VSM Sodba I Cp 773/2024

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi glede odločitve o pravdnih stroških (točka IV.) in se sodba sodišča prve stopnje v točki IV. izreka spremeni tako, da glasi:

"Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 2.275,60 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku 15 dni od vročitve te sodbe do plačila, vse v roku 15 dni.

Tožeča stranka je dolžna plačati v korist proračuna Republike Slovenije, na račun Okrožnega sodišča v Mariboru znesek 644,84 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku 15 dni od vročitve te sodbe do plačila, vse v roku 15 dni."

II. V presežku se pritožba zavrne ter potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke (v nadaljevanju tožnik) do tožene stranke (v nadaljevanju toženka) v znesku 17.088,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 3. 2016 dalje do plačila (točka I izreka), da obstoji terjatev toženke do tožnika v znesku 4.067,34 EUR (točka II), da ne obstoji terjatev toženke do tožnika v znesku 4.182,66 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka). Nadalje je razsodilo, da mora toženka tožniku v 15 dneh od vročitve te sodbe plačati 24.816,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2024 (točka IV izreka) ter tožbeni zahtevek tožnika v presežku, to je za znesek 4.067,34 EUR, zaradi pobota terjatev v I. in II. točki in glede 200,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 3. 2016 dalje zavrnilo (točka V izreka). Nadalje je odločilo, da je toženka dolžna plačati tožniku pravdne stroške v znesku 3.014,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila (točka VI izreka).

2Zoper citirano sodbo vlaga pritožbo toženka iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V postopku je že navedla, da je tožnik upravičen, da mu toženka vrne kredit porabljen za pridobitev skupnega premoženja le v sorazmerju z deležem toženke na skupnem premoženju - stanovanju oziroma vrstni hiši na naslovu Maribor, to je 1/4 in ne 1/2 kot je bilo zahtevano. V pobot je toženka uveljavljala uporabnino za njeno 1/4 nepremičnine, ki je že od konca leta 2014, to je od razpada zunajzakonske skupnosti, ni mogla uporabljati. Sklicuje se na sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 898/2018 z dne 25. 3. 2019, in sicer na izrek te sodbe. Sklicuje se tudi na podatke zemljiške knjige v kateri je za toženko pri sporni nepremičnini vknjižena lastninska pravica do 1/4. Zato je zmotna ugotovitev, da je skupno premoženje pravdnih strank 1/2 stanovanja. Čeprav je v obrazložitvi v točki 11 samo navedlo, da je bilo o skupnem premoženju in deležih že odločeno s pravnomočno sodbo Višjega sodišča, tega ni upoštevalo. S tem je storilo absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker so razlogi iz ene in druge točke obrazložitve med seboj v nasprotju. Pritožba povzema točko 10 obrazložitve izpodbijane sodbe. Ne razume, kako lahko sodišče sprenevedanje očita nekomu, ki zatrjuje svoj delež na nepremičnini skladno s pravnomočno sodbo in vpisom v zemljiški knjigi. Z odločitvijo je sodišče vsebinsko spreminjalo odločitev o skupnem premoženju pravdnih strank in o deležih, kar predstavlja ponovno odločanje, ki predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotno je stališče sodišča, da v pravnomočni sodbi višjega sodišča v izreku niso določeni deleži na skupnem premoženju. Razen sporne nepremičnine, ki v naravi predstavlja vrstno hišo oziroma stanovanje na naslovu v Mariboru, skupnega premoženja pravdnih strank ni. Sodišče je tožniku prisodilo znesek 17.088,73 EUR na osnovi ugotovitve, da znaša delež toženke na skupnem premoženju 1/2, pri odločanju o pobotnem ugovoru toženke oziroma zahtevku za plačilo uporabnine pa je upoštevalo toženkin delež 1/4. S tem je zagrešilo nadaljnjo absolutno bistveno kršitev iz 14. točke. Glede utemeljenosti pobotnega ugovora oziroma pravici solastnika zahtevati uporabnino, so načelno pravilni. Zmotna pa je ugotovitev sodišča, da je bila toženka po razpadu skupnosti s tožnikom, kar se tiče lastninske problematike s stanovanje, popolnoma nezainteresirana. Toženka je že leta 2017 vložila tožbo na ugotovitev skupnega premoženja in deleža na njem, po pravnomočnem zaključku pa je 10. 1. 2022 predlagala tudi postopek zaradi delitve nepremičnine, to je stanovanja. Nepravdni postopek je še vedno v teku. Kot kažejo listine, ki jih je vložila v postopku je bil tožnik že pred vložitvijo odgovora na tožbo seznanjen, da toženka ne pristaja na brezplačno uporabo njenega 1/4 deleža. Zato bi moralo sodišče toženki priznati uporabnino od 1. 5. 2019 dalje. Po drugi strani je sodišče tožniku na znesek odplačanih kreditov 34.177,46 EUR oziroma 1/2 v znesku 17.088,73 EUR priznalo zakonske zamudne obresti od 1. 3. 2016 dalje, čeprav toženka do vložitve tožbe oziroma do zapisa do dopisa pooblaščenke tožnika z dne 1. 12. 2020 za terjatev tožnika ni vedela. Glede na navedeno tožniku zakonske zamudne obresti po določbi 299. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) pred iztekom roka iz dopisa odvetnice A. A. z dne 1. 12. 2020 ne pripadajo, ker toženka ni bila v zamudi. Nadalje toženka navaja, da je že pred sodiščem prve stopnje opozarjala, da sta na nepremičnini stanovanju še vedno vpisani dve hipoteki, in sicer tudi na 1/4 deležu toženke. Zato iz zemljiške knjige ne izhaja, da je tožnik odplačal vse kredite iz skupnega premoženja. Toženka meni, da je sodišče tudi o stroških postopka odločilo napačno.

3Pritožba je utemeljena le glede odločitve o pravdnih stroških (točka IV. izreka), sicer pa je neutemeljena.

4Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru uradnega pritožbenega preizkusa (določba 350. člena ZPP) ter v okviru pritožbeno uveljavljenih razlogov, pri čemer je potrebno pritožbi pritrditi le, da sodišče ni pravilno upoštevalo uspeh pravdnih strank in je zato v tem delu napačna stroškovna odločitev, drugih kršitev pa sodišče prve stopnje ni storilo.

5Bistvo pritožbe zoper odločitev o višini kreditne obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem, ki jo je po razpadu izvenzakonske skupnosti plačal tožnik, je v očitku, da je sodišče zmotno upoštevalo, da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka. Pritožba očita kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP z obrazložitvijo, da so razlogi sodišča prve stopnje, s katerimi je utemeljevalo višino deleža toženke na skupnem premoženju pravdnih strank v točkah 10 in 11 med seboj v nasprotju, a so ti očitki neutemeljeni.

6Pritožba sama izrecno navaja, da "razen nepremičnine ID znak stavbe ...-192-2, ki v naravi predstavlja vrstno hišo oziroma stanovanje na naslovu v Mariboru, drugega skupnega premoženja pravdnih strank ni". S sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 25. 3. 2019, je bilo pravnomočno razsojeno, da v skupno premoženje pravdnih strank spada sporna nepremičnine in da znaša delež tožeče stranke oziroma toženke v obravnavani zadevi, na tej nepremičnini 1/4 od celote. Zato je sodišče prve stopnje v točki 12 obrazložitve pravilno pojasnilo, da je v pravnomočni sodbi višjega sodišča odločeno, da v skupno premoženje pravdnih strank sodi sporna nepremičnina in da znaša delež toženke na nepremičnini 1/4 (celote). Prav tako je sodišče pravilno pojasnilo, da iz sodbe Višjega sodišča nesporno izhaja ugotovitev, da spada v skupno premoženje ena polovica nepremičnine, ter da sta obe pravdni stranki k pridobitvi skupnega premoženja prispevali po enakih deležih. Slednje izhaja tako iz točke 8 kot 9 obrazložitve sodbe višjega sodišča ter, ob logičnem razumevanju sodbe, tudi iz izreka. Pritrditi je razlogom sodišča prve stopnje, da čeprav v izreku sodbe višjega sodišča delež pravdnih strank ni izrecno zapisan, izhaja tudi iz izreka, da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka, torej za vsakega v velikosti 1/2. Kajti samo ob upoštevanju, da znaša delež toženke na skupnem premoženju 1/2, je toženka lahko postala na podlagi sodbe višjega sodišča solastnica do 1/4 glede na celoto (v skupno premoženje je namreč spadala le 1/2 polovica nepremičnine). Sodišče druge stopnje zato kot neutemeljen zavrača tudi očitek, da je sodišče s tem, ko je glede višine deleža "vsebinsko spreminjalo odločitev o skupnem premoženju in o deležih o katerih je bilo že pravnomočno odločeno" storilo absolutno bistveno kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7Neutemeljeno pritožba nadalje očita kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče pri višini toženkine obveznosti upoštevalo delež 1/2, pri višini uporabnine, ki jo je dolžan plačati tožnik pa delež 1/4. Ker je toženka solastnica 1/4 nepremičnine, je sodišče pri izračunu višine uporabnine za obdobje od vložitve odgovora na tožbo, to je od 14. 10. 2021 do marca 2024, pravilno upoštevalo toženkin delež 1/4, torej je upoštevalo njen solastni delež, za katerega zatrjuje in je uspela dokazati, da ga kot solastnica ni mogla uporabljati, zato ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da so razlogi sodbe med seboj v nasprotju.

8Pritožbeno niso sporni zaključki sodišča, da je tožnik sam poravnal obveznosti zapadle v plačilo po razpadu zakonske zveze pravdnih strank, da je znašala skupna kreditna obveznost, ki jo je v celoti poplačal tožnik, znesek 34.177,46 EUR, ter da je ta znesek tožnik poplačal najkasneje 1. 3. 2016. Sodišče je pravilno presodilo¹, je toženka dolžna povrniti tožniku polovico plačane kreditne obveznosti, torej 17.088,73 EUR. Pritožba v tem delu očita, da je sodišče napačno priznalo zakonske zamudne obresti tožniku od 1. 3. 2016. Tožnik je zahteval plačilo zamudnih obresti od glavnice od dneva poplačila kredita že v tožbi, toženka temu zahtevku pred sodiščem prve stopnje ni nasprotovala niti podala nasprotnih trditev, v pritožbi pa je z dejanskimi navedbami prepozna. Sodišče je v točki 15 obrazložilo, da je tožnik opravičen do zahtevanih zakonskih zamudnih obresti od naslednjega dne, ko je kreditno obveznost poplačal, to je od 1.3.2026. Datum poplačila kredita pa pritožbeno ni več sporen.

9Tudi glede zahtevane uporabnine je sodišče ugotovljene pravno relevantne okoliščine pravilno materialnopravno presodilo². Upoštevalo je, da je prikrajšanje podano, če je solastnik proti svoji volji, s katero je drugega solastnika seznanil, izključen iz uporabe solastne stvari. Sodišče druge stopnje pritožbene očitke, da bi moralo sodišče toženki priznati uporabnino od 1. 5. 2019 dalje, "čeprav je res, da zahtevka za uporabnino ni eksplicitno postavila", zavrača kot neutemeljne in se v celoti sklicuje na razloge, ki jih je sodišče navedlo v točki 21 obrazložitve. Pravilen je zaključek sodišča, da toženka s sporočili pred vložitvijo odgovora na tožbo v tem postopku, kar je bilo 14. 10. 2021, ni dokazala, da je od tožnika kot solastnika zahtevala plačilo uporabnine. Tudi okoliščine, ki jih navaja v pritožbi, da je že v letu 2017 vložila tožbo na ugotovitev skupnega premoženja in deležev na njem ter v letu 2022 vložila predlog zaradi delitve nepremičnine, na presojo sodišča glede določnega in nedvomnega zahtevka za uporabnino, ki je bil podan šele 14. 10. 2021, ne morejo vplivati.

10Ker je bilo prepričljivo ugotovljeno in pritožbeno ni več sporno, da je tožnik najkasneje 1. 3. 2016 plačal celotno kreditno obveznost, torej celoten kredit, ki je bil porabljen za pridobitev skupnega premoženja, toženka ne more biti uspešna s pritožbeno navedbo, da podatki zemljiške knjige, kjer sta še vedno vpisani dve hipoteki, tega ne potrjujejo.

11Treba pa je pritrditi pritožbi, da je sodišče napačno upoštevalo uspeh pravdnih strank, ker pri izračunu uspeha v pravdi ni upoštevalo uspeha toženke z, v pobot uveljavljano terjatvijo. Pobotni ugovor je bilo obrambno sredstvo toženke zoper tožnikov tožbeni zahtevek. Funkcija pobotnega ugovora je doseči zavrnitev tožbenega zahtevka oziroma vsaj dela tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo obstoj terjatve tožnika v višini 17.088,73 EUR³ ter obstoj terjatve toženke v znesku 4.067,34 EUR. Tako je pritrditi, da je v postopku, zaradi delno uspešne uveljavitve pobotnega ugovora, delno uspela tudi toženka. Sodišče prve stopnje je določbe 154. člena ZPP zmotno uporabilo, saj je tožnik v sporu uspel s 75,5 %, toženka pa s 24,5 %.

12Uradni pritožbeni preizkus odmere tožnikovih stroškov iz točke 29 obrazložitve pokaže, da je sodišče prve stopnje tožniku odmerilo pravdne stroške z upoštevanjem Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in Odvetniške tarife (OT) ter določbe 155. člena ZPP, v znesku 3.014,07 EUR. Zato je sodišče druge stopnje stroškovno odločitev spremenilo le z upoštevanjem pravilnega pravdnega uspeha (75,5 %). Toženka je zato dolžna povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 2.275,60 EUR).

13Zaradi delnega pravdnega uspeha toženke, je sodišče druge stopnje odmerilo stroške toženke in pri tem upoštevalo materialno pravno podlago, navedeno v prejšnjem odstavku : odgovor na tožbo (tarifna št. 19/1) 500 točk, dopis sodišču - obvestilo o BPP (tarifna št. 19/4) 50 točk, pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo 12. 10. 2022 (tarifna št. 20/1) 500 točk, urnina nad eno uro (6. člen OT) 50 točk, prva pripravljalna vloga z dne 6. 1. 2023 (500 točk), narok 9. 1. 2023 (tarifna št. 21/2) 250 točk, narok 17. 4. 2023 (tarifna št. 21/2) 250 točk, druga pripravljalna vloga z dne 12. 6. 2023 (tarifna št. 20/2) 375 točk, narok 18. 10. 2023 (tarifna št. 21/2) 250 točk, urnina nad eno uro (50 točk), tretja pripravljalna vloga 17. 11. 2023 (tarifna št. 20/3) 250 točk, četrta pripravljalna vloga z dne 18. 1. 2024 (tarifna št. 20/3) 250 točk, narok 22. 4. 2024 (250 točk), materialni stroški 11. člen OT 2 %, DDV 22 %, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 2.632,00 EUR (24,5 % znaša 644,84 EUR).

14Ker je bila toženki v postopku odobrena brezplačna pravna pomoč, sodišče druge stopnje pobota pravdnih stroškov ni opravilo. Po določbi 46. ZBPP mora stranka stroške, ki so nastali nasprotni stranki, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči, namesto tej, vrniti v korist proračuna. Pobotanje se lahko opravi le v primeru, ko imata stranki istočasno položaj upravičenca in zavezanca, za kar v navedenem primeru ne gre.

15Ker je toženka v pritožbenem postopku uspela le s sorazmerno majhnim delom in to le v delu stroškovne odločitve, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (določbe 154. in 165. člena ZPP).

¹ In odločitev materialno pravno uprlo na določbo prvega in drugega odstavka 82. člena Obligacijskega zakonika: "Zakonec lahko od drugega zakonca terja povračilo zato, kar je ob poravnavi obveznosti, ki bremeni oba plačal več, kakor znaša njegov del obveznosti."
² S sklicevanjem na judikat Vrhovnega sodišča sodba II Ips 126/2014 z dne 25. 5. 2016.
³ Kot vrednost spornega predmeta se vzame vrednost glavnega zahtevka (glej prvi odstavek 39. člena ZPP).