UPRS Sodba II U 381/2019-21

Tožba se zavrne.

1Z izpodbijanim sklepom št. DT 4933-144425/2017-16-04-730-27 z dne 27. 12. 2018 je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) kot prvostopni organ v točki 1. izreka zahtevo dolžnice A. A. za ustavitev davčne izvršbe zavrnila, v točki 2. je odločila, da stroški postopka niso bili priglašeni in v točki 3., da davčnemu organu stroški z izdajo tega sklepa niso nastali. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je FURS na podlagi izvršilnega naslova – sklepa Okrožnega sodišča v Mariboru št. Bpp 876/2014 z dne 16. 6. 2017 izdala sklep o davčni izvršbi na dolžničina denarna sredstva, št. DT 4933-144425/2017-6 z dne 20. 12. 2017 za znesek 811,30 EUR, zamudne obresti v znesku 17,88 EUR in stroške izdaje sklepa v višini 10,00 EUR ter nadaljnje zamudne obresti od zneska glavnice za čas od 21. 12. 2017 dalje do dneva plačila. Tožnica je dne 5. 12. 2018 predlagala ustavitev davčne izvršbe v skladu s 155. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Prvostopni organ je ugotovil, da so bile v času izdaje sklepa o davčni izvršbi izpolnjene predpostavke za pričetek postopka davčne izvršbe, to je izvršljiv izvršilni naslov, dolžnica pa obveznosti iz izvršilnega naslova na dan izdaje sklepa ni poravnala. Le-tega pa ni poravnala niti na dan 17. 12. 2018, kar je FURS ugotovil iz uradnih evidenc davčnega organa, zato ni pogojev za ustavitev postopka davčne izvršbe v smislu prvega odstavka 155. člena ZDavP-2.

2Tožnica se je zoper izpodbijani prvostopni sklep pritožila, Ministrstvo za finance pa je z odločbo št. DT-498-2-21/2019-2 z dne 29. 5. 2019 njeno pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Povzelo je razloge iz izpodbijanega prvostopenjskega sklepa in še dodatno obrazložilo, da davčni organ ne more posegati v vsebino izvršilnega naslova in le-tega preverjati. Še vedno obstaja veljaven izvršilni naslov, to je sklep Okrožnega sodišča v Mariboru št. Bpp 876/2014-30 z dne 16. 6. 2017, opremljen s potrdilom o izvršljivosti (146. člen ZDavP-2).

3Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo v tem upravnem sporu. Navaja, da je tožena stranka kršila ustavno pravico iz 2. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), da je Slovenija pravna in socialna država in 11. člen URS, da so pred zakonom vsi enaki, kar pa ne drži v njenem primeru. Vrhovno sodišče je že v letu 2006 presodilo, da ji pripada brezplačna pravna pomoč, vendar v postopku obnove in ponovne dodelitve sodišče do danes ni izdalo odločbe. Prav tako ji je bila odvzeta pravica dodelitve brezplačne pravne pomoči na prvi in drugi stopnji ter vračila 811,00 EUR, ker je dedovala v postopku dedovanja. Slednji se je začel s prevaro in do danes ni prejela sklepa o dedovanju, da bi se lahko nanj pritožila. Ker ji ni bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, ni mogla pravočasno dokazati, da se je postopek vodil napačno. V zemljiško knjigo je sedaj vpisan nezakoniti lastnik, čeprav je bila oporoka po zapustniku povsem jasna, sedaj pa je treba v elektronski obliki napisati pritožbo. Okrožna sodnica, ki dodeljuje brezplačno pravno pomoč ne spoštuje odločbe Vrhovnega sodišča in tudi ne URS, ki varuje nemočne ljudi pred takšnimi sodišči oziroma argumenti moči. Zato predlaga sodišču, da zadevo, ki se nanaša na vrnitev brezplačne pravne pomoči razveljavi, saj niso podani pogoji za izvršbo te odločbe, če postopek še ni zaključen.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe iz tožbe in se zavzema za njeno zavrnitev. Navaja, da vztraja pri razlogih iz obrazložitve obeh upravnih odločb, glede tožbenih navedb pa pripominja, da tožeča stranka v tožbi zgolj pavšalno navaja kršitev ustavnih pravic in ne konkretizira nobene okoliščine, ki bi bila pravnorelevantna v konkretnem primeru. Prav tako na odločitev ne morejo vplivati navedbe, s katerimi tožeča stranka pavšalno izraža nestrinjanje s postopanjem drugih organov.

5Tožba ni utemeljena.

6Sodišče se z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami obeh davčnih organov v izpodbijanem sklepu in odločbi organa druge stopnje strinja. Prav tako se strinja z razlogi, s katerimi je drugostopni organ zavrnil pritožbo zoper ugovore. Sodišče razloge organa prve in druge stopnje povzema kot svoje s smislu drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ob tem pa glede na tožbena zatrjevanja še dodaja:

7V obravnavani zadevi je predmet spora sklep, s katerim je FURS kot prvostopni organ zavrnil zahtevo tožnice za ustavitev izvršbe po 2. točki prvega odstavka 155. členu ZDavP-2. Izvršba je bila začeta s sklepom o davčni izvršbi na dolžničina denarna sredstva, št. DT 4933-144425/2017-6 z dne 20. 12. 2017, ki je postal pravnomočen po tem, ko je Ministrstvo za finance zavrnilo tožničino pritožbo z odločbo št. DT-498-2-21/2018-2 z dne 9. 11. 2018. Podlaga za izdajo sklepa o davčni izvršbi je bil v skladu s 156. členom in prvim odstavkom 146. člena ZDavP-2¹ pravnomočen in izvršljiv sklep Službe za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Mariboru, št. Bpp 876/2014-30 z dne 16. 6. 2017, ki ga je tožnica prav tako izpodbijala v upravnem sporu, v katerem je bila tožba s sodbo opr. št. II U 372/2017-6 z dne 30. 8. 2017 zavrnjena.

8Sodišče ugotavlja, da so v času izdaje sklepa o davčni izvršbi št. DT 4933-144425/2017-6 z dne 20. 12. 2017 bili izpolnjeni pogoji za začetek izvršbe, saj je sklep Okrožnega sodišča v Mariboru postal izvršljiv dne 15. 9. 2017. Davčni organ v tem primeru ne sme presojati in posegati v vsebino izvršilnega naslova, niti ne preverjati njegovega postopka izdaje, niti podatkov o njegovi izvršljivosti. Iz tega razloga je v sedmem odstavku 157. člena ZDavP-2 tudi določeno, da s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova.² V izvršilnem postopku namreč velja načelo stroge formalne legalitete, kar pomeni, da je izvršilni organ na izvršilni naslov vezan in ne more preverjati njegove pravilnosti, po drugi strani pa se nanj veže pravna domneva o obstoju terjatve, ki je v njem ugotovljena.³

9Ugovor, ki se nanaša na sam postopek izdaje izvršilnega naslova, in sicer, kot je navedla tožnica v svoji pritožbi zoper prvostopni sklep in v obravnavani tožbi, češ da je Okrožno sodišče v Mariboru nepravilno odločilo, da je tožnica dolžna povrniti stroške brezplačne pravne pomoči v znesku 811,30 EUR, je tako v postopku davčne izvršbe pravno nerelevanten. Takšnega ugovora ni mogoče upoštevati niti v pritožbi zoper sklep o davčni izvršbi, kot tudi ne more biti razlog za ustavitev izvršbe po 2. točki prvega odstavka 155. členu ZDavP-2, ki določa, da davčni organ po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika s sklepom v celoti ali delno ustavi davčno izvršbo, če davčna izvršba ni dovoljena.

10Sicer prvi odstavek 155. člena ZDavP-2 določa, da davčni organ po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika s sklepom ustavi davčno izvršbo, če: 1. je davek plačan; 2. davčna izvršba ni dovoljena; 3. se davčna izvršba opravi proti komu, ki ni dolžnik, porok ali garant; 4. predlagatelj izvršbe iz 146. člena tega zakona ali organ države prosilke v primerih iz četrtega dela tega zakona umakne zahtevo za izvršbo; 5. je pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen izvršilni naslov ali razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti; 6. je pravica do davčne izvršbe zastarala in 7. davek, ki se izterjuje, ugasne na drug način.

11Sodišče ugotavlja, da iz podatkov upravnega spisa in iz tožbe ne izhaja, da bi tožnica uveljavljala zgoraj navedene razloge oziroma, da bi zatrjevala, da je karkoli iz naslova dolgovanega zneska plačala oz. da je terjatev, ki se izterjuje, ugasnila na drug način, da je predlagatelj izvršbe umaknil zahtevo za izvršbo, ali da bi bil izvršilni naslov pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen ali da bi bilo razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti. Pravica do davčne izvršbe pa v trenutku izdaje izpodbijanega sklepa, tudi ni zastarala.

12Po obrazloženem, je odločitev tožene stranke, ki je predlog tožeče stranke za ustavitev izvršbe zavrnila, materialnopravno pravilna in zakonita. Ker sodišče tudi ni ugotovilo uradno upoštevnih kršitev pravil upravnega postopka iz drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

13Sodišče je v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, saj relevantno dejansko stanje, med strankama ni bilo sporno. Kot je razvidno iz celotnih zatrjevanj tožeče stranke, se tožbene navedbe nanašajo na le izpodbijanje samega izvršilnega naslova, te navedbe pa so v obravnavani zadevi, kot je obrazloženo zgoraj, pravno nerelevantne, zato v zvezi z ugotavljanjem teh dejstev glavne obravnave ni bilo treba opraviti.⁴

¹ ZDavP-2 v 156. členu določa, da davčni organ postopa v skladu s tem delom zakona (tretjim delom, ki govori o davčni izvršbi) tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti. V skladu s prvim odstavkom 146. člena ZdavP-2 pa je izvršilni naslov lahko odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga je izdal organ, pristojen za odmero te obveznosti.
² Tako sodbe UPRS II U 334/2016 z dne 24. 5. 2017, I U 1467/2016 z dne 21. 2. 2017 in II U 348/2016 z dne 9. 1. 2019.
³ Tako odločba USRS, št. Up 521/02-26 z dne 23. 9. 2004.
⁴ Tako sodba VSRS X Ips 114/2020 z dne 17. 11. 220.