saj je sodišče prve stopnje med drugim ugotovilo, da tudi dne 13. 8. 2023 otroka ni vrnil ob dogovorjenem času, temveč šele dva dni pozneje; v zvezi s temi razlogi sodišča prve stopnje (glede 10. oziroma 13. 8. 2023) pritožba ne navede nobenih pojasnil.

Sklepno:

18Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani niti izrecno uveljavljani niti uradoma upoštevni (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1) pritožbeni razlogi, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

19Ker je nasprotni udeleženec s pritožbo propadel, predlagateljica pa je nanjo vsebinsko odgovorila, ji je nasprotni udeleženec dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka, ki obsegajo nagrado za odgovor na pritožbo (320 odvetniških točk ali 192 EUR), PTT pavšal 2 % (3,84 EUR) in 22 % DDV na odvetniško storitev (43,08 EUR), skupaj torej 238,92 EUR.

20Stroške mora povrniti v roku 15 dni (313. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (378. člen Obligacijskega zakonika).