VDSS VDS sodba in sklep Pdp 189/2007

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.
Revizija se ne dopusti.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa tožene stranke št. 907-301/2005 z dne 2.3.2005 in sklepa št. 2711-13-0018351-2004 z dne 23.11.2004 v 5. točki izreka, ki se nanaša na določitev količnika za izračun plače, tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači med plačo, ki jo tožnik prejema, in plačo, ki bi jo prejemal, če bi imel določen količnik za izračun plače v višini 3,00 za čas od 28.6.2003 do 31.1.2004 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega plačilnega meseca (pravilno: od zapadlosti posameznega mesečnega zneska) do plačila, in za plačilo razlike v plači med plačo, ki jo prejema, in plačo, ki bi jo prejemal, če bi imel določen količnik za izračun plače v višini 3,25 za čas od 1.2.2004 dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. Odločilo je, da je dolžan tožnik toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 89.760,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka osemdnevnega roka za plačilo, ki teče od prejema sodbe sodišča prve stopnje, do plačila.

Zoper navedeno sodbo se je iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožil tožnik, pritožbenemu sodišču pa je predlagal, da izpodbijano sodbo razveljavi (pravilno: spremeni) tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. V pritožbi je navedel, da je stališče sodišča prve stopnje, po katerem se z odločbo o imenovanju v naziv "višji policist I" količnik za določitev plače ni spremenil z 2,90 na 3,00, zmotno. Tožnikov naziv se je glede na izhodiščni količnik za določitev osnovne plače prevedel v nov uradniški naziv, ki mu ustreza količnik za določitev osnovne plače 3,00. Količnik za določitev osnovne plače je vezan izključno na naziv, ki ga javni uslužbenec pridobi s prevedbo, ne pa na delovno mesto. Takšno razumevanje zakonskih določb izhaja tudi iz sklepov tožene stranke št. 907-301/2005 z dne 2.3.2005, št. 907-294/2005 z dne 16.3.2005 in št. 907-274/2005 z dne 16.3.2005, ki jih je tožnik predložil, sodišče prve stopnje pa se do njih ni opredelilo. V odgovoru na tožbo je tožena stranka celo navedla, da je tožnik v primeru višjega izhodiščnega količnika na podlagi prevedbe upravičen do le-tega. To pravilo se nanaša na prevedbo v naziv in ne na razporeditev, kar pomeni, da je potrebno v primeru, če se naknadno spremeni količnik za določitev osnovne plače (kot pri tožniku), to upoštevati tudi pri napredovanjih. Na podlagi količnika 3,00 in ne 2,90 bi tožnik po dveh napredovanjih dosegel količnik za določitev osnovne plače v višini 3,25.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04 in 52/07) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana sodba materialnopravno pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi izpodbijane sodbe, glede na pritožbene navedbe pa dodaja:

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožniku z odločbo z dne 15.11.2004 (oziroma z dne 16.7.2003) določila le nov uradniški naziv. Z odločbo z dne 16.7.2003 (priloga B1) ga je z 28.6.2003 imenovala v naziv 12. stopnje "višji policist III", nato pa je z odločbo z dne 15.11.2004 (priloga A2) to odločbo razveljavila in tožniku določila z 28.6.2003 naziv 10. stopnje "višji policist I". Druga navedena odločba (ki je nadomestila nepravilno prvo odločbo o prevedbi v naziv) je bila izdana skladno z 194. členom Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/02 s spremembami in dopolnitvami) in na podlagi Priloge I Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji delovnih mest in nazivih v organih javne uprave in pravosodnih organih (Uredba; Ur. l. RS, št. 58/03), ki sta za zaposlenega na delovnem mestu z izhodiščnim količnikom 2,90 (kot ga je na dan uveljavitve ZJU 28.6.2003 zasedal tožnik) določila naziv 10. stopnje, ki mu v policiji ustreza naziv "višji policist I". Pri tem je po 2. odstavku 194. člena ZJU kot izhodiščni količnik za prevedbo ustrezno upoštevala količnik za določitev osnovne plače, torej količnik delovnega mesta brez napredovanja v višje plačilne razrede (za delovno mesto policist specialist SE: količnik za določitev osnovne plače v višini 2,90). Čeprav je za naziv 10. stopnje, v katerega je bil tožnik imenovan za nazaj, od 28.6.2003 dalje, v 10. točki 1. odstavka 195. člena ZJU določen količnik za določitev osnovne plače v višini 3,00, to ne pomeni, da se je tožniku od tega dne dalje spremenil izhodiščni količnik. Odločba o prevedbi v naziv ima naravo upravne in ne delovnopravne odločbe. V skladu s 5. odstavkom 24. člena ZJU je zoper takšno upravno odločbo dovoljena pritožba v skladu z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek, če ta zakon ne določa drugače. Ker tako ne predstavlja niti odločbe o razporeditvi niti odločbe o plači, tudi po oceni pritožbenega sodišča tožnik zgolj s prevedbo naziva (na dan 28.6.2003) ni pridobil višjega količnika za določitev osnovne plače, ki bi ga bilo potrebno upoštevati pri napredovanju. Prav tako napredovanja ni bilo mogoče upoštevati pri prevedbi naziva, saj se ta opravi na podlagi količnika za določitev osnovne plače delovnega mesta, na katerem je javni uslužbenec razporejen, brez napredovanj (2. odstavek 194. člena ZJU). Sicer pa odločbe o prevedbi sodišče niti ne more presojati, saj gre za upravno stvar, v konkretnem primeru pa se tožnik zoper njo ni niti pritožil niti ni sprožil upravnega spora, tako da je postala dokončna in pravnomočna.

Pri izdaji sklepa z dne 30.1.2004 (priloga A1), na podlagi katerega je tožnik napredoval za dva plačilna razreda v količnik 3,10, je tožena stranka pravilno izhajala iz količnika za določitev osnovne plače 2,90 (in ne 3,00), kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Na dan ugotavljanja pogojev (vse do izdaje v tem sporu izpodbijanega sklepa o razporeditvi z dne 23.11.2004) je tožnik zasedal delovno mesto "policist specialist SE" s količnikom 2,90. Odločbe o prevedbi namreč ni mogoče razumeti kot pravne podlage za izplačilo višje plače od učinkovanja prevedbe 28.6.2003 dalje (po količniku 3,00, ki ustreza nazivu 10 stopnje) in za upoštevanje te osnove plače kot osnove za napredovanje, za kar se zavzema tožnik v pritožbi, saj določba 1. odstavka 195. člena ZJU v kateri so določeni količniki glede na nove uradniške nazive, ni neposredno uporabna.

Šele sklep o razporeditvi z dne 23.11.2004 (priloga A3), potrjen s sklepom z dne 2.3.2005 (priloga A4), ki ga tožnik izpodbija v tem sporu, predstavlja odločbo, s katero je bilo odločeno o njegovi pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja. S tem sklepom ga je tožena stranka razporedila na delovno mesto "višji policist" v organizacijski enoti "specialna enota, enota A, operativna skupina A-3" in mu določila količnik za določitev plače v višini 3,10. Pri tem je izhajala iz sistemizacije, v kateri je določeno, da je lahko na to delovno mesto razporejen javni uslužbenec z nazivom "višji policist I" in mu pravilno določila osnovni količnik v višini 3,00. Pri tem je nadalje upoštevala, da je z napredovanjem tožnik že pred izdajo te odločbe pridobil višji količnik, zaradi česar je ugotovila, da mu pripada količnik za izračun osnovne plače v višini 3,10. S tem je v celoti ravnala skladno z zakonom, predvsem z določbo 4. odstavka 195. člena ZJU, ki določa, da uradniki obdržijo količnike za določitev osnovne plače, pridobljene z napredovanjem, če so ti višji od količnika iz 1. odstavka tega člena (v katerem je za tožnikov naziv določen količnik 3,00), kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje pri presoji tudi utemeljeno ni upoštevalo sklepov Vlade Republike Slovenije, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja za A.M. z dne 16.3.2005 (priloga A5) in za U.P. z istega dne (priloga A6), v katerih je navedeno, da javnima uslužbencema plača ni bila pravilno določena. Takšna odločitev v ničemer ne more vplivati na pravni položaj tožnika, kot zmotno meni v pritožbi, saj dejstvo, da so drugi delavci pridobili več pravic kot on, ne more predstavljati pravne podlage za enako odločitev v njegovem primeru. Ker dejstva glede plače teh delavcev tudi niso odločilna dejstva, sodišče prve stopnje s tem, ko se v obrazložitvi izpodbijane sodbe do njih ni posebej opredelilo, ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Ker niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in po določbi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena istega zakona. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspel.

Obravnavani individualni delovni spor ne sodi med spore, za katere bi bila dovoljena revizija po 1. do 4. točki 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04), zaradi česar je bilo potrebno po določilu 5. točke 31. člena ZDSS-1 in 32. člena istega zakona odločati o tem, ali se revizija dopusti. V skladu s 1. točko 31. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o njem še ni odločalo. V konkretni zadevi ne gre za nobenega izmed navedenih primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.