ENaročanje

B. B. kot udeleženec v postopku lahko samostojno opravlja procesna dejanja. Utemeljen je zaključek, da bi bila predlagana začasna odredba, ki bi B. B. preprečevala privolitev v medicinski poseg do nastopa bodočega negotovega dejstva, v nasprotju z zdravstvenimi predpisi, na podlagi katerih se B. B. lahko sam odloči za poseg.

Trenutno veljaven javni sistem obveznega zdravstvenega zavarovanja v Sloveniji ne dopušča povrnitve stroškov zdravljenja, ki ga zavarovana oseba opravi kot samoplačnik pri izvajalcih v zasebnem zdravstvu, ki z zavodom nima sklenjene niti koncesijske pogodbe. Zasebnemu zdravniku brez koncesije pooblastilo za izpolnjevanje zelenih receptov ni podeljeno. Ker so javna sredstva za zagotavljanje zdravstvenega varstva že po naravi omejena, je nujna ureditev natančnega obsega storitev z določitvijo standardov in normativov.

Ureditev na področju zdravstvenega varstva poudarja različen pravni položaj v mreži izvajalcev javne zdravstvene službe, ki se financira iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, katerega nosilec je toženka in v katero so vključeni javni izvajalci in zasebniki s koncesijo, na drugi strani pa pravni režim zasebne zdravstvene službe, v katero osebe vstopajo kot samoplačniki. Enako velja tudi v tem primeru, saj kljub pravici do nege v socialnovarstvenih zavodih (kot pravici iz obveznega zavarovanja) toženka ni dolžna povrniti stroškov zdravstvene nege tudi v primeru, če to nego zagotavlja institucionalni zavod, ki ima sicer dovoljenje za dejavnost (torej tudi za dejavnost nege), nima pa koncesije za opravljanje te dejavnosti niti ustrezne pogodbe. Zato pri tej presoji ni odločilno samo to, ali je pravica do nege določena kot pravica do obveznega zdravstvenega zavarovanja, temveč tudi kdo jo izvaja – izvajalec v javni ali zasebni mreži. Stroške izvedbe krije toženka le za izvajalce v javni mreži, kamor se uvrščajo tudi zasebniki s koncesijo in sklenjeno pogodbo s toženko. Tožniki, ki so sprejeli nastanitev v zavodu, ki ni imel koncesije (bili so tudi seznanjeni s pogoji na