VSL Sodba in sklep I Cpg 375/2022

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi, izpodbijana sodba se v I. in IV. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi, izpodbijana sodba se v III. točki izreka glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.874.981,73 EUR za čas od 6. 9. 2013 do 28. 5. 2015 razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba tožeče stranke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka ter v nerazveljavljenem delu III. točke izreka, potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je dolžna tožena stranka v roku 15 dni tožeči stranki plačati znesek 1.874.981,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 29. 5. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek tožeče stranke glede plačila 13.469,78 EUR (II. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek tožeče stranke glede plačila zakonskih zamudnih obrestmi od zneska 1.888.451,51 EUR, ki tečejo od 23. 7. 2013 do 28. 5. 2015 (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 28.550,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka navedenega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

2Pravočasno pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložila tožeča stranka ter jo izpodbijala v II. in III. točki izreka. Uveljavljala je pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da toženi stranki naloži v plačilo še znesek 13.469,78 EUR, celotni vtoževani znesek 1.888.451,51 EUR pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 9. 2013 dalje. Podrejeno je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške ter zahtevala njihovo plačilo v roku 15 dni, v primeru njihove zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo tožeče stranke zavrne. Priglasila je stroške za odgovor na pritožbo.

4Pravočasno pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložila tudi tožena stranka, ki je izpodbija v I. in IV. točki izreka. Uveljavljala je pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Uveljavljala je tudi kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da njeni pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne ter tožeči stranki naloži v plačilo stroške celotnega postopka. Podrejeno je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglasila je pritožbene stroške.

5Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo tožene stranke zavrne in toženi stranki naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka v roku 15 dni, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglasila je stroške za odgovor na pritožbo.

6Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena. Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Relevantno dejansko stanje

7Pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno naslednjo pravnorelevantno dejansko stanje:

- tožena stranka kot naročnica je s tožečo stranko in družbo A. d. d. (vodilni partner) kot izvajalcema sklenila Pogodbo DARS d. d. št. 1982/09 z dne 22. 10. 2009 (pravilno: 2. 12. 2009) za izvedbo gradbenih del na Predoru X (v nadaljevanju: Pogodba);

- s Pogodbo je bila dogovorjena uporaba določil Splošnih pogojev pogodbe FIDIC (v nadaljevanju: določila FIDIC);

- po stečaju družbe A. d. d. je tožeča stranka ostala edini izvajalec del na Predoru X, zato sta stranki sklenili Protokol k Pogodbi z dne 15. 2. 2011 ter Aneks št. 2 z dne 20. 12. 2012, s katerim je tožeča stranka prevzela izpolnitev celotne obveznosti po Pogodbi;

- s Pogodbo je bilo dogovorjeno, da bo naročnica izvajalki izvršena dela plačevala na podlagi izdanih mesečnih situacij ter da bo od vsake mesečne situacije do zaključka pogodbenih del zadržala plačilo 10 % od vsake situacije, skupaj do višine 5 % pogodbene vrednosti;

- nad matično družbo tožeče stranke v Avstriji se je stečajni postopek začel 4. 7. 2013, v Sloveniji pa se je sekundarni stečajni postopek nad podružnico začel 9. 8. 2013;

- tožena stranka je zaradi stečaja tožeče stranke od Pogodbe odstopila, odstop pa je začel učinkovati 22. 7. 2013 ter velja od odstopa dalje (ex nunc);

- do odstopa od Pogodbe je tožeča stranka izvršila 98 % pogodbeno dogovorjenih del, ki so bila prevzeta;

- tožena stranka je 6. 9. 2013 unovčila bančno garancijo za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti tožeče stranke v višini 6.450.334,35 EUR;

- v sekundarnem stečajnem postopku nad tožečo stranko je tožena stranka prijavila terjatev v skupni višini 13.516.619,67 EUR, ki je bila prerekana in je sedaj predmet pravde v zadevi I Pg 653/2014 pred Okrožnim sodiščem v Celju.¹

O razlogih sodišča prve stopnje

8Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo prisojenega zneska iz naslova zadržanih sredstev po Pogodbi, sklenjeni za dela na predoru X (gradbeni del) na HC ... - ... Ugotovilo je, da sta bili stranki z nastopom učinkov odstopa od Pogodbe prosti pogodbenih obveznosti le v obsegu še neizvedenih del. Toženi stranki zato ostaja izpolnitvena obveznost glede izvršenih in prevzetih del, hkrati pa ima zaradi delnega odstopa od Pogodbe pravico od tožeče stranke uveljavljati zahtevke iz naslova vseh vrst škode. Glede na določbo 15.4(b) Splošnih pogojev pogodbe FIDIC (nadalje: določila FIDIC) je štelo, da lahko naročnik zadrži nadaljnja izplačila izvajalcu do trenutka, ko se lahko izreče o nastalih terjatvah do tožeče stranke. Sklenilo je, da je vtoževana terjatev zapadla, saj je tožena stranka stroške po temelju in po višini že opredelila v postopku I Pg 653/2014 pred Okrožnim sodiščem v Celju, kar pomeni, da je bil določen obračun s strani njenih inženirjev že narejen. Ker procesnega pobota tožena stranka ni uveljavljala, zanj pa zaradi litispendence tudi niso izpolnjeni pogoji, je nadalje presojalo, ali je prišlo do materialnega pobotanja terjatev pravdnih strank na podlagi 261. člena ZFPPIPP. Sklenilo je, da je do pobota prišlo zgolj glede terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 13.469,78 EUR, ki so nastale pred začetkom sekundarnega stečajnega postopka nad tožečo stranko, ne pa tudi glede drugih odškodninskih terjatev, pri katerih je škoda nastala po začetku stečajnega postopka. Glede škode zaradi neizstavitve bančne garancije za odpravo napak v garancijski dobi je sklenilo, da je toženi stranki terjatev iz tega naslova ni nastala, saj je v skladu s Pogodbo unovčila varščino iz garancije za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti. Terjatve iz naslova pogodbene kazni, ki je bila dogovorjena za primer zamude z izpolnitvijo, pa tožena stranka ni upravičena uveljavljati, saj je izpolnitvena obveznost tožeče stranke prenehala na podlagi odstopnega upravičenja tožene stranke. V pretežnem delu je tako sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke za plačilo zadržanih sredstev po 1. do 27. začasni situaciji v višini 1.874.981,73 EUR. Sklenilo je, da gre za reparacijsko obveznost, ki ima obogatitveno naravo, zaradi česar je toženi stranki na podlagi 193. člena Obligacijskega zakonika (nadalje OZ) od vložitve tožbe dalje prisodilo tudi zakonske zamudne obresti.

Glede pritožbe tožene stranke

9Tožena stranka v pritožbi, med drugim, kot napačno izpostavlja stališče sodišča prve stopnje glede časa nastanka odškodninskih terjatev tožene stranke do tožeče stranke ter posledično glede zaključka o materialnopravnem pobotu terjatev na podlagi 261. člena ZFPPIPP.²

10Glede odškodninskih terjatev je sodišče prve stopnje sklenilo, da so terjatve iz tega naslova v pretežnem delu (razen v znesku v višini 13.469,78 EUR³) nastale po začetku sekundarnega stečajnega postopka nad tožečo stranko. Ugotovitev o času nastanka terjatev je oprlo na dejstvo, da se škoda šele odpravlja, saj so bile pogodbe za odpravo škode sklenjene šele po začetku stečajnega postopka nad tožečo stranko oziroma so bili šele po začetku stečajnega postopka izdani računi za opravo sanacijskih del in začasne situacije. Zaradi navedenega je menilo, da je toženi stranki zatrjevana škoda (v skupni višini 3.455.344,96 EUR oziroma 3.805.599,96 EUR) lahko nastala šele po začetku stečajnega postopka nad tožečo stranko. Na podlagi navedenega je sklenilo, da v pretežnem delu (glede škode v zvezi z varovanjem gradbišča, razen za 12.355,92 EUR, glede stroškov sanacije lokalnih cest, stroškov sanacije povzročene škode na že izvedenih delih, stroškov sanacije in odprave napak v predoru, škode zaradi razlik v cenah na enoto za dokončanje nedokončanih del, glede škode zaradi vodenja dodatnih postopkov, mnenj in priporočil po ponudbi inženirja ter glede škode v obliki stroškov sanacije objektov nad predorom) niso bili izpolnjeni pogoji za zakonski pobot terjatev na dan začetka stečajnega postopka.

11Posebnost pobotanja v stečaju je, da nastopi avtomatično na podlagi samega zakona, zato pobotna izjava ni potrebna (prvi odstavek 261. člena ZFPPIPP), upnikom pa terjatev, ki se z začetkom stečaja pobotajo v stečajnem postopku tudi ni treba prijaviti (četrti odstavek 261. člena ZFPPIP). Z začetkom stečajnega postopka se nedenarne terjatve pretvorijo v denarne (prvi odstavek 253. člena ZFPPIPP), pobot pa učinkuje tudi, če terjatev ali nasprotna terjatev ob začetku stečajnega postopka še ni zapadla (drugi odstavek 261. člena ZFPPIPP).

12Glede odgovornosti za stvarne napake velja, da je to posebna vrsta poslovne odškodninske odgovornosti za tisto obliko škode zaradi kršitve pogodbene (poslovne) obveznosti opraviti izpolnitveno ravnanje pravilno (brez napak), ki se kaže v manjši vrednosti izpolnitve z napakami (damnum quoad rem, neposredna škoda).⁴ Izpolnitev z napako ima značilnost kršitve pogodbene obveznosti, hkrati pa je napaka opravljenega posla neposredna škoda, ki naročniku nastane zaradi nepravilne izpolnitve podjemnikove obveznosti.⁵ Vzrok za napako, ki izvira iz stvari same, je sam po sebi napaka.

13Negativne posledice stvarnih napak pa se lahko pokažejo v kršitvah različnih pravno varovanih interesov naročnika, zato so posledice napak različne oblike škod. Po merilu dobrine, na kateri je škoda nastala, se neposredna škoda kaže kot zmanjšanje vrednosti stvari, pri kateri je odprava napake na stroške podjemnika možen način restitucije te škode. Te stroške lahko naročnik uveljavlja v višini ocenjenih stroškov, potrebnih za odpravo napak, če odprave napak še ni zagotovil. Mogoče je, da je zaradi odprave napak treba opraviti tudi dela, ki jih sicer ne bi bilo treba, če bi bilo delo opravljeno brez napak ter da so za odpravo napake potrebni še drugi stroški. Napaka opravljenega posla pa lahko v naročnikovi sferi povzroči še nadaljnje negativne posledice – druge oblike škod. Škoda zaradi zaupanja (damnum circa rem) je škoda naročnika, ki je posledica njegovih premoženjskih razpolaganj, opravljenih na podlagi zaupanja, da posel nima napak. Pogosta ta škoda nastaja naročniku celotno obdobje, dokler napaka ni odpravljena. Refleksna škoda (damnum extra rem) je škoda na drugih pravnih dobrinah.⁶

14Po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da dejstvo, da so stroški za odpravo napak nastali po začetku stečaja nad tožečo stranko, ni odločilno za presojo vprašanja, kdaj so nastale terjatve tožene stranke do tožeče stranke iz naslova odškodninske odgovornosti izvajalca del. Tako npr. glede terjatve iz naslova stroškov sanacije predora X iz trditev tožene stranke izhaja, da so se zaradi nekvalitetne izvedbe del pojavile številne pomanjkljivosti, ki pa jih tožeča stranka v času veljavnosti Pogodbe ni odpravila, po odstopu od Pogodbe pa jih tudi ne bo več mogla odpraviti. Trdila je torej, da gre za napake gradnje, ki so se pojavile že v času, ko je tožeča stranka ta dela izvajala. Kot izhaja iz že navedenega, predstavlja neposredno škodo že sama napaka opravljenega posla, ki nastane zaradi nepravilne pogodbene izpolnitve obveznosti. Zmotno je zato stališče sodišča prve stopnje, da nastane terjatev iz naslova stroškov za odpravo napake šele s trenutkom, ko so napake dejansko odpravljene.⁷

15Sodišče prve stopnje bo moralo ob upoštevanju navedenega materialnopravnega izhodišča v ponovljenem postopku ponovno ugotavljati čas nastanka odškodninskih terjatev, ki jih ima tožena stranka do tožeče stranke, pri tem pa najprej ugotoviti, za kakšno vrsto škode gre. V kolikor iz do sedaj podanih trditev tožene stranke tega ne bo mogoče razbrati, pa bo moralo v tej smeri najprej opraviti materialno procesno vodstvo (285. člen ZPP). Če bo sodišče prve stopnje na podlagi navedenega sklenilo, da so terjatve nastale do začetka sekundarnega stečajnega postopka, se bo moralo nadalje ukvarjati z vprašanjem njihovega obstoja in višine. Ni namreč mogoče pritrditi trditvi tožeče stranke, da si je lahko tožena stranka stroške iz tega naslova v celoti poplačala iz unovčene garancije za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti. Učinek zakonskega pobota (prenehanje medsebojnih terjatev) je namreč nastal z začetkom sekundarnega stečajnega postopka (9. 8. 2013), zato so terjatve tožene stranke do tožeče stranke, ki so nastale pred tem, prenehale obstajati preden je bila unovčena garancija za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti (6. 9. 2013). Z ugovorom prenehanja (oziroma delnega prenehanja) terjatve tožeče stranke bi tožena stranka lahko uspela kljub nelikvidnosti njene terjatve, o kateri teče spor pred Okrožnim sodiščem v Celju, seveda ob predpostavki, da bo v tem postopku uspela dokazati obstoj svoje nasprotne terjatve do višine vtoževane terjatve.⁸

16Že iz navedenih razlogov je pritožba tožene stranke utemeljena. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je bilo dejansko stanje v tej zadevi nepopolno ugotovljeno. Glede na zgoraj podana navodila pritožbeno sodišče tudi ocenjuje, da ne more samo dopolniti postopka, saj je zaradi zmotnega prvostopenjskega materialnopravnega izhodišča bistveni del dejanskega stanja ostal neraziskan. V tej zadevi namreč nikoli ni bilo sporno, da je tožeči stranki do tožene stranke nastala terjatev iz naslova zadržanih plačil za že opravljena dela. Sporno je, ali je terjatev tožeče stranke prenehala obstajati zaradi zakonskega pobota po 261. členu ZFPPIPP z nasprotni stoječo terjatvijo tožene stranke, s čimer pa se sodišče prve stopnje še ni ukvarjalo (razen glede terjatve v višini 13.469,78 EUR), saj je menilo, da so zatrjevane terjatve tožene stranke do tožeče stranke (pretežno) nastale po začetku sekundarnega stečajnega postopka. V kolikor bi se o obstoju in višini terjatev tožene stranke do tožeče stranke prvič izreklo pritožbeno sodišče, bi bila zato strankama kršena pravica do pravnega sredstva. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem ga je izpodbijala tožena stranka (I. in IV. točka izreka) razveljavilo (prvi odstavek 355. člena ZPP) in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

17Glede odločitve o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje pritožbeno sodišče še dodaja, da je stališče glede vrednosti točke pred in po spremembi Odvetniške tarife, na katero opozarja tožena stranka v pritožbi, zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v odločbah III Ips 63/2019, III Ips 47/2019 in II Ips 54/2019.

O pritožbi tožeče stranke

18Tožeča stranka sodišču prve stopnje očita, da je napačno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo določbe 486. člena ZFPPIPP. Navaja, da bi moralo za nastanek pravnih posledic pobotanja na dan začetka stečajnega postopka kot merodajni datum šteti dan začetka glavnega stečajnega postopka (4. 7. 2013) in ne dan začetka sekundarnega stečajnega postopka (9. 8. 2013).

19Iz prvega odstavka 486. člena ZFPPIPP izhaja, da se oddelek 8.3. ne uporablja za priznanje postopka zaradi insolventnosti države članice, če odločba sodišča države članice o začetku tega postopka neposredno pravno učinkuje v Republiki Sloveniji brez posebnega postopka priznanja po 16. in 17. členu Uredbe 1346/2000 ali po zakonu, ki ureja bančništvo ali zavarovalništvo. Iz drugega odstavka 486. člena ZFPPIPP pa izhaja, da pravne posledice postopka zaradi insolventnosti iz prvega odstavka tega člena učinkujejo v Republiki Sloveniji z enako vsebino kot v državi članici, v kateri poteka ta postopek, in nastanejo v trenutku, ki ga za nastanek teh pravnih posledic določa pravo te države članice (drugi odstavek 486. člena ZFPPIPP).

20Po presoji pritožbenega sodišča je namen določbe 486. člena ZFPPIPP zgolj v ureditvi posebnega pravila za postopke zaradi insolventnosti z elementom države članice, po katerem odločba o začetku postopka zaradi insolventnosti države članice v Republiki Sloveniji učinkujejo neposredno. To pa pomeni zgolj to, da v primeru, ko gre za državo članico, poseben postopek priznanja tujega postopka zaradi insolventnosti, ki je urejen v oddelku 8.3. ZFPPIPP, ni potreben. Predmet določbe 486. člena ZFPPIPP pa ni ureditev razmerja med posledicami glavnega in sekundarnega stečajnega postopka.

21Razmerje med glavnim in sekundarnim postopkom zaradi insolventnosti je predmet Uredbe Sveta (ES) št 1346/2000 z dne 29. 5. 2000 o postopkih zaradi insolventnosti, na katero se sklicuje tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Že iz tč 23. uvodnih pojasnil Uredbe Sveta (ES) št. 1346/2000 izhaja kolizijska norma, po kateri se mora uporabiti pravo države članice, v kateri so uvedeni postopki v primeru insolventnosti (lex concursus), kar velja tako za glavne postopke, kot tudi za lokalne ter določa tako procesne kot tudi materialne posledice postopkov v primeru insolventnosti. Po 28. členu Uredbe Sveta (ES) št. 1346/2000 je tako pravo, ki se uporablja v sekundarnih postopkih, praviloma pravo države članice, na katere ozemlju so bili uvedeni sekundarni postopki. Iz 4. člena Uredbe Sveta (ES) št. 1346/2002 nadalje izhaja, da pravo države članice, na ozemlju katere so bili uvedeni postopki, določa pogoje, pod katerimi je mogoče uveljavljati pobote.

22Iz navedenega torej sledi, da je treba glede nastanka pravnih posledic pobotanja upoštevati določbe ZFPPIPP, kar velja tudi za čas njihovega nastanka. Takšno stališče smiselno sledi tudi iz odločbe Vrhovnega sodišča RS v zadevi III Ips 7/2017. V primeru, ko nad tožečo stranko v Republiki Sloveniji teče sekundarni postopek, je tako treba glede pravnih posledic takega postopka upoštevati pravo Republike Slovenije, to je določbe ZFPPIPP, ki med drugim določa učinke zakonskega pobotanja medsebojnih terjatev na podlagi prvega odstavka 261. člena ZFPPIPP.

23Po presoji pritožbenega sodišča je zato sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je za vprašanje zakonskega pobota merodajen datum začetka sekundarnega stečajnega postopka in ne datum začetka glavnega stečajnega postopka. Pritožba tožeče strank je zato v delu, v katerem izpodbija II. točko izreka, neutemeljena, prav tako pa niso podane kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je v tem delu pritožbo tožeče stranke zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

24Po presoji pritožbenega sodišča pa je pritožba tožeče stranke delno utemeljena v delu, v katerem izpodbija III. točko izreka. Obseg pritožbenega preizkusa začrta tožeča stranka, ki predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ji prizna še zakonske zamudne obresti od 6. 9. 2013 dalje (prvi odstavek 350. člena ZPP).

25Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o zakonskih zamudnih obrestih izhajalo iz stališča, da ima terjatev na plačilo zadržanih sredstev obogatitveno naravo, kar pa po mnenju pritožbenega sodišča ni pravilno. Kot je bilo namreč ugotovljeno, velja v tem primeru odstop od pogodbe samo za naprej (glej str. 4. te obrazložitve). To pa pomeni, da zahteva tožeča stranka od tožene stranke plačilo obveznosti po Pogodbi v delu, v katerem je ta ostala v veljavi. Glede na to, da je bila odločitev sodišča prve stopnje v I. točki izreka razveljavljena, terja to tudi razveljavitev odločitve o plačilu zakonskih zamudnih obresti od zneska 1. 874.981,73 EUR za čas od 6. 9. 2013 do 28. 5. 2015.

26Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke delno ugodilo ter izpodbijano sodbo delno razveljavilo še v III. točko izreka izpodbijane sodbe, in sicer glede tožbenega zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.874.981,73 EUR, ki tečejo od 6. 9. 2013 do 28. 5. 2015 ter tudi v tem delu vrnilo zadevo v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP).

27Ker pa je bil tožbeni zahtevek delno zavrnjen (v II. točki izreka izpodbijane sodbe za znesek 13.469,78 EUR), je pravilno odločeno o zavrnitvi obrestnega zahtevka od tega zneska. Zato se pritožba tožeče stranke v tem delu zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi glede zavrnitve zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 13.469,78 EUR za čas od 6. 9. 2013 do 28. 5. 2015 (353. člen ZPP).

O stroških pritožbenega postopka

28Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).

¹ S tožbenim zahtevkom v zadevi I Pg 653/2014 (v prilogi B2 na str. 43) tožeča stranka (tukaj tožena stranka) od tožene stranke (tukaj tožeče stranke) zahteva: (1) plačilo zneska 3.455.344,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila (primarni tožbeni zahtevek) oz. ugotovitev obstoja terjatve v višini 3.805.599,96 EUR, ki se plača iz splošne razdelitvene mase po plačilu terjatev upnikov, (2) ugotovitev obstaja terjatve v višini 6.450.334,35 EUR, ki se plača iz splošne razdelitvene mase po plačilu terjatev upnikov ter (3) ugotovitev obstoja terjatve v višini 3.225.167,18 EUR, ki se plača iz splošne razdelitvene mase po plačilu terjatev upnikov, pod odložnim pogojem, ki se uresniči, če se v garancijski dobi pojavijo napake.
² ZFPPIPP v 261. členu določa: (1) Če ob začetku stečajnega postopka hkrati obstajata terjatev posameznega upnika do stečajnega dolžnika in nasprotna terjatev stečajnega dolžnika do tega upnika, terjatvi z začetkom stečajnega postopka veljata za pobotani, če ni v 263. členu tega zakona drugače določeno. (2) Prvi odstavek tega člena se uporablja tudi za nedenarne terjatve in terjatve, ki ob začetku stečajnega postopka še niso zapadle. (3) Za terjatve upnikov in nasprotne terjatve stečajnega dolžnika, ki so predmet pobota po drugem odstavku tega člena, se smiselno uporabljajo 253. do 255. člen tega zakona. (4) Upnik svoje terjatve do stečajnega dolžnika, ki preneha zaradi pobota po prvem odstavku tega člena, ne prijavi v stečajnem postopku, mora pa v treh mesecih po objavi oklica o začetku stečajnega postopka o pobotu obvestiti upravitelja. (5) Če upnik upravitelja o pobotu ne obvesti v skladu s četrtim odstavkom tega člena, je stečajnemu dolžniku odgovoren za stroške in drugo škodo, ki jo je imel zaradi upnikove opustitve.
³ Glede škode v zvezi z varovanjem gradbišča v višini 12.355,92 EUR ter 1.113,86 EUR iz naslova stroškov izvedeniškega poročila o stanju in količini opreme in materiala na gradbišču.
⁴ N. Plavšak v: M. Juhart, N. Plavšak (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 832.
⁵ Prav tam str. 833.
⁶ Prav tam str. 848.
⁷ Primerjaj I Cpg 1039/2015.
⁸ Primerjaj III Ips 71/2018 tč. 21. obrazložitve.