83. člen OZ-UPB1

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo namen predmetne pogodbene kazni (sankcioniranje in preventivni vpliv na preprečevanje kršitve pogodbenih obveznosti), skupen namen pogodbenikov in načela obligacijskega prava (82. člen Obligacijskega zakonika (OZ)), ko je zgoraj omenjene določbe razlagalo v smeri, da je, čeprav so bile kršene pravice 33-ih zavarovancev, prišlo do treh primerov kršitve po treh alinejah drugega odstavka 44. člena Dogovora. Zavzemanje toženke, da bi moralo biti izrecno pogodbeno urejeno, kaj šteje kot prvi pregled po operaciji, je zmotno. Dogovor je razviden iz vprašanj in pojasnil tožnice izvajalcem ter pričanja priče A. A. Primarno sta pravdni stranki v pogodbenem razmerju, ki ga je treba izpolnjevati v skladu z dogovorom in skladno z načeli OZ (npr. vestnostjo in poštenjem) ter ne na način, da si to pogodbeno razmerje lahko toženka enostransko razlaga v smeri, da je vse, kar ji ni s pogodbo izrecno prepovedano, dovoljeno. Ker gre za pogodbeno razmerje, je bistveno predvsem to, kar je bilo pogodbeno dogovorjeno. V pravdi med tožnico in toženko (v spornem razmerju med njima) ni nobene pravne podlage za izpodbij

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka v skladu z določbami Zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS) in na podlagi določbe 9. člena Koncesijske pogodbe voditi ločeno računovodstvo, če opravlja poleg koncesijske dejavnosti še druge posle. To pravilo, ki ga tožeča stranka ni spoštovala, je veljalo tudi v primeru izvajanja koncesijske dejavnosti na območju občine A in občine B.

Zapisana pogodbena vsebina je jasna in nedvoumna: obveznost povratnega odkupa predmeta kupne pogodbe nastopi takrat, ko tožeča stranka kot dajalka predmeta lizinga (ki je enak predmetu kupne pogodbe) z enostransko izjavo volje predčasno odpove lizing pogodbo iz razloga, ker jemalec lizinga krši svoje pogodbene obveznosti (neplačevanje ali drugi pogodbeni razlogi). Pogodbeni stranki kupne pogodbe sta dogovorili obveznost povratnega odkupa le v primeru, če lizing pogodba predčasno preneha, ker je lizingodajalec izkoristil svojo pogodbeno enostransko oblikovalno upravičenje do odpovedi lizing razmerja zaradi kršitve pogodbenih obveznosti s strani jemalca lizinga. Obveznost povratnega odkupa v drugih primerih predčasnega prenehanja lizing pogodbe pogodbeni stranki kupne pogodbe nista dogovorili.

S podjemno pogodbo (členi od 619 do 648 OZ) se je tožnik – ki ima kot podjemnik položaj profesionalne osebe – zavezal, da bo opravil (dokončal) določen posel, pri čemer je v tej zvezi nase prevzel tudi tveganje za uspešno dokončanje posla. Naročnik ima v razmerju do podjemnika položaj laika, kar pomeni, da prevzem določenega tveganja ne more biti posledica odločitve tiste stranke, za katero glede na njene značilnosti ni mogoče šteti, da ji je to tveganje poznano ali bi ji moralo biti poznano.

Če ima kupec možnost ugotoviti stvarne napake, se na določbo tretjega odstavka 461. člena OZ ne more sklicevati. Določba je namreč namenjena urejanju tistih položajev, ko kupec zaradi načina transporta (na primer kontejnerski prevoz, originalna embalaža,...) nima možnosti, da bi pregledal tovor, preden ta prispe do končnega kupca. Tožeča stranka ni navedla nobenih posebnih okoliščin, na podlagi katerih bi se vzpostavila obveznost toženca, da še dodatno nadzoruje avtobus, ki je shranjen na servisu, in preverja, ali morda kaj manjka. Le če taka obveznost obstaja, pa je mogoč zaključek, da bi toženec moral vedeti za napake. Splošno sklepanje ni dovolj.

Prepričljiva je razlaga sodišča, da je temeljno načelo - načelo enake vrednosti vzajemnih dajatev kršeno v primeru, da bi upoštevali razumevanje toženke, da je v roku dveh let bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje in je s tem pogoju tega člena zadoščeno in lahko toženka pano postavi kadarkoli želi, tožnika pa zaradi določbe v 6. členu pogodbe, da najemno razmerje prične teči naslednji mesec po postavitvi reklamnega panoja, samo čakata, kdaj bo pano postavljen, ne da bi za to prejela plačilo, saj vrednost njunih dajatev tako ni ne vzajemna in ne enaka. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da nepostavitev reklamnega panoja, glede na 6. člen pogodbe, ki je privedel do situacije, da toženki zaradi tega dejstva vse do danes ne nalaga plačila niti ene najemnine, pomeni kršitev namena najemne pogodbe, ki je odplačno zagotavljati možnost rabe stvari, in nasprotuje samemu namenu najemne pogodbe.

Pravdni stranki sta dogovorili način poračunavanja obveznosti v primeru preplačil (točka 7.4. Splošnih pogojev, ki so sestavni del Pogodbe o leasingu). Preplačila je treba poračunati pri naslednjih obrokih. Ker se obdobje plačevanja leasing pogodbe še ni izteklo (izteče se šele leta 2021) in ker tožeča stranka niti ni trdila, da je že preplačala celotno dogovorjeno obveznost (oziroma je zahtevek oblikovala le tako, da je ugotovila višino preplačil, ne pa tudi preostale obveznosti), z zahtevkom, takim, kot ga je postavila, ne more uspeti. V nadaljevanju pogodbenega razmerja bosta pogodbeni stranki morali opraviti ustrezen obračun in ugotoviti višino preostale obveznosti skladno z določbo točke 7.4. Splošnih pogojev. Šele v primeru, da bi se izkazalo, da je tožeča stranka plačala več, kot je bila po pogodbi dolžna, bi lahko imela zahtevek na vračilo preplačanega.

Za pravno razmerje med nepremičninsko družbo in naročiteljem veljajo splošna pravila obligacijskega prava o pogodbi o posredovanju, če ni v ZNPosr drugače določeno (drugi odstavek 13. člena ZNPosr). Nepremičninska družba pridobi pravico do plačila za posredovanje, ko je sklenjena pogodba, pri sklenitvi katere je posredovala (prvi odstavek 25. člena ZNPosr). Če do sklenitve pogodbe ne pride, ima posrednik pravico do povračila stroškov, ki jih je imel pri izpolnjevanju naročila le tedaj, če sta se stranki pogodbe tako dogovorili (prvi odstavek 848. člena OZ).

Določba 42. člena ZGJS je kogentna, zato je na njeni podlagi odpoved koncesijske pogodbe mogoča le v primeru pogodbenih razmerij, sklenjenih za nedoločen čas. Ker gre v konkretnem primeru za koncesijsko pogodbo, ki je bila sklenjena za določen čas (za obdobje desetih let), njena odpoved na temelju 42. člena ZGJS ni mogoča.

Tožeča stranka je trdila, da iz listin izhaja, da je toženec ostal zavezan za obveznosti, ki so nastale do prenosa pogodbe (in ki so predmet tega spora), tožena pa je trdila, da je bilo dogovorjeno, da vse obveznosti prevzame prevzemnik in da je toženec prost obveznosti. V dokaz svojih trditev je predlagala tudi svoje zaslišanje in zaslišanje treh prič, ki so sodelovale pri razgovorih. Sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo in je svojo odločitev oprlo le na listine, posebej na dogovor o poravnavi dolga in na pogodbo o pristopu k dolgu. Z neizvedbo predlaganih dokazov je toženi stranki onemogočilo dokazovanje njenih trditev. Zavrnitve dokaznih predlogov za zaslišanje niti ni posebej obrazložilo, na kar pritožba utemeljeno opozarja. Pritožbeno sodišče je odločilo, da bo kršitev samo odpravilo tako, da bo izvedlo pritožbeno obravnavo. Za pravilno ugotovitev dejanskega stanja je namreč treba izvesti zaslišanje stranke in predlaganih prič. Ker je senat pritožbenega sodišča ocenil, da ne gre za zapleteno zadevo, od rešitve tudi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, je na podlagi petega odstavka 347. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) odločil, da bo o za

Glede na ugotovitve izvedenca, ko je olje izteklo že v 20 sekundah in je vsako delovanje motorja po tem trenutku že povzročilo škodo, določbe splošnih pogojev ni mogoče razlagati na način, da vsako delovanje motorja po izteku olja, tudi če gre za vprašanje sekund, že pomeni izključitev kritja škode. Upoštevati je treba konkretne okoliščine zadeve in določen čas za reakcijo voznika. Opisane okoliščine (olje je izteklo hipoma, tovornjak se ob udarcu ni takoj ustavil, voznik je po ustavitvi tovornjaka zelo hitro ugasnil motor) zato ob pravilni razlagi splošnih določb nimajo za posledico izključitve kritja škode. Drugačna razlaga bi bila do zavarovancev prestroga.

Nesmiselno je, da bi drugi toženec jamčil za obveznosti posojilodajalke le, če bi od pogodbe odstopila glavna dolžnica. Do odstopa glavne dolžnice od pogodbe bi namreč lahko prišlo, če posojilodajalka ne bi izpolnila svoje obveznosti - če ne bi izročila določenega zneska denarja glavni dolžnici (569. člen OZ). V tem primeru obveznost vračila posojila niti ne bi nastala in bi bilo tudi poroštvo brez smisla oziroma ne bi bilo nobene obveznosti glavne dolžnice, za katero bi poroki jamčili. Načelo koncentracije, ki velja v stečajnih postopkih, upnikom stečajnega dolžnika nalaga, da svoj zahtevek za izpolnitev obveznosti, ki je nastala do začetka stečajnega postopka, v razmerju do stečajnega dolžnika uveljavljajo samo v stečajnem postopku proti temu dolžniku in v skladu s pravili tega postopka, če v zakonu za posamezen primer ni drugače določeno (prvi odstavek 227. člena ZFPPIPP).