9. člen ZEKom-UPB1

Čeprav tožnika, s tem ko navajata, da na območju, kjer je predvidena gradnja bazne postaje, nameravata graditi turistični objekt, svoj interes za udeležbo utemeljujeta z dejanskim interesom (nameravana gradnja turističnega objekta in kazitev vizualnega pogleda na veduto) oziroma zatrjujeta varovanje javne koristi (upoštevanje turistične strategije na nivoju celotnega območja in zatrjevanje negativnih zdravstvenih, okoljskih ter ekonomskih vplivov) ali koristi tretjih oseb (sokrajanov, ki bi naj trpeli za posledicami raka), sodišče pojasnjuje, da tožbe ni zavrglo, kot je predlagala stranka z interesom. Skladno s 6. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 namreč sodišče tožbo zavrže v primeru, kadar odsotnost pravovarstvene potrebe (očitno) izhaja že iz izpodbijanega akta. Ker tožnika zgolj s posplošenim nasprotovanjem postavitvi bazne postaje nista vzbudila dvoma v pravilnost strokovnega mnenja, ki ga je bil investitor v konkretnem primeru že po samem zakonu dolžan predložiti kot prilogo vlogi za izdajo gradbenega dovoljenja in ga zato a priori ni mogoče šteti kot pristranskega, upravni organ tudi ni imel dolžnosti postavitve (drugega) izvedenca v samem postopku.

V skladu z določilom 335. člena ZPP mora pritožba obsegati: navedbo sodbe, zoper katero se vlaga, izjavo, da se sodba izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Navedba sodbe ne pomeni nujno, da mora pritožnik navesti (pravilno) opravilno številko. Zadošča navedba podatkov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, katero sodbo se izpodbija. Materialno trditveno in dokazno breme o škodi in njeni višini je na stranki, ki zatrjuje, da ji je zaradi protipravnih ravnanj nasprotne stranke nastala škode. To je v tem primeru na tožeči stranki. Ker tožeča stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni navedla, koliko minut klicev je v pravno odločilnem obdobju (v obdobju zamude) posredovala v zaključevanje v omrežje tožene stranke preko drugih operaterjev, tako že iz tega razloga ni zmogla svojega trditvenega bremena glede nastanka škode in njene višine v okviru prvega tožbenega zahtevka. Tožeča stranka bi namreč morala zatrjevati, koliko minut klicev je posredovala v zaključevanje v omrežje tožene stranke v obdobju zamude preko drugih operaterjev, koliko minut klicev bi lahko poleg navedenega zaradi nižje cene, če bi bila medomrežna povez

Odločbo APEK, s katero so bile toženi stranki naložene obveznosti operaterskega dostopa, je tožena stranka dolžna kot kogentna pravila upoštevati. Sodišče prve stopnje je pri presoji pravilno izhajalo tudi iz namena zakona (ZEKom) in odločb APEK. Namen ZEKom je med ostalim varstvo konkurence na trgu elektronskih komunikacij, v ta okvir pa sodi tudi cenovni nadzor. To pomeni, da je pravilo, da se trg elektronskih komunikacij regulira v skladu z zakonskimi zahtevami v obliki regulative in je nereguliran (prosti) trg izjema. Takšna izjema bi zato morala biti v izreku za odločitev pomembnih odločb APEK posebej zapisana. Pogodba o medomrežnem povezovanju je sicer res sui generis pogodba, vendar je glede na vsebino blizu prodajni pogodbi. Predmet prodaje so bile namreč v konkretni pogodbi veleprodajne storitve zaključevanja klicev v omrežju tožene stranke, zanje je bila izrecno dogovorjena tudi višina kupnine oziroma cena. Ta cena je bila najkasneje z začasno odločbo APEK predpisana v drugačni višini, kot je bilo dogovorjeno med strankama v pogodbi. To pa pomeni, da višina cene ni bila več v dispoziciji strank, ampak določena s prisilnim predpisom. Zato tožeča stranka dolg

V primeru ugotavljanja razumnosti predlagane cene zaključevanja klicev v postopku reševanja medoperaterskega spora ni treba postopka vpliva javnosti ter postopka sodelovanja Agencije z drugimi regulativnimi organi in Evropsko komisijo obvezno izvesti v vsakem primeru, ampak samo, kadar so za to izpolnjeni pogoji po 95. in 125. členu ZEKom.

Ker Agencija z izpodbijano delno odločbo (ki je sicer po vsebini sklep, zoper katerega upravni spor glede na 5. člen ZUS-1 ni dopusten) še ni odločila o samem zahtevku stranke o rešitvi spora med operaterjema po vsebini v smislu določb četrtega odstavka 9. člena ZEKom, ampak samo o postopkovnih vprašanjih, revidentka s svojo revizijo ni izkazala pravnega interesa za njeno vložitev.

Ker postopek reševanja spora med operaterji po 129. členu ZEKom ni namenjen spreminjanju regulatornih obveznosti operaterjev, ki so bili na podlagi analize trga določeni za operaterje s pomembno tržno močjo in jim je tožena stranka kot takim naložila primerne obveznosti, po tem, ko je bila z dokončno začasno odločbo tožene stranke določena tudi cena zaključevanja klicev v javnem mobilnem telefonskem omrežju operaterja A. d.o.o., predlogu tožeče stranke za rešitev medoperaterskega spora med operaterjema B. d.d. in A. d.o.o. zaradi cene zaključevanja klicev v omrežju A. d.o.o., po katerem bi tožena stranka operaterju A. d.o.o. določila drugačno ceno zaključevanja minute klica v omrežje A. d.o.o., kot izhaja začasne odločbe, tudi po presoji sodišča ni bilo mogoče ugoditi.

Po določbi 5. odstavka 9. člena ZEKom Agencija z odločbo uredi le tista vprašanja medomrežnega povezovanja oziroma operaterskega dostopa, glede katerih ni mogoče doseči soglasja med strankami in ki niso v nasprotju s tem zakonom. Podlaga za odločitev je, kot izhaja iz prvega stavka 5. odstavka 9. člena ZEKom, zahteva ene izmed strank. Zahteva, kot jo postavi stranka, omejuje obseg odločanja tožene stranke v upravnem postopku.