58. člen ZDavP-2

Ker tožnica skladno z novejšo, a enotno sodno prakso ne more v individualnem delovnem sporu zahtevati odločitve o plačilu davkov in prispevkov, saj gre za vprašanje iz pristojnosti davčnega organa, je bilo treba zavrniti njeno pritožbo, s katero se je zavzemala za naložitev plačila davkov in prispevkov od njene bruto plače toženki, saj njena pritožba ni utemeljena. Tožnica, ki ji je bila plača že v celoti plačana, ni pa bil pravilno plačan del njene bruto plače za davke in prispevke od plače, je upravičena do plačila davkov in prispevkov od pripadajočih mesečnih bruto plač za čas trajanja delovnega razmerja pri toženki, kar je po zakonu tožena stranka dolžna zanjo plačati po postopku, predpisanem z davčnimi predpisi, in ZMEPIZ-1. Šele, ko bo toženka v skladu z odločitvijo sodišča za tožnico naredila obračun plače ter izvedla davčni odtegljaj (ki vključuje odtegljaj davkov in prispevkov), bo glede na to, da ji je določene zneske že plačala (sicer po pogodbah civilnega prava) mogoče ugotoviti, ali zneski, ki jih je tožnica prejela v neposredno razpolaganje, ustrezajo preostanku pripadajoče plače, torej neto izplačilu, in višini drugih pripadajočih prejemkov iz delovnega razm

Vezanost izvršilnega sodišča na izvršilni naslov (prvi odstavek 17. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ) ni kršena s tem, če opisno obveznost, kot ta izhaja iz obravnavanega izvršilnega naslova pravnomočne sodbe Delovnega sodišča v Mariboru Pd 30/2017 z dne 24. 11. 2017, ustrezno razlaga. Obveznost obračunati in plačati denarno povračilo v višini 14.700,00 EUR, pri tem pa upoštevati davke in prispevke, je v obravnavani zadevi neposredno povezano s plačo, saj naveden znesek predstavlja 15 povprečnih plač upnice, kot izhaja tudi iz obrazložitve navedene sodbe. Dolžnikove obveznosti tako ni mogoče razumeti brez razumevanja obračuna in izplačila plače.

V primeru, ko iz izvršilnega naslova izhaja obveznost plačila denarnega zneska, ki je po zakonu obdavčen, je ob upoštevanju kogentne davčnopravne zakonodaje tako obveznost treba izpolniti tako, da se del denarne obveznosti, ki ustreza višini davčnega odtegljaja za plačilo davkov v zvezi s prejetim dohodkom, v imenu in za račun upnika nakaže neposredno osebi, ki jo določa zakon, preostali del pa upniku v njegovo neposredno razpolaganje. Morebiten drugačen pravni režim upoštevanja davčnih obveznosti bi morali stranki jasno in izrecno opredeliti v sodni poravnavi, iz katere pa ne izhaja, da bi se stranki dogovarjali karkoli o obsegu terjatve z vidika bruto ali neto zneska. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je bilo nadomestilo dogovorjeno v bruto znesku in da je dolžnik s tem, ko je kot plačnik davka za upnika plačal davčni odtegljaj in upniku nakazal za davek znižani znesek (plačilo davka in nakazilo preostanka zneska upniku med strankama niti ni sporno), svojo obveznost pravilno izpolnil. Pogodbena določila se uporabljajo tako, kot se glasijo, nadaljnje razlagalno pravilo, to je skupni namen strank, pa je mogoče uporabiti šele v primeru, če gre za sp

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali lahko že samo okoliščina, da je bil poslovni delež prodan povezani pravni osebi, utemelji nedovoljeno izogibanje uporabi davčnih predpisov.

Po določbah 58. člena ZDavP-2 je plačnik davka oseba, ki v svoje breme izplača dohodek, od katerega se izračuna, odtegne in plačuje davčni odtegljaj. Bistveno za opredelitev plačnika davka je torej, kdo v svoje breme dohodek izplača. To pa je bila v konkretnem primeru tožeča stranka, ki je nesporno opravila izplačilo kupnine za poslovne deleže na podlagi sklenjene prodajne pogodbe fizičnim osebam in s tem postala plačnik davka iz 58. člena ZDavP-2.

Za ugotovitev vira dohodka v Sloveniji je na podlagi v času izdaje izpodbijane odločbe veljavnih določb ZDDPO-2 zadoščalo, da je rezident izplačal dohodek in da davek izračuna, odtegne in plača izplačevalec (tega) dohodka za račun davčnega zavezanca, ki mu ta dohodek pripada (in ima sedež ali kraj dejanskega poslovodstva v državah s seznama), ne glede na vrsto storitve, ki jo je (le-ta) opravil. Obveznost izračuna in izpolnitve davčne obveznosti za dohodke, od katerih se po ZDDPO-2 plačuje davčni odtegljaj, je torej zakonsko prenesena na drugo osebo - plačnika davka. Le-ta torej ni davčni zavezanec, ki dosega dohodke, temveč tista oseba, ki ima položaj plačnika davka. Za presojo, ali se revidenta lahko šteje za plačnika davka, pa je treba pravilno razlagati v času izdaje odločbe veljavne določbe 58. člena ZDavP-2. Za plačnika davka se šteje oseba, ki dohodek le izplača, vendar je ne bremeni, če je oseba, ki jo dohodek bremeni, nerezident (sedmi odstavka 58. člena ZDavP-2), oziroma oseba, ki za tuj račun prejme dohodek, če oseba, ki jo dohodek bremeni, ni plačnik davka (6. točka prvega odstavka 58. člen ZDavP-2, uveljavljenega s 16. členom ZDavP-2B).

Davčni organ se v obrazložitvi izpodbijane odločbe izrecno in konkretno sklicuje na davčne posledice in učinke ugotovitvene odločbe v predhodno navedenem DIN in iz teh učinkov izpeljuje davčne posledice tudi v obravnavani zadevi, ki je predmet tega spora. Z odpravo ugotovitvene odločbe so odpadli razlogi davčnega organa glede davčnih posledic izkazanih in vodenih poslovnih učinkov v glavni knjigi (prvega) tožnika iz naslova naslova razpolaganja s poslovnim deležem v družbah F. d.o.o. in E. d.o.o. ter iz naslova dolgoročne obveznosti do B.B. Ob takem stanju stvari, dejanski in pravni zaključki, ki slonijo na predhodno ugotovljenih okoliščinah iz odpravljene ugotovitvene odločbe, ne morejo imeti relevantnih posledic v obravnavani zadevi, drugačnih relevantnih razlogov pa davčni organ in toženka nista navedla.

V Sloveniji je uveljavljen sistem bruto dohodkov, kar pomeni, da je delavec upravičen do plače v bruto znesku, le da delavec celotnega zneska ne prejme na svoj račun, ampak je predpisan način izvršitve navedene denarne obveznosti tako, da delodajalec takoj odtegne (zadrži) od bruto zneska del za plačilo javnih dajatev. Obračun neto plače in javnih dajatev v zvezi s plačo oziroma njenim nadomestilom ne pomeni samostojnega dejanja, ampak je nezdružljivo povezan s pojasnjenim načinom izpolnitve denarne obveznosti. Obračun le omogoča zneskovno konkretizacijo delov denarne obveznosti plačila za opravljeno delo po pogodbi o zaposlitvi (zneska neto izplačila delavcu in zneska, ki je namenjen plačilu javnih dajatev). Po svoji naravi je obračun računska operacija, ki upošteva zakonsko opredeljene elemente pripadajočih javnih dajatev. Po pojasnjenem obračun ni samostojna nenadomestna nedenarna obveznost, torej takšna, ki jo lahko opravi le dolžnik. Naložitev in izterjava denarne kazni v skladu z določili 226. člena ZIZ kot prisile za izvedbo obračuna denarne obveznosti je prekomeren poseg v dolžnikovo pravico do zasebne lastnine. Denarna kazen je dopustna le, če drug način izt

Po presoji sodišča ni bilo pravilno in skladno z zakonom opravljeno vrednotenje bonitete, ki se po citiranih določbah prvega odstavka 43. člena ZDoh-2 praviloma opravi in znesek bonitete določi na podlagi primerljive tržne cene, obenem pa upošteva prispevek delojemalca pri zagotavljanju bonitete. Zavezancu dana možnost, da sam izračuna pravilne zneske provizije ter dejstvo, da tega tožeča stranka sama kljub pozivu davčnega organa ni storila, kot to sledi iz izpodbijane odločbe, namreč po presoji sodišča ne more biti nosilni razlog in s tem zadostna podlaga za to, da se upošteva kot primerljiva tržna cena provizija iz cenika, še zlasti, ker se pred tem ni ugotovilo, oziroma to vsaj iz izpodbijane odločbe ni razvidno, kakšna je dejanska višina provizije, ki je bila dogovorjena s pogodbo, in zakaj (če sploh) le-ta ni ustrezna.

Vprašanje, ali je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo obračun davka brez Pojasnila k obračunu davka od dobička pravnih oseb kot izvršilni naslov po 145. členu ZDavP-2, ne more biti stvar presoje Vrhovnega sodišča v revizijskem postopku saj gre za vprašanje, ki se nanaša na pravilnost postopka izdaje upravnega akta oziroma pravilnost upravnega postopka, ki ga Vrhovno sodišče v revizijskem postopku, kot navedeno v 7. točki obrazložitve te sodbe, ne presoja. Obveznost družbe za upravljanje za plačilo davčne obveznosti vzajemnega sklada po presoji Vrhovnega sodišča izhaja predvsem iz določbe drugega odstavka 135. člena ZISDU-1, po kateri družba za upravljanje upravlja premoženje vzajemnega sklada v svojem imenu in za račun vzajemnega sklada. Na podlagi tega člena je po presoji Vrhovnega sodišča treba zaključiti, da revident, kot družba ki upravlja z vzajemnim skladom B., odgovarja tudi za plačilo obveznosti tega sklada iz naslova davkov. Po mnenju Vrhovnega sodišča je zastaranje pravice do izterjave pretrgala (vsaj) odločba o odlogu davčne izvršbe št. 42401-34/2004 0295 11 z dne 19. 4. 2006. Obvestilo o knjigovodskem stanju terjatev in obveznosti ne pomeni od

Davčni organ je ugotovil, da so v skladu s 74. členom ZDavP-2 opcijska upravičenja v letu 2007 dejansko izvršili prvotni opcijski upravičenci in ne družba B. Za te osebe predstavlja izvršitev opcijskih upravičenj dohodek iz zaposlitve oziroma dohodek iz drugega pogodbenega razmerja, za katere je plačnik davka družba A. dolžna obračunati akontacijo dohodnine in prispevke za socialno varnost na način davčnega odtegljaja. Tožnik je bil z ugotovitvami, zbranimi v inšpekcijskem postopku, v zadostni meri seznanjen v postopku obnove. Najprej s tem, ko mu je bil izdan sklep o obnovi in pojasnjeni razlogi za obnovo ter nato vročen zapisnik, za katerega že drugostopni organ pravilno in skladno podatki spisov ugotavlja, da vsebuje vse podatke, ki se nanašajo na tožnika. Na ta način se je tožnik lahko seznanil z vsemi ključnimi dejanskimi ugotovitvami in z njihovo presojo s strani davčnega organa in bi lahko vsebinsko ugovarjal že v postopku obnove in nato še v pritožbi, pa tega ni storil.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik 13. 11. 2013 vložil napoved za odmero dohodnine za leto 2012, na podlagi samoprijave. Prav tako v zadevi ni sporno, da izplačevalec dohodka, ki ga je v samoprijavi napovedal tožnik, ni plačnik davka v smislu določbe 58. člena ZDavP-2, zato mora davčni zavezanec že v napovedi za odmero dohodnine uveljavljati dejanske stroške prevoza na delo in stroške prehrane. Pogoj za obravnavo teh stroškov oziroma zmanjšanje davčne osnove za njihovo višino pa njihovo uveljavljanje v pravočasni napovedi. V obravnavani zadevi bi bila napoved pravočasno vložena skladno z določbo 288.člena ZDavP-2, oziroma v skladu z določbo šestega odstavka 267. člena ZDavP-2, torej do 31. 7. za preteklo leto.

Če je prejemnik plačila pravna oseba, ki ima sedež ali kraj delovanja poslovodstva v državah, ki se po ZDDPO-2 obravnavajo kot države z ugodno davčno ureditvijo in so objavljene na seznamu, ki ga v skladu z 8. členom ZDDPO-2 objavljata Ministrstvo za finance in Davčna uprava Republike Slovenije, so plačila za katerokoli storitev osebam v te države obdavčena z davčnim odtegljajem pri viru v Sloveniji. V skladu s trinajstim odstavkom 8. člena ZDDPO-2 imajo storitve, plačane osebam v državah z ugodno davčno ureditvijo, vir v Sloveniji pod pogojem, da plačane storitve bremenijo rezidenta Slovenije ali poslovno enoto nerezidenta in tudi v primeru, ko so storitve samo plačane preko rezidenta Slovenije, ali poslovne enote nerezidenta v Sloveniji. Za določitev vira v Sloveniji torej ni potrebno, da dohodek bremeni rezidenta, kot to skuša prikazati tožeča stranka, temveč je dovolj, da le-ta dohodek izplača. Že iz načina izpolnitve davčne obveznosti z davčnim odtegljajem, kakršen je predpisan v primerih iz 70. člena ZDDPO-2, urejen pa v določbah 68. člena ZDDPO-2 in ZDavP-2 izhaja, da davek izračuna, odtegne in plača izplačevalec dohodka za račun davčnega zavezanca, ki mu ta dohodek

Po presoji Vrhovnega sodišča se tako v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 74. člena ZDavP-2, glede na vsebino poslov in ugotovljena dejstva (da gre za poslovno povezani osebi, da je družba A. insolventna in da ni poravnavala svojih obveznosti, da je na revidentko preneseno opravljanje dejavnosti, da se plačila med njima niso izvedla preko bančnih računov, delavci so delo opravljali in plače so jim bile izplačane, dajatve pa niso bile odtegnjene) revidentko pravilno obravnava kot plačnico davkov in prispevkov od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve.

Tožnik je v inšpiciranem obdobju na povezan oziroma usklajen način posloval z družbo A. Na ta način je vsebinsko prevzel njeno dejavnost in je zagotavljal tudi sredstva za (gotovinsko) izplačilo (neto) plač sicer pri omenjeni družbi formalno zaposlenim delavcem. Razlog za takšno poslovanje je bil v tem, da je bil A. v letu 2008 nelikviden in je imel blokiran transakcijski račun, kar nenazadnje potrjujejo same tožbene navedbe. Prav zato se obveznosti med družbama niso poravnavale z nakazili tožnika na račun A., temveč s kompenzacijami in na drugi strani tožnikovimi dvigi gotovinskih sredstev, ki so bila uporabljena za izplačilo plač delavcem, kar pa je hkrati omogočalo izogibanje plačilu davčnih obveznosti. Z izogibanjem ali z zlorabo drugih predpisov se ni mogoče izogniti predpisom o obdavčenju. Če se namreč ugotovi takšno zlorabo ali izogibanje, se šteje, da je nastala davčna obveznost, kakršna bi nastala ob upoštevanju razmerij, nastalih na podlagi gospodarskih dogodkov.

Tožnica ne more uspešno zatrjevati, da so bili delavci zaposleni v družbi A. ter da je šlo pri sklenjeni posojilni pogodbi in aneksih za posojilna razmerja med družbama in za način črpanja posojila. Opisani način poslovanja je temeljil na pogodbi o poslovnem sodelovanju, iz katere jasno sledi, da je bila družba A. d.o.o. izvajalec po pogodbi in z ozirom na tožnico kot naročnik le še podizvajalec proizvodnih del, medtem ko so bile vse ostale pravice in obveznosti iz opravljanja dejavnosti, vključno z izplačilom plač delavcem družbe A. d.o.o., prenesene na naročnika, kar pomeni, da so se tudi te plače dejansko izplačevale v breme tožnice, ne pa v breme družbe A. d.o.o. Bistvena posledica takšnega ravnanja je, da so obveznosti za davek in prispevki za socialno varnost izkazani pri družbi A., ki je nelikvidna in ima blokirane vse račune, tožnica pa je bila, ker je obveznosti do delavcev poravnavala le v višini izplačanih neto plač, razbremenjena vseh bruto stroškov dela in s tem obveznih dajatev. Davek in prispevki za socialno varnost tako niso bili odtegnjeni ne pri družbi A. d.o.o. ne pri tožnici, čeprav so bile delavcem plače obračunane in izplačane. Takšen način poslovanja je po

Ker gre pri plačniku davka iz 58. člena ZDavP-2 za osebo, ki v svoje breme izplača dohodek, se v konkretnem primeru, ob nespornem dejstvu, da je tožnica plače in s tem dohodke izplačala, pokaže kot bistveno, v čigavo breme je bil dohodek dejansko in ne formalno izplačan - v breme družbe A. ali v breme tožnice. Predmet obdavčitve in za to bistvene okoliščine ter dejstva se namreč vrednotijo po svoji gospodarski (ekonomski) vsebini. Pri odgovoru na to vprašanje ni mogoče prezreti dejstva, da je bila tožnica ustanovljena in je poslovala na povezan oziroma usklajen način z družbo A. zato, ker je bilo družbi A. zaradi insolventnosti in blokiranega računa onemogočeno poslovanje. Zato je plače delavcem izplačevala tožnica. Izplačevala jih v neto zneskih, na podlagi sklenjene posojilne pogodbe. Obračunala pa je plače družba A., ki je izkazovala tudi vse obveznosti iz obračunov. Bistvena posledica takšnega ravnanja je, da so obveznosti za davek in prispevki za socialno varnost izkazani pri družbi A., ki je nelikvidna in ima blokirane vse račune, tožnica pa je, ker je obveznosti do delavcev poravnala le v višini izplačanih neto plač, razbremenjena vseh bruto stroškov dela in s tem obvezni

Revidentka je fizičnim osebam nerezidentom izplačevala dohodke, ki se štejejo za dohodke iz zaposlitve z virom v Sloveniji in so, ker v tem primeru ne gre za položaj, ki bi bil urejen v mednarodnih pogodbah o izogibanju dvojnega obdavčevanja, posledično v Sloveniji tudi obdavčeni. Kot izplačevalka dohodkov je bila revidentka ob izplačilu dolžna obračunati in plačati akontacijo dohodnine, česar pa ni naredila. Revidentka je sklenila pogodbe, ki jo po slovenskem pravu postavijo v položaj delodajalca, pogodbe pa so se dejansko na opisani način izvajale, zato se ne more sklicevati na navideznost posla samo zato, ker mora od dohodkov, ki jih je izplačala za opravljene storitve, plačati davek. Drugačen zaključek bi lahko v takih okoliščinah pripeljal do neobdavčitve v vseh relevantnih državah, kar pa ni namen mednarodnih pogodb o odpravi dvojnega obdavčenja.

Tožnik ni upravičen do izplačila bruto zneska odškodnine zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka in regresa za letni dopust, saj glede teh dveh terjatev obstaja dolžnost obračuna davkov (dohodnine) in prispevkov za socialno varnost. Tožnik ni upravičen do bruto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od obeh bruto zneskov, temveč je tožena stranka dolžna po obračunu in odvodu davkov in prispevkov tožniku izplačati neto zneska, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti dalje do plačila.

Tožnik v postopku ne ugovarja dejstvu, da gre v predmetni zadevi za poslovno razmerje med povezanimi osebami, kot ga opredeljuje 17. člen ZDDPO-2. Med strankama ni sporno, da je na tej podlagi povezana bosanska družba izdajala račune, s katerimi je tožniku zaračunavala opravljene gradbene storitve v Sloveniji in da izračunani zneski pokrivajo plače nameščenih delavcev, ki imajo delovno razmerje sklenjeno po tujem pravu v bosanski družbi, povečano za 9 do 15 %. Te račune je tožnik tudi plačeval iz svojega bančnega računa na račun bosanske družbe. Sporni pa so računi, ki jih je povezana bosanska družba izstavila za povračilo dnevnic delavcev, ki so v letu 2009 delali v Sloveniji. Tožnik teh računov ni plačeval izdajatelju računa (bosanski družbi), ampak je direktor družbe iz računa tožnika dvignil gotovino in jo po njegovi izjavi izročil v roke delavcem. Knjigovodske listine tožnika in bosanske družbe navedenega ne izkazujejo. Računi, ki jih je izstavila bosanska družba za povračilo dnevnic nimajo podlage v sklenjeni pogodbi. Tožnik teh računov tudi ni plačal preko TRR tožnika bosanski družbi. Tožnik ni vodil blagajniške knjige, iz katere bi bil razviden promet gotovine, blagajniš