94. člen ZJU-UPB3

Tožnik dela dne 2. 2., 26. 2. in 29. 2. 2024 v očitanem časovnem obdobju ni opravljal skladno z razporedom dela, s čimer je kršil svojo osnovno delovno obveznost po pogodbi o zaposlitvi, kar že samo po sebi predstavlja hujšo kršitev. Toženka je bila dolžna zagotavljati izvajanje redarske službe v določenem obsegu v okviru treh občin, kar je zagotavljala z ustreznim razporedom dela vseh redarjev. Zaradi tožnikovega neupoštevanja razporedov dela, je toženka kršila svoje obveznosti po dogovoru. Prav tako opustitev vnosa podatkov o obravnavanih prekrških v aplikacijo vpliva na transparentnost opravljanja redarske službe, saj se lahko pojavijo obtožbe o nepravilnem ravnanju, onemogoči se posredovanje podatkov, potrebnih za plačilo kršiteljem, prejetih plačil ni mogoče knjižiti, za isti prekršek se lahko dvakrat izda plačilni nalog. Navedene ugotovitve zadoščajo za zaključek, da gre za hujše kršitve delovnih obveznosti.

Za evidentiranje, ki je predmet odpovednih očitkov, ni obstajala pravna podlaga. Sodišče prve stopnje ga je pravilno pravno okvalificiralo kot kršitev pogodbe o zaposlitvi, toženkinega Pravilnika o delovnem času, 93. člena ZJU ter 33. in 34. člena ZDR-1.

Delodajalec je dolžan delavcu zagotoviti varno opravljanje dela (45. člen ZDR-1 in 5. člen ZVZD-1), delavec pa mora pri delu po določbi 12. člena ZVZD-1 spoštovati in izvajati ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu. Torej so obveznosti obojestranske. Toženka s sprejetimi ukrepi v internih aktih tožniku ni posegala v pravice iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi, prav tako mu ni nalagala dodatnih obveznosti iz delovnega razmerja, ampak je upoštevala le predpise, ki zasledujejo javni interes in vplivajo tudi na delovna razmerja. S tem pa se niso spremenili pogoji, ki bi zahtevali spremembo obstoječe ali pa celo sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi.

Tožnica s tem, ko se ni želela testirati, niti ni izpolnjevala drugih pogojev za vstop v vojašnico A., po lastni krivdi ni imela dostopa do prostorov toženke in posledično po lastni krivdi, brez upravičenega razloga, ni opravljala dela več kot tri zaporedne delovne dni, s čimer so bili izpolnjeni pogoji za podajo odpovedi po 2. točki prvega odstavka 62. člena ZSSloV. Toženka tožnici glede na takrat veljaven Odlok, ki jo je pravno zavezoval in ga je morala spoštovati, ni smela omogočiti dostopa do delovnega mesta brez izpolnjevanja pogoja PCT, tožnica pa je morala takšno navodilo upoštevati, vendar tega ni želela. Posledično so navedbe, da je šlo za izostanek tožnice po navodilih delodajalca in ne za neupravičeno odsotnost kot tudi navedbe o tem, da je bilo ugotovljeno, da se posameznika ne more kaznovati za prekršek, če ni spoštoval odloka glede nošenja maske in obveznega testiranja, neutemeljene.

Na podlagi 94. člena ZJU je tožnik moral upoštevati navodila nadrejenih, skladno z 12. členom ZVZD-1 in 35. členom ZDR-1 pa je moral spoštovati in izvajati tudi ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu, kot je tudi pogoj PCT, kadar je to pogoj za opravljanje dela, kot je bilo v spornem obdobju. Neosnovane so pritožbene navedbe, da je testiranje kot pogoj za nastop in opravo dela predstavljalo obliko prisilnega dela, češ da delavec ni imel izbire, če je hotel obdržati delo, se je moral podrediti predpisanim ukrepom. Takšne navedbe povsem zgrešijo bistvo delovnega razmerja. Delavec se namreč prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca. Svoboda izbire delavca se tako nanaša na sklenitev in prenehanje delovnega razmerja. Ko pa je delavec vključen v organiziran delovni proces delodajalca, je dolžan delo opravljati po (zakonitih) navodilih in pod nadzorom delodajalca.

Tožnik je bil seznanjen s svojimi delovnopravnimi obveznostmi v zvezi z oddajo poročil o delu na domu in evidencah delovnega časa, pa poročil ni oddal in prav tako ni predložil evidence delovnega časa. S tem je kršil obveznosti iz delovnega razmerja iz 33. in 34. člena ZDR-1 (ter 94. člena ZJU), saj svojega dela ni opravil vestno, v skladu z organizacijo dela pri toženi stranki in v skladu z jasnimi navodili delodajalca, kljub temu, da je bil večkrat opozorjen na navedene obveznosti.

Ministrov preklic pooblastila pritožniku za izdajanje odredb za plačila iz sredstev veleposlaništva in prenos tega na drugo osebo, ni odločanje v okviru upravne funkcije. Gre za odločitev, ki jo je sprejel minister kot pritožnikov nadrejeni (v skladu s prvim odstavkom 33. člena ZJU v funkciji predstojnika organa državne uprave izvršuje tudi naloge in pravice delodajalca) in pritožniku v tem okviru naložil ravnanje za izvedbo prenosa pooblastila. To pomeni, da toženka pri sprejemu izpodbijane odredbe ni delovala oblastveno do pritožnika kot posameznika, ki bi bil nosilec v upravnem sporu iztožljive materialnopravno določene pravice, ampak je šlo za izvajanje pooblastil v okviru razmerja med pritožnikom kot javnim uslužbencem in toženo stranko kot delodajalcem. Ker je torej umanjkal element oblastnega odločanja (ex iure imperii), ne gre za upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1. Prav tako ne gre za drug (torej neupravni) akt, ki bi bil na podlagi izrecne zakonske določbe predmet presoje zakonitosti v upravnem sporu.

Toženca sta ravnala po navodilih nadrejenih, za odvzem prstnih odtisov in fotografiranje sta prejela ustno odredbo in sta bila to navodilo dolžna upoštevati. Tožnik ni izkazal niti konkretizirano zatrjeval, da sta ravnala nedopustno in protipravno iz osebnih razlogov, oziroma da naj bi šlo za dejanja, ki sta jih skrila pod plašč avtoritete svoje službe.

Tožena stranka je tožniku utemeljeno izrekla disciplinski ukrep denarne kazni v višini 5 % plače za polni delovni čas, izplačane za mesec september 2018, saj je storil lažjo disciplinsko kršitev po 1. točki prvega odstavka 123. člena ZJU, ker je dne 3. 9. 2018 in 4. 9. 2018 kršil delovne obveznosti, ker ni hotel v lastnih (civilnih) oblačilih izvajati temeljnih policijskih nalog iz 4. člena ZNPPol, kot mu je bilo skladno z 39. členom Pravil policije v povezavi s prvim odstavkom 12. člena Pravilnika o policijski uniformi in nadomestilih odrejeno z dnevnim razporedom in dodatno opredeljeno v načrtu poostrenega nadzora, ki se je na območju B. izvajal od 3. 9. 2018 do 5. 9. 2018.

Tožnik je bil spoznan za odgovornega za lažjo disciplinsko kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ker dne 3. 9. 2018 in 4. 9. 2018 ni hotel v lastnih (civilnih) oblačilih izvajati temeljnih policijskih nalog iz 4. člena ZNPPol. Tožniku je bilo skladno z 39. členom Pravil policije v povezavi s prvim odstavkom 12. člena Pravilnika o policijski uniformi in nadomestilih odrejeno delo "v civilu" z dnevnim razporedom dela, in dodatno opredeljeno v načrtu poostrenega nadzora, ki se je na območju Policijske postaje H. izvajal od 3. 9. 2018 do 5. 9. 2018. Zato mu je bil s sklepom z dne 13. 11. 2018 izrečen disciplinski ukrep denarne kazni v višin 5 % plače za polni delovni čas iz plače za mesec september 2018.

Tožnik je dne 3. 9. 2018 in 4. 9. 2018 kršil delovne obveznosti, ker ni hotel v lastnih (civilnih) oblačilih izvajati temeljnih policijskih nalog iz 4. člena ZNPPol, kot mu je bilo skladno z 39. členom Pravil policije v povezavi s prvim odstavkom 12. člena Pravilnika o policijski uniformi in nadomestilih odrejeno z dnevnim razporedom dela in dodatno opredeljeno v načrtu poostrenega nadzora. Zato mu je bil s sklepom z dne 13. 11. 2018 utemeljeno izrečen disciplinski ukrep denarne kazni v višin 5 % plače za polni delovni čas iz plače za mesec september 2018.

Nastop zavarovalnega primera - bolniškega staleža spremeni razlog delavčeve odsotnosti. Delavka tožene stranke zaradi bolezni tako začasno ni več mogla opravljati obveznosti iz delovnega razmerja, ki ji jih je odredil delodajalec (čakati na delo in biti pripravljena vrniti se na delo po pozivu). Okoliščina, na katero se sklicuje tožeča stranka, tj., da bi morala tožena stranka za spremembo razloga delavkine odsotnosti delavki osebno vročiti poziv na delo, tudi po presoji višjega sodišča ne vpliva na pravilnost presoje sodišča prve stopnje.

Za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadošča že ugotovitev, da je tožnik storil eno kršitev iz pisnega opomina in eno kršitev iz odpovedi. Predmet opozorila in redne odpovedi so pri tem lahko tudi kršitve pogodbenih obveznosti, ki so lažje narave (za razliko od kršitev, ki so podlaga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi - 110. člen ZDR-1) in onemogočajo nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1).1 Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik storil devet od očitanih desetih kršitev, ki so predmet pisnega opozorila, ter da je utemeljen tudi en očitek iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev izpodbijane odpovedi.

Neutemeljeno je sklicevanje pritožbe na načelo in favorem laboratoris. V tovrstnih sporih je dokazno breme na toženi stranki (84. člen ZDR-1), ki mu je tudi zadostila. Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožbe na zavrženje obtožnega predloga zoper tožnika v kazenskem postopku, saj bi bilo delovno sodišče vezano kvečjemu na pravnomočno obsodilno sodbo - glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Kot že navedeno, pa sodišče prve stopnje tudi ni ugotovilo odpovednega razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki se nanaša na znake kaznivega dejanja.

Utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi pomeni pravni standard, pri presoji katerega sta dolžna tako delodajalec kot sodišče upoštevati vse pomembne okoliščine primera. Posebej to velja tudi za odpovedni razlog, zaradi katerega ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Ker je odpoved pogodbe o zaposlitvi predvidena kot skrajno sredstvo za sankcioniranje kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, izredna odpoved pa kot najstrožja, je treba okoliščine in interese strank, zlasti v primeru, ko se v sodnem postopku izkaže, da vse kršitve, na katerih temelji delodajalčeva odpoved, niso dokazane, posebej skrbno pretehtati. V tem primeru ne zadošča zgolj preizkus okoliščin, ki so navedene v odpovedi, ampak mora sodišče ob dejanskem stanju, ki je drugačno od tistega, ki ga je ugotovil delodajalec, preizkusiti tudi pravilnost uporabe materialnega prava, kar pomeni, da mora presoditi, ali je (še vedno) izpolnjen dejanski stan odpovednega razloga.

Tožena stranka je tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker naj bi huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa je imela vse znake kaznivega dejanja. Očitala ji je, da je v sporno odločbo o odmeri komunalnega prispevka investitorja vpisala lažne podatke, da se z investicijo neto tlorisna površina objekta ni povečala, čeprav je vedela, da se bo povečala vsaj za 1.138,65 m2, da bi morala ta podatek vnesti v odločbo in na podlagi tega podatka odločiti o obveznosti investitorja za plačilo komunalnega prispevka. Tožnica je storila očitano kršitev. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica s svojim ravnanjem kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja, in da je ta kršitev imela vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic (tretji odstavek 257. člen KZ-1) ter kaznivega dejanja ponareditve uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva (prvi odstavek 259. člen KZ-1), kar pomeni, da je izpolnjen zakonski dejanski stan odpovednega razloga po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Pravice in dolžnosti delodajalca v organu državne uprave in v upravi lokalne skupnosti izvršuje predstojnik (prvi odstavek 33. člena ZJU). Podobno določa tudi 20. člen ZDR-1. Predstojnik občinske uprave je župan (6. člen ZJU). Ker gre za osebo, ki nastopa v imenu takšnega organa in odloča, tudi subjektivni 30-dnevni rok za izredno odpoved prične teči od ugotovitve razloga za izredno odpoved s strani le te osebe. Pri tem se šteje, da delodajalec ugotovi razlog za izredno odpoved, ko je seznanjen z vsemi bistvenimi elementi delavčeve kršitve in bistvenimi dejanskimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo le-te. Tožnica je pripravila odločbo o odmeri komunalnega prispevka investitorja, v kateri je lažno navedla, da se z investicijo neto tlorisna površina objekta ni povečala, zato komunalnega prispevka ni treba plačati, čeprav je vedela, da so podatki v odločbi lažni. S tem je kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja. Kršitev je imela vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic (tretji odstavek 257. člena KZ-1) ter kaznivega dejanja ponareditve uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva (prvi odstavek 259. člen KZ-1). Zato je izp

Po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU se zaradi delovnih potreb javni uslužbenec premesti na delovno mesto pri istem ali drugem organu, če predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Čeprav so zgolj delovne potrebe dopustna podlaga premestitve, v tovrstnih sporih ni relevantna presoja o tem, ali se je premestitev pokazala kot smotrna ali ne. Ključne so okoliščine v času premestitve, ne pa kasnejše spremembe delovnega procesa, ki so privedle do premestitve tožnice nazaj k toženi stranki, zaradi česar pa izpodbijana premestitev ni bila nedopustna oziroma nezakonita. Ni nujno, da je podlaga za odškodninsko obveznost le trpinčenje, ki traja daljše obdobje. V skladu s četrtim odstavkom 6.a člena ZDR je trpinčenje na delovnem mestu vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Bistveno je, da se takšno ravnanje oziroma vedenje ponavlja, saj na primer pri enkratnem žaljivem oziroma očitno negativnem ravnanju o trpinčenju (kot ga je opredeljeval četrti odstavek 6.a člena ZDR) ni mogoče

Iz pogodbe o zaposlitvi, s katero je bil tožnik razporejen na uradniško delovno mesto gradbeni inšpektor v nazivu V. stopnje - inšpektor II, izhaja, da bo tožnik opravljal delo na OE B. in na terenu. Glede na to, da bi tožnik kljub novemu področju inšpekcijskega nadzora svoje delo še vedno opravljal v OE B., ki je bila kot kraj opravljanja dela opredeljena v njegovi pogodbi o zaposlitvi, tožena stranka ni bila dolžna z njim skleniti nove pogodbe o zaposlitvi. Pri sporni pisni odredbi ni šlo za premestitev tožnika na podlagi določb od 147. do 152.b člena ZJU, temveč za odreditev delovnih nalog v skladu s 94. členom ZJU, zato tožena stranka pisne odredbe ni bila dolžna obrazložiti (prvi odstavek 24. člena ZJU).

Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi kršitve pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo vse znake kaznivega dejanja (1. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1). V izredni odpovedi je zapisala, da je tožnika napotila na čakanje na delo, zato tožnik ni imel pooblastil za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi in ker mu v času čakanja doma nadrejene osebe niso dale nobenih navodil za izdajanje upravnih odločb iz njegove pristojnosti, je tožnik s tem, ko je izdal sporno odločbo (soglasje), storil očitano kršitev. Očitala mu je, da je storil kršitev, ki ima vse znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po prvem odstavku 259. člena KZ-1 ter zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 257. člena KZ-1. Tožnik ni imel namena pridobiti sebi ali komu drugemu protipravno premoženjsko oziroma nepremoženjsko korist, kar je zakonski znak kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja in pravic po določbi 257. člena KZ-1. Navedeno kaznivo dejanje stori uradna oseba ali javni uslužbenec, ki za to, da bi sebi ali komu drugemu pridobila kakšno nep