92. člen ZJU-UPB3

Pravica do plačila dnevnice kot oblike povračila stroškov za prehrano na potovanju zaradi opravljanja določenih del in nalog ni odvisna od tega, ali gre pri tem za opravljanje rednih delovnih nalog iz pogodbe o zaposlitvi, ali le za nekatere oziroma občasne naloge, ki jih mora delavec opraviti v drugem kraju. Bistveno je, da gre za opravljanje dela po nalogu delodajalca v drugem kraju ali na določenih relacijah izven kraja sedeža delodajalca, da delavčeva odsotnost traja več kot 6 ur dnevno in da med tako odrejenim delom delavec nima s strani delodajalca organizirane prehrane. Tožnik je v spornem obdobju opravljal delo po odredbi oziroma nalogu tožene stranke v drugih krajih oziroma policijskih upravah na ozemlju Republike Slovenije izven sedeža svoje enote od 10 do 12 ur dnevno in s strani tožene stranke ni imel organizirane prehrane. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik v spornem obdobju upravičen do izplačila dnevnic.

Uredba o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih določa povrnitev stroškov v višini stroškov prevoza z najcenejšim javnim prevozom. Po Uredbi se kilometrina prizna za najkrajšo razdaljo. Uredba določa zgolj merilo za povrnitev stroškov prevoza, to je uporaba najkrajše poti od kraja bivanja do delovnega mesta, kar ne pomeni, da bi delavec to najkrajšo pot tudi dejansko moral uporabiti. Enako velja za merilo povrnitve stroškov prevoza z najcenejšim javnim prevozom in tudi tukaj delodajalec od javnega uslužbenca ne more zahtevati, da dejansko uporablja najcenejši javni prevoz, vendar pa javni uslužbenec nima pravice do povrnitve višjih dejanskih stroškov, ki mu nastanejo zaradi tega, ker uporabi nek drug, dražji prevoz. Razdalja od tožnikovega doma do delovnega mesta je okoli 30 kilometrov, če se pelje z osebnim avtomobilom in okoli 100 kilometrov, če uporablja javni prevoz, kar pomeni, da javni prevoz ni mogoč. Zato tožnik od tožene stranke neutemeljeno zahteva povrnitev stroškov javnega prevoza, ki predstavlja višji znesek od kilometrine.

Določbe Uredbe o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih je treba upoštevati kot določbe o merilu za povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela. Gre za tehnični predpis, ki določa, kako se izračuna povračilo stroškov prevoza na delo in z dela in ne gre za povračilo dejanskih stroškov prevoza. Kadar ima zaposleni na razpolago več prevoznih sredstev, je treba v skladu z namenom zakonodajalca določiti višino tako, da je javno finančno sprejemljiva, pri tem pa ni relevantno, s katerim prevoznim sredstvom javni uslužbenec dejansko prihaja na delo. Uredba ureja zgolj način obračunavanja in povračila stroškov najcenejšega javnega prevoza, ob predpostavki dejanske možnosti uporabe le-tega (1. in 2. odstavek 2. člena Uredbe) ter dopušča možnost kombiniranja s povračilom stroškov kilometirne za del poti, če prevoz z javnim prevozom ni možen (4. odstavek 2. člena Uredbe). Tožnik za del poti (od prebivališča do železniške postaje Poljčane) nima dejanske možnosti uporabe javnega prevoznega sredstva, v preostalem pa je javni prevoz možen in tudi časovno sprejemljiv. Zato je tožniku treba priznati kilometrino le za del poti, n

Delodajalec delavcu (javnemu uslužbencu) ni dolžan povrniti vseh dejanskih stroškov, ki mu nastanejo v zvezi s prihodom na delo in z dela, pač pa le tiste, ki jih nalaga izvršilni predpis, konkretno Uredba o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih iz leta 2006 oziroma (za obdobje pred tem) Uredba o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela delavcem in funkcionarjem v državnih organih iz leta 2006.

Tožena stranka bi morala upoštevati, da je tožnik ob predložitvi potrdila o stalnem prebivališču povedal, da se na delo vozi iz drugega (bližjega) kraja. Četudi v zvezi s tem krajem ni podal pisne izjave, ki jo predvideva Uredba o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih, je bil v spornem obdobju upravičen do povračila stroškov prevoza na delo glede na dejansko prebivališče.

Četudi tožnik za celotno pot od doma do službe nima na voljo javnega prevoza, mu tožena stranka ni dolžna plačati kilometrine za celotno pot, ampak mu je dolžna povrniti stroške javnega prevoza, za preostanek poti (kjer ni možnosti javnega prevoza) pa plačati kilometrino.

Uredba o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih določa povračilo stroškov na delo in z dela v hipotetičnem primeru in ne dejanskih stroškov, saj v nobenem primeru (razen glede predložitve potrdila o nakupu mesečne, kombinirane ali pavšalne vozovnice) ne zahteva predložitve dokazila o plačilu stroškov prevoza. To pomeni, da ni bistveno, kakšen prevoz je tožnik dejansko uporabljal oziroma da z javnim prevozom ne bi mogel pravočasno priti na delo.

Četudi tožnik za celotno pot od doma do službe nima na voljo javnega prevoza, mu tožena stranka ni dolžna plačati kilometrine za celotno pot, ampak mu je dolžna povrniti stroške javnega prevoza, za preostanek poti (kjer ni možnosti javnega prevoza) pa plačati kilometrino.

Zgolj za dneve, ko tožnik zaradi dela v posebnih pogojih dela javnega prevoza ni mogel uporabljati, je upravičen do povračila kilometrine za pot od doma do delovnega mesta, za preostale dneve pa je upravičen do kilometrine le za pot od doma do Maribora, to je do javnega prevoza.

Ker so določbe KPND, ki določajo omejitve pri premestitvah javnih uslužbencev iz kraja v kraj, zanje ugodnejše (širše) kot jih določa ZJU, jih je potrebno upoštevati.