82. člen OZ-UPB1

Bistvo pritožbe zoper odločitev o višini kreditne obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem, ki jo je po razpadu izvenzakonske skupnosti plačal tožnik, je v očitku, da je sodišče zmotno upoštevalo, da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo namen predmetne pogodbene kazni (sankcioniranje in preventivni vpliv na preprečevanje kršitve pogodbenih obveznosti), skupen namen pogodbenikov in načela obligacijskega prava (82. člen Obligacijskega zakonika (OZ)), ko je zgoraj omenjene določbe razlagalo v smeri, da je, čeprav so bile kršene pravice 33-ih zavarovancev, prišlo do treh primerov kršitve po treh alinejah drugega odstavka 44. člena Dogovora. Zavzemanje toženke, da bi moralo biti izrecno pogodbeno urejeno, kaj šteje kot prvi pregled po operaciji, je zmotno. Dogovor je razviden iz vprašanj in pojasnil tožnice izvajalcem ter pričanja priče A. A. Primarno sta pravdni stranki v pogodbenem razmerju, ki ga je treba izpolnjevati v skladu z dogovorom in skladno z načeli OZ (npr. vestnostjo in poštenjem) ter ne na način, da si to pogodbeno razmerje lahko toženka enostransko razlaga v smeri, da je vse, kar ji ni s pogodbo izrecno prepovedano, dovoljeno. Ker gre za pogodbeno razmerje, je bistveno predvsem to, kar je bilo pogodbeno dogovorjeno. V pravdi med tožnico in toženko (v spornem razmerju med njima) ni nobene pravne podlage za izpodbij

Določbe SPZ o prenehanju hipoteke imajo pravno naravo posebnih določb, zato je potrebno uporabiti razlagalno metodo (pravilo usklajevanja), po kateri imajo posebne določbe prednost pred splošnimi. Zaradi omenjenih učinkov načela akcesornosti, se lahko izbris hipoteke zahteva tudi v primeru, če preneha zavarovana terjatev. Pojem "preneha" je potrebno razlagati tako, da mora prenehati celotna terjatev (ali terjatev, če jih je več - načelo nedeljivosti hipotekarne obveznosti) in sicer na način, da preneha njeno materialnopravno upravičenje (predmet izpolnitvenega ravnanja). To razlikovanje je pomembno prav zaradi instituta zastaranja, saj slednji ne vpliva na materialno upravičenje temveč odvzema terjatvi le lastnost iztožljivosti oziroma izgubo pravovarstvenega zahtevka. Z zastaranjem zavarovane terjatve zato hipoteka ne preneha. SPZ pa v že citirani določbi 154. člena ureja "ugasnitev" hipoteke v času 10 let "od dneva dospelosti zavarovane terjatve". Po mnenju sodišča druge stopnje je za odgovor na pritožbene navedbe toženke bistvena razlaga ali je rok 10 let prekluziven ali zastaralen. Uporaba zgolj jezikovne metode razlage bi ponujala rešitev, da je rok iz tretjega odst.

Tožena stranka, ki zatrjuje ustni dogovor, bi namreč morala predstaviti sodišču povsem konkretizirano dejansko podlago o okoliščinah in vsebini tega dogovora (opredeliti bi morala predmet, kraj, čas dogovora, pa tudi s katero konkretno osebo tožeče stranke naj bi tožena stranka po svoji zakoniti zastopnici takšen dogovor sklenila). Takšnih konkretnih pravno pomembnih dejstev pa tožena stranka v zvezi z zatrjevanim ustnim dogovorom ni podala, zato je sodišče prve stopnje postopalo procesno pravilno, ko ni izvedlo dokaza z zaslišanjem strank.

Pravica do informacij in vpogleda je samostojna in individualna pravica družbenika, ki družbeniku omogoča učinkovito izvrševanje drugih korporacijskih pravic.

Zapisana pogodbena vsebina je jasna in nedvoumna: obveznost povratnega odkupa predmeta kupne pogodbe nastopi takrat, ko tožeča stranka kot dajalka predmeta lizinga (ki je enak predmetu kupne pogodbe) z enostransko izjavo volje predčasno odpove lizing pogodbo iz razloga, ker jemalec lizinga krši svoje pogodbene obveznosti (neplačevanje ali drugi pogodbeni razlogi). Pogodbeni stranki kupne pogodbe sta dogovorili obveznost povratnega odkupa le v primeru, če lizing pogodba predčasno preneha, ker je lizingodajalec izkoristil svojo pogodbeno enostransko oblikovalno upravičenje do odpovedi lizing razmerja zaradi kršitve pogodbenih obveznosti s strani jemalca lizinga. Obveznost povratnega odkupa v drugih primerih predčasnega prenehanja lizing pogodbe pogodbeni stranki kupne pogodbe nista dogovorili.

S podjemno pogodbo (členi od 619 do 648 OZ) se je tožnik – ki ima kot podjemnik položaj profesionalne osebe – zavezal, da bo opravil (dokončal) določen posel, pri čemer je v tej zvezi nase prevzel tudi tveganje za uspešno dokončanje posla. Naročnik ima v razmerju do podjemnika položaj laika, kar pomeni, da prevzem določenega tveganja ne more biti posledica odločitve tiste stranke, za katero glede na njene značilnosti ni mogoče šteti, da ji je to tveganje poznano ali bi ji moralo biti poznano.

Iz same vsebine garantnega pisma res izhaja, da morajo biti zahtevi za plačilo iz garancije predloženi izjava upravičenca, v kateri je navedeno, v kakšnem smislu naročnik garancije ni izpolnil svojih pogodbenih obveznosti iz osnovnega posla in ustrezna dokazila. Vendar je zavarovalnica (garant) to opredelila zgolj kot formalen pogoj v smislu popolnega zahtevka za unovčitev garancije, sicer pa se je zavezala k izplačilu garancijskega zneska, ko upravičenec predloži (formalno popolno) zahtevo za plačilo, torej brez dodatnih pogojev, ki bi bili vezani na dejansko kršitev (neizpolnitev) pogodbene obveznosti upnika iz temeljnega razmerja. Pravna narava takšnega zavarovanja torej ustreza t.im. dokumentarni garanciji, saj plačilna obveznost zavarovalnice ni vezana na dejansko (ne)izpolnitev posla s strani zavezanca (upnika), ampak le na predložitev zahtevanih dokumentov (dokumentarni pogoj), pri čemer zavarovalnica resničnosti njihove vsebine glede na dejansko stanje iz temeljnega razmerja ne preverja.

Prepričljiva je razlaga sodišča, da je temeljno načelo - načelo enake vrednosti vzajemnih dajatev kršeno v primeru, da bi upoštevali razumevanje toženke, da je v roku dveh let bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje in je s tem pogoju tega člena zadoščeno in lahko toženka pano postavi kadarkoli želi, tožnika pa zaradi določbe v 6. členu pogodbe, da najemno razmerje prične teči naslednji mesec po postavitvi reklamnega panoja, samo čakata, kdaj bo pano postavljen, ne da bi za to prejela plačilo, saj vrednost njunih dajatev tako ni ne vzajemna in ne enaka. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da nepostavitev reklamnega panoja, glede na 6. člen pogodbe, ki je privedel do situacije, da toženki zaradi tega dejstva vse do danes ne nalaga plačila niti ene najemnine, pomeni kršitev namena najemne pogodbe, ki je odplačno zagotavljati možnost rabe stvari, in nasprotuje samemu namenu najemne pogodbe.

Iz notarskega zapisnika skupščine jasno izhaja, da se je tožnik (po svojem pooblaščencu) že vnaprej odločil, da predlaganega sklepa skupščine o spremembi družbene pogodbe ne bo podprl (ker naj bi bil nepotreben in škodljiv za interese družbe in njenih družbenikov). To pa po oceni pritožbenega sodišča pomeni, da v zvezi z izpodbijanim sklepom ni podana (sicer pavšalno) zatrjevana kršitev pravice do obveščenosti tožnika iz drugega odstavka 395. člena ZGD-1 v zvezi s 522. členom ZGD-1.

S tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe lahko dolžnik izpodbija zgolj dovoljenost izvršbe, ne more pa izpodbijati obstoja in višine same terjatve, kot je ugotovljena v izvršilnem naslovu. Tožba iz 59. člena ZIZ je možna samo v povezavi z ugovornim postopkom, saj je ugovor pogoj za pravico do te tožbe.

Sodišče je ugotovilo ničnost kot predhodno vprašanje. Ničnostno določilo pogodbe torej ne ustvarja nobenih pravnih posledic, zato lastninska pravica prodajalk na stanovanju z ničnostnim določilom pogodbe ni mogla biti odsvojena. Odsvojiteljice so še vedno lastnice oziroma so lastniki tožniki kot njihovi pravni nasledniki. Tožnikom kot pravnim naslednikom prodajalk zato pripadajo vsi zahtevki za varstvo njihove lastninske pravice. Mednje sodi tudi zahtevek, da se ugotovi njihova lastninska pravica na spornem stanovanju.

Navidezna pogodba pa nima učinka med pogodbenima strankama (prvi odstavek 50. člena OZ), na kar sicer upravičeno opozarja obravnavana pritožba. Vendar pa v primeru, da navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno veljavnost (drugi odstavek 50. člena OZ). Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da sta se pogodbenika v konkretnem primeru zavedala, da ne gre za plačo (ker sta se pogodbenika zavedala, da Ž. po sklenjenem Sporazumu ne bo več pri tožeči stranki opravljal nobenega dela), temveč sta hotela dogovoriti odpravnino, pri čemer ni bilo nobenih pravnih zadržkov, da prikriti posel ne bi bil veljaven.

Določba 42. člena ZGJS je kogentna, zato je na njeni podlagi odpoved koncesijske pogodbe mogoča le v primeru pogodbenih razmerij, sklenjenih za nedoločen čas. Ker gre v konkretnem primeru za koncesijsko pogodbo, ki je bila sklenjena za določen čas (za obdobje desetih let), njena odpoved na temelju 42. člena ZGJS ni mogoča.

Iz vsebine tega zapisnika tudi po oceni pritožbenega sodišča ne izhaja nič drugega kot to, da so se stranke dogovorile za poravnavo škode (v višini 144.397,00 EUR brez DDV), ki je nastala na agregatu A3. To pa tudi po oceni pritožbenega sodišča pomeni, da škoda, ki je nastala na agregatu A2 (ki je predmet konkretnega tožbenega zahtevka), sploh ni bila predmet omenjenega poravnalnega dogovora. Jasna in nedvoumna pogodbena določila se namreč uporabljajo tako, kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena OZ).

Nesmiselno je, da bi drugi toženec jamčil za obveznosti posojilodajalke le, če bi od pogodbe odstopila glavna dolžnica. Do odstopa glavne dolžnice od pogodbe bi namreč lahko prišlo, če posojilodajalka ne bi izpolnila svoje obveznosti - če ne bi izročila določenega zneska denarja glavni dolžnici (569. člen OZ). V tem primeru obveznost vračila posojila niti ne bi nastala in bi bilo tudi poroštvo brez smisla oziroma ne bi bilo nobene obveznosti glavne dolžnice, za katero bi poroki jamčili. Načelo koncentracije, ki velja v stečajnih postopkih, upnikom stečajnega dolžnika nalaga, da svoj zahtevek za izpolnitev obveznosti, ki je nastala do začetka stečajnega postopka, v razmerju do stečajnega dolžnika uveljavljajo samo v stečajnem postopku proti temu dolžniku in v skladu s pravili tega postopka, če v zakonu za posamezen primer ni drugače določeno (prvi odstavek 227. člena ZFPPIPP).

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru potrebno uporabiti določbe OZ o podjemni pogodbi, saj iz citirane pogodbe ne izhaja zaveza toženca, da bo izvajal nadzor nad gradnjo v smislu gradbenega nadzora po ZGO-1. Tožnica si je kot naročnik v konkretnem primeru želela sama zagotoviti svojega nadzornika, ki bi opravljal nadzor nad gradnjo MHE in obnovo cest, ker je to bilo v njenem interesu. Tožnica ni potrebovala gradbenega nadzornika v skladu z določbami ZGO-1, saj ni bila investitor, ampak naročnik.