2. člen ZPND

Pravica udeležencev do sodelovanja v postopku, ki zajema tudi pravico do izjave oz. do kontradiktornega postopka, je res osrednja procesna pravica, predvidena v členu 5 ZNP-1, kot pritožbi pritrjuje pritožbeno sodišče, vendar je bila v obravnavanem primeru v celoti in dosledno spoštovana kljub posebnostim v postopku, izvedenem po določbah ZPND. Spoštovanje 5. člena ZNP-1 tudi ne pomeni, da ima udeleženec absolutno pravico do izvedbe predlaganih dokazov - sodišče lahko njihovo izvedbo zavrne, če ima sprejemljiv razlog, ki je tudi ustavnopravno dopusten. Tako je ravnalo tudi prvostopno sodišče, ko ni izvedlo po nasprotni udeleženki predlaganih in v pritožbi izpostavljenih dokaznih predlogov. Pritožnica takšne odločitve na samem naroku ni grajala, čeprav bi jo lahko, glede na to, da sta glede na sprejeti sklep sodišča o zaključenem dokazovanju bila nasprotna udeleženka in njen pooblaščenec seznanjena, da ti dokazi niso bili izvedeni (člen 286b ZPP), zato se v pravnem sredstvu na to postopkovno kršitev ne more več sklicevati. Ne glede na zapisano pa pritožbeno sodišče dodaja, da je prvostopno sodišče svojo odločitev v izpodbijanem sklepu tudi obrazložilo. Ni slediti pritožbeni

Na podlagi teh dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, tudi upoštevaje načelo sorazmernosti, da je ukrep prepovedi približevanja predlagateljici za obdobje 12 mesecev, izrečen na podlagi 19. člena ZPND, utemeljen. Upoštevati je treba, da je nasprotni udeleženec predlagateljici grozil s smrtjo, resnost teh groženj pa je podkrepil s svojimi agresivnimi dejanji, ko je polomil mizo in nad predlagateljico izvajal fizično nasilje na ta način, da jo je prijel za majico in jo vlekel v drugo sobo.

Oškodovanka in obtoženec sta v obravnavanem primeru živela v skupnem gospodinjstvu, skupaj še z oškodovankinim sinom. Iz celotne dokazne ocene je razvidno, da je bila skupnost oškodovanke in obtoženca, v kateri sta živela, trajnejša.

Kaznivo dejanje nasilja v družini je namreč oblikovano kot kolektivno kaznivo dejanje, za katera je v skladu z ustaljeno sodno prakso značilno, da gre kljub večim ravnanjem storilca za enovito oziroma enotno kaznivo dejanje. Ker gre v obravnavani zadevi za kontinuirano ravnanje obdolženca v drugi trajnejši življenjski skupnosti in po njenem razpadu, pri čemer so dejanja s to skupnostjo povezana, kar pomeni, da je obdolženec izvršil znake kaznivega dejanja tako v temeljni (drugi v zvezi s prvim odstavkom 191. člena KZ-1) kot v privilegirani obliki po tretjem odstavku 191. člena KZ-1, je treba takšna ravnanja opredeliti zgolj po strožji oziroma najtežji obliki kaznivega dejanja. Kljub temu, da posamezna ravnanja obdolženca izpolnjujejo zakonske znake po tretjem odstavku 191. člena KZ-1, so namreč pravno in življenjsko gledano vsa obdolženčeva ravnanja pomenila celoto, posamezna ravnanja pa sestavni del te celote, zato predstavljajo eno kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče je zato dejanji pod točkama I in II izreka izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti pravno opredelilo kot eno kaznivo dejanje nasilja v družini po drugem v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 191. člena KZ-1 ter sodbo

Sodišče je ustreznost ukrepa pretehtalo z vidika načela sorazmernosti - torej njegove nujnosti, primernosti in interesov žrtve ter povzročitelja nasilja. Ustrezno je upoštevalo čas trajanja, intenziteto in vrsto nasilja, trajanje ukrepa v dolžini treh mesecev (oziroma omejitev trajanja ukrepa) pa je mogoče tako po tretjem odstavku (če sta žrtev in povzročitelj nasilja solastnika ali skupna lastnika stanovanja v skupni uporabi) kot po četrtem odstavku 21. člena ZPND (če je povzročitelj nasilja sam ali s tretjo osebo lastnik, solastnik ali skupni lastnik stanovanja v skupni uporabi). Ukrep lahko traja le toliko časa, kot je nujno potrebno, saj gre za močan poseg v lastninsko oziroma solastninsko pravico nasprotnega udeleženca.

Pravilen je zato zaključek, da v tem postopku ugotovljena ravnanja nasprotnega udeleženca, predlagatelji še vedno občutijo kot njegova sporočila oziroma kot psihični pritisk na predlagateljico in mladoletna sina, zlasti ob upoštevanju pretekle hude grožnje prvi predlagateljici, zaradi katere je bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje grožnje. Ti dogodki še vedno močno vznemirjajo vse predlagatelje, ki se zato še vedno počutijo življenjsko ogrožene. Vse to dokazuje, da že izrečeni ukrepi še niso zalegli, zato je sodišče prve stopnje ugovor nasprotnega udeleženca utemeljeno zavrnilo.

Ravnanj, ki predstavljajo uresničitev očitanih izvršitvenih načinov kaznivega dejanja nasilja v družini, ni mogoče ločiti od ravnanj, ki bi sama zase predstavljala ali kaznivo dejanje razžalitve ali kaznivo dejanje grožnje. Ta ravnanja namreč zaradi odnosa konzumpcije zgubijo samostojnost, saj je njihova celotna kriminalna količina vsebovana v kaznivem dejanju po 191. členu KZ-1.

Postopek, v katerem se izrekajo ukrepi po ZPND je sicer nepravdni postopek, vendar ima začasno naravo, zato mora biti hiter, posledično pa v postopku velja nižja stopnja dokaznega standarda, kar pomeni, da mora sodišče odločilna dejstva ugotoviti s stopnjo verjetnosti in ne gotovosti. V skladu z osmim odstavkom 22.a člena ZPND sodišče odloči o stroških postopka po prostem preudarku. Gre za specialno določbo v razmerju do pravil o povrnitvi stroškov v nepravdnem postopku po ZNP-1 kot splošnem predpisu, ki ureja nepravdne postopke. Prosti preudarek pomeni, da mora sodišče pri odločanju upoštevati vse relevantne okoliščine ter v obrazložitvi navesti odločilna dejstva, na podlagi katerih utemeljuje odločitev o porazdelitvi stroškovnega bremena.

Pritožbena trditev, da nasprotni udeleženec nad otrokoma (druga predlagateljica in tretji predlagatelj) glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje ni izvajal fizičnega nasilja, sicer drži, vendar takšno dejstvo še ne preprečuje izreka ukrepov za njuno zaščito, kot to očitno zmotno meni nasprotni udeleženec. Sodišče prve stopnje je ob dejanski ugotovitvi, da sta bila oba otroka prisotna ob izvajanju fizičnega nasilja nad prvo predlagateljico dne 27. 1. 2023, pravilno zaključilo, da na podlagi drugega odstavka 4. člena ZPND druga predlagateljica in tretji predlagatelj štejeta za žrtvi nasilja v tem dogodku in s tem za materialnopravna upravičenca za izrek ukrepov in prepovedi iz ZPND.

Pojem družinske skupnosti je tiha blanketa, katerega vsebino KZ-1 ne določa. Zato je treba za ugotovitev vsebine tega pojma kot dopolnilni predpis h KZ-1 upoštevati še Zakon o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju ZPND), kot poudarjajo tudi teoretični viri.2 Tako je v prvem odstavku 2. člena ZPND kot družinski član med drugim opredeljen tudi zunajzakonski partner (1. alineja), osebe, ki živijo v skupnem gospodinjstvu (10. alineja), kot tudi osebe, ki so v partnerskem razmerju, ne glede na to, ali živijo v skupnem gospodinjstvu (11. alineja).

Postopek po ZPND je nujen in prednosten, zaradi narave postopka je stopnja prepričanja o pravno relevantnih dejstvih nižja. Zadostuje, da so dejstva dokazana s stopnjo verjetnosti, zato sodišče iz nabora dokaznih predlogov izbere in izvede le tiste dokaze, ki so relevantni in ki so ocenjeni kot nujno potrebni, da se s stopnjo verjetnosti potrdi obstoj odločilnih dejstev. Ker je bil nasprotni udeleženec nasilen nad predlagateljico, ki se je ob dogodkih počutila prestrašeno, ponižano, bala se je za svojo varnost in varnost svojih otrok, je sodišče prve stopnje nasprotnemu udeležencu utemeljeno izreklo ukrepe po 19. členu ZPND.

KZ-1 pojma "družinska skupnost" ne opredeljuje, zato je potrebno glede opredelitve družinskih članov uporabiti Zakon o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju ZPND) kot blanketni predpis. V 2. členu ZPND je pojem družinskega člana in s tem družinske skupnosti opredeljen zelo široko in zajema velik nabor razmerij, ki so povezana zaradi partnerskega odnosa (zakonska, zunajzakonska skupnost, sklenjena ali nesklenjena partnerska zveza), sorodstvenih vezi (sorodniki v ravni in stranski vrsti) in vezi v svaštvu. Vendar za opredelitev nasilnih ravnanj enega družinskega člana nad drugim kot kaznivo dejanje po 191. členu KZ-1 ne zadostuje zgolj obstoj oseb, ki jih je mogoče označiti kot družinske člane po ZPND, ampak morata biti izpolnjena še dva pogoja. Prvi pogoj je, da je razmerje med njimi trajnejše (trajnejša vez oziroma trajnejši odnos) in drugi, da mora biti posledica izvršitvenih ravnanj, ki so zajeta v storilčevem naklepu, omejevanje pravic družinskega člana v taki skupnosti in spravljanje družinskega člana v podrejen položaj v taki skupnosti. ZPND med družinske člane uvršča tudi osebe, med katerimi obstaja razmerje, ki je glede pravic in dolžnosti ali čustvene povezanos

Ker očitano nasilje otrokove babice in tete nad otrokom ni bilo verjetno izkazano, presega namen predmetnega postopka ugotavljanja otrokovih morebitnih vedenjskih ali vzgojnih težav oz. njihovih vzrokov s postavitvijo izvedenca ustrezne stroke.

Sodišče druge stopnje po pregledu zadeve ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o podaljšanju ukrepov pravilno ponovno ugotavljalo ali obstajajo okoliščine zaradi katerih je sodišče po pogojih, kot jih določa ZPND dolžno zaščititi žrtev in pri tem pravilno upoštevalo pretekla in dosedanja ravnanja predlagatelja ter vse posebnosti konkretnega primera. Ustrezno je ugotovilo, da še vedno obstaja resna bojazen, da bo nasprotni udeleženec izvajal nasilje v primeru srečevanja in skupnega bivanja v solastni nepremičnini, zaradi katerega so mu bili izrečeni ukrepi.

Zagovornica tudi neutemeljeno navaja, da ni bila podana družinska skupnost med obdolžencem in oškodovanko K.G., ker slednja od 15. leta naj ne bi živela doma. Obstoj družinske skupnosti je namreč vprašanje dejanske narave, odvisno od vsakokratne presoje vseh konkretnih okoliščin posameznega primera, za presojo teh okoliščin pa je treba upoštevati določbo 2. člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju ZPND). Osebe, ki sestavljajo družinsko skupnost iz 191. člena KZ-1, so družinski člani, kot jih določa 2. člen ZPND, mednje pa je uvrščen tudi otrok zakonca, pri čemer skupno gospodinjstvo ali ekonomska skupnost nista odločilni okoliščini za presojo obstoja družinske skupnosti.

Obstoj družinske skupnosti je vprašanje dejanske narave, odvisno od vsakokratne presoje vseh konkretnih okoliščin posameznega primera, za presojo teh okoliščin pa je treba upoštevati določbo 2. člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini (ZPND).

Obstoj družinske skupnosti je vprašanje dejanske narave, odvisno od vsakokratne presoje vseh okoliščin primera. V danem primeru pritožnik izhaja iz medsebojne navezanosti kot je značilna za zakonsko zvezo ali njej podobno izvenzakonsko oziroma drugo skupnost, medtem ko za družinsko skupnost v smislu obravnavanega kaznivega dejanja zadostuje življenjska skupnost oseb iz 2. člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini, ki traja dlje časa z vsakdanjimi odnosi pri opravljanju gospodinjskih del, obedovanjih, vzdrževanju prostorov ter kljub nesoglasjem in sporom do katerih v takšni skupnosti potem prihaja.

ZPND ureja le začasno ureditev razmerij z izrekom nujnega ukrepa za varstvo pred nasiljem v družini. 2. člen ZPND opredeljuje družinske člane po ZPND, za katero lahko uporabimo ZPND. V konkretnem primeru predlagatelja in nasprotnega udeleženca ni mogoče opredeliti kot družinskega člana, zato v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti ZPND. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da predlagatelj na naslovu Z., P., ne živi in tudi 4. 11. 2018 (v času vložitve predloga) na tem naslovu ni živel in zato je sodišče prve stopnje pravilno predlog, da se nasprotnemu udeležencu prepove približevanje stanovanjski hiši na Z., P., bivalni del, na 50 metrov, ni ugodilo, prav tako pa je tudi pravilno zaključilo, da namen zaščite po ZPND ni urejanje sporov glede načina uporabe stvari v solastnini, niti reševanje sporov o motenju posesti, saj se ta razmerja rešujejo v drugih pravdnih in nepravdnih postopkih.

Vsebinsko se do dokazov nasprotnega udeleženca sodišče prve stopnje ni opredelilo. Pritožba zato utemeljeno graja postopek in argumentacijo sodišča. Delovna metoda sodišča prve stopnje pri izboru dokazov in argumentacija dejanskih ugotovitev je pomanjkljiva, zato pritožba utemeljeno navaja, da je bila zaradi teh formalnih pomanjkljivosti nasprotnemu udeležencu kršena pravica do kontradiktornosti postopka in pravica do enakosti pravic v sodnem postopku. Prav zaradi teh pomanjkljivosti je pritožba lahko uspešno izpodbila zaupanje v dejanske rezultate sodišča prve stopnje. Če bi sodišče zaslišalo udeleženca in nekatere priče ter vpogledalo v listine, bi bila objektivna stvarnost spornega razmerja ugotovljena najmanj s potrebno stopnjo materialne resnice.

Pojem partnerskega razmerja iz prvega odstavka 2. člena ZPND je zelo širok in zajema tudi intimno prijateljsko zvezo med fantom in dekletom. Za obstoj partnerskega razmerja ni pomembna ekonomska samostojnost in tudi ne življenje partnerjev v skupnem gospodinjstvu.