3. člen ZPDZC-UPB1

Tožnik predmetnih vozil ni kupil za svoje potrebe oziroma jih niso kupili tožnikovi sorodniki za lastne potrebe, kot to navaja tožnik in kot to izhaja iz predloženih izjav. Iz tožnikovega ravnanja tudi po presoji sodišča izhaja, da je ta vozila kupil z namenom nadaljnje prodaje s ciljem pridobiti dobiček, kar pa podleže obdavčitvi po ZDDV-1. Tožnik je v letu 2007 preprodajal 9 rabljenih osebnih vozil in s prodajo dosegel obdavčljiv dohodek, čeprav za to ni imel registrirane dejavnosti in ni bil identificiran za namene DDV. Rabljena vozila, kupljena v drugi državi članici EU, so po vstopu Republike Slovenije v EU praviloma obdavčena z DDV v državi članici nakupa, razen če vozilo kupi davčni zavezanec, identificiran za namene DDV in je vozilo obdavčeno v državi njenega sedeža. V skladu z 78. členom ZDDV-1 bi moral tožnik davčnemu organu prijaviti dejavnost, od katere bi moral obračunavati in plačevati DDV od prodajne vrednosti vozil oziroma od ustvarjene razlike v ceni rabljenih osebnih vozil, ki jih je preprodal. Tožnik je dejavnost opravljal na črno (5 alineja prvega odstavka 3. člena ZPDZC), bil pa je tudi sam gospodar posla, ne pa njegovi sorodniki, kot to navaja tožnik.

Tožnica je v spornem obdobju kupila šest nepremičnin, jih takoj po izgradnji, v nekaterih primerih pa tudi pred dokončanjem izgradnje, prodala, pri čemer v nobenem od stanovanjskih objektov ni živela. Omenjene okoliščine kažejo na dejstvo, da je bil namen tožnice nadaljnja prodaja nepremičnin v nespremenjeni ali spremenjeni obliki in ustvarjanje dobička pri tem. Šlo je torej za opravljanje dejavnosti, ne da bi bila ta registrirana. Tožničine navedbe, da njen namen ni bil opravljanje neregistrirane dejavnosti, pač pa nakup in gradnja posameznih nepremičnin za osebno rabo, pri čemer so se nameni, da bi v posamezni nepremičnini tudi dejansko živela in jo torej uporabljala za osebne namene v vsakem primeru posebej izjalovili, ostajajo na pavšalni ravni brez konkretnih in ustrezno substanciranih dokazov, ki bi lahko odločitev davčnih organov kakorkoli omajali.

V obravnavani zadevi je ukrep, izrečen po določbi pete alineje 3. člena ZPDZC, posledica ocene davčnega organa, da je tožnik opravljal dejavnost trgovanja z lastnimi nepremičninami na trgu oz. ugotovitve pristojnega organa iz četrte alineje prvega odstavka 13. člena ZPDZC, da je tožnik z nakupi in prodajo nepremičnin opravljal podjetniško oziroma ekonomsko dejavnost. V smislu 46. člena ZDoh-2 opravljanje dejavnosti pomeni opravljanje vsake podjetniške, kmetijske ali gozdarske dejavnosti, poklicne dejavnosti ali druge neodvisne samostojne dejavnosti, ne glede na namen in rezultat opravljanja dejavnosti. Glede na sodno prakso je za kvalifikacijo podjetniške dejavnosti po ZDoh-2 odločilno, ali se opravlja na trgu ali za trg. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS tudi izhaja, da mora biti ločevanje med podjetniško in zasebno sfero istega posameznika utemeljeno z objektivnimi okoliščinami, ki morajo razkriti v kakšnem svojstvu posameznik objektivno deluje. Tako je med drugim mogoče opravljanje podjetniške dejavnosti razpoznati tudi iz okoliščin, kot je npr. veliko število opravljenih transakcij, ki jih opravi posameznik, ki sicer nima registrirane dejavnosti. Za odločitev je relevan

Za delo na črno gre tudi, če posameznik opravlja dejavnost oziroma delo ter ni vpisan ali priglašen, kot to določa zakon. Če se opravlja delo na črno, izda pristojni organ odločbo, s katero prepove opravljanje tega dela. Kar za konkreten primer pomeni, da je organ ravnal skladno z zakonom (ZPDZC), ko je tožniku prepovedal opravljanje dejavnosti preprodaje avtomobilskih gum, ki jo je glede na ugotovitve inšpekcijskega postopka tožnik opravljal na prepovedan način – kot delo na črno. Tožniku so bila v postopku izdaje odločbe zagotovljena vsa upravičenja, ki mu jih zakon daje kot stranki v postopku, vključno z možnostjo, da se izjavi. Vročanja listinskih dokazil, pridobljenih v postopku nadzora, stranki, zakon ne predvideva. Pač pa je imel tožnik kot stranka v postopku ves čas možnost, da pregleda listine v spisih, z njihovo vsebino pa je bil tudi sicer izčrpno seznanjen z zapisnikom in nato še z izpodbijano odločbo, kar pomeni, da tudi v tem pogledu pri možnosti, da se izjavi, ni bil prikrajšan.

Iz dejanskega stanja zadeve izhaja, da se je dejavnost fotokopiranja izvajala v poslovnih prostorih tožeče stranke, da se izdani računi glasijo nanjo, torej so bili izdani v njenem imenu. Celotna dokumentacija, ki jo je pridobil prvostopenjski organ in ki predstavlja evidenco opravljenega prometa v poslovalnici se torej glasi na tožečo stranko. Način poslovanja med tožečo stranko in partnerjem B.B. s.p. ter njuno medsebojno poračunavanje obveznosti pa ne more vplivati na konkretno odločitev, saj gre za obligacijsko razmerje, ki nima učinkov do tretjih oseb. To pomeni, da se tožeča stranka ne more uspešno sklicevati na dogovore, sklenjene s svojimi poslovnimi partnerji, ne da bi pri tem upoštevala vse pogoje, ki jih mora kot gospodarska družba izpolnjevati za opravljanje pridobitne dejavnosti. Izrek obravnavanega inšpekcijskega ukrepa je po določbi četrtega odstavka 13. člena ZPDZC obligatoren, saj ta zakon ne predvideva drugih ukrepov. Navedena zakonska določba torej inšpektorju ne daje pooblastila, da na podlagi konkretno ugotovljenih okoliščin tehta, ali sploh izreči ukrep, ali pa namesto predpisanega izreči kakšen drug ukrep. Zato ni bilo kršeno načelo sorazmernosti iz

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu. V primeru, ko se opravlja delo na črno, je na podlagi jasnih določb ZPDZC, ki ne potrebujejo razlage, za ukrepanje pristojen Tržni inšpektorat, ki je ukrepal tudi v obravnavanem primeru. Ali je mogoče sankcije izreči (tudi) po ZLD ali ZZDej za ta primer ni relevantno. Po presoji Vrhovnega sodišča revident ni obrazložil, še manj pa izkazal, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev – prepoved opravljanja lekarniške dejavnosti v eni izmed podružnic. Zelo hude posledice izpodbijane odločbe, ki naj bi se odražale na lokalnem prebivalstvu, torej v sferi drugih oseb (pri čemer revident niti ne zatrjuje, da bi bila tem osebam zaradi izpodbijane odločbe onemogočena preskrba z zdravili ali da bi bil dostop do dejavnosti lekarne povezan z nesorazmernimi stroški, izgubo časa ali podobno), pa za presojo dovoljenosti revizije v zadevi, kot je obravnavana, niso relevantne. Zelo hude posledice morajo z izpodbijano odločbo nastati revidentu, ne pa drugim osebam.

Tožnik si za poslovno enoto ni pridobil odločbe ministrstva o verifikaciji. Po določbi 5. člena ZLD mora namreč lekarna imeti ustrezne kadre, prostore in opremo glede na obseg dejavnosti, ki jo opravlja. Določbe ZPDZC se uporabljajo tudi za tožnika, glede na to, da tožnik kot izvajalec zdravstvene dejavnosti izvaja javno službo, ki je urejena z ZZDej. ZZDej v celoti zavezuje tudi tožnika kot pravno osebo. Pravna oseba po ZZDej je namreč gospodarska družba, zadruga zavod oz. druga pravna oseba, ki opravlja registrirano dejavnost.

Plesa in glasbe, ki ju je zaznal inšpekcijski organ ob kontrolnem pregledu v prostoru, ki ga je oddala tožeča stranka v najem, ni mogoče umestiti v okvir verske dejavnosti, za katero je registrirana tožeča stranka. Tako je izpodbijani inšpekcijski ukrep, s katerim se je tožeči stranki prepovedalo opravljanje dejavnosti oddajanja in obratovanja lastnih ali najetih nepremičnin, po presoji sodišča utemeljen.

Odločba o verifikaciji podružnice lekarne, ki je lekarniško dejavnost pred tožečo stranko opravljala na isti lokaciji, ni upoštevna. Listina o izpolnjevanju pogojev za opravljanje lekarniške dejavnosti je odločba Ministrstva za zdravje, ki je tožeča stranka ni pridobila. Zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno kot pravno osebo v celoti zavezuje tudi tožečo stranko. Z izpodbijano odločbo se tožeči stranki prepoveduje opravljanje lekarniške dejavnosti do pridobitve predpisane odločbe o verifikaciji.

Tožnik je v letu 2007 preprodajal rabljena osebna vozila, čeprav ni imel registrirane dejavnosti in ni bil identificiran za namene DDV. Rabljena vozila, kupljena v drugi državi članici EU, so po vstopu Republike Slovenije v EU praviloma obdavčena z DDV v državni članici nakupa, razen če vozilo kupi davčni zavezanec, identificiran za namene DDV in je vozilo obdavčeno v državi njenega sedeža. Tožnik je mejni znesek 25.000,00 EUR obdavčljivega prometa iz prvega odstavka 94. člena ZDDV-1 presegel 10. 1. 2007. V skladu z 78. členom ZDDV-1 bi moral davčnemu organu prijaviti dejavnost, od katere bi moral obračunavati in plačevati DDV od prodajne vrednosti vozil oziroma od ustvarjene razlike v ceni vozil, ki jih je preprodal. Tožnik je opravljal dejavnost na črno, kot to določa peta alineja prvega odstavka 3. člena ZPDZC.

V obravnavani zadevi se je tožnik ukvarjal z nakupi in prodajami rabljenih osebnih motornih vozil, prihodkov in odhodkov iz tega naslova pa ni evidentiral v svojih poslovnih knjigah, niti jih ni izkazal v oddanih davčnih obračunih. Iz dejanskega stanja natančno izhaja, na kakšen način je kupoval vozila, ki jih je registriral na svoje ime in za katere davčni organ utemeljeno ugotavlja, da jih ni nabavljal za svoje potrebe. Iz dokumentov izhaja, da se vse listine o nakupu in prodaji vozil glasijo na tožnikovo ime. V teh primerih je šlo za opravljanje neregistrirane dejavnosti preprodaje motornih vozil, saj je tožnik vozila že po kratkem časovnem obdobju prodal naprej drugim fizičnim osebam.

Tožnik se je ukvarjal z nakupi in prodajami rabljenih osebnih motornih vozil, torej z dejavnostjo, ki je ni imel registrirane. Iz dejanskega stanja podrobno izhaja, na kakšen način je kupoval vozila, ki jih je registriral na svoje ime in za katere je v postopku ugotovljeno, da jih ni nabavljal za svoje potrebe. V teh primerih je šlo za opravljanje neregistrirane dejavnosti preprodaje motornih vozil, saj je razvidno, da je tožnik vozila že po kratkem časovnem obdobju prodal naprej drugim fizičnim osebam.

Za dajanje lastnih nepremičnin odvetnika v najem ni potrebna posebna registracija, če gre za oddajanje v smislu določil četrtega odstavka 6. člena ZGD-1.

Določbe ZPRS-1 in Navodila o vrstah in obsegu podatkov za posamezno pravno organizacijsko obliko enote Poslovnega registra Slovenije tožnika ne zavezujejo k prijavi za vpis v Poslovni register Slovenije dejavnosti, ki jo opravlja poleg glavne dejavnosti (ki je odvetništvo), če ta ne pomeni pomembnega dela njegovega poslovanja.

Iz navedbe tožnika, da kupuje plemenite kovine in druge izdelke z namenom, da bi jih zatem prodal naprej ter tako zaščitil svoje premoženje in dobil čim večji zaslužek, izhaja, da je predmete kupoval s pridobitnim namenom. Tožnik je tako opravljal pridobitno dejavnost, za opravljanje katere bi moral biti vpisan v ustrezni register.

Za delo na črno se šteje tudi, če posameznik opravlja dejavnost oziroma delo in ni vpisan ali priglašen, kot to določa zakon. Če se opravlja delo na črno, izda davčna inšpekcija kot prekrškovni organ odločbo, s katero prepove opravljanje takšnega dela. Z odločbo se torej prepove delo, za katerega se ugotovi, da ga je posameznik dejansko opravljal, ne da bi bil za opravljanje takšnega dela oziroma dejavnosti ustrezno priglašen ali vpisan v register.

Sodišče prve stopnje je z izdajo zamudne sodbe, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev obstoja delovnega razmerja po izbrisu tožnikovega prejšnjega delodajalca iz sodnega registra, bistveno kršilo določbe postopka, saj tožba ni bila sklepčna. Tožnik namreč v tožbi ni navedel dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da je po izbrisu delodajalca še naprej opravljal delo po pogodbi o zaposlitvi za njegovega ustanovitelja.

Tožnik je v letu 2008 opravljal dejavnost preprodaje osebnih vozil, čeprav te dejavnosti nima vpisane ali priglašene v ustreznem registru, kot to določa ZPDZC. Organ prve stopnje je zato pravilno odločil na podlagi 4. odstavka 13. člena ZPDZC, ko je tožniku prepovedal opravljati dejavnost preprodaje osebnih vozil, dokler gre za delo na črno.

Ker tožnik v Poslovnem registru Slovenije nima registrirane gostinske dejavnosti, ki jo opravlja, mu je tržni inšpektor utemeljeno izrekel ukrep prepovedi opravljanja te dejavnosti.

Ker tožeča stranka kot društvo v statutu nima vpisane dejavnosti opravljanja gostinskih storitev nečlanom, je inšpekcijski organ ravnal pravilno, ko je društvu prepovedal nuditi gostinske storitve tretjim osebam, ki niso člani društva.