iuris
§ zakonZakon o davčnem postopku · ZDavP-2 · velja od 17. 11. 2006

325. člen ZDavP-2

(izračun)

Sodna praksa: 5 odločb navaja ta člen · zadnja 15. 9. 2022Vse odločbe ↓
  • UPRS Sodba I U 653/2020-11Upravno sodišče RS · 2022

    Zakonska ureditev, ki se tiče obdavčenja zadevnih odškodnin po ZDoh-2 in ZDavP-2, in na katero se pravilno sklicujeta davčna organa v izpodbijani in drugostopenjski davčni odločbi, je in je bila tudi v času, ko so bila opravljena izplačila, dovolj jasna in nedvoumna. Tožeča stranka je bila torej kot plačnik davka dolžna ob izplačilu odškodnin obračunati davčni odtegljaj in ga plačati. Kot plačnik davka in s tem zavezanec za davek je bila dolžna na prvem mestu slediti davčnemu zakonu. Sodna praksa, čeprav ustaljena in priznana s strani najvišjega sodišča, namreč ni zavezujoč pravni vir, temveč je to zakon. Zato bi tožeča stranka morala ravnati skladno z zakonom, česar pa ni storila in se ji zato utemeljeno odmeri davek z izpodbijano odločbo.

  • VSRS Sklep II DoR 32/2020Vrhovno sodišče RS · 2020

    Predlog se zavrne.

  • VSL Sklep II Ip 1591/2019Višje sodišče v Ljubljani · 2019

    Na podlagi prvega odstavka 280. člena OZ mora biti obveznost izpolnjena upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom ali jo je določil sam upnik. V primeru, ko iz izvršilnega naslova izhaja obveznost plačila denarnega zneska, ki je po zakonu obdavčen, in je zavezanec za izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova oseba, ki se po 12. členu ZDavP-2 šteje za plačnika davka, je glede na navedeno določbo OZ, ob upoštevanju kogentne davčnopravne zakonodaje, tako obveznost treba izpolniti tako, da se del denarne obveznosti, ki ustreza višini davčnega odtegljaja za plačilo davkov v zvezi s prejetim dohodkom, v imenu in za račun upnika nakaže neposredno osebi, ki jo določa zakon, preostali del pa upniku v njegovo neposredno razpolaganje. Plačilo davčnega odtegljaja je pravzaprav plačilo upniku oziroma natančneje za upnika (samo ne njemu na račun, ampak zanj državi). Denacionalizacijskemu upravičencu (tožniku) sodišče torej prisodi bruto znesek nadomestila iz drugega odstavka 72. člena ZDen, vendar pa zaradi davčne obveznosti in zakonsko predvidenega načina plačevanja davka prek plačnika davka (toženca) v neposredno razpolaganje lahko dobi le z

· Besedilo: PISRS ↗ · NPB z dne 9. 12. 2025
Različice besedila: 9Pokaži ▾
Povezano: sklici 10Pokaži ▾
Člen se sklicuje na

Kaj je na tej strani: besedilo člena, pod njim vse sodne odločbe, ki ga navajajo. Odločbe so lahko starejše od trenutnega besedila; povezave so izpeljane iz navedb pravne podlage.

Sodna praksa

5 odločb navaja ta člen · zadnja 15. 9. 2022
Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
Razvrsti: ključne najprej · najnovejše · najstarejše1–5 od 5
  • UPRS Sodba I U 653/2020-11
    Upravno sodišče RS · 15. 9. 2022besedilo 2019–2023

    Zakonska ureditev, ki se tiče obdavčenja zadevnih odškodnin po ZDoh-2 in ZDavP-2, in na katero se pravilno sklicujeta davčna organa v izpodbijani in drugostopenjski davčni odločbi, je in je bila tudi v času, ko so bila opravljena izplačila, dovolj jasna in nedvoumna. Tožeča stranka je bila torej kot plačnik davka dolžna ob izplačilu odškodnin obračunati davčni odtegljaj in ga plačati. Kot plačnik davka in s tem zavezanec za davek je bila dolžna na prvem mestu slediti davčnemu zakonu. Sodna praksa, čeprav ustaljena in priznana s strani najvišjega sodišča, namreč ni zavezujoč pravni vir, temveč je to zakon. Zato bi tožeča stranka morala ravnati skladno z zakonom, česar pa ni storila in se ji zato utemeljeno odmeri davek z izpodbijano odločbo.

  • VSRS Sklep II DoR 32/2020
    Vrhovno sodišče RS · 22. 5. 2020besedilo 2019–2023

    Predlog se zavrne.

  • VSL Sklep II Ip 1591/2019
    Višje sodišče v Ljubljani · 11. 11. 2019besedilo 2019–2023

    Na podlagi prvega odstavka 280. člena OZ mora biti obveznost izpolnjena upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom ali jo je določil sam upnik. V primeru, ko iz izvršilnega naslova izhaja obveznost plačila denarnega zneska, ki je po zakonu obdavčen, in je zavezanec za izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova oseba, ki se po 12. členu ZDavP-2 šteje za plačnika davka, je glede na navedeno določbo OZ, ob upoštevanju kogentne davčnopravne zakonodaje, tako obveznost treba izpolniti tako, da se del denarne obveznosti, ki ustreza višini davčnega odtegljaja za plačilo davkov v zvezi s prejetim dohodkom, v imenu in za račun upnika nakaže neposredno osebi, ki jo določa zakon, preostali del pa upniku v njegovo neposredno razpolaganje. Plačilo davčnega odtegljaja je pravzaprav plačilo upniku oziroma natančneje za upnika (samo ne njemu na račun, ampak zanj državi). Denacionalizacijskemu upravičencu (tožniku) sodišče torej prisodi bruto znesek nadomestila iz drugega odstavka 72. člena ZDen, vendar pa zaradi davčne obveznosti in zakonsko predvidenega načina plačevanja davka prek plačnika davka (toženca) v neposredno razpolaganje lahko dobi le z

  • VSRS Sodba II Ips 264/2017
    Vrhovno sodišče RS · 24. 5. 2018besedilo 2016–2019

    Dostavek v izreku, da mora toženec od prisojenega zneska obračunati in plačati davek ter tožniku izplačati neto znesek, predstavlja konkretizacijo zakonske obveznosti toženke, ki nastane šele po pravnomočnosti pravdnega postopka, zato lahko predstavlja le dodatno opozorilo tožencu, da izvrši zakonsko obveznost obračuna in plačila davka. Zaradi svoje pojasnilne narave sodi v obrazložitev sodne odločbe, kadar bo sodišče prisojalo denarne zneske, ki so po davčni zakonodaji predmet obdavčitve. V izrek sodbe, ki predstavlja izvršilni naslov in v katerem mora sodišče odločiti o postavljenih tožbenih zahtevkih in v njihovih mejah, pa takšen dostavek ne sodi.

  • VSRS Sodba X Ips 272/2014
    Vrhovno sodišče RS · 23. 11. 2016besedilo 2016–2019

    V obravnavani zadevi družba izrecne izjave o odpustu dolga v smislu 319. člena OZ ni dala, vendar pa je glede na določbo drugega odstavka 5. člena ZDavP-2 v davčnih zadevah treba enakovredno obravnavati tudi druga ravnanja davčnih zavezancev (upnikov), ki imajo enake učinke kot v OZ urejeni odpust dolga. Iz ugotovljenih dejstev in okoliščin mora torej izhajati, da davčni zavezanec ni imel namena izterjati dolga, na kar je mogoče sklepati, če s svojim ravnanjem povzroči, da tega niti ni več mogoče storiti. Dejanje prostovoljnega izbrisa, ki ga je v imenu družbe opravil revident kot njena odgovorna oseba, je imelo za posledico prenehanje pravne osebe kot upnice oziroma njeno zlitje z revidentom kot edinim družbenikom in hkrati dolžnikom. Ker v takih okoliščinah ni subjekta, ki bi zahteval vračilo posojil, pomeni, da se je družba z izbrisom odpovedala zahtevi za izpolnitev obveznosti oziroma je dolg odpustila. To pa ima za posledico, da je bil revidentu dejansko izplačan dohodek, od katerega bi morala družba kot plačnica davka obračunati davčni odtegljaj. Obveznost plačila dohodnine, ki je bila v obravnavani zadevi naložena revidentu, je po vsebini obveznost, ki bi jo