154. člen ZDoh-2

Tožniku je bil pri odmeri dohodnine upoštevan tudi dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti za leto 2009, v okviru katerega je upoštevan tudi povprečen znesek subvencij, izračunan na podlagi podatkov iz zemljiškega katastra, ki pa je bil višji od zneska dejansko prejetih subvencij. To pomeni, da je bila davčna osnova določena v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-18/11-10 z dne 19. 1. 2012 in s tem pri odmeri materialno pravo napačno uporabljeno.

Iz izpodbijane odločbe ni razvidno na kakšen način je bila ugotovljena višina skupnega katastrskega dohodka vseh članov gospodinjstva, kot tudi ne na kakšen način je bil ugotovljen povprečni znesek subvencij na zemljišč v uporabi. Izpodbijane odločbe tako sploh ni mogoče preizkusiti, kar je v nasprotju s prvim odstavkom 214. ZUP in pomeni bistveno kršitev določb postopka.

Izpodbijano odločbo je bilo treba odpraviti, saj temelji na določbah prvega do tretjega odstavka 154. člena ZDoh-2, za katere je Ustavno sodišče ugotovilo, da so bili v neskladju z ustavo v delu, v katerem so določali, da se v davčne osnove iz prvega oziroma tretjega odstavka 71. člena tega zakona vštejejo povprečni zneski subvencije na hektar kmetijskih in gozdnih zemljišč oziroma na panj.

Glede na odločitev Ustavnega sodišča se v še ne pravnomočno končanih postopkih v davčne osnove iz prvega oziroma tretjega odstavka 71. člena ZDoh-2 všteje znesek dejansko prejetih subvencij na hektar kmetijskih in gozdnih zemljišč oziroma na panj, če je ta znesek nižji od povprečnega zneska subvencij na hektar kmetijskih in gozdnih zemljišč oziroma na panj. Če je bil znesek dejansko prejetih subvencij višji od povprečnega zneska subvencij na hektar kmetijskih in gozdnih zemljišč oziroma na panj, pa je treba upoštevati povprečen znesek subvencij na hektar kmetijskih in gozdnih zemljišč oziroma na panj.

Tožnici je bil pri odmeri davka iz kmetijstva za leto 2009 kot dohodek iz osnovne kmetijske dejavnosti in osnovne gozdarske dejavnosti upoštevan tudi povprečen znesek subvencij, izračunan na podlagi podatkov iz zemljiškega katastra, ki pa je višji od zneska dejansko prejetih subvencij. S tem je bilo glede na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-18/11-10 z dne 19. 1. 2012 pri odmeri materialno pravo napačno odmerjeno.

Tožniku je bila na podlagi določb 154. člena ZDoh-2 davčna osnova iz naslova akontacije dohodnine od dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti povečana za povprečni znesek subvencij na zemljišča v uporabi, in to v znesku, ki je višji od zneska dejansko prejetih subvencij. To z ozirom na odločbo št. U-I-18/11-10 z dne 19. 1. 2012 Ustavnega sodišča RS pomeni, da je izpodbijana odločba materialnopravno nepravilna.

Tožniku je bil pri izračunu davčne osnove za dohodnino upoštevan dohodek iz osnovne kmetijske in osnove gozdarske dejavnosti, pri katerem je bila davčna osnova povečana za povprečni znesek subvencij na zemljišča v uporabi, ki je višji od zneska dejansko prejetih subvencij. Z ozirom na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-18/11-10 z dne 19. 1. 2012 je zato izpodbijana odločba materialnopravno nepravilna.

Ker je bil pri izračunu tožničine davčne osnove za dohodnino upoštevan dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, pri katerem je bila davčna osnova povečana za povprečni znesek subvencij na zemljišča v uporabi, ki je višji od zneska dejansko prejetih subvencij, je (upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-18/11-10 z dne 19. 1. 2012) izpodbijana odločba materialnopravno nepravilna.

Ker je bila tožeči stranki davčna osnova od dohodkov iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti povečana za povprečni znesek subvencij na zemljišča v uporabi, in to v znesku, ki je višji od zneska dejansko prejetih subvencij, je izpodbijana odločba materialnopravno nepravilna in jo je zato treba odpraviti ter zadevo vrniti v ponovno odločanje davčnemu organu prve stopnje.

Tožeči stranki je bila na podlagi določb 154. člena ZDoh-2 davčna osnova iz naslova akontacije dohodnine od dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti povečana za povprečni znesek subvencij na zemljišča v uporabi, čeprav naj bi po tožbenih navedbah subvencij nikoli ne uveljavljala in tudi ne prejela. To z ozirom na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-18/11-10 z dne 19. 1. 2012 pomeni, da je izpodbijana odločba materialnopravno nepravilna.

Ker je bil tožniku pri odmeri obveznosti iz kmetijstva za leto 2009 kot dohodek iz osnovne kmetijske dejavnosti in osnovne gozdarske dejavnost upoštevan tudi povprečen znesek subvencij, izračunan na podlagi podatkov iz zemljiškega katastra, ki je višji od zneska dejansko prejetih subvencij, je bilo glede na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-18/11-10 z dne 19. 1. 2012 materialno pravo napačno uporabljeno.

Izpodbijano odločbo je bilo treba odpraviti, ker temelji na določbah prvega do tretjega odstavka 154. člena ZDoh-2, za katere je Ustavno sodišče ugotovilo, da so bili v neskladju z ustavo v delu, v katerem so določali, da se v davčne osnove iz prvega oziroma tretjega odstavka 71. člena navedenega zakona všteje povprečni znesek subvencije na hektar kmetijskih in gozdnih zemljišč oziroma na panj.

Ker je bil tožniku pri odmeri obveznosti iz kmetijstva za leto 2009 kot dohodek iz osnovne kmetijske dejavnosti in osnovne gozdarske dejavnost upoštevan tudi povprečni znesek subvencij, izračunan na podlagi podatkov iz zemljiškega katastra, ki je višji od zneska dejansko prejetih subvencij, je bilo pri odmeri glede na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-18/11-10 z dne 19. 1. 2012 materialno pravo napačno uporabljeno.