VSL Sklep Cst 553/2019

1. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlog za odpust obveznosti zavrne in se postopek odpusta obveznosti ustavi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor upnice Republika Slovenija proti odpustu obveznosti.

2Proti sklepu se je pritožila upnica in predlagala višjemu sodišču, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru proti odpustu obveznosti ugodi, postopek odpusta obveznosti ustavi ter zavrne predlog za odpust obveznosti, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

3Dolžnica na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je utemeljena.

5Upnica je vložila ugovor proti odpustu obveznosti, ki ga je utemeljevala na domnevi iz 1. točke četrtega odstavka 399. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP.¹

6Sodišče prve stopnje je izvedlo narok v prisotnosti upnice in dolžnice ter po opravljenem naroku upničin ugovor zavrnilo. Nosilni razlogi sodišča prve stopnje so naslednji:

- upničine trditve o zlorabi pravice do odpusta obveznosti so pavšalne in ne zadoščajo za izpolnitev dejanskega stanu iz 1. točke četrtega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 399. člena ZFPPIPP. Domneva iz te točke ni neizpodbojna;

- sledilo je trditvam, ki jih je dolžnica dala na naroku, in sicer (v bistvenem), da je mesečno klicala »davčno«, ji pojasnjevala, da firma ni aktivna, da ne bo več delovala. Tam so ji povedali, da naj zapre gospodarsko družbo, ker pa je imela dolgove, ji tega niso pustili. Ko je spraševala računovodkinjo, kaj je s plačevanjem prispevkov, ji ta tega ni znala pojasniti;

- zgolj pasivnost dolžnice pri oddaji obračunov samo po sebi še ne pomeni nevestnega in nepoštenega ravnanja dolžnice. Kot prepričljivo je štelo dolžničino navedbo, da ni vedela, da mora oddajati obrazce za obračun prispevkov za socialno varnost za lastnike zasebnih podjetij, ki nimajo plače (v nadaljevanju: obračun OPSVL), kljub temu, da gospodarska družba, katere družbenica in direktorica je bila, ni poslovala. Kljub načelu, da nepoznavanje prava škoduje, dolžnici ni mogoče očitati, da namenoma ni oddala obračunov OPSVL. Posledično ni sprejelo upničine na naroku dane navedbe, da so te dolžničine navedbe nevzdržne in da se jih ne more upoštevati.

7Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo.

8Najprej ne drži, da je bil ugovor proti odpustu obveznosti nekonkretiziran, trditve pa pavšalne in takšne, da ne zadoščajo za izpolnitev dejanskega stanu iz 1. točke četrtega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 399. člena ZFPPIPP. Upnica je v ugovoru proti odpustu obveznosti trdila naslednje:

- dolžnica je bila v obdobju od 18. 5. 2012 do 17. 8. 2017 zavarovana kot lastnik in hkrati poslovodna oseba zasebne družbe. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje je po uradni dolžnosti uvedel postopek za ugotovitev lastnosti zavarovanca ter ugotovil, da zavarovanka od 18. 5. 2012 dalje izpolnjuje pogoje za vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, in sicer na podlagi statusa družbenika zasebne družbe, v kateri je bila hkrati tudi poslovodna oseba;

- dolžnica bi morala sama do vsakega 15. v mesecu predlagati obračune OPSVL. Ker dolžnica kljub mesečnim pozivom tega ni storila, ji je upnica izdajala odmerne odločbe za obdobje maj 2012 in od maja 2014 do decembra 2016, skupaj v višini 12.067,35 EUR;

- izdala ji je tudi več plačilnih nalogov o prekrških (v skupnem znesku 2.400,00 EUR);

- dolžnica je upnici posredovala nepravilne, neresnične ali nepopolne podatke za odmero davkov in prispevkov, kar je ovira za odpust obveznosti iz 1. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Dolžničino ravnanje ima vse značilnosti nevestnega in nepoštenega ravnanja in predstavlja oviro za odpust obveznosti;

- na naroku je upnica prerekala vse trditve dolžnice, opozorila, da dolžnica za trditve ni predložila nobenega dokaza, kot ustanoviteljica gospodarske družbe pa je morala poznati pravne predpise Republike Slovenije, tudi predpise s področja davčne zakonodaje. Nepoznavanje prava ne opravičuje. Trditve dolžnice, da ni dobila ustreznih informacij od institucij in davčne uprave ter računovodkinje, ne opravičuje dejstva, da ni ravnala v skladu s predpisi.

9Iz pravkar povzetega izhaja, da je upnica trditvenemu bremenu o obstoju domnevne baze iz 1. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP zadostila. Upnica je poleg tega, da je zatrjevala (in dokazala) obstoj domnevne baze, tj. da je dolžnici naknadno odmerila in naložila v plačilo prispevke v znesku 12.067,35 EUR, tudi zatrjevala, da je dolžnica pri izpolnjevanju dolžnosti obračunati OPSVL ravnala nevestno, nepošteno, saj je bila opozorjena na dolžnosti obračunavanja OPSVL, pa tega ni storila. Trditve so bile torej zadostne in je prvi očitek sodišča prve stopnje neutemeljen.

10Sodišče prve stopnje je verjelo trditvam dolžnice, ki jih je dala na naroku. Sodišče o ugovoru odloči po opravljenem naroku, na katerem izvede dokaze o razlogu, ki se uveljavlja z ugovorom, in odloči o ugovoru na podlagi izida dokazovanja (peti odstavek 405. člena ZFPPIPP). Dolžnica kakšnega dokaza, s katerim bi dokazovala svoje šele na naroku dane trditve, ni predlagala ali predložila. Ko je torej sodišče prve stopnje verjelo trditvam dolžnice, višje sodišče ugotavlja, da so bile te trditve povsem dokazno nepodprte.

11Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ni prišlo do zlorabe pravice do odpusta obveznosti, ker naj dolžnica ne bi vedela, da mora mesečno oddajati obračune OPSVL.

12Pritožba najprej utemeljeno vztraja, da nepoznavanje prava škoduje. Dolžnica je bila kot družbenica in edina odgovorna v gospodarski družbi zavezana ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Predvsem pa je pomembno naslednje.

13Upnica je dolžnico v vsakokratni odločbi davčnega organa obvestila, poučila, da mora mesečno predložiti obračune OPSVL. Upnica v pritožbi utemeljeno trdi, da tega dejstva sodišče prve stopnje materialnopravno ni pravilno ocenilo. Da je zavezanka za obračun OPSVL, je dolžnica vedela, saj je o tem Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanju izdal ugotovitveno upravno odločbo, nato pa jo je davčni organ na to še mesečno opominjal. V to se je višje sodišče prepričalo tudi z vpogledom v odločbe, ki jih je upnica priložila k ugovoru proti odpustu obveznosti. Prav v vsaki od njih je davčni organ dolžnici napisal isto in povsem zadostno obrazložitev: „V skladu z določbo prvega odstavka 353. člena ZDavP-2 mora zavezanec predložiti obračun prispevkov za socialno varnost davčnemu organu in plačati prispevke za socialno varnost najkasneje do 15. dne v mesecu za pretekli mesec, na način, določen v Pravilniku ...“ Zato višje sodišče ne sprejema dolžničine (sicer gole) trditve, da ni vedela, ali mora oddajati obračune OPSVL, da je spraševala o tem računovodkinjo, ki ji naj o tem ne bi vedela nič povedati, ko pa ji je pristojni državni organ to vsakič znova skozi več let napisal v odločbi. Vse upravne odločbe so dokončne in so bile tudi že predmet davčne izterjave.

14Argument sodišča prve stopnje, da gre (zgolj) za neobračunavanje in neplačevanje prispevkov za dolžničino lastno zavarovanje, zato je bila v prvi vrsti prikrajšana ona sama, saj ji je bilo v obdobju neplačila zadržano izvrševanje pravic iz zdravstvenega zavarovanja, višjega sodišča ne prepriča. Domneva iz 1. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP ne loči med lastnimi prispevki in med prispevki za nekoga drugega (torej ko podjetnik ali zasebnik ne bi izdelal obračunov OPSVL za zaposlene). Tudi ne loči med prispevki, katerih neplačilo ima (poleg neposrednega učinka, da je za neobračunan in neplačan davek ali prispevek nižji prihodek javne blagajne) neposredni učinek v obliki začasnega zadržanja pravic iz zavarovanj, ki se krijejo iz prispevkov. Ko sodišče prve stopnje razlaga, da je bila dolžnica zaradi opustitve obračuna prispevkov zadosti kaznovana že z izrečenimi globami, nadalje, da gre samo za opustitev obračuna prispevkov, do potrebnih podatkov pa ima država dostop, ter še, plačati jih dolžnica tako ali tako ni zmogla, glede na stečaj družbe (in ji v tem sledi), višje sodišče odgovarja, da je tehtanje resnosti kršitve opravil že zakonodajalec, ko je kot oviro za odpust obveznosti določil že napake pri prijavi (obračunu) davkov in prispevkov (dajanje neresničnih, nepravilnih ali nepopolnih podatkov), ter težo kršitve določil z višino dodatno ali naknadno odmerjenih davkov ali naloženih prispevkov v plačilo. Če je sankcija nesorazmerna s kršitvijo, je treba zahtevati presojo ustavnosti zakona. Višje sodišče razlogov za to ne vidi. Pri tej zadevi ne gre za to, da bi bil prispevek odmerjen za nazaj z eno odločbo, temveč gre za večletno opustitev dolžnice, ki je bila na svojo obveznost v vsem tem obdobju mesečno opozorjena.

15In končno, sodišče prve stopnje se primeroma sklicuje tudi na sodno prakso (zlasti na sklep VSL, Cst 653/2017 z dne 22. 11. 2017, sklep VSL, Cst 648/2017 z dne 16. 11. 2017). Tretji sklep, na razloge katerega se sklicuje sodišče prve stopnje (sklep VSL, Cst 623/2018² z dne 5. 12. 2018), celo že sam po sebi napotuje na drugačno rešitev.³ V prvem oklepaju izpostavljeni odločbi Višjega sodišče v Ljubljani ne pomenita ustaljene sodne prakse, drugače je Višje sodišče v Ljubljani odločilo prav sklepu VSL, Cst 623/2018 z dne 5. 12. 2018. Ko sodišče prve stopnje navaja, da je ta zadeva podobna zlasti prvi (sklep VSL, Cst 653/2017), višje sodišče odgovarja, da to ne drži. Podobna je tretji (sklep VSL, Cst 623/2018 z dne 5. 12. 2018; razlogi v 6. točki obrazložitve). Sodišče mora vselej presoditi, ali so okoliščine konkretne zadeve, vključno s procesnim vidikom zadeve (trditve in dokazi), takšne, da gre za v bistvenem enake zadeve (enako sklep VSL 623/2018 z dne 5. 12. 2018; razlogi v 8. točki obrazložitve). V sedaj obravnavani zadevi je upnica trditveno in dokazno breme izpolnila, dolžnica pa tega z zatrjevanim ni zmogla ovreči.

16Odločitev višjega sodišča temelji na 3. točki 365. člena ZPP in prvem odstavku 121. člena ZFPPIPP.

-------------------------------

¹ Velja, če se ne dokaže drugače, da predlog za odpust obveznosti pomeni zlorabo pravice do odpusta obveznosti, če je stečajni dolžnik v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja ali po njegovi uvedbi dal neresnične, nepravilne ali nepopolne podatke, ki jih davčni organ potrebuje za pobiranje davkov ali prispevkov, zaradi česar mu je pristojni davčni organ dodatno ali naknadno odmeril davek ali naložil plačilo prispevkov v znesku najmanj 4.000 evrov.

² In ne Cst 326/2018, kot je zapisalo sodišče prve stopnje.

³ Sodišče prve stopnje je podčrtalo: Le tisti, ki ve, da mora obračunavati prispevke, pa jih noče, ne ravna vestno.