Zakon o davku na dodano vrednost (ZDDV-1)

(1)Minister, pristojen za finance, lahko z namenom izogibanja dvojnemu obdavčevanju, neobdavčevanju ali izkrivljanju konkurence določi, da se za storitve iz 25., 30.b, 30.c in 30.d člena tega zakona šteje, da je kraj opravljanja storitev, ki bi bil v skladu z navedenimi členi: - v Sloveniji, zunaj Unije, če se te storitve dejansko uporabijo in uživajo zunaj Unije; - zunaj Unije, v Sloveniji, če se storitve dejansko uporabijo in uživajo v Sloveniji.

(1)Ne glede na točko a) tretjega odstavka 20. člena in prvi odstavek 30.c člena tega zakona je kraj dobave blaga pri prodaji blaga na daljavo znotraj Unije in kraj opravljanja storitev, ki so opravljene osebam, ki niso davčni zavezanci, kraj, v katerem ima dobavitelj ali izvajalec sedež ali, če sedeža nima, stalno ali običajno prebivališče, če so izpolnjeni naslednji pogoji: a) dobavitelj ali izvajalec ima sedež, ali če sedeža nima, stalno ali običajno prebivališče samo v eni državi članici, b) storitev je opravljena osebi, ki ni davčni zavezanec in ima sedež, stalno ali običajno prebivališče v kateri koli državi članici, ki ni država članica iz prejšnje točke, ali je blago odposlano ali prepeljano v državo članico, ki ni država članica iz prejšnje točke, in c) skupna vrednost opravljenih storitev ali dobavljenega blaga iz prejšnje točke brez DDV v tekočem koledarskem letu ne presega zneska 10.000 eurov in tega zneska ni presegla niti v predhodnem koledarskem letu.

(2)Dobavitelj in izvajalec, ki uporabljata prejšnji odstavek, pošljeta davčnemu organu poročilo o skupni vrednosti dobav blaga in opravljenih storitev iz točke b) prejšnjega odstavka brez DDV v predhodnem koledarskem letu po posamezni državi članici in izjavo o izpolnjevanju pogojev iz prejšnjega odstavka v elektronski obliki do konca januarja tekočega leta.

(3)Kadar je v koledarskem letu presežen prag iz točke c) prvega odstavka tega člena, se od takrat naprej za določitev kraja dobave blaga ali opravljene storitve po tem členu uporabljata točka a) tretjega odstavka 20. člena in prvi odstavek 30.c člena tega zakona.

(4)Ne glede na prvi odstavek tega člena se lahko dobavitelj blaga ali izvajalec storitve, ki izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka tega člena, odloči za določitev kraja dobave blaga v skladu s točko a) tretjega odstavka 20. člena tega zakona ali kraja opravljene storitve v skladu prvim odstavkom 30.c člena tega zakona. V tem primeru mora davčni zavezanec izbiro vnaprej priglasiti davčnemu organu v elektronski obliki ter ta pravila uporabljati najmanj v tekočem koledarskem letu in dveh naslednjih koledarskih letih.

(1)Kraj uvoza blaga je država članica, na ozemlju katere je bilo blago vneseno v Unijo.

(2)Če je za blago iz 1. točke 18. člena tega zakona ob vnosu v Unijo začet eden od postopkov iz prvega odstavka 57. člena tega zakona, postopek začasnega uvoza s popolno oprostitvijo uvoznih dajatev ali zunanji tranzitni postopek, je ne glede na prvi odstavek tega člena kraj uvoza takega blaga v državi članici, na ozemlju katere se ti postopki končajo.

(3)Če je za blago iz 2. točke 18. člena tega zakona ob vnosu v Unijo začet eden od postopkov iz tretjega ali četrtega odstavka 93. člena tega zakona, je ne glede na prvi odstavek tega člena kraj uvoza v državi članici, na ozemlju katere se ti postopki končajo.

(1)»Obdavčljivi dogodek« pomeni dogodek, s katerim so izpolnjeni pravni pogoji, potrebni za nastanek obveznosti obračuna DDV.

(2)»Obveznost obračuna DDV« nastane, ko ima davčni organ po zakonu pravico zahtevati davek od osebe, ki ga je dolžna plačati, četudi je plačilo lahko odloženo.

(1)Obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna DDV nastane, ko je blago dobavljeno ali so storitve opravljene.

(2)Če se za dobave blaga, razen iz točke b) drugega odstavka 6. člena tega zakona, in opravljanje storitev izdajajo zaporedni računi ali se izvršijo zaporedna plačila, se šteje, da so opravljene v trenutku, ko poteče obdobje, na katero se taki računi ali plačila nanašajo, vendar to obdobje ne sme biti daljše od enega leta.

(3)Za storitve, za katere je DDV dolžan plačati prejemnik storitev v skladu s 3. točko prvega odstavka 76. člena tega zakona in ki se neprekinjeno opravljajo v obdobju, daljšem od enega leta, ter za katere se v tem obdobju ne izdajajo računi in ne vršijo plačila, se šteje, da so končane ob izteku vsakega koledarskega leta, dokler storitve niso dokončane.

(4)Zaporedne dobave blaga v obdobju daljšem od enega koledarskega meseca, ki so odposlane ali odpeljane iz Slovenije v drugo državo članico in v katero jih davčni zavezanec za namene svojega podjetja dobavi ali prenese z oprostitvijo DDV, se v skladu s pogoji iz 46. člena tega zakona štejejo za zaključene zadnji dan vsakega koledarskega meseca, dokler dobava ni končana.

(5)Če je plačilo izvršeno preden je blago dobavljeno ali preden so storitve opravljene, nastane obveznost obračuna DDV na dan prejema plačila in od prejetega zneska plačila.

(6)Če račun ni izdan, blago pa je bilo dobavljeno oziroma storitev opravljena, se DDV obračuna najpozneje zadnji dan davčnega obdobja, v katerem je nastal obdavčljivi dogodek. Prejšnji stavek se ne nanaša na storitve, za katere je DDV dolžan plačati prejemnik storitev v skladu s 3. točko prvega odstavka 76. člena tega zakona, ali na dobave blaga ali prenose blaga iz osmega odstavka tega člena.

(7)Pri dobavi blaga oziroma storitev po 7., 8. in 15. členu tega zakona nastane obveznost obračuna DDV v davčnem obdobju, v katerem je nastal obdavčljivi dogodek.

(8)Za dobave blaga, opravljene v drugo državo članico pod pogoji iz 46. člena tega zakona in za prenos blaga, ki ga opravi davčni zavezanec za namene svojega podjetja v drugo državo članico z oprostitvijo DDV, nastane obveznost obračuna DDV na dan izdaje računa, ali če račun ni bil izdan, 15. dan v mesecu, ki sledi mesecu, v katerem nastane obdavčljivi dogodek.

(9)Drugi in peti odstavek tega člena se ne uporabljata za dobave blaga, opravljene v drugo državo članico pod pogoji iz 46. člena tega zakona in za prenose blaga, ki jih opravi davčni zavezanec za namene svojega podjetja v drugo državo članico z oprostitvijo DDV.

(10)Ne glede na prvi do peti odstavek tega člena nastaneta obdavčljivi dogodek in obveznost obračuna DDV pri dobavi blaga, ki jo opravi davčni zavezanec, za katerega se šteje, da je prejel in dobavil blago v skladu s 6.a členom tega zakona, ob prejemu plačila.

(1)Davčni zavezanec, ki je identificiran za namene DDV in je določen kot plačnik DDV na podlagi 76.a člena tega zakona, mora obračunati DDV tudi od danih predplačil na dan izvršitve predplačila.

(2)Za primere, ko je na podlagi prejšnjega odstavka DDV dolžna obračunati oseba, ki predplačilo da, prejemnik tega predplačila ni dolžan obračunati DDV po petem odstavku 33. člena tega zakona.

(1)Obdavčljivi dogodek nastane, ko je opravljena pridobitev blaga znotraj Unije. Šteje se, da je bila pridobitev blaga znotraj Unije opravljena, kadar se za dobavo podobnega blaga šteje, da je bila opravljena na ozemlju Slovenije.

(2)Pri pridobitvah blaga znotraj Unije obveznost obračuna DDV nastane na dan izdaje računa. Če račun ni izdan, nastane obveznost obračuna DDV najkasneje 15. dan v mesecu, ki sledi mesecu, v katerem nastane obdavčljivi dogodek.

(3)(črtan)

(1)Obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna DDV nastane, ko je blago uvoženo.

(2)Če je za blago ob vnosu v Unijo začet eden od postopkov iz drugega in tretjega odstavka 31. člena tega zakona, obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna davka nastane, ko se za to blago ti postopki končajo.

(3)Ne glede na drugi odstavek tega člena nastane obdavčljivi dogodek in obveznost obračuna DDV za uvoženo blago, ki je zavezano carini, kmetijskim prelevmanom ali dajatvam z enakim učinkom, določenim v okviru skupne politike Unije, takrat, ko nastane obdavčljiv dogodek za te dajatve in s tem obveznost obračuna teh dajatev.

(4)Za blago, ki ni zavezano plačilu katerihkoli dajatev iz drugega odstavka tega člena, nastane obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna DDV takrat, ko bi v skladu s carinskimi predpisi nastala obveznost za obračun carine, če bi bila predpisana.

(1)Pri dobavah blaga ali storitev davčna osnova vključuje vse, kar predstavlja plačilo (v denarju, v stvareh ali v storitvah), ki ga je prejel ali ga bo prejel dobavitelj ali izvajalec od kupca, naročnika ali tretje osebe za te dobave, vključno s subvencijami, ki so neposredno povezane s ceno takih dobav, če ni s tem zakonom drugače določeno.

(2)Pri dobavah blaga iz 7. in 8. člena tega zakona, davčno osnovo predstavlja nabavna cena blaga ali podobnega blaga oziroma lastna cena blaga, določena v trenutku uporabe, razpolaganja ali zadržanja blaga.

(3)Pri opravljenih storitvah iz 15. člena tega zakona davčno osnovo sestavljajo celotni stroški davčnega zavezanca za opravljene storitve.

(4)Pri dobavah blaga v obliki prenosa blaga v drugo državo članico, davčno osnovo predstavlja nabavna cena blaga ali podobnega blaga oziroma lastna cena blaga, določena v trenutku prenosa.

(5)V davčno osnovo se vštevajo, če že niso všteti: a) trošarine in drugi davki, takse, uvozne in druge dajatve, razen DDV; b) postranski stroški, kot so provizije, stroški pakiranja, prevoza in zavarovanja, ki jih dobavitelj ali izvajalec zaračuna kupcu oziroma naročniku storitve.

(6)V davčno osnovo se ne vštevajo: a) cenovni popusti za predčasno plačilo; b) cenovni popusti in rabati, odobreni naročniku in obračunani v trenutku dobave; c) zneski, ki jih davčni zavezanec prejme od svojega naročnika kot povračilo za izdatke, ki jih je plačal v imenu in za račun naročnika in jih vodi v svojem knjigovodstvu kot prehodne postavke. Davčni zavezanec mora zagotoviti dokazila o dejanskem znesku teh izdatkov in ne sme odbiti morebiti zaračunanega DDV od teh transakcij.

(7)Pri dobavi blaga oziroma storitev, ki jo opravi davčni zavezanec, ki v Sloveniji nima sedeža, je davčna osnova vse, kar predstavlja plačilo, ki ga je ali ga bo prejemnik blaga oziroma storitev moral izvršiti dobavitelju.

(8)Če plačilo za opravljeno dobavo blaga oziroma storitev preseže znesek, do katerega bi bil davčni zavezanec upravičen, je davčna osnova prejeto plačilo, v katero ni vključen DDV.

(9)Ne glede na prvi odstavek tega člena je davčna osnova za dobavo blaga ali storitev v zvezi z večnamenskim kuponom enaka plačilu, plačanemu za kupon, oziroma če ni teh informacij, denarni vrednosti, ki je navedena na samem večnamenskem kuponu, ali v pripadajoči dokumentaciji, zmanjšani za znesek DDV, ki se nanaša na dobavljeno blago ali storitve.

(1)Ne glede na določbe prejšnjega člena je pri dobavah blaga ali storitev, ki se opravijo med povezanimi osebami, davčna osnova enaka tržni vrednosti, če je plačilo za dobavo: - nižje od tržne vrednosti in naročnik nima pravice do celotnega odbitka DDV v skladu z 62., 63., 65., 66., 74. in 74.i členom tega zakona; - nižje od tržne vrednosti in dobavitelj te dobave nima pravice do celotnega odbitka DDV v skladu z 62., 63., 65., 66., 74. in 74.i členom tega zakona ter za dobavo velja oprostitev po prvem odstavku 42. člena, 44. členu in drugem odstavku 49. člena tega zakona; - višje od tržne vrednosti in dobavitelj nima pravice do celotnega odbitka DDV v skladu z 62., 63., 65., 66., 74. in 74.i členom tega zakona.

(2)Za namene tega člena so povezane osebe, osebe iz petega odstavka 94. člena tega zakona.

(3)Tržna vrednost iz prvega odstavka tega člena pomeni celoten znesek, ki bi ga kupec ali naročnik v trenutku pridobitve blaga ali storitve pod pogoji lojalne konkurence moral plačati neodvisnemu dobavitelju ali izvajalcu za primerljivo dobavo blaga ali storitev na ozemlju Slovenije.

(4)Če primerljive dobave blaga ali storitev iz prejšnjega odstavka ni mogoče ugotoviti, pomeni tržna vrednost: - v zvezi z blagom znesek, ki ni manjši od nabavne cene blaga ali podobnega blaga, ali če ni nabavne cene, od lastne cene, ki se določi v trenutku dobave; - v zvezi s storitvami znesek, ki ni manjši od celotnih stroškov, ki jih mora davčni zavezanec plačati za opravljene storitve.

(1)Pri pridobitvi blaga znotraj Unije se davčna osnova določi na podlagi istih elementov, kot se uporabljajo v skladu s 36. členom tega zakona za dobave enakega blaga na ozemlju Slovenije. Pri transakcijah, ki se obravnavajo kot pridobitve blaga znotraj Unije iz 12. in 13. člena tega zakona, davčno osnovo sestavlja nabavna cena blaga ali podobnega blaga oziroma lastna cena blaga, določena v trenutku dobave.

(2)V skladu s točko a) petega odstavka 36. člena tega zakona se v davčno osnovo vključi trošarina, ki jo dolguje ali jo je plačala oseba, ki je znotraj Unije pridobila trošarinski izdelek. Če je po opravljeni pridobitvi blaga znotraj Unije kupcu vrnjena trošarina, ki jo je plačal v državi članici, v kateri se je odpošiljanje ali prevoz blaga začel, se davčna osnova ustrezno zmanjša.

(1)Davčna osnova pri uvozu blaga je carinska vrednost, določena v skladu z veljavnimi carinskimi predpisi Unije.

(2)V davčno osnovo iz prvega in petega odstavka tega člena se vštevajo, če niso že všteti: a) trošarine in drugi davki, prelevmani in druge dajatve, ki se plačajo zunaj države članice uvoza, in tiste, ki se plačajo zaradi uvoza, razen DDV; b) postranski stroški, kot so provizije, stroški pakiranja, prevoza in zavarovanja, ki nastanejo do prvega namembnega kraja na ozemlju države članice uvoza, kot tudi postranski stroški, ki nastanejo pri prevozu v drug namembni kraj na ozemlju Unije, če je ta kraj znan v trenutku nastanka obdavčljivega dogodka.

(3)»Prvi namembni kraj« iz točke b) drugega odstavka tega člena pomeni kraj, naveden na tovornem listu ali drugem dokumentu, s katerim se blago uvozi v državo članico uvoza. Če tak kraj ni naveden, se za prvi namembni kraj šteje kraj prvega pretovora blaga v državi članici uvoza.

(4)V davčno osnovo se ne vštevajo: a) cenovni popusti za predčasno plačilo; b) cenovni popusti in rabati, odobreni naročniku in obračunani v trenutku uvoza.

(5)Pri ponovnem uvozu blaga, ki je bilo začasno izvoženo iz Unije na oplemenitenje na podlagi pogodbe o oplemenitenju, potem, ko je bilo zunaj Unije popravljeno, predelano, obdelano oziroma obnovljeno za račun izvoznika, je davčna osnova vrednost popravila, predelave, obdelave oziroma obnove, če je prejemnik blaga oseba, ki je začasno izvozila blago. V ostalih primerih je davčna osnova določena v skladu s prvim odstavkom tega člena.

(1)V davčno osnovo se ne vštevajo stroški vračljive embalaže, ki se pri dobavitelju blaga v vračljivi embalaži vodijo evidenčno.

(2)Pri preklicu naročila, vračilu ali znižanju cene po opravljeni dobavi se davčna osnova ustrezno zmanjša. Davčni zavezanec lahko popravi (zmanjša) znesek obračunanega DDV, če pisno obvesti kupca o znesku DDV, za katerega kupec nima pravice do odbitka.

(3)Davčni zavezanec lahko tudi popravi (zmanjša) znesek obračunanega DDV, če na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča o zaključenem stečajnem postopku ali o uspešno zaključenem postopku prisilne poravnave ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v celoti. Na enak način lahko ravna tudi davčni zavezanec, ki pridobi pravnomočni sklep sodišča o ustavitvi izvršilnega postopka oziroma drugo listino, iz katere je razvidno, da v zaključenem izvršilnem postopku ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v celoti, ter davčni zavezanec, ki ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v celoti, ker je bil dolžnik izbrisan iz sodnega registra oziroma drugih ustreznih registrov ali predpisanih evidenc. Če davčni zavezanec naknadno prejme plačilo ali delno plačilo za opravljeno dobavo blaga oziroma storitev, v zvezi s katero je uveljavil popravek davčne osnove v skladu s tem odstavkom, mora od prejetega zneska obračunati DDV.

(4)Ne glede na prejšnji odstavek lahko davčni zavezanec popravi (zmanjša) znesek obračunanega in neplačanega DDV od vseh priznanih terjatev, ki jih je prijavil v postopku prisilne poravnave oziroma stečajnem postopku.

(5)Če davčni zavezanec naknadno prejme plačilo ali delno plačilo za opravljeno dobavo blaga ali storitev, v zvezi s katero je uveljavil popravek davčne osnove v skladu s prejšnjim odstavkom, mora od prejetega zneska obračunati DDV.

(6)Če so elementi za določitev davčne osnove pri uvozu blaga izraženi v tuji valuti, se menjalni tečaj določi v skladu s predpisi Unije za izračun carinske vrednosti blaga.

(7)Če je vrednost, ki je podlaga za določitev davčne osnove, razen pri uvozu blaga, določena v tuji valuti, se za preračun te vrednosti v domačo valuto upošteva referenčni tečaj Evropske centralne banke, ki velja na dan nastanka davčne obveznosti in ga objavlja Banka Slovenije.

(8)Minister, pristojen za finance, lahko določi poenostavitve glede preračuna vrednosti tuje valute v domačo valuto v skladu s prejšnjim odstavkom.

(1)DDV se obračunava po stopnji, ki velja v trenutku nastanka obdavčljivega dogodka.

(2)Ne glede na prvi odstavek tega člena, se DDV obračunava po stopnji, ki velja ob nastanku obveznosti obračuna DDV, v naslednjih primerih: a) v primerih iz petega odstavka 33. člena tega zakona; b) v primeru pridobitve blaga znotraj Unije; c) v primerih uvoza blaga iz tretjega in četrtega odstavka 35. člena tega zakona.

(3)Stopnja, ki se uporablja za pridobitev blaga znotraj Unije, je stopnja, ki se uporablja za dobavo enakega blaga na ozemlju Slovenije.

(1)DDV se obračunava in plačuje po splošni stopnji 22% od davčne osnove in je enaka za dobavo blaga in storitev.

(2)Ne glede na prvi odstavek tega člena, se DDV obračunava in plačuje po nižji stopnji 9,5 % od davčne osnove za dobave blaga in storitev iz Priloge I in po posebni nižji stopnji 5 % od davčne osnove za dobave blaga in storitev iz Priloge IV. Priloga I in Priloga IV sta prilogi tega zakona in njegov sestavni del.

(1)Plačila DDV so oproščeni: 1. bolnišnična in izvenbolnišnična zdravstvena oskrba in z njo neposredno povezane dejavnosti, ki jih kot javno službo opravljajo javni zdravstveni zavodi ali druge osebe na podlagi koncesije; 2. zdravstvena oskrba, ki jo zdravstveni delavci opravljajo v okviru samostojne zdravstvene dejavnosti; 3. oskrba s krvjo in krvnimi pripravki, materinim mlekom ter človeškimi organi za presajanje; 4. storitve zobnih tehnikov in zobna protetika, ki jo izdela zobni tehnik oziroma zobozdravnik; 5. storitve, ki jih za svoje člane opravljajo neodvisne skupine oseb, katerih dejavnosti so oproščene plačila DDV ali so neobdavčljive, in so neposredno namenjene za opravljanje njihove dejavnosti, če te skupine od svojih članov zahtevajo le plačilo njihovega deleža skupnih stroškov in ni verjetno, da taka oprostitev vodi k izkrivljanju konkurence; 6. socialno varstvene storitve, vključno s storitvami domov za starejše oziroma storitve dolgotrajne oskrbe, in dobava blaga, ki je z njimi neposredno povezana, ki jih kot javno službo opravljajo javni socialno varstveni zavodi ali druge osebe na podlagi koncesije ali, ki jih opravljajo druge nepridobitne organizacije, ki se po predpisih štejejo za dobrodelne, invalidske organizacije ali organizacije za samopomoč; 7. storitve varstva otrok in mladostnikov ter dobava blaga in storitev, ki je z njimi neposredno povezana, ki jih kot javno službo opravljajo javni zavodi ali druge osebe na podlagi koncesije ali druge organizacije, ki se po predpisih štejejo za dobrodelne organizacije; 8. predšolska vzgoja, šolsko izobraževanje, poklicno usposabljanje in prekvalifikacije, vključno z dobavami blaga in storitev, ki so neposredno povezane z vzgojo in izobraževanjem, poklicnim usposabljanjem oziroma prekvalifikacijami, ki jih v skladu s predpisi opravljajo javni zavodi ali druge organizacije, pod pogoji, predpisanimi za opravljanje teh storitev, če ni verjetno, da taka oprostitev vodi k izkrivljanju konkurence; 9. zasebno poučevanje, ki ga opravljajo osebe, ki izpolnjujejo predpisane pogoje za učitelja v javni šoli, in se nanaša na šolsko izobraževanje; 10. zagotavljanje osebja s strani verskih skupnosti ali filozofskih združenj za namene iz 1., 6., 7. in 8. točke tega člena, z namenom zadovoljevanja duhovnih potreb; 11. storitve, ki jih svojim članom kot povračilo za članarino, določeno v skladu z njihovimi pravili, opravijo nepridobitne organizacije s cilji politične, sindikalne, verske, rodoljubne, filozofske, humanitarne ali državljanske narave, in dobava blaga, ki je neposredno povezana s temi storitvami, če ni verjetno, da taka oprostitev vodi k izkrivljanju konkurence; 12. storitve, neposredno povezane s športom ali športno vzgojo, ki jih nepridobitne organizacije nudijo osebam, ki se ukvarjajo s športom ali se udeležujejo športne vzgoje; 13. kulturne storitve in z njimi neposredno povezano blago, ki jih opravljajo javni zavodi in druge, od države priznane kulturne institucije; 14. dobava blaga in storitev s strani organizacij, katerih dejavnosti so oproščene plačila DDV v skladu s 1., 6., 7., 8., 11., 12. in 13. točko tega odstavka, v zvezi z dogodki za zbiranje denarnih sredstev, ki jih te organizacije organizirajo priložnostno ter izključno v svojo lastno korist, in ni verjetno, da taka oprostitev vodi k izkrivljanju konkurence; 15. reševalni prevozi bolnih ali poškodovanih oseb v, za te namene, posebej prirejenih vozilih in plovilih, ki jih upravljajo pooblaščene osebe; 16. prispevek za opravljanje radijske in televizijske dejavnosti po zakonu, ki ureja RTV Slovenije; 17. izvajanje univerzalne poštne storitve, v celoti ali delno, kot je opredeljena v zakonu, ki ureja poštne storitve, ter dobava blaga, ki je z njo neposredno povezana. Oprostitev se ne nanaša na storitve in z njimi neposredno povezane dobave blaga, ki jih izvajalci univerzalne poštne storitve opravijo v skladu s pogoji, o katerih je bilo z uporabniki teh storitev posebej dogovorjeno.

(2)Dobava blaga in storitev ni oproščena plačila DDV v skladu s 1., 6., 7., 8., 11., 12. in 13. točko prvega odstavka tega člena, če: - ni nujna za transakcije, ki so oproščene plačila DDV oziroma je oproščene dejavnosti mogoče opravljati brez te dobave, ali - je osnovni namen dobave, da organizacija pridobi dodaten prihodek z opravljanjem transakcij, ki neposredno konkurirajo transakcijam davčnih zavezancev, ki obračunavajo DDV.

(1)Dobave blaga in storitev, za katere je oprostitev DDV določena v 1., 6., 7., 8., 11., 12. in 13. točki prvega odstavka 42. člena tega zakona, so oproščene plačila DDV tudi, če jih opravijo osebe, ki niso osebe javnega prava, če je v vsakem posameznem primeru dobave izpolnjen eden ali več naslednjih pogojev: - njihov cilj ni doseganje dobička, če pa dobiček vseeno dosežejo, ga ne smejo razdeliti, temveč ga morajo nameniti za nadaljnje opravljanje ali izboljšanje storitev; - jih upravljajo in vodijo večinoma prostovoljci, ki sami ali preko drugih oseb niso posredno ali neposredno udeleženi v rezultatih teh dejavnosti; - zaračunavajo cene, ki jih odobrijo pristojni organi, ali cene, ki niso višje od takšnih odobrenih cen, ali za storitve, za katere ni potrebna odobritev cen, cene, ki so nižje, kot jih za podobne storitve zaračunavajo davčni zavezanci, ki obračunavajo DDV; - ni verjetno, da oprostitev DDV za te storitve izkrivlja konkurenco, na primer postavlja v slabši položaj davčne zavezance, ki obračunavajo DDV. Plačila DDV so oproščene tudi naslednje transakcije: 1. zavarovalne in pozavarovalne transakcije, vključno s povezanimi storitvami zavarovalnih posrednikov in zastopnikov; 2. najem oziroma zakup nepremičnin (vključno z lea­singom), razen: - nastanitev v hotelih ali podobnih nastanitvenih zmogljivostih, vključno z nastanitvijo v počitniških domovih, počitniških kampih ali na prostorih, namenjenih kampiranju; - dajanja v najem garaž in površin za parkiranje vozil; - dajanja v najem trajno instalirane opreme in strojev; - najema sefov; 3. dobava blaga, ki se je v celoti uporabljalo za namene oproščenih dejavnosti oziroma transakcij iz 42. člena tega zakona in tega člena, če davčni zavezanec ni imel pravice do odbitka vstopnega DDV za to blago, ali blaga, pri pridobitvi oziroma uporabi katerega ni imel pravice do odbitka DDV v skladu s 66. členom tega zakona; 4. finančne transakcije, in sicer: a) dajanje kreditov oziroma posojil v denarni obliki in posredovanje pri sklepanju teh poslov ter upravljanje kreditov oziroma posojil v denarni obliki, ko te storitve opravlja kreditodajalec oziroma posojilodajalec; b) izdajanje kreditnih garancij in drugih denarnih jamstev ter upravljanje kreditnih garancij s strani kreditodajalca; c) transakcije, vključno s posredovanjem, v zvezi z depoziti in tekočimi oziroma transakcijskimi računi, plačili, nakazili, dolgovi, čeki in drugimi plačilnimi instrumenti, razen izterjave dolgov in factoringa; d) transakcije, vključno s posredovanjem, v zvezi z valuto, bankovci in kovanci, ki so zakonito plačilno sredstvo, razen bankovcev in kovancev, katerih prodajna cena je določena na podlagi njihove vrednosti kot zbirateljskega predmeta ali na podlagi vrednosti kovine, iz katere so izdelani; e) transakcije, vključno s posredovanjem (razen upravljanja, hrambe, investicijskega svetovanja in storitev v zvezi s prevzemi), z delnicami, deleži v podjetjih ali združenjih, obveznicami in drugimi vrednostnimi papirji, razen z dokumenti o lastninski pravici na blagu in pravicami in deleži; f) upravljanje investicijskih skladov; 5. dobava kolkov, poštnih znamk po nominalni vrednosti, ki se uporabljajo za poštne storitve na ozemlju Slovenije ter drugih podobnih znamk; 6. igre na srečo; 7. dobava objektov ali delov objektov in zemljišč, na katerih so objekti postavljeni, razen če je dobava opravljena, preden so objekti ali deli objektov prvič vseljeni oziroma uporabljeni, ali če je dobava opravljena, preden potečeta dve leti od začetka prve uporabe oziroma prve vselitve; 8. dobava zemljišč, razen stavbnih zemljišč; 9. dobava zlata Banki Slovenije; 10. dobava blaga davčnemu zavezancu, za katerega se šteje, da je prejel in dobavil blago v skladu z drugim odstavkom 6.a člena tega zakona.

(1)Davčni zavezanec, ki opravlja transakcije, za katere je oprostitev DDV določena v 2., 7. in 8. točki 44. člena tega zakona, se lahko dogovori z najemnikom, zakupnikom, leasingojemalcem oziroma kupcem nepremičnine – davčnim zavezancem, ki ima pravico do odbitka celotnega DDV, da bo od navedenih transakcij, ki bi morale biti oproščene plačila DDV, obračunal DDV po predpisani stopnji.

(2)Davčna zavezanca morata na zahtevo davčnega organa dokazati obstoj pisnega dogovora o obdavčitvi transakcije v zvezi z nepremičnino, sklenjenega za namene prvega odstavka tega člena pred opravljeno dobavo. Plačila DDV so oproščene: 1. dobave blaga, ki ga prodajalec ali oseba, ki pridobi blago, ali druga oseba za njun račun odpošlje ali odpelje z ozemlja Slovenije v drugo državo članico, če so izpolnjeni naslednji pogoji: a) blago se dobavi drugemu davčnemu zavezancu ali pravni osebi, ki ni davčni zavezanec, ki deluje kot taka v drugi državi članici, b) davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, kateremu se dobavi blago, je identificiran za DDV v drugi državi članici in je to identifikacijsko številko za DDV sporočil dobavitelju, in c) davčni zavezanec, ki je dobavil blago v drugo državo članico, je predložil rekapitulacijsko poročilo v skladu s prvim in četrtim odstavkom 90. člena in 92. členom tega zakona, v katero je vključil tudi popolne in pravilne podatke v skladu z drugim in tretjim odstavkom 90. člena tega zakona v zvezi z dobavo iz te točke. Izjemoma lahko davčni organ dovoli uveljavitev oprostitve tudi, če je davčni zavezanec opustil obveznost iz te točke in neizpolnjevanje oziroma zamudo pri izpolnitvi svoje obveznosti utemeljil z opravičljivimi razlogi, hkrati pa tudi predložil manjkajoče podatke oziroma dokumente; 2. dobave novih prevoznih sredstev, ki jih odpošlje ali odpelje prodajalec ali kupec ali druga oseba za njun račun z ozemlja Slovenije v drugo državo članico, če se opravijo davčnim zavezancem ali pravnim osebam, ki niso davčni zavezanci, katerih pridobitve blaga znotraj Unije niso predmet DDV, ali katerikoli drugi osebi, ki ni davčni zavezanec; 3. dobave trošarinskih izdelkov, ki jih odpošlje ali odpelje prodajalec, kupec ali druga oseba za njun račun z ozemlja Slovenije v drugo državo članico, če se opravijo davčnim zavezancem ali pravnim osebam, ki niso davčni zavezanci, katerih pridobitve blaga znotraj Unije, razen trošarinskih izdelkov, niso predmet DDV, če je za odpošiljanje ali prevoz izdelkov izdan spremni dokument, trošarina plačana v Sloveniji in zavarovano njeno plačilo v namembni državi članici v skladu s predpisi, ki urejajo trošarine; 4. dobave blaga v obliki prenosa blaga v smislu 9. člena tega zakona v drugo državo članico, za katere bi se priznavale oprostitve v skladu s 1. do 3. točko tega člena, če bi bile opravljene za račun drugega davčnega zavezanca.

(1)Oprostitev iz 1. točke 46. člena tega zakona se ne nanaša na dobave blaga, ki jih opravijo davčni zavezanci, ki so oproščeni obračunavanja DDV v skladu s 94. členom tega zakona, ter na dobave blaga, ki se opravijo za davčne zavezance ali pravne osebe, ki niso davčni zavezanci, katerih pridobitve blaga znotraj Unije niso predmet DDV.

(2)Oprostitev iz 3. točke 46. člena tega zakona se ne nanaša na dobave trošarinskih izdelkov, ki jih opravijo davčni zavezanci, ki so oproščeni obračunavanja DDV v skladu s 94. členom tega zakona.

(3)Oprostitev iz 1. in 3. točke 46. člena tega zakona se ne nanaša na dobave blaga, ki so predmet DDV v skladu s posebno ureditvijo za rabljeno blago, umetniške predmete, zbirke in starine ali posebno ureditvijo za prodaje na javni dražbi.

(1)Plačila DDV je oproščena pridobitev blaga znotraj Unije: a) katerega dobava bi bila, če bi jo opravil davčni zavezanec v Sloveniji, v vsakem primeru oproščena plačila DDV; b) katerega uvoz bi bil v vsakem primeru oproščen plačila DDV v skladu s 1., 2., 3. in 5. do 12. točko prvega odstavka 50. člena tega zakona; c) pri katerem bi v skladu s 74. členom tega zakona oseba, ki pridobi blago, v vsakem primeru imela pravico do vračila celotnega DDV, dolgovanega na podlagi 2. točke prvega odstavka 3. člena tega zakona.

(2)Od pridobitve blaga znotraj Unije, ki je v skladu s prvim odstavkom 23. člena tega zakona opravljena na ozemlju Slovenije, se DDV ne obračuna, kadar so izpolnjeni naslednji pogoji: a) pridobitev blaga opravi davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji, vendar je identificiran za DDV v drugi državi članici; b) pridobitev blaga je opravljena za namene nadaljnje dobave tega blaga, ki jo opravi davčni zavezanec iz točke a) tega odstavka na ozemlju Slovenije; c) blago, ki ga davčni zavezanec iz točke a) tako pridobi, se neposredno odpošlje ali odpelje iz druge države članice, kot je država, v kateri je identificiran za DDV, in je namenjeno osebi, ki je prejemnik nadaljnje dobave; d) prejemnik nadaljnje dobave blaga je davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, vendar je identificirana za DDV v Sloveniji, in e) od nadaljnje dobave blaga, ki jo na ozemlju Slovenije opravi davčni zavezanec iz točke a) tega odstavka, mora, v skladu s 4. točko prvega odstavka 76. člena tega zakona, plačati DDV prejemnik blaga.

(1)Plačila DDV so oproščene prevozne storitve znotraj Unije pri pošiljanju ali prevozu blaga na otoke, ki so del avtonomnega področja Azorov in Madeire, ali z njih, kot tudi pošiljanje ali prevoz blaga med temi otoki.

(2)Plačila DDV je oproščen tudi mednarodni prevoz potnikov, razen mednarodnega cestnega prometa.

(1)Plačila DDV so oproščene naslednje transakcije: 1. sprostitev blaga v prost promet, če bi dobava takega blaga, ki bi jo na ozemlju Slovenije opravil davčni zavezanec, bila v vsakem primeru oproščena plačila DDV; 2. uvoz blaga iz 51. člena tega zakona; 3. uvoz blaga s tretjega ozemlja, ki je del carinskega območja Unije, za katerega bi se lahko uporabila oprostitev iz 2. točke tega člena; 4. uvoz blaga, odposlanega ali odpeljanega s tretjega ozemlja ali iz tretje države in uvoženega v državo članico, ki ni namembna država članica, če je dobava takega blaga, ki jo opravi uvoznik, kot je opredeljen v 6. točki prvega odstavka 76. člena tega zakona, oproščena v skladu s 46. členom tega zakona; 5. uvoz blaga, ki ga v stanju, kakor je bilo izvoženo, ponovno uvaža oseba, ki ga je izvozila, če je blago v skladu s carinskimi predpisi oproščeno plačila carine; 6. uvoz blaga v okviru diplomatskih in konzularnih odnosov, ki je oproščeno plačila carine; 6.a uvoz blaga s strani Evropske unije, Evropske skupnosti za atomsko energijo, Evropske centralne banke, Evropske investicijske banke ali organov, ki jih je ustanovila Unija, za katere se uporablja Protokol z dne 8. aprila 1965 o privilegijih in imunitetah Evropske skupnosti, in sicer v okvirih in pod pogoji iz navedenega protokola in sporazumov o njegovem izvajanju ali sporazumov o sedežu ter predvsem le do obsega, ki ne povzroča izkrivljanja konkurence; 6.b uvoz blaga, ki ga opravi Evropska komisija (v nadaljnjem besedilu: komisija) ali agencija ali organ, ustanovljen v skladu s pravom Unije, kadar komisija ali agencija ali organ uvozi to blago pri opravljanju nalog, dodeljenih s pravom Unije, pri odzivanju na pandemijo COVID-19, razen kadar komisija ali agencija ali organ uvoženo blago takoj ali pozneje uporabi za nadaljnje dobave za plačilo; 7. uvoz blaga s strani mednarodnih organizacij, ki niso navedene v 6.a točki tega odstavka, in članov takih organizacij, z omejitvami in pod pogoji, ki jih določajo mednarodne pogodbe o ustanovitvi organizacij ali sporazumi o sedežu teh organizacij, ki veljajo za Slovenijo; 8. blago, ki ga na ozemlje držav članic pogodbenic Severnoatlantske zveze uvozijo oborožene sile drugih držav pogodbenic te zveze za potrebe teh sil ali spremnega civilnega osebja ali za oskrbo njihovih menz ali kantin, kadar te sile sodelujejo pri skupni obrambi; 8.a blago, ki ga na ozemlje držav članic uvozijo oborožene sile drugih držav članic za potrebe teh sil ali spremnega civilnega osebja ali za oskrbo njihovih menz ali kantin, kadar te sile sodelujejo pri obrambnih prizadevanjih za izvajanje dejavnosti Unije v okviru skupne varnostne in obrambne politike; 9. uvoz ulova, nepredelanega ali obdelanega po postopkih za ohranitev kakovosti, vendar še nedobavljenega, ki ga davčni zavezanci, ki opravljajo dejavnost ribištva, pripeljejo v pristanišče; 10. zlato in druge plemenite kovine, bankovci in kovanci, ki jih uvaža Banka Slovenije; 11. uvoz plina po sistemu za zemeljski plin ali po kateremkoli omrežju, povezanim s takim sistemom, ali dovajanje plina v sistem za zemeljski plin s plovila, namenjenega za prevoz plina, ali po pridobivalnem plinovodnem omrežju, električne energije ali energije za ogrevanje ali hlajenje po omrežjih daljinskega ogrevanja ali hlajenja; 12. storitve v zvezi z uvozom blaga, če je vrednost teh storitev vključena v davčno osnovo v skladu s točko b) drugega odstavka 38. člena tega zakona; 13. uvoz blaga, za katerega se DDV prijavi v skladu s posebno ureditvijo za prodajo na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega blaga in za katero je bila davčnemu organu v državi članici uvoza najpozneje ob vložitvi carinske deklaracije predložena individualna identifikacijska številka za DDV za uporabo posebne ureditve dobavitelja ali posrednika, ki deluje za njegov račun, dodeljena v skladu s 130.l členom tega zakona.

(2)Uvoz blaga iz 4. točke prejšnjega odstavka je oproščen plačila DDV, če uvozu blaga sledi oproščena dobava blaga v skladu s 1. in 4. točko 46. člena tega zakona, le če uvoznik v trenutku uvoza pristojnemu davčnemu organu zagotovi vsaj naslednje informacije: a) svojo identifikacijsko številko za DDV, ki jo izda davčni organ v Sloveniji ali identifikacijsko številko za DDV svojega davčnega zastopnika, ki je dolžan plačati DDV, ki jo izda davčni organ v Sloveniji; b) identifikacijsko številko za DDV prejemnika blaga, ki mu je blago dobavljeno v skladu s 1. točko 46. člena tega zakona, izdano v drugi državi članici, ali svojo identifikacijsko številko za DDV, izdano v državi članici, v kateri se odpošiljanje ali prevoz blaga konča, če je blago predmet prenosa v skladu s 4. točko 46. člena tega zakona; c) dokaz, da je uvoženo blago namenjeno, da se odpelje ali odpošlje iz Slovenije v drugo državo članico.

(3)Komisija, agencija ali organ, ustanovljen v skladu s pravom Unije, ki uporablja oprostitev iz 6.b točke prvega odstavka tega člena, obvesti davčni organ, kadar pogoji za oprostitev prenehajo veljati. Po prenehanju veljavnosti oprostitve se za to blago obračuna DDV na dan, ko se blago tako uporabi, in na podlagi podatkov o davčni osnovi, ki jo na ta dan ugotovi pristojni davčni organ.

(4)Minister, pristojen za finance, predpiše natančnejše pogoje in način uveljavljanja oprostitev po tem členu ter določi količinske ali vrednostne omejitve za posamezne vrste blaga, za katere upravičenci iz 6., 6.a, 7., 8. in 8.a točke prvega odstavka tega člena lahko uveljavijo oprostitev.

(1)Na podlagi 2. točke prvega odstavka 50. člena tega zakona se plačila DDV oprostijo:

1. (črtana) 2. rabljeno osebno premoženje, ki pripada fizični osebi, ki je prebivala v tujini neprekinjeno najmanj 12 mesecev in ki se seli v Slovenijo. Oprostitev se ne nanaša na alkoholne pijače, tobak in tobačne izdelke, motorna vozila ter opremo za opravljanje dejavnosti; 3. predmeti, ki pripadajo osebi, ki je prebivala v tujini neprekinjeno najmanj 12 mesecev in ki se seli v Slovenijo zaradi sklenitve zakonske zveze. Oprostitev se ne nanaša na alkoholne pijače, tobak in tobačne izdelke, motorna vozila ter opremo za opravljanje dejavnosti; 4. predmeti, ki jih fizična oseba, ki stalno živi v Sloveniji, pridobi z dedovanjem. Oprostitev se ne nanaša na alkoholne pijače, tobak in tobačne izdelke, prevozna sredstva, opremo, zaloge surovin, polizdelkov in končnih izdelkov, živino in kmetijske pridelke, ki presegajo običajne družinske potrebe; 5. učni pripomočki, ki jih za lastne potrebe prinesejo s seboj dijaki in študenti, ki prihajajo v Slovenijo z namenom šolanja; 6. blago v osebni prtljagi potnika, ki se uvaža v nekomercialne namene in je v skladu s carinskimi predpisi oproščeno plačila carine; 7. nekomercialno blago v pošiljkah, ki jih fizična oseba s prebivališčem v tujini brezplačno pošilja fizični osebi na carinskem območju do vrednosti, za tobak in tobačne izdelke, alkohol in alkoholne pijače ter parfume in toaletne vode pa do količin, ki jih predpiše minister, pristojen za finance; 8. častna odlikovanja in nagrade, če njihova narava ali posamična vrednost kaže na to, da niso uvožene za komercialne namene; priložnostna darila, prejeta v okviru mednarodnih odnosov, če ne odražajo komercialnega namena; ob pogoju vzajemnosti predmeti, namenjeni šefom tujih držav oziroma njihovim predstavnikom za njihove potrebe v času uradnega obiska v Sloveniji. Oprostitev se ne nanaša na alkoholne pijače ter tobak in tobačne izdelke; 9. terapevtske substance človeškega izvora in reagenti za določanje krvnih skupin ter tipov tkiv, ki se uporabljajo za nekomercialne medicinske ali znanstvene namene; farmacevtski izdelki za zdravstveno oziroma veterinarsko uporabo na mednarodnih športnih prireditvah; laboratorijske živali, živalske, biološke in kemične substance, poslane brezplačno, ki so namenjene znanstvenim raziskavam, ter vzorci referenčnih substanc, namenjenih kontroli kvalitete medicinskih proizvodov, ki jih je odobrila Svetovna zdravstvena organizacija; 10. blago, ki ga brezplačno pridobijo državni organi, dobrodelne in človekoljubne organizacije, namenjeno pa je za brezplačno razdelitev osebam, potrebnim pomoči, ali blago, poslano brezplačno in brez vsakih komercialnih namenov, z namenom, da se uporabi izključno zaradi zadovoljitve njihovih delovnih potreb ali izvrševanja njihovih nalog. Oprostitev se ne nanaša na alkoholne pijače, tobak in tobačne izdelke, kavo in pravi čaj ter motorna vozila (razen na reševalna vozila). Oprostitev se nanaša le na organizacije, ki vodijo ustrezno knjigovodstvo in pristojnim organom omogočajo nadzor nad njihovim delovanjem in ki po potrebi nudijo zavarovanje plačila DDV; 11. blago, ki ga uvozijo državni organi in organizacije, dobrodelne in človekoljubne organizacije, namenjeno pa je za brezplačno razdelitev med žrtve naravnih in drugih nesreč in vojn, ali blago, ki ostane last teh organizacij, dano pa je na razpolago prej omenjenim žrtvam. Oprostitev se ne nanaša na material in opremo, namenjeno za obnovo območij, ki jih je prizadela naravna in druga nesreča. Oprostitev se nanaša le na organizacije, ki vodijo ustrezno knjigovodstvo in pristojnim organom omogočajo nadzor nad njihovim delovanjem in ki po potrebi nudijo zavarovanje plačila DDV; 12. predmeti, ki so posebej izdelani za izobraževanje, usposabljanje ali zaposlovanje gibalno in senzorno oviranih oseb ter oseb z motnjo v duševnem razvoju, če so bili pridobljeni brezplačno ter uvoženi s strani ustanov oziroma organizacij, katerih dejavnost je izobraževanje oziroma nudenje pomoči tem osebam, in če pri donatorjih ni izražen komercialni namen; 13. oprema, ki jo imetnik uporablja za opravljanje svoje dejavnosti, pa to preseli v Slovenijo. Oprostitev se ne nanaša na prevozna sredstva, gorivo, zaloge blaga, izdelkov in polizdelkov ter živino, katere imetniki so trgovci; 14. rastlinski in živinorejski proizvodi, ki jih pridobijo kmetje – državljani Republike Slovenije na svojih posestvih v obmejnem območju sosednje države, ter naraščaj in drugi proizvodi, pridobljeni od živine, ki jo imajo na teh posestvih zaradi poljskih del, paše ali prezimovanja; semena, gnojiva in podobni izdelki za obdelavo tal, ki jo uporabljajo kmetje – tuji državljani na svojih posestvih v Sloveniji; 15. vzorci blaga neznatne vrednosti, ki so namenjeni za pridobivanje naročil tovrstnega blaga in ki so glede videza in količine neuporabni za kakršnekoli druge namene; 16. tiskovine in reklamni material, ki ga pošilja oseba s sedežem poslovanja zunaj Slovenije; 17. blago, namenjeno uporabi na sejmu, razstavi ali podobni prireditvi. Oprostitev se ne nanaša na alkoholne pijače, tobak in tobačne izdelke ter goriva in kuriva; 18. blago, ki je zaradi določitve svoje sestave, kvalitete ali drugih tehničnih značilnosti, namenjeno preizkušanju, preiskovanju ali testiranju in ki se v celoti porabi oziroma uniči. Oprostitev se ne nanaša na blago, uporabljeno pri preizkušanju, analiziranju ali testiranju zaradi pospeševanja prodaje; 19. predmeti in spremljajoči dokumenti, ki se v zvezi s pridobitvijo ali varstvom blagovnih znamk, patentov in modelov pošiljajo organizacijam za varstvo pravic intelektualne lastnine; 20. turistično informativna dokumentacija, ki je namenjena za brezplačno razdelitev in katere glavni namen je predstaviti tujo turistično ponudbo; 21. dokumenti, ki se pošiljajo državnim organom; publikacije tujih državnih organov ter mednarodnih organov in organizacij; obrazci za izvajanje pooblastil državnih organov; dokazni predmeti v sodnih postopkih; tiskane okrožnice, ki se pošiljajo kot del običajne izmenjave informacij med javnimi službami ali bančnimi ustanovami; uradne tiskovine, ki jih prejema Banka Slovenije; dokumenti, arhivi, ter obrazci za uporabo na mednarodnih srečanjih, konferencah ali kongresih; načrti, tehnične slike, modeli in podobni dokumenti za namene sodelovanja na mednarodnem natečaju, ki se organizira v Sloveniji; tiskani obrazci, ki se v skladu z mednarodnimi konvencijami uporabljajo kot uradni dokumenti v mednarodnem prometu vozil in blaga; fotografije in diapozitivi, ki se pošiljajo tiskovnim agencijam ali časopisnim hišam; zbirateljski predmeti in umetniška dela, ki niso namenjeni prodaji in so uvoženi brezplačno s strani muzejev, galerij in drugih inštitucij ter so namenjeni za brezplačne oglede; zidni zemljevidi, filmi (razen kinematografskih) in drugi avdiovizualni izdelki vzgojno-izobraževalnega značaja, ki jih izdela OZN ali njene specializirane agencije; 22. material, potreben za natovarjanje ter zavarovanje blaga med transportom; stelja in krma za živali med transportom, naložena na prevozno sredstvo, ki se uporablja za prevoz živali iz tuje države v Slovenijo ali čez Slovenijo; 23. goriva in maziva v rezervoarjih, ki so tovarniško vdelani v motorna vozila; 24. material za postavitev, vzdrževanje ali okrasitev spominskih obeležij, grobov ali pokopališč vojnih žrtev iz drugih držav; krste s posmrtnimi ostanki in žare s pepelom pokojnika ter pogrebni artikli, ki običajno spremljajo krste in žare.

(2)Minister, pristojen za finance, predpiše natančnejše pogoje in način uveljavljanja oprostitev po tem členu.

(1)Plačila DDV so oproščene naslednje tran­s­akcije: a) dobava blaga, ki ga iz Slovenije odpošlje ali odpelje v namembni kraj zunaj Unije prodajalec ali druga oseba za njegov račun; b) dobava blaga, ki ga iz Slovenije odpošlje ali odpelje v namembni kraj zunaj Unije kupec, ki nima sedeža na ozemlju Slovenije, ali druga oseba za njegov račun, razen blaga, ki ga prevaža kupec sam in je namenjeno za opremljanje, oskrbovanje z gorivom ali druge vrste oskrbovanja zasebnih čolnov, zasebnih zrakoplovov ali katerihkoli drugih prevoznih sredstev za zasebno rabo; c) blago, dobavljeno pooblaščenim organizacijam, ki ga te izvozijo iz Unije kot del svojih človekoljubnih, dobrodelnih dejavnosti ali dejavnosti poučevanja, ki jih izvajajo zunaj Unije; d) storitve dodelave blaga (premičnin), ki so bile pridobljene ali uvožene z namenom, da se na tem blagu opravi taka dodelava, vendar le v primeru, če naročnik nima sedeža na ozemlju Slovenije in če blago odpošlje ali odpelje zunaj Unije izvajalec ali naročnik ali druga oseba za račun enega od njiju; e) opravljanje storitev, vključno s prevoznimi storitvami in pomožnimi storitvami, razen storitev, ki so oproščene v skladu z 42. in 44. členom tega zakona, če so neposredno povezane z izvozom ali uvozom blaga v smislu drugega in tretjega odstavka 31. ter uvozom blaga v skladu s prvim odstavkom 58. člena tega zakona.

(2)Pri dobavi blaga iz točke b) prvega odstavka tega člena, ki ga potnik prenaša v svoji osebni prtljagi, se oprostitev plačila davka uveljavlja na način vračila DDV, če so izpolnjeni pogoji iz 75. člena tega zakona.

(3)Pri dobavi blaga iz točke c) prvega odstavka tega člena se oprostitev plačila davka uveljavi tako, da se pooblaščenim organizacijam vrne plačani DDV. Plačila DDV so oproščene naslednje transakcije v zvezi z mednarodnim prevozom: a) dobava blaga za oskrbovanje z gorivom in drugo oskrbovanje plovil za plovbo na odprtem morju, ki opravljajo prevoz potnikov za plačilo ali so namenjena za opravljanje komercialne, industrijske ali ribiške dejavnosti, ter plovil za reševanje ali pomoč na morju ali za priobalni ribolov, razen za oskrbovanje plovil za priobalni ribolov; b) dobava blaga za oskrbovanje vojaških plovil iz oznake 89.06 10 00 kombinirane nomenklature, ki zapustijo ozemlje Slovenije in so namenjena v tuja pristanišča oziroma sidrišča; c) dobava, izboljšave, popravilo, vzdrževanje, zakup in najem plovil iz točke a) tega člena ter dobava, najem, popravilo in vzdrževanje opreme, vključno z ribiško opremo, ki je vgrajena ali se pri tem uporablja; d) opravljanje storitev, razen storitev iz točke c) tega člena, za neposredne potrebe plovil iz točke a) ali njihovega tovora; e) dobava blaga za oskrbovanje z gorivom in drugo oskrbovanje zrakoplovov, ki jih uporabljajo letalske družbe za polete na mednarodnih zračnih poteh za plačilo; f) dobava, izboljšave, popravilo, vzdrževanje, zakup in najem zrakoplovov iz točke e) tega člena ter dobava, najem, popravilo in vzdrževanje opreme, ki je vgrajena ali se pri tem uporablja; g) opravljanje storitev, razen storitev iz f) točke tega člena, za neposredne potrebe zrakoplovov iz e) točke tega člena ali njihovega tovora.

(1)Plačila DDV so oproščene naslednje tran­sakcije: a) dobave blaga ali storitev v okviru diplomatskih in konzularnih odnosov; aa) dobave blaga ali storitev Evropski uniji, Evropski skupnosti za atomsko energijo, Evropski centralni banki, Evropski investicijski banki ali organom, ki jih je ustanovila Unija, za katere se uporablja Protokol z dne 8. aprila 1965 o privilegijih in imunitetah Evropske skupnosti, in sicer v okvirih in pod pogoji iz navedenega protokola in sporazumov o njegovem izvajanju ali sporazumov o sedežu ter predvsem le do obsega, ki ne povzroča izkrivljanja konkurence; ab) dobave blaga in storitev komisiji ali agenciji ali organu, ustanovljenemu v skladu s pravom Unije, kadar komisija ali agencija ali organ kupi to blago ali storitve pri opravljanju nalog, ki so jim dodeljene s pravom Unije, pri odzivanju na pandemijo COVID-19, razen kadar komisija ali agencija ali organ kupljeno blago ali storitve takoj ali pozneje uporabi za nadaljnje dobave za plačilo; b) dobave blaga ali storitev mednarodnim organizacijam, ki niso navedene v točki aa) tega odstavka, in članom teh organizacij z omejitvami in pod pogoji, ki jih določajo mednarodne pogodbe o ustanovitvi organizacij ali sporazumi o sedežu teh organizacij, ki veljajo za Slovenijo; c) dobave blaga ali storitev, opravljene na ozemlju Slovenije, za potrebe oboroženih sil drugih držav, pogodbenic Severnoatlantske zveze, ali spremnega civilnega osebja ali za oskrbo njihovih menz ali kantin, kadar te sile sodelujejo pri skupni obrambi; d) dobave blaga ali storitev, opravljene na ozemlju Slovenije, za potrebe oboroženih sil drugih držav članic ali spremnega civilnega osebja ali za oskrbo njihovih menz ali kantin, kadar te sile sodelujejo pri obrambnih prizadevanjih za izvajanje dejavnosti Unije v okviru skupne varnostne in obrambne politike; e) dobave blaga ali storitev v drugo državo članico, namenjene za oborožene sile katerekoli države, ki je pogodbenica Severnoatlantske zveze, razen same namembne države članice, za potrebe teh oboroženih sil ali spremnega civilnega osebja ali za oskrbo njihovih menz ali kantin, kadar te sile sodelujejo pri skupni obrambi; f) dobave blaga ali storitev v drugo državo članico, namenjene za oborožene sile katere koli države članice, razen same namembne države članice, za potrebe teh oboroženih sil ali spremnega civilnega osebja ali za oskrbo njihovih menz ali kantin, kadar te sile sodelujejo pri obrambnih prizadevanjih za izvajanje dejavnosti Unije v okviru skupne varnostne in obrambne politike; g) dobave zlata centralnim bankam.

(2)Komisija, agencija ali organ, ustanovljen v skladu s pravom Unije, ki je sprejel oproščeno dobavo iz točke ab) prejšnjega odstavka, obvesti davčni organ, kadar pogoji za oprostitev prenehajo veljati. Po prenehanju veljavnosti oprostitve se za blago ali storitve obračuna DDV na dan, ko se blago oziroma storitve tako uporabi. Komisija, agencija ali organ, ustanovljen v skladu s pravom Unije, ki ni identificiran za namene DDV v Sloveniji, plača DDV na podlagi odločbe davčnega organa.

(3)Minister, pristojen za finance, predpiše natančnejše pogoje in način uveljavljanja oprostitev po tem členu, ter določi količinske ali vrednostne omejitve za posamezne vrste blaga, za katero upravičenci iz a), aa) ter b) do f) točke prvega odstavka tega člena lahko uveljavijo oprostitev.

(1)Plačila DDV so oproščene storitve, ki jih opravijo posredniki, ki delujejo v imenu in za račun druge osebe, če so te storitve del transakcij iz 52. do vključno 54. člena tega zakona, ali transakcij, opravljenih zunaj Unije.

(2)Oprostitev iz prvega odstavka tega člena se ne nanaša na storitve potovalnih agentov, ki delujejo v imenu in za račun potnika, za storitve, ki se opravijo v drugih državah članicah. Oprostitev plačila DDV v skladu s tem podpoglavjem se lahko uveljavi le, če blago oziroma storitve niso namenjeni za končno potrošnjo in če je znesek DDV, ki se obračuna ob zaključku postopkov ali možnosti iz tega podpoglavja, enak znesku DDV, ki bi ga bilo treba obračunati, če bi bila vsaka od teh transakcij obdavčena v Sloveniji.

(1)Plačila DDV so oproščene naslednje transakcije: a) dobava blaga, ki se predloži davčnemu organu in je v skladu s carinskimi predpisi v začasni hrambi; b) dobava blaga, ki se v skladu s carinskimi predpisi vnese v prosto cono; c) dobava blaga, za katero se v skladu s carinskimi predpisi začne postopek carinskega skladiščenja ali postopek aktivnega oplemenitenja.

(2)Plačila DDV so oproščene tudi storitve, ki so povezane z dobavami blaga po prvem odstavku tega člena.

(3)Plačila DDV so oproščene tudi dobave blaga iz prvega odstavka tega člena v prostih conah, carinskih skladiščih in opravljanje storitev na tem blagu, vendar le, dokler je blago v prosti coni ali v postopku carinskega skladiščenja v skladu s carinskimi predpisi.

(1)Plačila DDV sta oproščena tudi dobava in uvoz blaga iz Priloge II tega zakona, ki se vnese v davčno skladišče v Sloveniji.

(2)Za namene tega zakona je »davčno skladišče«: - v primeru mineralnih olj: prostor, ki je opredeljen kot trošarinsko skladišče v skladu z zakonom, ki ureja trošarine; - pri drugem blagu: prostor, ki je opredeljen kot davčno skladišče v skladu s tem zakonom in predpisom, ki ga izda minister, pristojen za finance.

(3)V davčnem skladišču ne sme biti skladiščeno blago, ki je namenjeno prodaji na drobno, razen v naslednjih primerih: a) če je blago namenjeno davka prosti prodajalni, ki se nahaja za izstopno mejno carinsko kontrolo na letališču ali pristanišču, za prodajo blaga, ki se iznese v potnikovi osebni prtljagi pri poletih ali ladijskih prevozih na tretje ozemlje ali v tretjo državo, kadar je taka prodaja oproščena v skladu s točko b) prvega odstavka 52. člena tega zakona; b) če je blago namenjeno davčnim zavezancem za dobave potnikom na krovu zrakoplova ali plovila med poletom ali ladijskim prevozom, kadar je namembni kraj zunaj Unije; c) če je blago namenjeno davčnim zavezancem za dobave, ki so oproščene plačila DDV v skladu s 54. členom tega zakona.

(4)Plačila DDV so oproščene tudi storitve, ki so povezane z dobavami blaga po prvem odstavku tega člena.

(5)Plačila DDV so oproščene tudi dobave blaga iz Priloge II, ki je priloga tega zakona in njegov sestavni del, in storitev na tem blagu, dokler je blago v postopku davčnega skladiščenja.

(1)Skladiščenje izdelkov iz Priloge II tega zakona, za katere se lahko uveljavlja oprostitev plačila DDV, dokler so v postopku skladiščenja, se lahko opravlja le v davčnem skladišču, za katerega delovanje je davčni organ izdal dovoljenje.

(2)Davčni organ lahko izda dovoljenje osebi, za katero oceni, da je glede finančnih in drugih okoliščin primerna za imetnika davčnega skladišča, in ki v velikem obsegu skladišči blago, navedeno v Prilogi II tega zakona.

(3)Za ustanovitev in delovanje davčnega skladišča se smiselno uporabljajo določbe carinskih predpisov, ki opredeljujejo carinska skladišča.

(4)Podrobnejše predpise o pogojih, ki jih mora izpolnjevati imetnik skladišča, da lahko pridobi dovoljenje za ustanovitev in delovanje davčnega skladišča, načinu zavarovanja plačila DDV, vsebini vloge za izdajo dovoljenja, prenehanju veljavnosti dovoljenja, dokumentaciji, ki jo mora voditi in hraniti imetnik dovoljenja, predpiše minister, pristojen za finance. Oprostitev plačila DDV v skladu s tem podpoglavjem se, pod enakimi pogoji, kot so predpisani za dobave blaga, ki se opravijo na ozemlju Slovenije, nanaša tudi na pridobitve blaga znotraj Unije.

(1)Od blaga, ki je v enem od postopkov ali možnosti iz tega podpoglavja, se DDV obračuna takrat, ko se za to blago ti postopki oziroma možnosti končajo.

(2)Če medtem ko je bilo blago v enem od postopkov ali možnosti iz tega podpoglavja ni bila opravljena dobava tega blaga, znesek dolgovanega DDV ustreza davku, ki bi bil obračunan ob uvozu, ob dobavi blaga ali ob pridobitvi blaga znotraj Unije, povečanem za znesek davka, ki bi bil obračunan od storitev.

(3)Če je bila medtem ko je bilo blago v enem od postopkov ali možnosti iz tega podpoglavja opravljena dobava tega blaga, znesek dolgovanega DDV ustreza davku, ki bi bil obračunan od zadnje od teh dobav, povečanem za davek, ki bi bil obračunan od storitev, opravljenih po opravljeni zadnji dobavi blaga. Pravica do odbitka DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV.

(1)Davčni zavezanec ima pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij, in sicer: a) DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal v Sloveniji za blago ali storitve, ki mu jih je ali mu jih bo dobavil drug davčni zavezanec; b) DDV, ki ga je dolžan plačati za transakcije, ki se obravnavajo kot dobave blaga ali storitev v skladu s točko a) 8. člena tega zakona; c) DDV, ki ga je dolžan plačati za pridobitve blaga znotraj Unije v skladu z 2. a) točko prvega odstavka 3. člena tega zakona; d) DDV, ki ga je dolžan plačati za transakcije, ki se obravnavajo kot pridobitve blaga znotraj Unije v skladu z 12. in 13. členom tega zakona; e) DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal v Sloveniji v zvezi z uvozom blaga.

(2)Ne glede na prvi odstavek tega člena, ima davčni zavezanec tudi pravico do odbitka DDV, če se blago in storitve uporabijo za namene: a) transakcij, ki jih je v zvezi z dejavnostjo iz drugega odstavka 5. člena tega zakona opravil zunaj Slovenije, če bi bil upravičen do odbitka DDV, če bi bile opravljene v Sloveniji; b) transakcije, ki so oproščene DDV v skladu z 10. točko 44. člena, 46. ali 49. členom, 12. točko prvega odstavka 50. člena ter 52. do 58. členom tega zakona; c) transakcij, ki so oproščene v skladu s točkami 1 in 4 (a) do (e) 44. člena tega zakona, če ima naročnik sedež zunaj Unije ali če so te transakcije neposredno povezane z blagom, namenjenim za izvoz iz Unije.

(3)Davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji in ni identificiran za namene DDV v Sloveniji, ima pravico do vračila DDV od blaga in storitev, nabavljenih v Sloveniji, ali od uvoza blaga v Slovenijo, pod pogojem, da blago in storitve uporabi za: a) transakcije iz drugega odstavka tega člena; b) transakcije, za katere je plačnik DDV v skladu s 76. členom tega zakona izključno prejemnik.

(4)Vračilo DDV davčnemu zavezancu, ki ima sedež v drugi državi članici, se opravi v skladu s 74. do 74.g členom tega zakona.

(5)Vračilo DDV davčnemu zavezancu, ki ima sedež zunaj Unije, se opravi v skladu s 74.i členom tega zakona.

(1)Davčni zavezanec, ki nepremičnino, ki je del poslovnih sredstev davčnega zavezanca, uporablja za opravljanje njegove dejavnosti in tudi za njegove zasebne namene ali za zasebne namene njegovih zaposlenih ali za druge namene, kot za namene opravljanja njegove dejavnosti, ima pravico da od DDV, ki ga je dolžan plačati za izdatke v zvezi s to nepremičnino, odbije DDV v skladu z 62. členom, prvim in drugim odstavkom 63. člena in prvim in sedmim odstavkom 65. člena tega zakona, samo za del nepremičnine, ki se uporablja za opravljanje njegove dejavnosti.

(2)Ne glede na 15. člen tega zakona se popravek odbitka zaradi spremembe v deležu uporabe nepremičnine iz prejšnjega odstavka opravi v skladu z načeli iz 68., 69. in 70. člena tega zakona.

(1)Davčni zavezanec iz tretjega odstavka 5. člena tega zakona, ki priložnostno dobavi novo prevozno sredstvo pod pogoji iz 2. točke 46. člena tega zakona, ima pravico, da odbije DDV, ki je vključen v nabavni ceni ali plačan pri uvozu ali pri pridobitvi prevoznega sredstva znotraj Unije, do zneska, ki ne presega zneska DDV, ki bi ga moral plačati, če dobava ne bi bila oproščena.

(2)Pravica do odbitka nastane in se lahko uveljavi samo v trenutku dobave novega prevoznega sredstva. Davčni zavezanec lahko uveljavlja odbitek DDV v obliki vračila DDV na podlagi zahtevka, ki ga v elektronski obliki predloži davčnemu organu v 15 dneh od dneva dobave.

(3)Podrobnejša pravila za izvajanje tega člena predpiše minister, pristojen za finance.

(1)Za blago in storitve, ki jih davčni zavezanec potrebuje tako za transakcije, pri katerih DDV lahko odbije v skladu s 63. členom tega zakona, kot za transakcije, pri katerih DDV ne sme odbiti, se lahko odbije samo tak delež DDV, ki se pripiše prvim transakcijam. Ta delež se določi v skladu s tem členom za vse transakcije, ki jih opravi davčni zavezanec.

(2)Odbitni delež se določi tako, da se navede: a) v števcu: skupni znesek letnega prometa, brez DDV, ki se nanaša na transakcije, pri katerih je DDV odbiten po 63. členu tega zakona; b) v imenovalcu: skupni znesek letnega prometa, brez DDV, ki se nanaša na transakcije, vključene v števcu, in na transakcije, pri katerih DDV ni odbiten, vključno s subvencijami, razen tistih, ki so neposredno povezane s ceno blaga ali storitev iz prvega odstavka 36. člena tega zakona.

(3)Pri izračunu odbitnega deleža iz drugega odstavka tega člena se ne upoštevajo naslednji zneski: a) znesek prometa, ki se nanaša na dobave osnovnih sredstev, ki jih je davčni zavezanec uporabljal za namene svoje dejavnosti; b) znesek prometa, ki se nanaša na priložnostne transakcije z nepremičninami; c) znesek prometa, ki se nanaša na priložnostne finančne transakcije.

(4)Odbitni delež se določi na letni podlagi kot odstotek in se zaokroži navzgor na celo število.

(5)Odbitni delež za tekoče leto določi davčni zavezanec sam na podlagi podatkov o transakcijah v preteklem letu. Če v preteklem letu ni bilo transakcij ali če so te transakcije v znesku neznatne, se odbitni delež začasno določi na podlagi podatkov o predvidenih transakcijah.

(6)Odbitki, opravljeni na podlagi takega začasnega deleža, se morajo popraviti, ko se v naslednjem letu ugotovi oziroma določi končni odbitni delež za preteklo leto.

(7)Ne glede na prvi odstavek tega člena lahko davčni zavezanec določi odbitni delež ločeno za vsako področje svoje dejavnosti, če vodi ločeno knjigovodstvo za vsako področje svoje dejavnosti. Davčni zavezanec mora izračunavati odbitni delež v skladu z načinom, ki ga je izbral v skladu s tem odstavkom, najmanj 12 mesecev.

(8)Davčni organ lahko prepove davčnemu zavezancu uporabo izbranega načina določanja odbitnega deleža, če davčni zavezanec z izbranim načinom ne omogoči izvajanja nadzora nad obračunavanjem in plačevanjem DDV v skladu s tem zakonom. Davčni zavezanec ne sme odbiti DDV od: a) jaht in čolnov, namenjenih za šport in razvedrilo, goriv in maziv ter nadomestnih delov ter storitev, tesno povezanih s tem, razen od plovil, ki se uporabljajo za opravljanje dejavnosti prevoza potnikov in blaga, dajanje v najem in zakup ter za nadaljnjo prodajo; b) zrakoplovov, goriv in maziv ter nadomestnih delov ter storitev, tesno povezanih s tem, razen od zrakoplovov, ki se uporabljajo za opravljanje dejavnosti prevoza potnikov in blaga, dajanje v najem in zakup ter za nadaljnjo prodajo; c) osebnih avtomobilov ter motornih koles, goriv in maziv ter nadomestnih delov ter storitev tesno povezanih s tem, razen od vozil, ki se uporabljajo za opravljanje dejavnosti prevoza potnikov in blaga, dajanje v najem in zakup ter za nadaljnjo prodajo, vozil, ki se uporabljajo v avtošolah za izvajanje programa usposabljanja iz vožnje v skladu z veljavnimi predpisi, kombiniranih vozil za opravljanje dejavnosti javnega linijskega in posebnega linijskega prevoza ter osebnih specialnih vozil, prilagojenih izključno za prevoz pokojnikov; d) stroškov reprezentance (pri čemer se kot stroški reprezentance štejejo zgolj stroški pogostitve in zabave ob poslovnih in družabnih stikih); e) stroškov prehrane (vključno s pijačo) in stroškov nastanitve, razen stroškov, ki so davčnemu zavezancu nastali pri teh dobavah v okviru opravljanja njegove dejavnosti.

(1)Davčni zavezanec, ki ne sme odbiti DDV v skladu s točko c) 66. člena tega zakona, sme odbiti DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah osebnih avtomobilov, motornih koles, koles in podobnih vozil s pomožnim motorjem (v nadaljnjem besedilu: motorno vozilo), namenjenih za opravljanje dejavnosti davčnega zavezanca, če je pogon motornega vozila brez izpusta ogljikovega dioksida ter vrednost vozila z vključenim obračunanim DDV in drugimi dajatvami ne presega 80.000 eurov.

(2)Davčni zavezanec, ki ima na podlagi prejšnjega odstavka pravico do odbitka DDV od nabave motornega vozila, ima pravico do odbitka DDV tudi od nabave goriv in maziv ter nadomestnih delov in storitev vezanih na ta motorna vozila.

(3)Minister, pristojen za finance, predpiše natančnejše pogoje in način uveljavljanja pravice do odbitka po tem členu.

(1)Za uveljavljanje pravice do odbitka DDV mora davčni zavezanec izpolnjevati naslednje pogoje: a) za odbitke v skladu s točko a) prvega odstavka 63. člena tega zakona, v zvezi z dobavo blaga ali storitev, mora imeti račun, izdan v skladu z 80.a do 84.a členom tega zakona; b) za odbitke v skladu s točko b) prvega odstavka 63. člena tega zakona, v zvezi s transakcijami, ki se obravnavajo kot dobava blaga ali storitev, mora izpolnjevati formalnosti, ki jih predpiše minister, pristojen za finance; c) za odbitke v skladu s točko c) prvega odstavka 63. člena tega zakona, v zvezi s pridobitvami blaga znotraj Unije, v obračunu DDV iz 87. člena tega zakona mora navesti vse podatke, ki so potrebni za izračun zneska DDV, ki ga je dolžan plačati za svoje pridobitve, in imeti račun; d) za odbitke v skladu s točko d) prvega odstavka 63. člena tega zakona, v zvezi s transakcijami, ki se obravnavajo kot pridobitve blaga znotraj Unije, mora izpolnjevati formalnosti, ki jih predpiše minister, pristojen za finance; e) za odbitke v skladu s točko e) prvega odstavka 63. člena tega zakona, v zvezi z uvozom blaga, mora imeti uvozni dokument, na katerem je naveden kot prejemnik ali uvoznik in na katerem je naveden znesek DDV, ki ga je dolžan plačati oziroma omogoča izračun tega zneska; f) če je dolžan plačati DDV kot naročnik ali kupec v skladu z 2., 3. in 4. točko prvega odstavka 76. člena ali 76.a členom tega zakona, mora izpolnjevati formalnosti, ki jih predpiše minister, pristojen za finance.

(2)Davčni zavezanec opravi odbitek tako, da od skupnega zneska DDV, ki ga dolguje za dano davčno obdobje, odšteje skupni znesek DDV, za katerega je v istem obdobju nastala pravica do odbitka, ki se lahko uveljavlja v skladu s prvim odstavkom tega člena. Če davčni zavezanec ne opravi odbitka DDV v tem davčnem obdobju, lahko odbije ta znesek DDV kadarkoli po tem davčnem obdobju, vendar ne pozneje kot v zadnjem davčnem obdobju koledarskega leta, ki sledi letu, v katerem je pridobil pravico do odbitka DDV.

(3)Davčni zavezanec iz četrtega odstavka 95. člena tega zakona lahko odbije znesek pavšalnega nadomestila v davčnem obdobju, v katerem je pavšalno nadomestilo plačal.

(4)Če davčni zavezanec prejme račun, na katerem je izkazan DDV od osebe, ki ga po tem zakonu ne sme izkazati, ne sme odbiti izkazanega DDV, ne glede na to, ali nepooblaščena oseba ta DDV plača.

(5)Če davčni zavezanec prejme račun, na katerem je izkazan višji znesek DDV, kot bi moral biti po zakonu, ne sme odbiti tega višjega zneska, ne glede na to, da je bil DDV plačan.

(6)Davčni zavezanec lahko uveljavlja pravico do odbitka DDV ne prej kot v davčnem obdobju, v katerem je nastala obveznost za obračun DDV, če do poteka roka za predložitev obračuna DDV za to davčno obdobje razpolaga z dokumenti oziroma izpolnjuje formalnosti iz prvega odstavka tega člena.

(1)Davčni zavezanec mora prvotni odbitek popraviti, če je odbitek višji ali nižji od odbitka, do katerega je bil davčni zavezanec upravičen.

(2)Popravek mora davčni zavezanec opraviti, če se po opravljenem obračunu spremenijo dejavniki, ki so bili uporabljeni pri določitvi zneska za odbitek, kot na primer odpovedi nakupov in znižanja cen.

(3)Ne glede na drugi odstavek tega člena, davčni zavezanec ne popravi prvotnega odbitka v primeru uradno dokazanega uničenja, izgube ali tatvine premoženja ter v primeru dajanja daril manjših vrednosti ali dajanja vzorcev iz 7. člena tega zakona.

(1)Za osnovna sredstva se popravek odbitka DDV razporedi na obdobje 5 let, razen za nepremičnine, ki so bile pridobljene kot osnovna sredstva, za katere se popravek razporedi na obdobje 20 let.

(2)Obdobje iz prvega odstavka tega člena začne teči z začetkom uporabe osnovnega sredstva.

(3)Za začetek uporabe po drugem odstavku tega člena se šteje davčno obdobje, v katerem je izvršen (oziroma ni izvršen) odbitek DDV.

(4)Letni popravek znaša 1/5 oziroma 1/20 zneska DDV, ki je bil zaračunan na osnovna sredstva. Popravek se izvede na podlagi sprememb v upravičenosti do odbitka v naslednjih letih glede na upravičenost v letu, v katerem je bilo blago prvič uporabljeno.

(5)Popravek odbitka DDV se ne izvrši, če znaša razlika do 10 eurov.

(1)Če davčni zavezanec opravi dobavo osnovnega sredstva v obdobju popravka, se šteje, kakor da se osnovno sredstvo uporabi za njegovo ekonomsko dejavnost do konca obdobja popravka.

(2)Šteje se, da je ekonomska dejavnost v celoti obdavčena, če je dobava osnovnih sredstev obdavčena.

(3)Šteje se, da je ekonomska dejavnost v celoti oproščena, če je dobava osnovnih sredstev oproščena.

(4)Popravek odbitka iz prvega odstavka tega člena se izvede le enkrat za celotno preostalo obdobje popravka.

(1)Če se na podlagi odločitve davčnega organa spremeni (poveča) znesek DDV, ki ga je davčni zavezanec obračunal pri dobavi blaga in storitev, lahko ta davčni zavezanec na podlagi odločbe davčnega organa izstavi popravljen račun s pravilno obračunanim zneskom DDV, na podlagi katerega lahko prejemnik blaga in storitev za nastalo razliko uveljavi pravico do odbitka DDV v skladu z določili tega zakona v davčnem obdobju, ko prejme takšen račun.

(2)Če se spremeni znesek DDV, obračunan pri uvozu blaga, ki ga je davčni zavezanec upošteval kot odbitek vstopnega DDV, se na podlagi carinskega dokumenta ali odločbe davčnega organa lahko popravi odbitek vstopnega DDV za nastalo razliko.

(3)Minister, pristojen za finance, podrobneje predpiše vsebino računa iz prvega odstavka tega člena.

(1)Če za dano davčno obdobje znesek odbitkov presega znesek dolgovanega DDV, se presežek prenese v naslednje davčno obdobje.

(2)Ne glede na prvi odstavek tega člena se davčnemu zavezancu na njegovo zahtevo presežek DDV vrne v 21 dneh po predložitvi obračuna DDV.

(3)Davčnemu zavezancu, ki presežka DDV ne prejme v roku iz drugega odstavka tega člena, pripadajo zamudne obresti po obrestni meri, določeni z zakonom, ki ureja davčni postopek, od prvega dne po poteku 21 dni od predložitve obračuna DDV.

(4)Če je davčnemu zavezancu potekel rok za plačilo drugih davkov, se presežek vrne po poplačilu davčnega dolga.

(1)V primeru dvoma o upravičenosti zahteve za vračilo DDV na podlagi obračuna DDV lahko davčni organ, pred izvršitvijo vračila DDV, zahteva, da davčni zavezanec predloži ustrezen instrument zavarovanja za zavarovanje izpolnitve obveznosti v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek.

(2)Šteje se, da je predloženi instrument zavarovanja ustrezen, če zagotavlja izpolnitev obveznosti v višini zahtevka za vračilo.

(3)Če davčni organ ugotovi, da zahteva za vračilo DDV ni upravičena, pa je bil DDV že vrnjen, za vračilo neupravičeno vrnjenega DDV unovči predloženo zavarovanje.

(4)Če davčni organ ugotovi, da je zahteva za vračilo DDV upravičena, nemudoma sprosti zavarovanje in vrne predloženi instrument zavarovanja davčnemu zavezancu.

(1)Davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji ampak v drugi državi članici (v nadaljnjem besedilu: davčni zavezanec s sedežem v drugi državi članici), ima pravico do vračila DDV, zaračunanega za blago, ki so mu ga dobavili, ali za storitve, ki so jih zanj opravili drugi davčni zavezanci v Sloveniji, ali za uvoz blaga v Slovenijo, če izpolnjuje naslednje pogoje: a) v obdobju vračila v Sloveniji ni imel sedeža svoje ekonomske dejavnosti ali stalne poslovne enote, iz katere so se opravljale poslovne transakcije, ali če ni imel takšnega sedeža ali poslovne enote ali stalnega oziroma običajnega prebivališča; b) v obdobju vračila ni dobavil nobenega blaga ali opravil storitev, za katere bi se lahko štelo, da je bilo dobavljeno ali so bile opravljene v Sloveniji, razen naslednjih transakcij: - prevoznih storitev in s tem povezanih pomožnih storitev, ki so oproščene v skladu z 12. točko 50. člena, 52., 53. členom, točkami a), b), c) in d) prvega odstavka 54. člena, 55. členom ali 57. in 58. členom tega zakona; - dobave blaga in opravljanje storitev prejemniku, ki je v skladu z 2., 3. in 4. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 76. člena tega zakona dolžan plačati DDV.

(2)Davčni zavezanec s sedežem v drugi državi članici ima pravico do vračila DDV, če se blago in storitve iz prejšnjega odstavka uporabijo za naslednje transakcije: - transakcije iz točk a) in b) drugega odstavka 63. člena tega zakona; - transakcije, katerih prejemnik je v skladu z 2., 3. in 4. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 76. člena tega zakona dolžan plačati DDV.

(3)Davčni zavezanec s sedežem v drugi državi članici ima pravico do vračila tistih zneskov DDV, za katere bi lahko davčni zavezanec s sedežem v Sloveniji uveljavljal odbitek DDV v skladu s tem zakonom.

(4)Davčni zavezanec s sedežem v drugi državi članici nima pravice do vračila: - DDV, ki je bil v skladu s tem zakonom nepravilno zaračunan; - DDV za dobavo blaga, ki je oproščena ali ki se lahko oprosti v skladu s 46. členom ali točko b) prvega odstavka 52. člena tega zakona.

(1)Da je davčni zavezanec s sedežem v drugi državi članici upravičen do vračila DDV v Sloveniji mora v državi članici, v kateri ima sedež, opravljati transakcije, za katere ima pravico do odbitka DDV.

(2)Če davčni zavezanec v državi članici sedeža opravlja transakcije, za katere ima pravico do odbitka DDV, in transakcije, za katere nima pravice do odbitka DDV, se v Sloveniji vrne le tak delež DDV, ki se v skladu s pravili o odbitnem deležu v državi članici sedeža lahko pripiše transakcijam, za katere ima pravico do odbitka DDV.

(1)»Zahtevek za vračilo« je zahtevek za vračilo DDV, ki je bil v Sloveniji zaračunan davčnemu zavezancu s sedežem v drugi državi članici, za blago, ki so mu ga dobavili, ali za storitve, ki so jih zanj opravili drugi davčni zavezanci v Sloveniji, ali za uvoz blaga v Slovenijo.

(2)Davčni zavezanec s sedežem v drugi državi članici uveljavlja vračilo DDV v Sloveniji tako, da zahtevek za vračilo DDV vloži prek elektronskega portala v državi članici, v kateri je pridobil identifikacijsko številko za DDV ali davčno sklicno številko, na podlagi katere zahteva vračilo (v nadaljnjem besedilu: vložnik).

(3)Vložnik mora v zahtevku navesti naslednje podatke: - svoje ime in polni naslov; - svoj elektronski naslov; - opis svoje poslovne dejavnosti, za katero je pridobil blago in storitve; - obdobje vračila, za katero vlaga zahtevek; - izjavo, da v obdobju vračila ni opravil dobav blaga ali storitev, za katere bi se lahko štelo, da je bilo dobavljeno ali so bile opravljene v Sloveniji, razen transakcij iz točke b) prvega odstavka 74. člena tega zakona; - svojo identifikacijsko številko za DDV ali davčno sklicno številko; - podatke o bančnem računu, vključno s kodo enotnega standarda za zapis transakcijskega računa (IBAN) in bančno identifikacijsko kodo (BIC).

(4)Vložnik mora k zahtevku predložiti tudi kopije računov ali uvoznih dokumentov, če je davčna osnova na računu ali uvoznem dokumentu v višini najmanj 1.000 eurov oziroma na računu za gorivo najmanj 250 eurov.

(5)Za vsak račun ali uvozni dokument mora poleg podatkov iz prejšnjega odstavka, zahtevek vsebovati tudi: - ime in polni naslov dobavitelja; - identifikacijsko številko DDV dobavitelja, ki mu jo je dodelila Slovenija, razen pri uvozu; - datum in številko računa ali uvoznega dokumenta; - davčno osnovo in znesek DDV, izražen v eurih; - znesek odbitnega DDV, izračunanega v skladu z drugim in tretjim odstavkom 74. člena in drugim odstavkom 74.a člena tega zakona, izražen v eurih; - morebitni odbitni delež, izračunan v skladu s 74.a členom tega zakona in izražen v odstotkih; - vrsto pridobljenega blaga ali storitev, označeno s predpisanimi oznakami.

(6)Oznake za opis vrste pridobljenega blaga in storitev iz prejšnjega odstavka predpiše minister, pristojen za finance.

(1)Vložnik mora popraviti znesek DDV, ki je predmet zahtevka ali ki je že povrnjen, če je po predložitvi zahtevka za vračilo popravil prvotni odbitni delež DDV. Popravek se vključi v zahtevek za vračilo v koledarskem letu, ki sledi koledarskemu letu, v katerem je bil DDV zaračunan, oziroma v poseben zahtevek, poslan prek elektronskega portala v državi članici, v kateri ima vložnik sedež, če vložnik v tem koledarskem letu ne vloži nobenega zahtevka za vračilo.

(2)Davčni organ upošteva popravek predhodnega zahtevka za vračilo iz prejšnjega odstavka s povišanjem ali znižanjem vrnjenega zneska oziroma s samostojnim plačilom ali povračilom, če je bil vložen poseben zahtevek.

(1)Zahtevek za vračilo se nanaša na: a) nakupe blaga in storitev, za katere so bili v obdobju vračila izdani računi, pod pogojem, da je obveznost obračuna DDV nastala pred ali ob izdaji računa, oziroma za katere je obveznost obračuna DDV nastala v obdobju vračila pod pogojem, da je bil račun izdan pred nastankom obveznosti obračuna davka; b) uvoz blaga v obdobju vračila; c) račune ali uvozne listine, ki niso bile sestavni del prejšnjih zahtevkov za vračilo in se nanašajo na transakcije, končane v zadevnem koledarskem letu.

(2)Zahtevek za vračilo, ki ga vložnik vloži v državi članici, v kateri je pridobil identifikacijsko številko za DDV ali davčno sklicno številko, na podlagi katere zahteva vračilo, je treba v Republiki Sloveniji, kadar je država članica vračila, predložiti najpozneje do 30. septembra po poteku koledarskega leta, v katerem je bil DDV zaračunan. Šteje se, da je zahtevek predložen, če je vložnik v njem navedel vse podatke iz tretjega, četrtega in petega odstavka 74.b člena tega zakona.

(3)Zahtevek za vračilo se lahko vloži za obdobje vračila, ki ne sme biti krajše od treh mesecev koledarskega leta in ne daljše od koledarskega leta. Zahtevek se lahko nanaša tudi na obdobje krajše od treh koledarskih mesecev, če to obdobje pomeni preostanek koledarskega leta.

(4)Če se zahtevek nanaša na obdobje vračila, krajše od enega koledarskega leta in ne krajše od treh mesecev, znesek DDV, katerega vračilo se zahteva, ne sme biti nižji od 400 eurov. Če se zahtevek nanaša na obdobje koledarskega leta ali na preostanek koledarskega leta, znesek DDV, katerega vračilo se zahteva, ne sme biti nižji od 50 eurov.

(1)Davčni organ v elektronski obliki nemudoma obvesti vložnika o datumu prejema zahtevka, ki ga je prejel od države članice njegovega sedeža. O zahtevku mora odločiti v štirih mesecih od prejema zahtevka.

(2)Če davčni organ presodi, da nima na voljo dovolj ustreznih informacij, na podlagi katerih bi se lahko odločil o zahtevku za vračilo, lahko v štirih mesecih od prejema zahtevka za vračilo zahteva od vložnika ali pristojnega organa države članice sedeža dodatne informacije v elektronski obliki. Če dodatne informacije zahteva od druge osebe, zahtevek pošlje v elektronski obliki le, če je ta naslovniku zahtevka na voljo. Zahtevek za dodatne informacije pošlje na elektronski naslov vložnika, ki je v skladu z drugo alinejo tretjega odstavka 74.b člena tega zakona naveden na zahtevku za vračilo, ali na elektronski naslov pristojnega davčnega organa države članice sedeža. Šteje se, da je zahtevek za dodatne informacije vročen na dan, ko davčni organ od prejemnika prejme potrdilo o prejemu elektronskega sporočila, vendar najkasneje 15. dan od dneva, ko je bil odposlan. Če davčni organ utemeljeno dvomi o veljavnosti in pravilnosti določenega zahtevka za vračilo, lahko zahteva tudi predložitev izvirnika ali kopije računa ali uvoznega dokumenta. Dodatne informacije mora naslovnik zahtevka po dodatnih informacijah davčnemu organu zagotoviti v enem mesecu po prejemu zahtevka.

(3)Če davčni organ zahteva dodatne informacije v skladu s prejšnjim odstavkom, odloči o zahtevku za vračilo v dveh mesecih od datuma, ko je prejel zahtevane dodatne informacije, oziroma v dveh mesecih od datuma, ko naslovnik zahtevka po dodatnih informacijah zahtevek prejme, če odgovora na svojo zahtevo ni prejel. Rok za odločitev glede celotnega zahtevka ali dela zahtevka iz prejšnjega odstavka je v vsakem primeru najmanj šest mesecev od datuma, ko davčni organ prejme zahtevek za vračilo.

(4)Če davčni organ, poleg informacij iz prejšnjega odstavka, zahteva še druge nadaljnje informacije, odloči o zahtevku za vračilo najpozneje v osmih mesecih od prejema zahtevka.

(5)Odločba se vroči prek elektronskega portala države, v kateri ima vložnik sedež, razen če država članica sedeža vlagatelja ne zagotavlja vročanja odločb iz elektronskega portala davčnemu zavezancu. Šteje se, da je odločba vročena 15. dan od dneva, ko je bila odposlana v elektronski portal države sedeža. Če država članica davčnemu zavezancu ne zagotavlja vročanja odločb iz elektronskega portala, se odločba pošlje na elektronski naslov, ki je v skladu z drugo alinejo tretjega odstavka 74.b člena tega zakona naveden v zahtevku. Odločba se šteje za vročeno 15. dan od dneva, ko je bila odposlana na ta elektronski naslov.

(6)Pritožba zoper odločbo se lahko vloži v 30 dneh od dneva, ko se šteje, da je bila odločba vročena.

(7)Obrazložitev odločbe o vračilu DDV davčnim zavezancem s sedežem v drugi državi članici lahko vsebuje samo kratko obrazložitev zavezančeve vloge, pravno podlago ter ob zavrnitvi ali delni zavrnitvi razlog za zavrnitev in oznako razloga za zavrnitev.

(8)Minister, pristojen za finance, predpiše oznake razlogov za zavrnitev ali delno zavrnitev zahtevka za vračilo.

(9)Če davčni organ zahtevku za vračilo ugodi, se vračilo izvede najpozneje v 10 delovnih dneh po poteku roka iz prvega odstavka tega člena, oziroma če je zahteval dodatne informacije, po poteku rokov iz tretjega in četrtega odstavka tega člena. Znesek vračila se izvede na račun vložnika v Sloveniji ali na zahtevo vložnika na njegove stroške na račun v drugo državo članico.

(1)Če je bilo vračilo pridobljeno z goljufijo ali na kakšen drug nepošten način, davčni organ brez poseganja v določbe o vzajemni pomoči, za izterjavo DDV nemudoma začne postopek povračila zneskov, ki so bili izplačani neupravičeno, vključno z morebitnimi denarnimi kaznimi, globo ali zamudnimi obrestmi.

(2)Če so bile naložene denarna kazen, globa ali zamudne obresti in ta kazen, globa ali obresti niso bile plačane, davčni organ pri naslednjih vračilih vrne vložniku znesek DDV, zmanjšan za znesek denarne kazni, globe in zamudnih obresti, ki tečejo od dneva vračila do dneva povračila neupravičeno plačanih zneskov.

(1)Če se vračilo izvede po poteku roka iz devetega odstavka 74.e člena tega zakona, vložniku pripadajo obresti na znesek vračila.

(2)Ne glede na prejšnji odstavek vložniku ne pripadajo obresti, če v skladu z drugim in četrtim odstavkom 74.e člena tega zakona v predpisanem roku ne predloži dodatnih informacij.

(3)Obresti se obračunajo od dneva, ki sledi zadnjemu dnevu za plačilo, določenemu v devetem odstavku 74.e člena tega zakona, do dneva, ko je bilo vračilo dejansko izvedeno, in sicer v višini, ki jo za zamudne obresti določa zakon, ki ureja davčni postopek.

(1)Davčni zavezanec s sedežem v Sloveniji, ki ima pravico do vračila DDV v drugi državi članici, vloži zahtevek za vračilo pri davčnem organu v elektronski obliki.

(2)Zahtevek iz prejšnjega odstavka mora davčni zavezanec vložiti najpozneje do 30. septembra po poteku koledarskega leta, v katerem je bil DDV zaračunan. Šteje se, da je zahtevek vložen, če je davčni zavezanec v zahtevku navedel vse podatke, ki jih zahteva država članica vračila.

(3)Država članica vračila iz prejšnjega odstavka je država članica, v kateri je bil davčnemu zavezancu s sedežem v Sloveniji zaračunan DDV za blago, ki so mu ga dobavili ali za storitve, ki so jih zanj opravili drugi davčni zavezanci v tej državi članici, ali za uvoz blaga v to državo članico.

(4)Davčni organ po prejemu zahtevka za vračilo, vložniku nemudoma pošlje elektronsko potrdilo o prejemu zahtevka za vračilo.

(5)Davčni organ prejeti zahtevek za vračilo v elektronski obliki pošlje pristojnemu organu države članice vračila, razen če vložnik zahtevka v obdobju vračila: - ni davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji; - dobavlja le blago ali opravlja le storitve, za katere v skladu s prvim odstavkom 42. člena, 44. členom in drugim odstavkom 49. člena tega zakona velja oprostitev plačila DDV brez pravice do odbitka; - uveljavlja oprostitev plačila DDV za male davčne zavezance v skladu s prvim odstavkom 94. člena tega zakona; - uveljavlja le pravico do posebne ureditve za kmete iz drugega odstavka 94. člena, 95. in 96. člena tega zakona.

(6)O tem, da zahtevek za vračilo ne bo poslan državi članici vračila v skladu s prejšnjim odstavkom, davčni organ v elektronski obliki obvesti vložnika zahtevka.

(1)Davčni zavezanec, ki v Uniji nima sedeža svoje dejavnosti niti stalne poslovne enote, iz katere so opravljene poslovne transakcije, niti stalnega ali običajnega prebivališča (v nadaljnjem besedilu: davčni zavezanec s sedežem v tretji državi), ima ob pogojih, določenih s tem zakonom, pravico do vračila DDV, zaračunanega za blago ali storitve, ki so mu jih dobavili drugi davčni zavezanci na ozemlju Slovenije, ali zaračunanega ob uvozu blaga v Slovenijo.

(2)Davčni zavezanec s sedežem v tretji državi ima pravico do vračila DDV, če: a) v predpisanem obdobju ni opravil dobav blaga oziroma storitev, za katere se šteje, da so bile opravljene v Sloveniji, razen: - prevoznih in s prevozom povezanih storitev, za katere velja oprostitev v skladu z 12. točko 50. člena, 52. do 57. členom ali 58. členom tega zakona; - storitev, od katerih mora v skladu s 3. točko prvega odstavka 76. člena tega zakona plačati DDV izključno oseba, kateri so bile storitve opravljene; - transakcij, od katerih mora v skladu s tretjim odstavkom 76. člena tega zakona plačati DDV izključno oseba, ki so ji transakcije opravljene; b) se blago oziroma storitve iz prvega odstavka tega člena uporabljajo za namene: - transakcij iz točke a) drugega odstavka 63. člena tega zakona; - transakcij, ki so oproščene plačila DDV v skladu s 13. točko 50. člena, 52. do 57. členom ali 58. členom tega zakona; - opravljanja storitev, od katerih mora v skladu s 3. točko prvega odstavka ter drugim odstavkom 76. člena tega zakona DDV plačati izključno oseba, kateri so bile storitve opravljene; - transakcij, od katerih mora v skladu s tretjim odstavkom 76. člena tega zakona DDV plačati izključno oseba, ki so ji bile transakcije opravljene; c) so izpolnjeni drugi pogoji iz 62., 63. ter 66. in 67. člena tega zakona, ki se nanašajo na pravico do odbitka DDV.

(3)Davčni zavezanec s sedežem v tretji državi nima pravice do vračila: - DDV, ki je bil v skladu s tem zakonom nepravilno zaračunan; - DDV za dobavo blaga, ki je oproščena ali ki se lahko oprosti v skladu s točko b) prvega odstavka 52. člena tega zakona.

(4)Davčni zavezanec s sedežem v tretji državi ima pravico do vračila DDV, če: - davčnemu organu predloži zahtevek za vračilo DDV najpozneje do 30. junija po poteku koledarskega leta, v katerem je bil DDV zaračunan; - zahtevku kot priloge predloži račune oziroma elektronske uvozne carinske deklaracije; - zahtevku kot prilogo predloži potrdilo pristojnega organa države, v kateri ima sedež, da je zavezanec za DDV v tej državi, ki ne sme biti starejše od enega leta; - z izjavo potrdi, da v obdobju, za katero prosi za vračilo DDV, ni opravil dobave blaga oziroma storitev, ki bi se štela za dobavo, opravljeno v Sloveniji, razen opravljanja storitev iz točke a) drugega odstavka tega člena; - se zaveže, da bo povrnil kateri koli neupravičeno pridobljen (vrnjen) znesek DDV.

(5)Davčni zavezanec s sedežem v tretji državi lahko predloži zahtevek za vračilo: - za obdobje, ki je krajše od enega koledarskega leta in ne krajše od šestih mesecev, vendar znesek DDV, katerega vračilo se zahteva, ne sme biti nižji od 400 eurov; - za obdobje koledarskega leta ali na preostanek koledarskega leta. Ta zahtevek se lahko nanaša tudi na račune ali uvozne dokumente, ki niso bili sestavni del prejšnjih zahtevkov, in se nanašajo na transakcije, končane v tekočem koledarskem letu, vendar znesek DDV, katerega vračilo se zahteva, ne sme biti nižji od 50 eurov.

(6)Vračilo DDV davčnim zavezancem s sedežem v tretji državi se prizna samo, če je zagotovljena vzajemnost.

(7)Če davčni organ presodi, da nima na voljo ustreznih informacij iz drugega oziroma četrtega odstavka tega člena, na podlagi katerih bi se lahko odločil o zahtevku za vračilo, lahko zahteva od vložnika te dodatne informacije po elektronski poti.

(8)Davčni organ mora o zahtevku odločiti v osmih mesecih od vložitve zahtevka. Obrazložitev odločbe o vračilu DDV davčnim zavezancem s sedežem v tretji državi lahko vsebuje samo kratko obrazložitev zavezančeve vloge, pravno podlago, ter ob zavrnitvi ali delni zavrnitvi razlog za zavrnitev.

(9)Če davčni organ zahtevku za vračilo ugodi, se vračilo izvede najpozneje v 10 delovnih dneh po poteku roka iz prejšnjega odstavka na račun vložnika v Sloveniji ali, na zahtevo vložnika na njegove stroške, na račun v tujino.

(10)Minister, pristojen za finance, predpiše obliko in vsebino zahtevka za vračilo.

(11)Davčni zavezanec s sedežem v tretji državi predloži zahtevek za vračilo in priloge davčnemu organu v elektronski obliki.

(12)Odločbe, sklepi in drugi dokumenti se lahko vročajo po elektronski poti skladno z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek. Kot varen elektronski predal se uporablja informacijski sistem eDavki.

(1)Pri dobavi blaga iz b) točke prvega odstavka 52. člena tega zakona, ki se prenaša v osebni prtljagi potnikov, se oprostitev uveljavlja na način vračila DDV in velja le, če so izpolnjeni naslednji pogoji: a) potnik nima prebivališča v Uniji, b) blago je izneseno iz Unije pred potekom tretjega meseca, ki sledi mesecu, v katerem se opravi dobava in c) skupna vrednost dobavljenega blaga, z DDV, je višja od 50 eurov.

(2)Za namene prvega odstavka tega člena potnik, ki nima prebivališča v Uniji, pomeni potnika, čigar stalno ali običajno prebivališče ni v Uniji. »Stalno ali običajno prebivališče« pomeni kraj, ki je kot tak naveden v potnem listu, osebni izkaznici ali v drugem identifikacijskem dokumentu, ki ga kot veljavnega priznava Slovenija.

(3)Pravica do vračila DDV po tem členu se ne nanaša na mineralna olja, alkohol in alkoholne pijače ter na tobačne izdelke.

(4)Davčni zavezanec predloži zahtevek za vračilo v elektronski obliki.

(5)Minister, pristojen za finance, predpiše način vračila, vsebino zahtevka za vračilo, obveznosti prodajalca pri vračilu DDV ter način in pogoje za povrnitev vrnjenega DDV prodajalcu.

(1)DDV mora plačati: 1. vsak davčni zavezanec, ki opravi obdavčljivo dobavo blaga ali storitev, razen v primerih, v katerih je v skladu s tem členom DDV dolžna plačati druga oseba; 2. vsaka oseba, identificirana za DDV v Sloveniji, kateri je dobavljeno blago pod pogoji iz 22. člena tega zakona, če to dobavo opravi davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji; 3. vsak davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, je pa identificirana za namene DDV, katerima se opravijo storitve iz prvega odstavka 25. člena tega zakona, če te storitve opravi davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji; 4. oseba, kateri se opravi dobava blaga, če so izpolnjeni naslednji pogoji: - obdavčljiva transakcija je dobava blaga, opravljena pod pogoji iz drugega odstavka 48. člena tega zakona, - oseba, kateri se opravi dobava, je drug davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, ki sta identificirana za DDV v Sloveniji in - račun, ki ga izda davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji, je izdan v skladu s tem zakonom; 5. vsaka oseba, ki opravi obdavčljivo pridobitev blaga znotraj Unije; 6. pri uvozu blaga carinski dolžnik, določen v skladu s carinskimi predpisi oziroma prejemnik blaga; 7. oseba, ki povzroči, da se za blago zaključijo postopki ali možnosti iz 57. in 58. člena tega zakona; 8. davčni zavezanec iz 76.b člena tega zakona; 9. vsaka oseba, ki na računu izkaže DDV.

(2)Če je v skladu s 1. do 5. točko prejšnjega odstavka plačnik DDV davčni zavezanec, ki v Sloveniji nima sedeža, ima pa sedež v drugi državi članici, lahko ta davčni zavezanec imenuje davčnega zastopnika kot osebo, ki mora plačati DDV. Če je v skladu s 1. do 5. točko prejšnjega odstavka plačnik DDV davčni zavezanec, ki v Sloveniji nima sedeža, ima pa sedež v tretji državi ali na tretjem ozemlju, mora tak davčni zavezanec imenovati davčnega zastopnika kot osebo, ki mora plačati DDV, razen kadar tak davčni zavezanec uporablja posebno ureditev za storitve, ki jih opravljajo davčni zavezanci, ki nimajo sedeža v Uniji, ali posebno ureditev za opravljanje storitev mednarodnega občasnega cestnega prevoza potnikov ali ko ima tak davčni zavezanec sedež v tretji državi, s katero je Unija sklenila sporazum o medsebojni pomoči, katerega področje uporabe je podobno področju uporabe Direktive Sveta 2010/24/EU z dne 16. marca 2010 o vzajemni pomoči pri izterjavi terjatev v zvezi z davki, carinami in drugimi ukrepi (UL L št. 84 z dne 31. 3. 2010, str. 1) in Uredbe Sveta (EU) št. 904/2010 z dne 7. oktobra 2010 o upravnem sodelovanju in boju proti goljufijam na področju davka na dodano vrednost (UL L št. 268 z dne 12. 10. 2010, str. 1), zadnjič spremenjene z Uredbo Sveta (EU) 2020/1108 z dne 20. julija 2020 o spremembi Uredbe (EU) 2017/2454 glede datumov začetka uporabe v odziv na pandemijo COVID-19 (UL L št. 244 z dne 29. 7. 2020, str. 1).

(3)Če obdavčljivo dobavo blaga ali storitev opravi davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji in ni identificiran za namene DDV v skladu z 78. členom tega zakona, mora DDV plačati davčni zavezanec, identificiran za namene DDV, ki mu je opravljena dobava blaga ali storitev. Za plačnika DDV po prejšnjem stavku pa se ne šteje davčni zavezanec, ki je identificiran za namene DDV na podlagi tretjega in četrtega odstavka 78. člena, drugega odstavka 130.c člena in šestega odstavka 137.b člena tega zakona.

(4)Za namene uporabe tega člena se davčni zavezanec, ki ima stalno poslovno enoto v Sloveniji, šteje za davčnega zavezanca, ki v Sloveniji nima sedeža, če so izpolnjeni naslednji pogoji: a) davčni zavezanec opravlja obdavčljivo dobavo blaga ali storitev na ozemlju Slovenije; b) poslovna enota, ki jo ima davčni zavezanec na ozemlju Slovenije, ne sodeluje pri dobavi tega blaga ali opravljanju teh storitev. DDV mora plačati davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji, kateremu se opravijo naslednje dobave: a) gradbena dela, vključno s popravili, čiščenjem, vzdrževanjem, rekonstrukcijo in rušenjem v zvezi z nepremičninami; b) posredovanje osebja, vključenega v dejavnosti iz prejšnje točke; c) dobava nepremičnin iz 7. in 8. točke 44. člena tega zakona, če se je dobavitelj odločil za obdavčenje v skladu s 45. členom tega zakona; d) dobava odpadkov, ostankov in rabljenega materiala ter storitev iz Priloge III a tega zakona in e) prenos pravic do emisije toplogrednih plinov, kakor so opredeljene v zakonu, ki ureja varstvo okolja.

(1)Vsak davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji, je solidarno odgovoren za plačilo DDV, če iz objektivnih okoliščin izhaja, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV.

(2)Če davčni organ ugotovi, da je dobava blaga ali storitev sestavni del transakcij, katerih namen je izogibanje plačilu DDV, davčnega zavezanca, ki sodeluje v teh transakcijah, obvesti o obstoju teh okoliščin in njegovi solidarni odgovornosti za plačilo DDV, če bo še naprej udeležen v takih transakcijah. Od dneva prejema obvestila davčnega organa se šteje, da je davčni zavezanec vedel, da z nakupom sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV.

(3)Ne glede na določbe zakona, ki ureja varovanje podatkov, ki so davčna tajnost, davčni organ davčnemu zavezancu, kateremu je opravljena dobava, na njegovo zahtevo posreduje informacijo o tem ali je njegov dobavitelj predložil obračun DDV.

(1)Davčni zavezanec mora plačati DDV v državni proračun najpozneje v roku, v katerem mora predložiti obračun DDV iz 88. člena tega zakona.

(2)Ne glede na prvi odstavek tega člena mora davčni zavezanec v primerih iz tretjega odstavka 88. člena tega zakona plačati DDV najpozneje zadnji delovni dan naslednjega meseca po poteku davčnega obdobja, v primerih iz 88.a člena tega zakona pa v 8 dneh po poteku roka za predložitev obračuna DDV.

(3)V roku iz prvega odstavka tega člena mora plačati DDV tudi: a) vsaka oseba iz 2. do 4. točke prvega odstavka ter drugega in tretjega odstavka 76. člena tega zakona; b) pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, za pridobitve blaga znotraj Unije iz 2. a) točke prvega odstavka 3. člena tega zakona.

(4)V roku iz prvega odstavka tega člena mora plačati DDV tudi: - oseba, ki je identificirana za namene DDV in pridobi novo prevozno sredstvo znotraj Unije iz 2. b) točke prvega odstavka 3. člena tega zakona; - oseba, ki pridobi trošarinske izdelke znotraj Unije iz 2. c) točke prvega odstavka 3. člena tega zakona.

(5)Oseba, ki ni identificirana za namene DDV in pridobi novo prevozno sredstvo, plača DDV na podlagi odločbe davčnega organa.

(6)Pri uvozu blaga se DDV plačuje, kot da bi bil uvozna dajatev, razen če je kot plačnik DDV določen davčni zavezanec, ki je prejemnik blaga in je identificiran za namene DDV v Sloveniji. Davčni zavezanec izkaže obračunani DDV od uvoza blaga v obračunu DDV in plača DDV v roku iz prvega odstavka tega člena, če kot prejemnik blaga v trenutku uvoza davčnemu organu v carinski deklaraciji zagotovi vsaj naslednje informacije: - svojo identifikacijsko številko za DDV, ki jo izda davčni organ v Sloveniji; - davčno osnovo kot je določena v 38. členu tega zakona; - stopnjo DDV; - znesek DDV.

(7)Ne glede na prejšnji odstavek prejemnik blaga, ki nima sedeža v Sloveniji in je identificiran za namene DDV v Sloveniji, izkaže obračunani DDV od uvoza blaga v obračunu DDV, če imenuje davčnega zastopnika, identificiranega za namene DDV v Sloveniji, ki je solidarno odgovoren za plačilo DDV od uvoza blaga. Prejemnik blaga v carinski deklaraciji poleg podatkov iz prejšnjega odstavka navede tudi identifikacijsko številko za DDV davčnega zastopnika. Davčni organ vodi evidenco o teh davčnih zastopnikih, ki vsebuje naslednje podatke: - naziv in identifikacijsko številko za namene DDV davčnega zastopnika; - naziv, naslov, državo sedeža in identifikacijsko številko za namene DDV prejemnika blaga; - registracijsko in identifikacijsko številko, ki je prejemniku blaga dodeljena v skladu s carinskimi predpisi (EORI številka); - veljavnost pooblastila za zastopanje; - veljavni transakcijski račun davčnega zastopnika.

(8)Minister, pristojen za finance, predpiše podrobnejša pravila za izvajanje šestega in sedmega odstavka tega člena.

(1)Če davčni organ dvomi o upravičenosti dodelitve identifikacijske številke za DDV lahko od davčnega zavezanca, ki zahteva, da se mu dodeli identifikacijska številka za DDV oziroma kadar koli po dodelitvi te številke, zahteva predložitev instrumenta zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti iz naslova DDV, v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek. Davčni organ lahko zahteva predložitev instrumenta zavarovanja največ za obdobje 12 mesecev. Če davčni zavezanec ne ravna v skladu s sklepom o zavarovanju, lahko davčni organ zavrne dodelitev identifikacijske številke za DDV, oziroma če je ta številka že izdana, po uradni dolžnosti odloči o prenehanju identifikacije za namene DDV.

(2)Pritožba zoper odločbo iz prejšnjega odstavka ne zadrži njene izvršitve.

(3)Davčni organ lahko od davčnega zavezanca, ki opravi pridobitev prevoznega sredstva iz druge države članice, pred vpisom motornega vozila v evidenco davčnega organa, zahteva zavarovanje izpolnitve DDV obveznosti iz naslova pridobitve prevoznega sredstva.

(1)Vsaka oseba mora davčnemu organu prijaviti kdaj začne opravljati dejavnost kot davčni zavezanec, in predložiti zahtevek za izdajo identifikacijske številke za DDV. Davčni zavezanec mora davčnemu organu prijaviti tudi vsakršno spremembo v zvezi z dejavnostjo in prenehanje opravljanja dejavnosti.

(2)Obveznost predložitve zahtevka za izdajo identifikacijske številke za DDV iz prejšnjega odstavka se ne nanaša na: a) davčnega zavezanca iz prvega odstavka 94. člena tega zakona, ki utemeljeno pričakuje, da v obdobju 12 mesecev ne bo presegel prometa v znesku 50.000 eurov; b) davčnega zavezanca iz drugega odstavka 94. člena tega zakona; c) davčnega zavezanca, ki na ozemlju Slovenije opravlja le oproščene dobave blaga in storitev, od katerih se DDV ne sme odbiti; d) davčnega zavezanca, ki nima sedeža v Sloveniji in na ozemlju Slovenije opravlja le obdavčljive dobave blaga in storitev prejemniku, ki je v skladu s tretjim odstavkom 76. člena tega zakona dolžan plačati DDV.

(3)Ne glede na prvi odstavek tega člena, mora vsak davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec in opravlja pridobitve blaga znotraj Unije, ki v skladu z a) in d) točko prvega odstavka 4. člena tega zakona niso predmet DDV, davčnemu organu prijaviti, da take pridobitve opravlja, če pogoji iz navedenega člena, ki določajo, da te transakcije niso predmet DDV, niso več izpolnjeni, in predložiti zahtevek za izdajo identifikacijske številke za DDV.

(4)Ne glede na drugi odstavek tega člena mora vsak davčni zavezanec, ki ima sedež v Sloveniji in opravlja storitve na ozemlju druge države članice, za katere je plačnik DDV v skladu s 196. členom Direktive Sveta 2006/112/ES izključno prejemnik storitev in vsak davčni zavezanec, za katerega se na ozemlju Republike Slovenije opravijo storitve, za katere je v skladu s 3. točko prvega odstavka 76. člena dolžan plačati DDV, predložiti davčnemu organu zahtevek za izdajo identifikacijske številke za DDV.

(5)Davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, mora predložiti prijavo oziroma zahtevek za izdajo identifikacijske številke za DDV v elektronski obliki.

(6)Vsebino in natančnejše pogoje za predložitev zahtevka za izdajo identifikacijske številke za DDV predpiše minister, pristojen za finance.

(1)Davčni organ mora s posamično identifikacijsko številko za DDV identificirati naslednje osebe: a) vsakega davčnega zavezanca, razen davčnih zavezancev iz tretjega odstavka 5. člena tega zakona, ki na ozemlju Slovenije opravlja dobave blaga ali storitev, od katerih se DDV lahko odbije, razen davčnega zavezanca, ki dobavlja blago ali opravlja storitve, za katere je, v skladu z 2. do 4. točko prvega odstavka 76. člena tega zakona, plačnik DDV izključno kupec oziroma naročnik ali oseba, kateri je blago ali so storitve namenjene; b) vsakega davčnega zavezanca ali pravno osebo, ki ni davčni zavezanec, ki opravi pridobitev blaga, ki je predmet DDV v skladu z 2. točko prvega odstavka 3. člena tega zakona, in vsakega davčnega zavezanca ali pravno osebo, ki ni davčni zavezanec, ki se v skladu s tretjim odstavkom 4. člena tega zakona odloči, da so njegove pridobitve znotraj Unije predmet DDV; c) vsakega davčnega zavezanca, ki na ozemlju Slovenije opravi pridobitev blaga znotraj Unije za namene transakcij v zvezi z dejavnostmi iz drugega odstavka 5. člena tega zakona, ki jih je opravil zunaj ozemlja Slovenije; d) vsakega davčnega zavezanca, ki v Sloveniji prejme storitve, za katere je dolžan plačati DDV v skladu s 3. točko prvega odstavka 76. člena tega zakona; e) vsakega davčnega zavezanca, ki ima sedež v Sloveniji in opravlja storitve na ozemlju druge države članice, za katere je plačnik DDV v skladu s 196. členom Direktive Sveta 2006/112/ES izključno prejemnik storitev.

(2)Identifikacijska številka za DDV je davčna številka s predpono SI.

(3)Davčni organ v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek, na svoji spletni strani objavlja naslednje podatke o davčnih zavezancih, ki so potrebni za preverjanje identifikacije za namene DDV: a) osebno ime, prebivališče ter davčno številko; b) ime oziroma naziv osebe, ki ni fizična oseba, njen sedež in naslov ter davčno številko; c) identifikacijsko številko za DDV, datum vpisa oziroma izbrisa zavezanosti za DDV.

(1)O prenehanju identifikacije za namene DDV davčni organ odloči po prejemu zahtevka davčnega zavezanca ali pravne osebe, ki ni davčni zavezanec, za prenehanje identifikacije za namene DDV oziroma po uradni dolžnosti, če ugotovi, da ne obstajajo več razlogi za identifikacijo za namene DDV. Davčni zavezanec predloži zahtevek za prenehanje identifikacije za namene DDV davčnemu organu v elektronski obliki.

(2)Če davčni organ ugotovi, da obstaja sum zlorabe identifikacije za namene DDV oziroma če ugotovi, da je davčni zavezanec identifikacijo za namene DDV uporabljal tako, da je drugim davčnim zavezancem neupravičeno omogočal odbitek DDV, lahko odloči o prenehanju identifikacije za namene DDV.

(3)Pritožba zoper odločbo o prenehanju identifikacije za namene DDV ne zadrži njene izvršitve.

(1)Za izdajanje računov veljajo pravila po tem zakonu, če se račun nanaša na dobave blaga in storitev, za katere se v skladu z določbami IV. poglavja tega zakona šteje, da so opravljene v Sloveniji.

(2)Če dobavitelj nima sedeža oziroma stalne poslovne enote v Sloveniji oziroma če njegova stalna poslovna enota, ki jo ima v Sloveniji ne sodeluje pri dobavi, opravi pa dobavo blaga in storitev, za katere se v skladu z določbami IV. poglavja tega zakona šteje, da so opravljene v Sloveniji, osebi, ki mora kot prejemnik v skladu s 76. členom tega zakona plačati DDV, se ne glede na prejšnji odstavek za izdajanje računov glede teh dobav uporabljajo pravila, ki veljajo v državi članici, v kateri ima dobavitelj sedež svoje dejavnosti ali stalno poslovno enoto, iz katere je dobava opravljena, oziroma če takšnega sedeža dejavnosti ali stalne poslovne enote ni, v državi članici, v kateri ima stalno ali običajno prebivališče. Če v primeru iz tega odstavka račun izda prejemnik (samofakturiranje), se uporabi prvi odstavek tega člena.

(3)Če ima dobavitelj sedež svoje dejavnosti ali stalno poslovno enoto, iz katere je dobava opravljena, oziroma če takšnega sedeža dejavnosti ali stalne poslovne enote ni, stalno ali običajno prebivališče v Sloveniji in opravi dobavo blaga in storitev, za katere v skladu z določbami IV. poglavja tega zakona šteje, da ni opravljena v Uniji, se za izdajanje računov glede teh dobav uporabljajo pravila v skladu s tem zakonom.

(4)Če dobavitelj uporablja eno od posebnih ureditev iz 6. podpoglavja XI. poglavja tega zakona, se za izdajanje računov glede dobav blaga in storitev, ki so zajete v teh posebnih ureditvah, uporabljajo pravila v skladu s tem zakonom.

(1)Vsak davčni zavezanec mora zagotoviti, da sam, prejemnik ali tretja oseba v njegovem imenu in za njegov račun izda račun za: 1. dobave blaga ali storitev, ki jih je opravil drugemu davčnemu zavezancu ali pravni osebi, ki ni davčni zavezanec; 2. dobave blaga iz točke a) tretjega odstavka 20. člena tega zakona, razen kadar davčni zavezanec uporablja posebno ureditev iz 6.b podpoglavja XI. poglavja tega zakona; 3. dobave blaga, opravljene pod pogoji iz 46. člena tega zakona; 4. vsako predplačilo, ki ga prejme, preden je opravljena katera od dobav blaga iz 1. in 2. točke tega odstavka; 5. vsako predplačilo za storitve, ki ga prejme od drugega davčnega zavezanca ali pravne osebe, ki ni davčni zavezanec, preden so storitve dokončane.

(2)Ne glede na prvi odstavek tega člena mora davčni zavezanec izdati račun tudi za druge dobave blaga in storitev, ki jih je opravil na ozemlju Slovenije. Minister, pristojen za finance, lahko določi izjeme od obveznosti izdajanja računov za te dobave, če se podatki o prodaji blaga oziroma opravljenih storitvah lahko zagotovijo na drug način in če ni ogrožen nadzor nad izvajanjem tega zakona.

(3)Račun iz prvega odstavka tega člena lahko izda kupec blaga ali naročnik storitev za njemu opravljeno dobavo blaga ali storitev (samofakturiranje), ki mu jo je davčni zavezanec dobavil le, če se obe stranki o tem predhodno dogovorita in če se še posebej dogovorita o načinu sprejema vsakega računa s strani davčnega zavezanca, ki dobavlja blago ali opravlja storitve. Kupec blaga ali naročnik storitev mora na računu navesti, da ga izdaja v imenu in za račun davčnega zavezanca, ki mu je dobavil blago ali opravil storitev.

(4)Ne glede na prvi odstavek tega člena davčnemu zavezancu ni treba izdati računa za storitve iz 1. in 4. točke 44. člena tega zakona, če so storitve, ki jih opravi davčnemu zavezancu v drugi državi članici, oproščene v tej državi članici.

(5)Minister, pristojen za finance, lahko določi izjeme od obveznosti izdajanja računov za posamezne storitve iz 1. in 4. točke 44. člena tega zakona, če so opravljene na ozemlju Slovenije ali če se opravijo zunaj Unije.

(6)Davčni zavezanec, ki na ozemlju Slovenije opravi več posameznih dobav blaga ali storitev, lahko izda skupni račun, če obveznost obračuna DDV za dobavljeno blago ali opravljene storitve, navedena v skupnem računu, nastane v istem davčnem obdobju.

(7)Za dobave blaga, opravljene v drugo državo članico pod pogoji iz 46. člena tega zakona, in za opravljene storitve, za katere je DDV dolžan plačati prejemnik storitev v skladu s 196. členom Direktive Sveta 2006/112/ES, nastane obveznost izdaje računa najkasneje 15. dan v mesecu, ki sledi mesecu, v katerem nastane obdavčljivi dogodek.

(8)Za namene tega zakona so računi vsi dokumenti na papirju ali v elektronski obliki, ki izpolnjujejo pogoje iz 80.a do 84.a člena tega zakona.

(9)Kot račun se šteje tudi vsak dokument oziroma sporočilo, ki spreminja prvoten račun in se nanj nedvoumno nanaša.

(10)Davčni zavezanec, ki mora izdati račun v skladu z drugim odstavkom tega člena izroči kupcu račun v papirni obliki le na njegovo zahtevo.

(1)Davčni zavezanec, ki izda račun v skladu z 81. členom tega zakona, mora na računu navesti naslednje podatke: 1. datum izdaje računa; 2. zaporedno številko, ki omogoča identifikacijo računa; 3. identifikacijsko številko za DDV, pod katero je davčni zavezanec dobavil blago ali storitev; 4. identifikacijsko številko za DDV kupca oziroma naročnika, pod katero je kupec ali naročnik prejel dobavo blaga ali storitev, za katero je dolžan plačati DDV, ali je prejel dobavo blaga v skladu s 46. členom tega zakona; 5. ime in naslov davčnega zavezanca in njegovega kupca ali naročnika; 6. količino in vrsto dobavljenega blaga oziroma obseg in vrsto opravljenih storitev; 7. datum, ko je bila opravljena dobava blaga, ali datum, ko je bila storitev opravljena oziroma končana, ali datum, ko je bilo opravljeno predplačilo iz 4. in 5. točke prvega odstavka 81. člena tega zakona, če se ta datum lahko določi in je različen od datuma izdaje računa; 8. davčno osnovo, od katere se obračuna DDV po posamezni stopnji oziroma na katero se nanaša oprostitev, ceno na enoto brez DDV ter kakršna koli znižanja cen in popuste, ki niso vključeni v ceno na enoto; 9. stopnjo DDV; 10. znesek DDV, razen v primerih, kjer se uporablja posebna ureditev, za katero ta zakon ta podatek izključuje; 11. v primeru izdaje računa s strani kupca blaga ali naročnika storitev v imenu in za račun davčnega zavezanca navedbo »Samofakturiranje«; 12. v primeru oprostitve DDV veljavno določbo Direktive Sveta 2006/112/ES ali ustrezni člen tega zakona ali drugo sklicevanje, ki kaže na to, da je dobava blaga ali storitev oproščena DDV; 13. v primeru, če je plačnik DDV kupec blaga ali naročnik storitve, navedbo »Obrnjena davčna obveznost«; 14. v primeru dobave novega prevoznega sredstva, opravljene v skladu s pogoji iz 1. in 2. točke 46. člena tega zakona, značilnosti, kot so opredeljene v tretjem odstavku 3. člena tega zakona; 15. v primeru uporabe posebne ureditve za potovalne agencije navedbo »Posebna ureditev – Potovalne agencije«; 16. v primeru uporabe ene od posebnih ureditev za rabljeno blago, umetniške predmete, zbirke in starine navedbo »Posebna ureditev – rabljeno blago«, »Posebna ureditev – umetniški predmeti« ali »Posebna ureditev – zbirke in starine«; 17. če je oseba, ki je dolžna plačati DDV, davčni zastopnik za namene drugega odstavka 76. člena tega zakona, identifikacijsko številko za DDV davčnega zastopnika, skupaj z njegovim imenom in naslovom.

(2)Davčni zavezanec, ki v drugi državi članici, v kateri je treba plačati DDV, nima sedeža ali njegova poslovna enota v tej državi članici ne sodeluje pri dobavi v smislu 192.a člena Direktive Sveta 2006/112/ES, opravi pa dobavo blaga ali storitev prejemniku, ki je dolžan plačati DDV, na računu namesto vseh podatkov iz 8., 9. in 10. točke prvega odstavka tega člena navede le davčno osnovo.

(1)Davčni zavezanec izda poenostavljeni račun za opravljeno dobavo blaga ali storitev na ozemlju Slovenije, če: 1. izda račun v skladu s 1., 4. ali 5. točko prvega odstavka 81. člena tega zakona in znesek na računu, brez DDV, ni višji od 100 eurov ali 2. izda račun v skladu s prvim stavkom drugega odstavka 81. člena tega zakona ali 3. izda dokument oziroma sporočilo iz devetega odstavka 81. člena tega zakona.

(2)Na poenostavljenem računu davčni zavezanec navede najmanj naslednje podatke: 1. datum izdaje računa; 2. zaporedno številko, ki omogoča identifikacijo računa; 3. ime in naslov davčnega zavezanca in identifikacijsko številko za DDV, pod katero je opravil dobavo blaga ali storitev; 4. količino in vrsto dobavljenega blaga oziroma obseg in vrsto opravljenih storitev; 5. znesek DDV, ki se plača, ali informacije, ki so potrebne za njegov izračun; 6. jasno in nedvoumno navedbo o prvotnem računu in konkretnih podrobnosti, ki so spremenjene, če je račun dokument iz devetega odstavka 81. člena tega zakona.

(3)Davčni zavezanec, ki izda poenostavljeni račun iz prvega odstavka tega člena drugemu davčnemu zavezancu, ki takšen račun potrebuje za uveljavljanje odbitka DDV, mora na računu navesti še ime in naslov svojega kupca ali naročnika.

(4)Davčni zavezanec ne sme izdati poenostavljenega računa za dobave blaga ali storitev, ki jih opravi v drugo državo članico, v kateri je treba plačati DDV, ali njegova poslovna enota v tej državi članici ne sodeluje pri dobavi v smislu 192.a člena Direktive Sveta 2006/112/ES, in je oseba, ki je dolžna plačati DDV, oseba, kateri je bilo blago dobavljeno oziroma storitev opravljena.

(5)Davčni zavezanec, ki opravi dobavo blaga in storitev v skladu s 76.a členom tega zakona, mora na poenostavljenem računu navesti, da gre za obrnjeno davčno obveznost.

(6)Če davčni zavezanec opravlja dobavo blaga ali storitev po različnih davčnih stopnjah, mora znesek DDV na poenostavljenem računu izkazati ločeno po davčnih stopnjah.

(7)Če davčni zavezanec opravi dobavo blaga oziroma storitev, za katero je predpisana oprostitev plačila DDV, mora na računu navesti veljavno določbo Direktive Sveta 2006/112/ES ali ustrezni člen tega zakona oziroma drugo sklicevanje, ki kaže na to, da je dobava blaga ali storitev oproščena DDV.

(8)Ne glede na prvi odstavek tega člena lahko prejemnik blaga oziroma storitev, ki ni zavezanec za DDV, zahteva, da mu davčni zavezanec izda račun v skladu z 82. členom tega zakona, če prejemnik potrebuje tak račun zaradi uveljavljanja ugodnosti v skladu s tem zakonom (na primer po 54. členu tega zakona).

(1)Račun se lahko izda v papirnati ali elektronski obliki.

(2)Elektronski račun je za namene tega zakona račun, ki vsebuje predpisane podatke v skladu s tem zakonom in ki je bil izdan in prejet v kateri koli elektronski obliki.

(3)Prejemnik računa se mora strinjati z uporabo elektronskega računa.

(4)Pristnost izvora, celovitost vsebine in čitljivost računa v papirnati ali v elektronski obliki morajo biti zagotovljene od trenutka izdaje do konca obdobja hrambe računa. Vsak davčni zavezanec določi način zagotovitve pristnosti izvora, celovitosti vsebine in čitljivosti računa. Ta se lahko zagotavlja s postopki za nadzor poslovanja, ki ustvarijo zanesljivo revizijsko sled med računom in dobavo blaga ali opravljeno storitvijo. Pristnost izvora in celovitost vsebine elektronskega računa se lahko zagotavljata tudi z naprednim elektronskim podpisom ali z elektronsko izmenjavo podatkov (EDI).

(5)»Pristnost izvora« računa pomeni zagotovitev identitete dobavitelja ali izdajatelja računa.

(6)»Celovitost vsebine« računa pomeni, da vsebina računa, ki je zahtevana v skladu s tem zakonom, po izdaji računa ni bila spremenjena.

(7)Davčni zavezanec, ki istemu prejemniku pošlje ali dá na razpolago sveženj z več elektronskimi računi, lahko podatke, ki so skupni posameznim računom, navede samo enkrat, če so za vsak račun dostopne vse informacije. Znesek na računu je lahko izkazan v kateri koli valuti, s tem da mora davčni zavezanec znesek DDV, ki ga je treba plačati ali popraviti, izraziti v eurih.

(1)Vsak davčni zavezanec mora v svojem knjigovodstvu zagotoviti dovolj podrobne podatke, da omogočijo pravilno in pravočasno obračunavanje DDV in nadzor davčnega organa nad obračunavanjem in plačevanjem DDV.

(2)Vsak davčni zavezanec mora voditi evidenco o blagu, ki ga je odposlal ali odpeljal, sam ali druga oseba za njegov račun, z ozemlja Slovenije v drugo državo članico, za namene transakcij iz točk f), g) in h) drugega odstavka 9. člena tega zakona.

(3)Vsak davčni zavezanec mora v svojem knjigovodstvu zagotoviti dovolj podrobne podatke, da omogočijo identifikacijo blaga, ki mu ga odpošlje iz druge države članice davčni zavezanec, identificiran za DDV v tej drugi državi članici, ali druga oseba za njegov račun, v zvezi s katerim je bila opravljena cenitev ali delo na tem blagu.

(4)Vsak davčni zavezanec – dobavitelj blaga, ki prenese blago v okviru ureditve skladiščenja na odpoklic v skladu z 9.a členom tega zakona, mora voditi evidenco, na podlagi katere lahko davčni organi preverijo skladnost prenosa in dobav z ureditvijo skladiščenja na odpoklic iz 9.a člena tega zakona.

(5)Vsak davčni zavezanec – prejemnik blaga mora v okviru ureditve skladiščenja na odpoklic v skladu z 9.a členom tega zakona voditi evidenco o tem blagu.

(1)Davčni zavezanec, ki z uporabo elektronskega vmesnika omogoča dobavo blaga ali opravljanje storitev znotraj Unije osebi, ki ni davčni zavezanec, mora v skladu z določbami IV. poglavja tega zakona voditi evidence o teh dobavah blaga ali storitev. Evidence morajo biti dovolj podrobne, da lahko davčni organi držav članic, v katerih so te dobave blaga ali storitev obdavčljive, ugotovijo, ali je bil DDV pravilno obračunan.

(2)Davčni zavezanec mora dati evidenco iz prejšnjega odstavka na voljo državam članicam, v katerih so dobave blaga ali storitev obdavčljive, na njihovo zahtevo v elektronski obliki.

(3)Davčni zavezanec mora hraniti evidenco iz prvega odstavka tega člena deset let po poteku leta, v katerem je bila opravljena transakcija.

(1)Vsak davčni zavezanec mora zagotoviti hrambo kopij računov, ki jih izda sam, ali njegov kupec ali naročnik ali tretja oseba v njegovem imenu in za njegov račun, ter vseh računov, ki jih je prejel.

(2)Če se davčni zavezanec, ki ima sedež na ozemlju Slovenije odloči, da kopije računov, ki jih je izdal, in račune, ki jih je prejel, hrani zunaj ozemlja Slovenije, mora predhodno o tem obvestiti davčni organ.

(3)Za zagotovitev pogojev iz četrtega odstavka 84. člena tega zakona mora davčni zavezanec račune hraniti v svoji izvirni, papirnati ali elektronski obliki, v kateri so bili poslani ali dani na razpolago. Davčni zavezanec lahko račune, ne glede na njihovo izvirno obliko hrani tudi na mikrofilmu, drugem mediju ali v elektronski obliki, če ti načini hrambe onemogočajo spremembo ali izbris podatkov oziroma omogočajo reproduciranje računov v izvirni obliki. Če se računi hranijo z elektronskimi sredstvi, se morajo z elektronskimi sredstvi hraniti tudi podatki, ki jamčijo pristnost izvora in celovitost vsebine, v skladu s 84. členom tega zakona.

(4)Če davčni zavezanec račune, ki jih izda ali prejme, shrani z elektronskimi sredstvi, ki zagotavljajo on-line dostop do zadevnih podatkov, ima davčni organ zaradi nadzora pravico do dostopa, prenosa in uporabe navedenih računov oziroma mora biti pravica do dostopa, prenosa in uporabe navedenih računov omogočena tudi pristojnemu organu druge države članice, če je treba DDV plačati v tej drugi državi članici.

(5)Davčni zavezanec mora zagotoviti hrambo računov, ki se nanašajo na dobave blaga ali storitev na ozemlju Slovenije, ter računov, ki jih prejme davčni zavezanec s sedežem na ozemlju Slovenije, deset let po poteku leta, na katero se računi nanašajo.

(6)Ne glede na peti odstavek tega člena, mora davčni zavezanec zagotoviti hrambo računov, ki se nanašajo na nepremičnine, 20 let po poteku leta, na katero se nanašajo.

(7)Določbe tega člena se nanašajo tudi na račune, ki jih davčni zavezanec prejme od oseb iz prvega in drugega odstavka 94. člena tega zakona.

(1)Vsak davčni zavezanec mora davčnemu organu predložiti obračun DDV, ki mora poleg identifikacijskih podatkov davčnega zavezanca vsebovati vse podatke, potrebne za izračun davka, za katerega je nastala obveznost obračuna, in za izračun odbitkov, ter vse podatke v zvezi s popravki obračunanega DDV in odbitka DDV ter skupno vrednost transakcij v zvezi z obračunanim davkom in opravljenimi odbitki ter vrednost vseh oproščenih transakcij.

(2)Poleg podatkov iz prvega odstavka tega člena mora davčni zavezanec v obračun DDV za posamično davčno obdobje izkazati še naslednje podatke: a) skupno vrednost dobav blaga, brez DDV, iz 46. člena tega zakona, za katere je nastala obveznost obračuna DDV v tem davčnem obdobju: b) vrednost dobav blaga, brez DDV, iz točke a) in b) tretjega odstavka in petega odstavka 20. člena tega zakona, opravljenih na ozemlju druge države članice, za katere je nastala obveznost obračuna DDV v tem davčnem obdobju, če se blago odpošlje ali odpelje iz Slovenije; c) skupno vrednost pridobitev blaga znotraj Unije ali transakcij, ki se tako obravnavajo, brez DDV, iz 12. in 13. člena tega zakona, ki so bile opravljene v Sloveniji in za katere je v tem davčnem obdobju nastala obveznost obračuna DDV; d) vrednost dobav blaga, brez DDV, iz točke a) in točke b) tretjega odstavka in petega odstavka 20. člena tega zakona, ki so bile opravljene v Sloveniji in za katere je v tem davčnem obdobju nastala obveznost obračuna DDV, če se blago odpošlje ali odpelje iz druge države članice; e) skupno vrednost dobav blaga, brez DDV, opravljenih v Sloveniji, za katere je plačnik DDV davčni zavezanec v skladu s 4. točko prvega odstavka 76. člena tega zakona in za katere je nastala obveznost obračuna DDV v tem davčnem obdobju; f) skupno vrednost opravljenih storitev, brez DDV iz prvega odstavka 25. člena tega zakona, za katere je nastala obveznost obračuna DDV v tem davčnem obdobju; g) skupno vrednost opravljenih dobav blaga in storitev, za katere je prejemnik plačnik DDV v skladu s 76.a členom tega zakona.

(3)Obliko in vsebino obračuna DDV predpiše minister, pristojen za finance.

(1)Če ni s tem zakonom drugače določeno, mora davčni zavezanec obračun DDV predložiti davčnemu organu do zadnjega delovnega dne naslednjega meseca po poteku davčnega obdobja.

(2)Davčni zavezanec mora predložiti obračun DDV ne glede na to, ali je za davčno obdobje, za katero predloži obračun, dolžan plačati DDV.

(3)Davčni zavezanec, ki opravlja transakcije znotraj Unije, in je dolžan predložiti rekapitulacijsko poročilo iz 90. člena tega zakona, mora predložiti obračun DDV do 20. dne naslednjega meseca po poteku davčnega obdobja.

(4)V roku iz prvega odstavka tega člena mora obračun DDV predložiti tudi: a) oseba, ki mora v skladu z 2. do 4. točko prvega odstavka, drugim in tretjim odstavkom 76. člena tega zakona plačati DDV namesto davčnega zavezanca, ki nima sedeža v Sloveniji; b) pravna oseba, ki ni davčni zavezanec in mora plačati DDV za pridobitve blaga znotraj Unije iz točke 2. a) prvega odstavka 3. člena tega zakona; c) oseba, ki je identificirana za namene DDV, in pridobi novo prevozno sredstvo znotraj Unije iz točke 2. b) prvega odstavka 3. člena tega zakona; d) oseba, ki pridobi trošarinske izdelke znotraj Unije iz točke 2.c) prvega odstavka 3. člena tega zakona.

(5)V primeru prenehanja identifikacije za namene DDV je davčni zavezanec dolžan predložiti obračun DDV do zadnjega delovnega dne naslednjega meseca po poteku meseca, v katerem je prenehala identifikacija za namene DDV.

(6)Davčni zavezanec, ki mu preneha status podjetnika ali zasebnika z dnem začetka postopka osebnega stečaja, mora predložiti obračun DDV na način in v roku iz drugega stavka sedmega odstavka tega člena.

(7)Davčni zavezanec, nad katerim je bil začet postopek prisilne poravnave oziroma postopek likvidacije, mora predložiti obračun DDV davčnemu organu v 20 dneh po poteku davčnega obdobja. Davčni zavezanec, nad katerim je bil začet stečajni postopek, je dolžan predložiti obračun DDV davčnemu organu najpozneje v 60 dneh po poteku davčnega obdobja.

(8)Ob končanju postopka likvidacije oziroma stečajnega postopka mora davčni zavezanec predložiti obračun DDV na dan poteka davčnega obdobja.

(9)V primeru smrti davčnega zavezanca mora pooblaščenec za zastopanje ali pravni naslednik davčnega zavezanca ali skrbnik njegovega premoženja, kot je določen v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek, obračun DDV predložiti davčnemu organu v 60 dneh po smrti davčnega zavezanca.

(10)Davčni zavezanec mora obračun DDV predložiti v elektronski obliki.

(1)Davčni zavezanec mora predložiti obračun DDV za davčno obdobje in v roku, ki ga s sklepom določi davčni organ, če v inšpekcijskem nadzoru ugotovi, da obstaja utemeljen sum, da obračunani DDV od določene dobave ne bo plačan. Ta rok ne sme biti krajši od 2 dni od dneva, ko je davčni organ vročil sklep zavezancu.

(2)Pritožba zoper sklep iz prejšnjega odstavka ne zadrži njegove izvršitve.

(3)Davčni zavezanec, kateremu je davčni organ s sklepom iz prvega odstavka tega člena naložil krajše davčno obdobje, kot je določeno v 89. členu tega zakona, mora v roku iz prvega odstavka 88. člena tega zakona predložiti obračun DDV za preostanek davčnega obdobja.

(1)Davčni zavezanec lahko najpozneje do začetka davčnega inšpekcijskega nadzora oziroma do vročitve odmerne odločbe oziroma do začetka postopka o prekršku oziroma kazenskega postopka vključi popravke napak iz preteklih davčnih obdobij v tekoči obračun DDV. Popravljanje napak v obračunu DDV na podlagi samoprijave ni več mogoče, ko prvič nastopi ena izmed okoliščin iz prejšnjega stavka.

(2)Davčni zavezanec v primeru popravka napak iz preteklih obdobij v tekočem obračunu DDV, zaradi prenizko obračunanega DDV ali previsokega odbitka DDV, od zneska DDV, ki je predmet popravka, obračuna in plača obresti v višini 3 % letno.

(3)Davčni zavezanec obračuna obresti iz prejšnjega odstavka za obdobje od prvega dne, ki sledi zadnjemu delovnemu dnevu naslednjega meseca po poteku davčnega obdobja, v katerem bi moral davčni zavezanec vključiti pravilen znesek DDV, do poteka roka za plačilo DDV po obračunu, v katerem je vključen pravilen znesek DDV, če gre za povečanje davčne obveznosti, oziroma do dneva predložitve obračuna, v katerem je vključen pravilen znesek DDV, če gre za zmanjšanje presežka DDV.

(4)Davčni zavezanec, ki je že predložil obračun DDV, lahko do izteka roka za predložitev tega obračuna že vloženi obračun nadomesti z novim, razen če je po tem obračunu zahteval vračilo DDV. Če vloženi obračun vključuje tudi popravke za pretekla obdobja, se upoštevata drugi in tretji odstavek tega člena.

(1)Davčni zavezanec lahko najpozneje do začetka davčnega inšpekcijskega nadzora oziroma do vročitve odmerne odločbe oziroma do začetka postopka o prekršku oziroma kazenskega postopka predloži obračun DDV, ki ga ni predložil v predpisanem roku. Predložitev obračuna DDV na podlagi samoprijave ni več mogoča, ko prvič nastopi ena izmed okoliščin iz prejšnjega stavka.

(2)Davčni zavezanec v primeru predloženega obračuna DDV na podlagi samoprijave od zneska izkazane obveznosti obračuna obresti v višini 3 % letno. Davčni zavezanec mora izkazano obveznost in obresti plačati hkrati s predložitvijo obračuna DDV.

(3)Davčni zavezanec obračuna obresti iz prejšnjega odstavka za obdobje od prvega dne, ki sledi zadnjemu delovnemu dnevu naslednjega meseca po poteku davčnega obdobja, za katerega bi moral biti predložen obračun DDV, do dneva predložitve obračuna DDV.

(4)Davčni zavezanec obračuna DDV, predloženega v skladu s tem členom, ne sme nadomestiti z novim.

(5)Če po predložitvi obračuna DDV na podlagi samoprijave davčni organ ugotovi, da pogoji za samoprijavo iz prvega do tretjega odstavka tega člena niso izpolnjeni, s sklepom zavrne obračun v delu, ki se nanaša na obresti, predložen obračun DDV pa obravnava kot obračun DDV, predložen po izteku predpisanega roka. V tem primeru se za čas od poteka roka za plačilo davka do plačila davka obračunajo zamudne obresti v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek.

(1)Če ni s tem zakonom drugače določeno, je davčno obdobje koledarski mesec.

(2)Za davčnega zavezanca, ki je v preteklem koledarskem letu dosegel obdavčljiv promet blaga oziroma storitev v vrednosti do vključno 210.000 eurov, je davčno obdobje koledarsko trimesečje, razen če opravlja transakcije znotraj Unije in je dolžan predložiti rekapitulacijsko poročilo iz 90. člena tega zakona.

(3)Za davčnega zavezanca, ki pridobi identifikacijsko številko za DDV je, ne glede na vrednost pričakovanega prometa, prvih 12 mesecev davčno obdobje koledarski mesec.

(4)Za davčnega zavezanca, ki nima sedeža v Sloveniji, in za osebe iz četrtega odstavka 88. člena tega zakona je davčno obdobje koledarski mesec.

(5)Za davčnega zavezanca nad katerim se začne postopek prisilne poravnave, postopek likvidacije ali stečajni postopek, se davčno obdobje konča na dan pred začetkom postopka prisilne poravnave, postopka likvidacije ali stečajnega postopka.

(6)Ob končanju postopka likvidacije se davčno obdobje konča na dan pred sprejetjem sklepa o razdelitvi premoženja oziroma na dan pred sprejetjem sklepa o končanju postopka prisilne likvidacije.

(7)Ob končanju stečajnega postopka se davčno obdobje konča na dan pred sprejetjem sklepa o končanju stečajnega postopka.

(8)V primeru smrti davčnega zavezanca se davčno obdobje konča z dnem smrti davčnega zavezanca. Če se opravljanje dejavnosti po smrti davčnega zavezanca nadaljuje, se davčno obdobje konča z dnem prenehanja opravljanja dejavnosti tega davčnega zavezanca.

(9)Promet blaga oziroma storitev iz drugega odstavka tega člena je promet, ki je izkazan v obračunih DDV za preteklo koledarsko leto.

(1)Vsak davčni zavezanec, identificiran za DDV, mora davčnemu organu predložiti rekapitulacijsko poročilo o: a) pridobiteljih blaga, identificiranih za DDV, katerim je dobavil blago pod pogoji iz 1. in 4. točke 46. člena tega zakona; b) osebah, identificiranih za DDV, katerim je dobavil blago, ki mu je bilo dobavljeno na način pridobitve blaga znotraj Unije v skladu s četrtim odstavkom 23. člena tega zakona; c) davčnih zavezancih in pravnih osebah, ki niso davčni zavezanci, so pa identificirane za DDV, katerim je opravil storitve, ki niso storitve, ki bi bile oproščene plačila DDV v državi članici, v kateri je transakcija obdavčljiva, in za katere je prejemnik storitev dolžan plačati DDV v skladu s 196. členom Direktive Sveta 2006/112/ES.

(2)V rekapitulacijskem poročilu mora davčni zavezanec navesti naslednje podatke: a) identifikacijsko številko za DDV, pod katero je opravil dobavo blaga pod pogoji iz 1. točke 46. člena tega zakona in pod katero je opravil obdavčljive storitve v skladu s prvim odstavkom 25. člena tega zakona; b) identifikacijsko številko za DDV osebe, ki pridobiva blago ali prejema storitve v drugi državi članici, in pod katero ji je bilo blago dobavljeno oziroma so ji bile storitve opravljene; c) identifikacijsko številko za DDV, pod katero je opravil prenos blaga iz 4. točke 46. člena tega zakona v drugo državo članico, in številko, pod katero je identificiran v tej drugi državi članici, v kateri se je odpošiljanje ali prevoz blaga končal; d) za vsako osebo, ki pridobiva blago ali prejema storitve, skupno vrednost dobav blaga in skupno vrednost storitev, ki jih je opravil; e) za dobave, ki vključujejo prenos blaga v drugo državo članico iz 4. točke 46. člena tega zakona, skupno vrednost teh dobav, določeno v skladu s četrtim odstavkom 36. člena tega zakona; f) vrednost popravkov, opravljenih na podlagi drugega in tretjega odstavka 39. člena tega zakona.

(3)Vrednost iz točke d) prejšnjega odstavka se prijavi za koledarski mesec, v katerem je nastala obveznost obračuna DDV, vrednost iz točke f) prejšnjega odstavka se prijavi za koledarski mesec, v katerem je pridobitelj obveščen o popravku.

(4)Poleg informacij iz prvega in drugega odstavka tega člena mora vsak davčni zavezanec – dobavitelj blaga v rekapitulacijsko poročilo vključiti tudi podatke o identifikacijski številki za DDV tistih davčnih zavezancev, ki jim je namenjeno blago, ki se odpošlje ali odpelje v okviru ureditve skladiščenja na odpoklic v skladu z 9.a členom tega zakona, in o vseh spremembah predloženih informacij.

(1)Pri pridobitvah blaga znotraj Unije iz četrtega odstavka 23. člena tega zakona mora davčni zavezanec v rekapitulacijskem poročilu jasno izkazati naslednje podatke: a) številko, pod katero je identificiran za DDV v Sloveniji in pod katero je opravil pridobitev in nadaljnjo dobavo blaga; b) številko, pod katero je identificirana oseba, kateri je opravil nadaljnjo dobavo v drugi državi članici; c) za vsako osebo, kateri je bila opravljena nadaljnja dobava, skupno vrednost, brez DDV, opravljenih dobav blaga v drugi državi članici.

(2)Vrednost iz c) točke prvega odstavka tega člena se prijavi za koledarski mesec, v katerem je nastala obveznost obračuna DDV.

(1)Rekapitulacijsko poročilo se sestavi za koledarski mesec. Davčni zavezanec predloži rekapitulacijsko poročilo za koledarski mesec, v katerem je opravil transakcijo znotraj Unije ali v katerem mora izvršiti popravek za pretekla obdobja poročanja.

(2)Poročilo iz prejšnjega odstavka mora davčni zavezanec predložiti davčnemu organu do 20. dne naslednjega meseca po poteku davčnega obdobja.

(3)Rekapitulacijsko poročilo davčni zavezanec predloži v elektronski obliki oziroma z elektronskim prenosom datoteke.

(1)Davčni zavezanec, ki opravlja dobave blaga ali storitev, za katere je prejemnik plačnik DDV v skladu s 76.a členom tega zakona sestavi poročilo o teh dobavah za koledarski mesec.

(2)Davčni zavezanec iz prejšnjega odstavka mora davčnemu organu predložiti poročilo o dobavah do zadnjega delovnega dne naslednjega meseca po poteku koledarskega meseca. Davčni zavezanec mora predložiti poročilo za koledarski mesec, v katerem je opravil zadevne dobave, ali v katerem mora popraviti podatke o zadevnih dobavah iz preteklih obdobij.

(3)V poročilu iz prvega odstavka tega člena mora izkazati naslednje podatke: a) številko, pod katero je identificiran za namene DDV in pod katero je opravil dobavo blaga ali storitev, za katero je prejemnik plačnik DDV v skladu s 76.a členom tega zakona; b) številko, pod katero je identificiran prejemnik teh dobav; c) za vsakega prejemnika, kateremu je bila opravljena taka dobava, skupno vrednost teh dobav, brez DDV.

(4)Poročilo iz prvega odstavka tega člena davčni zavezanec predloži v elektronski obliki.

(1)Blago iz 2. točke 18. člena tega zakona, ki se uvaža v Slovenijo s tretjega ozemlja, ki je sicer sestavni del carinskega območja Unije, vendar zanj v skladu s 1. členom tega zakona ne veljajo splošna pravila obdavčevanja dobav in nabav blaga znotraj Unije, se obravnava v Sloveniji v skladu z drugim do četrtim odstavkom tega člena.

(2)Formalnosti, ki se nanašajo na vnos blaga iz prvega odstavka tega člena v Unijo, so določene z evropskimi carinskimi predpisi, ki urejajo uvoz blaga na carinsko območje Unije.

(3)Če je namembni kraj pri prevozu ali pošiljanju blaga iz prvega odstavka tega člena v drugi državi članici, kot je država članica, v kateri je blago vneseno v Unijo, se blago prevaža znotraj Unije v skladu z določbami evropskih carinskih predpisov, ki urejajo notranji tranzitni postopek, vendar le, če je v skladu s temi predpisi za to blago ob vnosu v Unijo vložena tranzitna deklaracija.

(4)Če je za blago iz prvega odstavka tega člena v trenutku vnosa v Unijo začet postopek, zaradi katerega bi, če bi bilo blago uvoženo v smislu 1. točke 18. člena tega zakona, zavezanec za blago lahko uveljavil oprostitev iz prvega odstavka 57. člena tega zakona, velja oprostitev iz prvega odstavka 57. člena tega zakona tudi za blago iz prvega odstavka tega člena.

(5)Blago, razen blaga iz 1. točke 18. člena tega zakona, ki se iz Slovenije pošlje na tretje ozemlje, ki je sicer sestavni del carinskega območja Unije, vendar zanj ne veljajo splošna pravila obdavčevanja dobav in nabav blaga znotraj Unije, se obravnava v Sloveniji v skladu s šestim in sedmim odstavkom tega člena.

(6)Formalnosti v zvezi z izvozom blaga iz petega odstavka tega člena na tretje ozemlje so določene z evropskimi carinskimi predpisi, ki urejajo izvoz blaga iz carinskega območja Unije.

(7)Če je bilo blago začasno izvoženo na tretje ozemlje z namenom, da bo ponovno uvoženo v Slovenijo, se za blago iz petega odstavka tega člena upoštevajo določbe, ki sicer urejajo obdavčitev oziroma oprostitev plačila DDV za ponovni uvoz blaga, ki je bilo prvotno začasno izvoženo iz carinskega območja Unije.

(1)Pridobitev novega prevoznega sredstva iz tretjega odstavka 3. člena tega zakona mora davčnemu organu v elektronski obliki v 15 dneh od pridobitve prijaviti: - davčni zavezanec iz 2.a) točke prvega odstavka 3. člena tega zakona, ki novo prevozno sredstvo registrira v Sloveniji; - oseba iz 2.b) točke prvega odstavka 3. člena tega zakona, pri čemer DDV odmeri davčni organ.

(2)Davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji, ki pridobi rabljeno prevozno sredstvo in ga registrira v Sloveniji, od prodajalca, ki je rabljeno prevozno sredstvo dobavil pod pogoji, ki so enaki pogojem iz 1. točke 46. člena tega zakona, mora davčnemu organu prijaviti, v elektronski obliki, pridobitev rabljenega prevoznega sredstva v 15 dneh od dneva pridobitve. Za rabljeno prevozno sredstvo se šteje prevozno sredstvo, ki ne šteje za novo prevozno sredstvo v skladu s tretjim odstavkom 3. člena tega zakona.

(3)Davčni zavezanec mora pred registracijo prevoznega sredstva, ki je bilo ob pridobitvi namenjeno nadaljnji prodaji, davčnemu organu prijaviti pridobitev prevoznega sredstva v elektronski obliki.

(4)Organ, pristojen za registracijo, oziroma za registracijo vozil pooblaščena organizacija prevoznega sredstva davčnega zavezanca iz prve alineje prvega odstavka oziroma iz drugega ali iz tretjega odstavka tega člena ne sme registrirati brez dokazila o prijavi pridobitve davčnemu organu oziroma ko gre za prevozno sredstvo osebe iz druge alineje prvega odstavka tega člena brez dokazila o plačilu DDV.

(5)Minister, pristojen za finance, podrobneje uredi prijavo pridobitve prevoznega sredstva iz tega člena.

(1)Davčni zavezanec je oproščen obračunavanja DDV, če v obdobju zadnjih 12 mesecev ni presegel oziroma ni verjetno, da bo presegel znesek 50.000 eurov obdavčljivega prometa.

(2)Obračunavanja DDV je oproščena tudi dobava blaga in storitev v okviru osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, kot jo določajo predpisi o dohodnini, če se zanjo dohodek ne ugotavlja na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov ali dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov. Za osnovno kmetijsko in osnovno gozdarsko dejavnost se za davčnega zavezanca za namene tega zakona šteje eden od članov kmečkega gospodinjstva, zavezancev za dohodnino od dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, ki ga člani kmečkega gospodinjstva, zavezanci za dohodnino iz te dejavnosti, določijo za predstavnika.

(3)Ne glede na določbe prvega in drugega odstavka tega člena, se lahko davčni zavezanec odloči za obračunavanje DDV v skladu s tem zakonom. Davčni zavezanec mora izbiro vnaprej priglasiti davčnemu organu v elektronski obliki in jo uporabljati najmanj 60 mesecev.

(4)Davčni zavezanec, ki uveljavlja oprostitev obračunavanja DDV v skladu s tem členom, nima pravice do odbitka DDV v skladu s 63. členom tega zakona, niti ga ne sme izkazovati na izdanih računih.

(5)Če povezane osebe opravljajo dobave blaga iste vrste oziroma storitve iste narave, se za namene tega člena skupni znesek obdavčljivega prometa povezanih oseb v obdobju 12 mesecev šteje kot znesek, ki ga vsaka povezana oseba doseže sama. Za povezane osebe se štejejo osebe, ki so kot take določene v predpisih o obdavčitvi dohodkov pravnih in fizičnih oseb.

(6)Iz posebne ureditve po tem členu so izvzete naslednje transakcije: a) dobave novih prevoznih sredstev, ki so opravljene pod pogoji iz 2. točke 46. člena tega zakona; b) dobave blaga in storitev, ki jih v Sloveniji opravi davčni zavezanec, ki v Sloveniji nima sedeža.

(7)Obdavčljivi promet iz prvega odstavka tega člena obsega naslednje zneske, brez DDV: - znesek obdavčenih dobav blaga in storitev; - znesek transakcij, ki so oproščene v skladu z 52., 53., 54. in 55. členom tega zakona; - znesek transakcij z nepremičninami, finančnih transakcij iz 4. točke 44. člena tega zakona ter zavarovalnih storitev, razen če so te transakcije postranske transakcije.

(8)V obdavčljivi promet iz prejšnjega odstavka se ne všteva odtujitev opredmetenih ali neopredmetenih osnovnih sredstev.

(9)V obdavčljiv promet iz prvega odstavka tega člena se pri fizični osebi všteva obdavčljiv promet, ki ga fizična oseba dosega iz naslova opravljanja neodvisne gospodarske dejavnosti (kot samostojni podjetnik, zasebnik oziroma fizična oseba).

(10)Za osnovno kmetijsko in osnovno gozdarsko dejavnost, za katero se dohodek ugotavlja na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov ali dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov, velja določba prvega odstavka tega člena, za davčnega zavezanca pa se za tako dejavnost šteje nosilec, kot je določen po predpisih o dohodnini.

(1)Davčni zavezanec iz drugega odstavka 94. člena tega zakona ima ob dobavi kmetijskih in gozdarskih pridelkov ter kmetijskih in gozdarskih storitev, ki so rezultat osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, pravico do pavšalnega nadomestila DDV (v nadaljnjem besedilu: pavšalno nadomestilo), pod pogoji in na način, določen s tem členom.

(2)Pravico do pavšalnega nadomestila imajo le tisti davčni zavezanci, ki opravijo dobave blaga in storitev iz prvega odstavka tega člena davčnim zavezancem, ki morajo obračunavati in plačevati DDV v skladu s tem zakonom.

(3)Davčni zavezanci – kupci blaga oziroma naročniki storitev iz prvega odstavka tega člena, so dolžni plačilu za opravljeno dobavo prišteti znesek pavšalnega nadomestila v višini 8% od odkupne vrednosti.

(4)Davčni zavezanci iz tretjega odstavka tega člena imajo pravico, da pavšalno nadomestilo odbijejo kot DDV pod pogoji, določenimi s tem zakonom.

(5)Davčni zavezanci imajo pravico do pavšalnega nadomestila, če so predhodno pridobili dovoljenje davčnega organa. Imetnik dovoljenja mora za obdobje veljavnosti dovoljenja sestaviti obračun pavšalnega nadomestila in ga v elektronski obliki predložiti davčnemu organu do 31. januarja tekočega leta za preteklo koledarsko leto.

(6)Podrobnejše določbe o pogojih in načinu izvajanja tega člena izda minister, pristojen za finance.

(1)Ne glede na prvi odstavek 95. člena tega zakona, ima davčni zavezanec iz drugega odstavka 94. člena tega zakona, ki izpolnjuje pogoje iz petega odstavka 95. člena tega zakona, pravico do pavšalnega nadomestila tudi za dobavo blaga in storitev iz prvega odstavka 95. člena, ki jo opravi davčnim zavezancem, identificiranim za namene DDV v drugi državi članici.

(2)Davčni zavezanci-kupci blaga oziroma naročniki storitev iz prvega odstavka tega člena so dolžni plačilu za opravljeno dobavo prišteti znesek pavšalnega nadomestila v višini 8% od odkupne vrednosti.

(3)Davčni zavezanci iz prejšnjega odstavka imajo pravico do vračila pavšalnega nadomestila, ki so ga plačali imetniku dovoljenja za uveljavljanje pravice do pavšalnega nadomestila, pri čemer se za priznavanje pravice do vračila pavšalnega nadomestila smiselno upošteva 74. do 74.g člen tega zakona.

(4)Minister, pristojen za finance, podrobneje določi izvajanje tega člena.

(1)Če potovalna agencija deluje v svojem imenu in če pri zagotavljanju potovalnih zmogljivosti uporablja dobave blaga ali storitev drugih davčnih zavezancev, obračunava in plačuje DDV v skladu s tem podpoglavjem.

(2)Določbe tega člena se ne nanašajo na potovalno agencijo, ki deluje le kot posrednik (v imenu in za račun potnika) in za katero se pri določanju davčne osnove uporablja točka c) šestega odstavka 36. člena tega zakona.

(3)V tem podpoglavju se organizatorji potovanj štejejo za potovalne agencije.

(4)Transakcije v zvezi s potovanjem, ki jih opravi potovalna agencija pod pogoji iz tega člena, se obravnavajo kot enotna storitev, ki jo potovalna agencija opravi potniku.

(5)Storitev potovalne agencije je obdavčljiva v državi članici, v kateri ima potovalna agencija sedež svoje dejavnosti ali poslovno enoto, iz katere je opravila storitev. Davčna osnova in cena brez DDV, glede enotne storitve, ki jo opravi potovalna agencija, je razlika med celotnim zneskom, brez DDV, ki ga plača potnik, in dejanskimi stroški potovalne agencije za dobave blaga in storitev, ki jih opravijo drugi davčni zavezanci, če je neposredni uporabnik teh storitev potnik.

(1)Če so transakcije, ki jih potovalna agencija zaupa v izvedbo drugim davčnim zavezancem, opravljene zunaj Unije, se storitev potovalne agencije šteje kot oproščena storitev posredovanja v skladu s 55. členom tega zakona.

(2)Če so transakcije iz prvega odstavka tega člena opravljene tako znotraj Unije kot zunaj nje, je oproščen samo tisti del storitev potovalne agencije, ki se nanaša na transakcije zunaj Unije. Potovalna agencija nima v nobeni državi članici pravice do odbitka DDV niti do vračila DDV, ki ji ga zaračunajo drugi davčni zavezanci od transakcij, ki so jih nudili neposredno potniku.

(1)Za namene tega podpoglavja se uporabljajo naslednje definicije: 1. »rabljeno blago« pomeni premično stvar, ki je primerna za nadaljnjo uporabo taka, kot je, ali po popravilu, razen umetniških predmetov, zbirk ali starin in razen plemenitih kovin ali dragega kamenja; 2. »umetniški predmeti« pomenijo predmete iz dela A Priloge III, ki je priloga tega zakona in njegov sestavni del; 3. »zbirke« pomenijo predmete iz dela B Priloge III tega zakona; 4. »starine« pomenijo predmete iz dela C Priloge III tega zakona; 5. »plemenite kovine« so platina, zlato, paladij in srebro ter zlitine plemenite kovine z drugo plemenito kovino; 6. »drago kamenje« so diamanti, rubini, safirji in smaragdi, obdelani ali neobdelani, če niso vdelani oziroma nanizani; 7. »obdavčljivi preprodajalec« pomeni kateregakoli davčnega zavezanca, ki v okviru svoje ekonomske dejavnosti in z namenom nadaljnje prodaje kupuje ali uvaža rabljeno blago, umetniške predmete, zbirke ali starine, ne glede na to, ali ta davčni zavezanec deluje v svojem imenu ali za račun druge osebe, v skladu s pogodbo, na podlagi katere se plača provizija na nakup ali prodajo; 8. »organizator prodaje na javni dražbi« pomeni kateregakoli davčnega zavezanca, ki v okviru svoje ekonomske dejavnosti ponuja blago za prodajo na javni dražbi z namenom, da ga izroči najboljšemu ponudniku; 9. »principal organizatorja prodaje na javni dražbi« pomeni katerokoli osebo, ki preda blago organizatorju prodaje na javni dražbi po pogodbi, na podlagi katere se plača provizija na prodajo.

(2)Pogodba, na podlagi katere se plača provizija na prodajo iz 9. točke prvega odstavka tega člena, mora določati, da organizator prodaje ponudi blago za prodajo na javni dražbi v svojem imenu, toda za račun svojega principala, in da mora on izročiti blago v svojem imenu, toda za račun principala, najboljšemu ponudniku na javni dražbi.

(1)Za dobave rabljenega blaga, umetniških predmetov, zbirk in starin, ki jih opravijo obdavčljivi preprodajalci, se uporablja posebna ureditev, po kateri se obdavčuje razlika v ceni, ki jo doseže obdavčljivi preprodajalec v skladu s to ureditvijo.

(2)Ureditev iz prvega odstavka tega člena se ne uporablja za dobavo novih prevoznih sredstev, opravljeno v skladu s pogoji iz 1. in 2. točke 46. člena tega zakona. Za dobave blaga iz prvega odstavka 102. člena tega zakona, ki jih opravi obdavčljivi preprodajalec, se posebna ureditev uporablja, če mu je to blago v Uniji dobavila ena od naslednjih oseb: a) oseba, ki ni davčni zavezanec; b) drug davčni zavezanec, kolikor je dobava blaga oproščena v skladu s 3. točko 44. člena tega zakona; c) drug davčni zavezanec, ki je oproščen obračunavanja DDV v skladu s posebno ureditvijo za male davčne zavezance, če gre za osnovna sredstva; d) drug obdavčljiv preprodajalec, kolikor je bila dobava blaga obdavčena z DDV po posebni ureditvi.

(1)Davčna osnova za dobave blaga iz 102. člena tega zakona je razlika v ceni, ki jo doseže obdavčljivi preprodajalec, zmanjšana za znesek DDV, ki se nanaša na razliko v ceni.

(2)Razlika v ceni je enaka razliki med prodajno ceno, ki jo zaračuna obdavčljivi preprodajalec za blago, in nabavno ceno.

(3)»Prodajna cena« pomeni vse, kar predstavlja plačilo, ki ga je ali ga bo obdavčljivi preprodajalec prejel od kupca ali tretje osebe, vključno s subvencijami, neposredno povezanimi s transakcijo, davki, taksami in drugimi dajatvami ter postranskimi stroški, kot so provizije, stroški pakiranja, prevoza in zavarovanja, ki jih preprodajalec zaračuna kupcu, vključno z DDV, razen zneskov iz šestega odstavka 36. člena tega zakona.

(4)»Nabavna cena« pomeni vse, kar predstavlja plačilo, opredeljeno v tretjem odstavku tega člena, ki ga je ali ga bo prejel dobavitelj od obdavčljivega preprodajalca.

(5)Če je nabavna cena večja od prodajne cene zadevnega blaga, se šteje, da je davčna osnova enaka 0.

(1)Ne glede na 103. člen tega zakona, se lahko obdavčljivi preprodajalec odloči, da bo obračunaval DDV od dosežene razlike v ceni tudi od naslednjih transakcij: a) dobav umetniških predmetov, zbirk ali starin, ki jih uvozi sam; b) dobav umetniških predmetov, ki mu jih dobavijo njihovi avtorji ali njihovi pravni nasledniki; c) dobav umetniških predmetov, ki mu jih dobavijo drugi davčni zavezanci, ki niso obdavčljivi preprodajalci, če je bila dobava obdavčena po nižji stopnji DDV v skladu z drugim odstavkom 41. člena tega zakona.

(2)Obdavčljivi preprodajalec mora obračunavati DDV v skladu s tem členom najmanj dve koledarski leti.

(3)Obdavčljivi preprodajalec obračunava DDV po tem členu od davčne osnove, ki jo določi v skladu s 104. členom tega zakona. Od dobav umetniških predmetov, zbirk oziroma starin, ki jih je obdavčljivi preprodajalec uvozil sam, je nabavna cena, ki se mora upoštevati pri izračunu razlike v ceni, enaka davčni osnovi pri uvozu, določeni v skladu z 38. členom tega zakona, povečani za DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri uvozu.

(1)Obdavčljivi preprodajalec lahko uporablja splošno ureditev za vsako dobavo, za katero velja posebna ureditev.

(2)Če obdavčljivi preprodajalec uporabi splošno ureditev za dobavo umetniškega predmeta, zbirateljskega predmeta ali starine, ki jo je sam uvozil, ima pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri uvozu tega blaga.

(3)Če obdavčljivi preprodajalec uporabi splošno ureditev za dobavo umetniškega predmeta, ki mu ga dobavi avtor ali njegov pravni naslednik ali davčni zavezanec, ki ni obdavčljivi preprodajalec, ima pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal v zvezi z umetniškim predmetom, ki mu je bil dobavljen.

(4)Pravica do odbitka nastane, ko nastane obveznost za obračun davka od dobave, za katero se obdavčljivi preprodajalec odloči uporabiti splošno ureditev DDV. Kadar se dobave rabljenega blaga, umetniških predmetov, zbirk in starin, ki so predmet posebne ureditve, opravijo pod pogoji iz 52., 53., 54. ali 75. člena tega zakona, so te dobave oproščene plačila DDV.

(1)Obdavčljivi preprodajalec, ki za dobave blaga uporablja posebno ureditev, ne sme od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbiti DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal: a) za umetniške predmete, zbirke ali starine, ki jih je sam uvozil; b) za umetniške predmete, ki so mu jih ali mu jih bodo dobavili avtorji ali njihovi pravni nasledniki; c) za umetniške predmete, ki mu jih je ali mu jih bo dobavil davčni zavezanec, ki ni obdavčljivi preprodajalec.

(2)Davčni zavezanec od DDV, ki ga je dolžan plačati, ne sme odbiti DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal za blago, ki mu ga je ali mu ga bo dobavil obdavčljivi preprodajalec, če se za dobave tega blaga, ki jih opravi obdavčljivi preprodajalec, uporabi posebna ureditev. Obdavčljivi preprodajalec, ki uporablja splošno ureditev in posebno ureditev, mora v svojem knjigovodstvu ločeno izkazovati transakcije za vsako ureditev posebej. Obdavčljivi preprodajalec na računih, ki jih izdaja, ne sme posebej izkazati DDV od dobav blaga, za katere uporabi posebno ureditev.

(1)Za dobave rabljenega blaga, umetniških predmetov, zbirk ali starin, ki jih opravi organizator prodaje na javni dražbi v svojem imenu in za račun oseb iz 112. člena tega zakona v skladu s pogodbo, na podlagi katere se plača provizija od prodaje tega blaga na javni dražbi, se uporablja posebna ureditev, po kateri se obdavčuje razlika v ceni, ki jo doseže organizator prodaje na javni dražbi.

(2)Ureditev iz prvega odstavka tega člena se ne uporablja za dobavo novih prevoznih sredstev, opravljeno v skladu s pogoji iz 1. in 2. točke 46. člena tega zakona. Ta posebna ureditev se uporabi za dobave, ki jih organizator prodaje na javni dražbi opravi v svojem imenu za račun naslednjih oseb: a) osebe, ki ni davčni zavezanec; b) drugega davčnega zavezanca, če je dobava blaga, ki jo opravi ta davčni zavezanec v skladu s pogodbo, na podlagi katere se plača provizija od prodaje, oproščena v skladu s 3. točko 44. člena tega zakona; c) drugega davčnega zavezanca, če dobava blaga, ki jo opravi ta davčni zavezanec v skladu s pogodbo, na podlagi katere se plača provizija od prodaje, izpolnjuje pogoje za oprostitev za male davčne zavezance, in vključuje osnovana sredstva; d) obdavčljivega preprodajalca, če je dobava blaga, ki jo opravi ta obdavčljivi preprodajalec v skladu s pogodbo, na podlagi katere se plača provizija od prodaje, predmet DDV po posebni ureditvi. Šteje se, da je dobava blaga davčnemu zavezancu, ki je organizator prodaje na javni dražbi, opravljena takrat, ko se blago proda na javni dražbi.

(1)Davčna osnova za vsako dobavo blaga po tej ureditvi je skupni znesek, ki ga organizator prodaje na javni dražbi zaračuna kupcu v skladu s 116. členom tega zakona, zmanjšan za: a) neto znesek, določen v skladu z drugim odstavkom tega člena, ki ga je ali ga bo plačal organizator prodaje na javni dražbi svojemu naročniku prodaje; b) znesek DDV, ki ga je dolžan plačati organizator prodaje na javni dražbi od svoje provizije.

(2)Neto znesek, ki ga je ali ga bo plačal organizator prodaje na javni dražbi svojemu naročniku prodaje, je enak razliki med ceno blaga, doseženo na javni dražbi, in zneskom provizije, ki jo pridobi ali jo bo pridobil organizator prodaje na javni dražbi od svojega naročnika prodaje v skladu s pogodbo, na podlagi katere se plača provizija od prodaje.

(1)Organizatorji prodaje na javni dražbi, ki dobavljajo blago pod pogoji iz 111. in 112. člena tega zakona, morajo v svojem knjigovodstvu na prehodnih postavkah izkazati naslednje zneske: a) zneske, ki so jih ali jih bodo prejeli od kupcev blaga; b) zneske, ki so jih ali jih bodo nakazali (plačali) naročnikom prodaje blaga.

(2)Zneski iz prvega odstavka tega člena morajo biti ustrezno utemeljeni.

(1)Organizator prodaje na javni dražbi mora kupcu izdati račun, na katerem mora izkazati naslednje podatke: a) ceno blaga, doseženo na dražbi; b) davke, takse in druge dajatve; c) postranske stroške, kot so provizije, stroški pakiranja, prevoza in zavarovanja, ki jih organizator zaračuna kupcu blaga.

(2)Na računu iz prvega odstavka tega člena ne sme ločeno izkazati DDV.

(1)Organizator prodaje na javni dražbi, kateremu je bilo blago izročeno po pogodbi, na podlagi katere se plača provizija od prodaje na javni dražbi, mora svojemu naročniku prodaje izdati obračun. Obračun mora izkazovati znesek transakcije, to je ceno blaga, doseženo na dražbi, zmanjšano za znesek provizije, ki jo je ali jo bo prejel od naročnika prodaje.

(2)Obračun iz prvega odstavka tega člena se prizna kot račun, ki ga mora naročnik prodaje, če je davčni zavezanec, izdati organizatorju prodaje na javni dražbi v skladu z 81. členom tega zakona.

(1)Po tej ureditvi izraz »investicijsko zlato« pomeni: a) zlato v obliki palic ali ploščic z maso, ki jo sprejemajo trgi plemenitih kovin, čistine, ki je enaka ali večja od 995 tisočink, predstavljeno z vrednostnimi papirji ali ne, razen majhnih palic ali ploščic z maso manj kot 1 g; b) zlate kovance: - s čistino, enako ali večjo od 900 tisočink, - skovane po letu 1800, - ki so ali so bili zakonito plačilno sredstvo v državi porekla in - ki se običajno prodajo po ceni, ki ne presega za več kot 80% vrednosti zlata na odprtem trgu, vsebovanega v kovancih.

(2)Po tej ureditvi se šteje, da se taki kovanci ne prodajajo v zbirateljske namene. Plačila DDV so oproščene: - dobave, pridobitve znotraj Unije in uvoz investicijskega zlata, vključno z investicijskim zlatom, ki ga predstavljajo potrdila za alocirano ali nealocirano zlato ali s katerimi se trguje na računih za zlato, predvsem posojila v zlatu in zamenjalni (swap) posli, ki vključujejo lastninsko pravico ali terjatve v zvezi z investicijskim zlatom, kot tudi transakcije z investicijskim zlatom, ki vključujejo terminske posle in terminske pogodbe, ki pripeljejo do prenosa lastninske pravice ali terjatve v zvezi z investicijskim zlatom; - storitve posrednikov, ki delujejo v imenu in za račun drugega, kadar posredujejo pri dobavah investicijskega zlata za svojega principala.

(1)Ne glede na 119. člen tega zakona, imajo davčni zavezanci, ki proizvajajo investicijsko zlato ali predelujejo kakršnokoli zlato v investicijsko zlato, pravico, da se odločijo za obdavčitev investicijskega zlata, če ga dobavijo drugemu davčnemu zavezancu.

(2)Pravico, da se odločijo za obdavčitev investicijskega zlata iz točke a) prvega odstavka 118. člena tega zakona imajo tudi davčni zavezanci, ki v okviru svoje dejavnosti običajno dobavljajo zlato drugemu davčnemu zavezancu za industrijske namene.

(3)Če se dobavitelj iz prvega ali drugega odstavka tega člena odloči za obdavčitev, ima pravico do izbire za obdavčitev tudi posrednik za storitve iz druge alineje 119. člena tega zakona.

(4)Podrobnejša pravila za izvajanje tega člena predpiše minister, pristojen za finance.

(1)Če je poznejša dobava tega zlata oproščena po tej ureditvi, sme davčni zavezanec odbiti DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal: 1. za investicijsko zlato, ki mu ga je dobavila oseba, ki je izbrala obdavčitev v skladu s 120. členom tega zakona; 2. za nabavo ali pridobitev znotraj Unije ali za uvoz zlata, razen investicijskega zlata, ki ga pozneje sam ali druga oseba za njegov račun predela v investicijsko zlato; 3. za storitve, ki so mu bile opravljene, kamor spadajo sprememba oblike, mase ali čistosti zlata, vključno z investicijskim zlatom.

(2)Davčni zavezanec, ki proizvaja investicijsko zlato ali predeluje zlato v investicijsko zlato, sme odbiti DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal za nabavo ali pridobitev znotraj Unije ali ob uvozu blaga ali za storitve v zvezi s proizvodnjo ali predelavo tega zlata, kot da bi bila poznejša dobava zlata, ki je oproščeno po tej ureditvi, obdavčena.

(1)Davčni zavezanci morajo voditi evidence o transakcijah z investicijskim zlatom in hraniti dokumentacijo najmanj deset let po poteku leta, na katero se te listine nanašajo.

(2)Minister, pristojen za finance, predpiše evidence iz prvega odstavka tega člena. Po posebnih ureditvah iz 6.a, 6.b in 6.c podpoglavja XI. poglavja tega zakona je »poseben obračun DDV« obračun, ki vsebuje podatke, potrebne za ugotovitev zneska DDV, ki ga je treba plačati v posamezni državi članici.

(1)Davčnim zavezancem iz 125., 130.c in 130.l člena tega zakona, ki prijavijo uporabo posebne ureditve iz 6.a, 6.b ali 6.c podpoglavja XI. poglavja tega zakona, se odločbe, sklepi in drugi dokumenti vročajo osebno po elektronski poti skladno z zakonom, ki ureja davčni postopek.

(2)Davčnim zavezancem, ki prijavijo uporabo posebne ureditve v skladu z 2., 3. ali 4. oddelkom 6. poglavja XII. naslova Direktive Sveta 2006/112/ES v eni od držav članic znotraj Unije, vendar ne v Sloveniji, se odločbe, sklepi in drugi dokumenti vročajo na elektronski naslov. Šteje se, da je bila odločba, sklep ali drug dokument vročen davčnemu zavezancu 15. dan od dneva, ko je bil odposlan na elektronski naslov davčnega zavezanca, ki ga je navedel na obrazcu za prijavo v posebno ureditev.

(3)Pritožba zoper odločbo se lahko vloži v 30 dneh od dneva, ko se šteje, da je bila odločba vročena. Davčni organ vodi posebne evidence davčnih zavezancev, ki prijavijo uporabo posebne ureditve v skladu s prvim odstavkom 125. člena, prvim odstavkom 130.c člena in prvim odstavkom 130.l člena tega zakona, ter posebno evidenco posrednikov, ki prijavijo uporabo posebne ureditve v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 130.l člena tega zakona. Davčni organ podatke iz posebne evidence obdeluje za potrebe posebne ureditve v skladu s 6.a, 6.b in 6.c podpoglavjem XI. poglavja tega zakona.

(1)Davčni zavezanec, ki je prenehal uporabljati posebno ureditev iz 6.a, 6.b ali 6.c podpoglavja XI. poglavja tega zakona, izvede spremembe posebnih obračunov DDV v skladu z nacionalnimi pravili države članice potrošnje.

(2)Davčni zavezanec, ki je prenehal uporabljati posebno ureditev iz 2., 3. ali 4. oddelka 6. poglavja XII. naslova Direktive Sveta 2006/112/ES, vključi spremembe posebnih obračunov DDV, ko je država članice potrošnje Slovenija, v posebni obračun DDV za zadnje davčno obdobje pred izključitvijo iz posebne ureditve. Posebni obračun DDV predloži davčnemu organu v elektronski ali papirni obliki. V primerih, ko davčni organ izvaja ukrepe oziroma vodi postopke za izterjavo DDV v skladu s tretjim odstavkom 63.a člena Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 282/2011 z dne 15. marca 2011 o določitvi izvedbenih ukrepov za Direktivo 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (prenovitev) (UL L št. 77 z dne 23. 3. 2011, str. 1), zadnjič spremenjene z Izvedbeno uredbo Sveta (EU) 2020/1112 z dne 20. julija 2020 o spremembi Izvedbene uredbe (EU) 2019/2026 glede datumov začetka uporabe v odziv na pandemijo COVID-19 (UL L št. 244/10 z dne 29. 7. 2020, str. 9), se od zneska DDV, ki ga davčni zavezanec ni plačal v predpisanem roku, obračunajo zamudne obresti v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek. Po posebni ureditvi iz tega podpoglavja imajo naslednji izrazi naslednji pomen: - »davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije« je davčni zavezanec, ki znotraj Unije nima niti sedeža niti stalne poslovne enote; - »država članica identifikacije« je država članica, ki jo davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije, izbere kot državo, v kateri prijavi opravljanje svoje dejavnosti kot davčni zavezanec znotraj Unije v skladu z 2. oddelkom 6. poglavja XII. naslova Direktive Sveta 2006/112/ES; - »država članica potrošnje« pomeni državo članico, za katero se šteje, da je bila v njej opravljena storitev v skladu z določbami 3. podpoglavja IV. poglavja tega zakona.

(1)Posebno ureditev iz tega podpoglavja lahko uporablja davčni zavezanec iz 125. člena tega zakona, če opravlja storitve osebam, ki niso davčni zavezanci, imajo pa sedež ali stalno oziroma običajno prebivališče v kateri koli državi članici.

(2)Davčni zavezanec iz prvega odstavka 125. člena tega zakona, ki prijavi uporabo posebne ureditve iz tega podpoglavja, uporablja to posebno ureditev za vse storitve iz prejšnjega odstavka, ki jih opravi znotraj Unije.

(1)Davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije, ki za državo članico identifikacije izbere Slovenijo, mora davčnemu organu prijaviti, kdaj se začne njegova dejavnost, ki jo opravlja kot davčni zavezanec na podlagi posebne ureditve iz tega podpoglavja. Prijavo mora predložiti v elektronski obliki.

(2)Davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije, mora v prijavi iz prejšnjega odstavka, ki jo predloži davčnemu organu ob začetku opravljanja storitev, zajetih v tej posebni ureditvi, navesti naslednje podatke za identifikacijo: ime, poštni naslov, elektronski naslov, vključno z naslovi spletnih strani, nacionalno davčno številko, če jo ima, in izjavo, da znotraj Unije nima niti sedeža niti stalne poslovne enote. Davčni zavezanec je dolžan davčnemu organu sporočiti tudi vse spremembe predloženih podatkov za identifikacijo.

(3)Davčnemu zavezancu, ki nima sedeža znotraj Unije, davčni organ dodeli individualno identifikacijsko številko DDV za uporabo te posebne ureditve. O dodeljeni številki davčni organ davčnega zavezanca, ki nima sedeža znotraj Unije, obvesti v elektronski obliki.

(4)Davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije, ki uporablja posebno ureditev iz tega podpoglavja, mora davčnemu organu v elektronski obliki sporočiti, kdaj se njegova dejavnost po tej ureditvi preneha ali spremeni v tolikšni meri, da se ta ureditev ne more več uporabljati. Davčni organ davčnega zavezanca, ki nima sedeža znotraj Unije, izključi iz posebne ureditve, če: a) ga ta obvesti, da ne opravlja več storitev, zajetih v tej posebni ureditvi, b) davčni organ kakor koli drugače domneva, da ne opravlja več obdavčljivih dejavnosti, c) ne izpolnjuje več potrebnih pogojev za uporabo te posebne ureditve, ali d) nenehno krši pravila te posebne ureditve.

(1)Davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije, mora davčnemu organu predložiti posebni obračun DDV za vsako koledarsko trimesečje ne glede na to, ali so bile storitve, zajete v tej posebni ureditvi, opravljene ali ne. Posebni obračun DDV mora predložiti do konca meseca po poteku obračunskega obdobja, na katero se obračun nanaša. Posebni obračun DDV mora predložiti v elektronski obliki.

(2)V posebnem obračunu DDV iz prejšnjega odstavka mora davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije, navesti slovensko individualno identifikacijsko številko DDV za uporabo te posebne ureditve ter za vsako državo članico potrošnje, v kateri je nastala obveznost za plačilo DDV, skupno vrednost opravljenih storitev, zajetih v tej posebni ureditvi, v obračunskem obdobju brez DDV in skupni znesek pripadajočega DDV te države članice, razdeljenega po davčnih stopnjah. V posebnem obračunu DDV mora davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije, navesti tudi uporabljene davčne stopnje in skupni znesek dolgovanega DDV.

(3)V posebnem obračunu DDV mora davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije, izkazovati zneske v eurih. Če so bile opravljene storitve zaračunane v drugih valutah, mora davčni zavezanec, ki uporablja to posebno ureditev, v obračunu DDV uporabiti menjalni tečaj Evropske centralne banke zadnjega dne obračunskega obdobja, ki ga na ta dan, ali če na ta dan ni objave, na prvi naslednji dan, objavi Banka Slovenije.

(4)Davčni zavezanec lahko v obdobju treh let od poteka roka za predložitev posebnega obračuna DDV iz prvega odstavka tega člena predloži spremembe tega obračuna, če pozneje ugotovi nepravilnosti. Spremembe se vključijo v enega od naslednjih posebnih obračunov DDV, v katerem se opredelijo država članica potrošnje, obračunsko obdobje in znesek DDV, za katerega se zahtevajo kakršne koli spremembe. Davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije, mora plačati DDV ob predložitvi posebnega obračuna DDV oziroma najpozneje na dan poteka roka za predložitev posebnega obračuna DDV iz prvega odstavka 127. člena tega zakona. Pri plačilu mora navesti ustrezen poseben obračun DDV. DDV mora plačati na bančni račun, ki je denominiran v eurih in ki ga določi davčni organ.

(1)Davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije in uporablja posebno ureditev iz tega podpoglavja v Sloveniji, nima pravice do odbitka DDV v skladu s prvim odstavkom 63. člena tega zakona, lahko pa uveljavlja vračilo zneskov DDV, ki jih plača v Sloveniji v zvezi z opravljenimi storitvami, zajetimi v tej posebni ureditvi, v skladu s 74.i členom tega zakona ne glede na točko a) drugega odstavka in šesti odstavek 74.i člena tega zakona.

(2)Davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije in uporablja posebno ureditev za storitve, ki jih opravljajo davčni zavezanci, ki nimajo sedeža v Skupnosti, v skladu z 2. oddelkom 6. poglavja XII. naslova Direktive Sveta 2006/112/ES v drugi državi članici, lahko uveljavlja vračilo zneskov DDV, ki jih plača v Sloveniji v zvezi z opravljenimi storitvami, zajetimi v tej posebni ureditvi, v skladu s 74.i členom tega zakona ne glede na točko a) drugega odstavka in šesti odstavek 74.i člena tega zakona.

(3)Ne glede na prvi in drugi odstavek tega člena davčni zavezanec, ki uporablja posebno ureditev v kateri koli državi članici in v Sloveniji opravlja tudi dejavnosti, ki niso zajete v tej posebni ureditvi in za katere se mora identificirati za namene DDV, odbije zneske DDV, ki jih plača v Sloveniji, povezane z obdavčljivimi dejavnostmi, za katere se uporablja ta posebna ureditev, v obračunu DDV, ki ga mora predložiti v skladu s 87. členom tega zakona.

(4)Minister, pristojen za finance, predpiše natančnejše pogoje za uveljavljanje vračila DDV v skladu s tem členom in predpisano vsebino zahtevka za vračilo DDV. Davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije, mora voditi dovolj natančne evidence o transakcijah v okviru te posebne ureditve, tako da z njimi zagotovi vse podatke, na podlagi katerih lahko davčni organ države članice potrošnje izvaja davčni nadzor glede pravilnosti davčnega obračuna v skladu z zakonom. Na zahtevo morajo biti evidence v elektronski obliki na voljo tako davčnemu organu v Sloveniji kot davčnemu organu v državi članici potrošnje. Davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije, mora evidence hraniti deset let po koncu leta, ko je bila transakcija opravljena.

(1)Po posebni ureditvi iz tega podpoglavja »davčni zavezanec, ki nima sedeža v državi članici potrošnje« pomeni davčnega zavezanca, ki ima sedež svoje dejavnosti ali stalno poslovno enoto znotraj Unije, vendar pa na ozemlju države članice potrošnje nima niti sedeža svoje dejavnosti niti stalne poslovne enote.

(2)Po posebni ureditvi iz tega podpoglavja »država članica identifikacije« pomeni: a) državo članico, v kateri ima davčni zavezanec sedež svoje dejavnosti ali, če nima sedeža dejavnosti znotraj Unije, v kateri ima stalno poslovno enoto; b) če davčni zavezanec nima sedeža poslovanja znotraj Unije, ima pa več kot eno stalno poslovno enoto znotraj Unije, državo članico s stalno poslovno enoto, v kateri davčni zavezanec prijavi uporabo posebne ureditve v skladu s 3. oddelkom 6. poglavja XII. naslova Direktive Sveta 2006/112/ES; c) kadar davčni zavezanec, ki znotraj Unije nima niti sedeža svoje dejavnosti niti stalne poslovne enote, državo članico, v kateri se začne odpošiljanje ali prevoz blaga; d) kadar davčni zavezanec, ki znotraj Unije nima niti sedeža svoje dejavnosti niti stalne poslovne enote, opravlja dobave blaga, pri katerih se odpošiljanje ali prevoz začne v več kot eni državi članici, državo članico, v kateri davčni zavezanec prijavi uporabo posebne ureditve v skladu s 3. oddelkom 6. poglavja XII. naslova Direktive Sveta 2006/112/ES.

(3)Po posebni ureditvi iz tega podpoglavja »država članica potrošnje« pomeni: a) pri opravljanju storitev državo članico, v kateri se šteje, da je bila opravljena storitev v skladu z določbami 3. podpoglavja IV. poglavja tega zakona; b) pri prodaji blaga na daljavo znotraj Unije državo članico, v kateri se konča odpošiljanje ali prevoz blaga prejemniku; c) pri dobavi blaga, ki jo opravi davčni zavezanec, ki omogoča tako dobavo v skladu z drugim odstavkom 6.a člena tega zakona, če se odpošiljanje ali prevoz blaga začne in konča v isti državi članici, to državo članico.

(1)Davčni zavezanec, ki nima sedeža v državi članici potrošnje, ima pa sedež v Sloveniji ali, če nima sedeža znotraj Unije, ima stalno poslovno enoto v Sloveniji, ali če nima niti sedeža niti stalne poslovne enote znotraj Unije, opravlja dobave blaga, pri katerih se odpošiljanje ali prevoz blaga začne v Sloveniji, in ki za državo članico identifikacije izbere Slovenijo, lahko prijavi uporabo posebne ureditve po tem podpoglavju, če: a) prodaja blago na daljavo znotraj Unije; b) opravlja dobavo blaga v skladu z drugim odstavkom 6.a člena tega zakona, če se odpošiljanje ali prevoz blaga začne in konča v isti državi članici, ali c) opravlja storitve osebi, ki ni davčni zavezanec.

(2)Davčni zavezanec iz prejšnjega odstavka uporablja posebno ureditev iz tega podpoglavja za vse dobave blaga in storitev, ki jih opravlja znotraj Unije.

(3)Davčni zavezanec, ki skladno s točko b) in d) drugega odstavka 130.a člena tega zakona za državo članico identifikacije izbere Slovenijo, mora izpolnjevati obveznosti po posebni ureditvi iz tega podpoglavja najmanj za tekoče koledarsko leto in za dve naslednji koledarski leti.

(1)Davčni zavezanec, ki izpolnjuje pogoje iz 130.b člena tega zakona, mora davčnemu organu prijaviti, kdaj se začne njegova dejavnost, ki jo opravlja kot davčni zavezanec na podlagi posebne ureditve iz tega podpoglavja. Prijavo mora davčni zavezanec predložiti v elektronski obliki.

(2)Davčni organ za identifikacijo davčnega zavezanca, ki prijavi uporabo posebne ureditve iz tega podpoglavja, uporabi identifikacijsko številko za DDV, ki mu je že bila dodeljena.

(3)Davčni zavezanec, ki uporablja posebno ureditev iz tega podpoglavja, mora davčnemu organu v elektronski obliki sporočiti, kdaj njegova dejavnost po tej ureditvi preneha ali se spremeni v tolikšni meri, da se ta ureditev ne more več uporabljati. Davčni organ davčnega zavezanca, ki prijavi uporabo posebne ureditve iz tega podpoglavja, izključi iz posebne ureditve, če: - ga ta obvesti, da ne opravlja več dobave blaga in storitev, zajetih v tej posebni ureditvi; - davčni organ kakor koli drugače domneva, da ne opravlja več obdavčljivih dejavnosti po tej posebni ureditvi, kot je opredeljeno v 58.a členu Izvedbene uredbe; - ne izpolnjuje več potrebnih pogojev za uporabo te posebne ureditve ali - nenehno krši pravila te posebne ureditve, kot je opredeljeno v drugem odstavku 58.b člena Izvedbene uredbe.

(1)Davčni zavezanec, ki prijavi uporabo posebne ureditve iz tega podpoglavja, mora davčnemu organu predložiti poseben obračun DDV za vsako koledarsko trimesečje ne glede na to, ali so bile dobave blaga ali storitev, zajete v tej posebni ureditvi, opravljene ali ne. Obračun mora predložiti do konca meseca po poteku obračunskega obdobja, na katero se obračun nanaša. Posebni obračun DDV mora predložiti v elektronski obliki.

(2)V posebnem obračunu DDV iz prejšnjega odstavka mora davčni zavezanec navesti slovensko identifikacijsko številko za DDV iz drugega odstavka 130.c člena tega zakona ter za vsako državo članico potrošnje, v kateri je nastala obveznost za plačilo DDV, skupno vrednost brez DDV, veljavne stopnje DDV, skupni znesek pripadajočega DDV, razdeljen po stopnjah DDV, in skupni znesek DDV, ki ga je treba plačati, za naslednje dobave, zajete v posebni ureditvi iz tega podpoglavja in izvedene v obračunskem obdobju: a) prodaje blaga na daljavo znotraj Unije; b) dobave blaga v skladu z drugim odstavkom 6.a člena tega zakona, če se odpošiljanje ali prevoz blaga začne in konča v isti državi članici; c) opravljanje storitev. Posebni obračun DDV vključuje tudi spremembe podatkov iz preteklih davčnih obdobij.

(3)Če davčni zavezanec, ki prijavi uporabo posebne ureditve iz tega podpoglavja, blago odpošlje ali prevaža iz drugih držav članic, mora v posebnem obračunu DDV poleg podatkov iz prejšnjega odstavka navesti še skupno vrednost brez DDV, veljavne stopnje DDV, skupni znesek pripadajočega DDV, razdeljen po stopnjah DDV, in skupni znesek DDV, ki ga je treba plačati, za naslednje dobave, zajete v posebni ureditvi iz tega podpoglavja, za vsako državo članico, iz katere se blago odpošlje ali odpelje: a) prodaja blaga na daljavo znotraj Unije, razen blaga, ki ga je prodal davčni zavezanec v skladu z drugim odstavkom 6.a člena tega zakona; b) prodaja blaga na daljavo znotraj Unije in dobave blaga, če se odpošiljanje ali prevoz blaga začne in konča v isti državi članici, ki jo opravi davčni zavezanec v skladu z drugim odstavkom 6.a člena tega zakona.

(4)Davčni zavezanec, ki opravlja dobave iz točke a) prejšnjega odstavka, mora v posebnem obračunu DDV navesti tudi individualno identifikacijsko številko za DDV ali davčno sklicno številko, ki jo dodeli vsaka od držav članic, iz katere se blago odpošlje ali odpelje. Davčni zavezanec, ki opravlja dobave iz točke b) prejšnjega odstavka, mora v posebnem obračunu DDV navesti individualno identifikacijsko številko za DDV ali davčno sklicno številko, ki mu je bila v državi članici, iz katere se blago odpošlje ali odpelje, izdana.

(5)Podatki iz tretjega in četrtega odstavka tega člena so v posebnem obračunu DDV razčlenjeni po državah članicah potrošnje.

(6)Če ima davčni zavezanec, ki opravlja storitve, zajete v posebni ureditvi iz tega podpoglavja, poleg stalne poslovne enote v Sloveniji eno ali več drugih poslovnih enot, iz katerih opravlja storitve, mora v posebnem obračunu DDV navesti tudi skupno vrednost brez DDV, veljavne stopnje DDV, skupni znesek pripadajočega DDV, razdeljen po stopnjah DDV, ter skupni znesek DDV, ki ga je treba plačati, opravljenih storitev za vsako državo članico, v kateri ima poslovno enoto, in individualno identifikacijsko številko za DDV ali davčno sklicno številko te poslovne enote, razčlenjeno po državah članicah potrošnje.

(7)Davčni zavezanec lahko v obdobju treh let od poteka roka za predložitev posebnega obračuna DDV iz prvega odstavka tega člena predloži spremembe tega obračuna, če pozneje ugotovi nepravilnosti. Spremembe se vključijo v enega od naslednjih posebnih obračunov DDV, v katerem se opredelijo država članica potrošnje, obračunsko obdobje in znesek DDV, za katerega se zahtevajo kakršne koli spremembe.

(8)V posebnem obračunu DDV mora davčni zavezanec zneske izkazovati v eurih. Če so bile dobave blaga ali opravljene storitve zaračunane v drugih valutah, mora davčni zavezanec, ki uporablja to posebno ureditev, v obračunu DDV uporabiti menjalni tečaj Evropske centralne banke zadnjega dne obračunskega obdobja, ki ga na ta dan, ali če na ta dan ni objave, na prvi naslednji dan, objavi Banka Slovenije. Davčni zavezanec, ki prijavi uporabo posebne ureditve iz tega podpoglavja, mora plačati DDV ob predložitvi posebnega obračuna DDV oziroma najpozneje na dan poteka roka za predložitev obračuna iz 130.e člena tega zakona. Pri plačilu mora navesti ustrezen obračun DDV. DDV mora plačati na bančni račun, ki je denominiran v eurih in ki ga določi davčni organ.

(1)Davčni zavezanec, ki prijavi uporabo posebne ureditve iz tega podpoglavja, nima pravice do odbitka DDV v skladu s prvim odstavkom 63. člena tega zakona, lahko pa uveljavlja vračilo plačanega DDV.

(2)Davčni zavezanec, ki prijavi uporabo posebne ureditve iz tega podpoglavja v Sloveniji, lahko ne glede na 1. točko 2. člena, 3. člen in točko e) prvega odstavka 8. člena Direktive Sveta 2008/9/ES uveljavlja vračilo plačanega DDV v drugi državi članici v skladu z 2.3. podpoglavjem IX. poglavja tega zakona.

(3)Davčni zavezanec, ki uporablja posebno ureditev v skladu s 3. oddelkom 6. poglavja XII. naslova Direktive Sveta 2006/112/ES v drugi državi članici, lahko ne glede na prvi odstavek 74. člena in peto alinejo tretjega odstavka 74.b člena tega zakona uveljavlja vračilo plačanega DDV v Sloveniji v skladu z 2.2. podpoglavjem IX. poglavja tega zakona.

(4)Ne glede na prvi, drugi in tretji odstavek tega člena davčni zavezanec, ki uporablja posebno ureditev v kateri koli državi članici ter v Sloveniji opravlja tudi dejavnosti, ki niso zajete v tej posebni ureditvi in za katere se mora identificirati za namene DDV, odbije zneske DDV, ki jih plača v Sloveniji, povezane z obdavčljivimi dejavnostmi, za katere se uporablja ta posebna ureditev, v obračunu DDV, ki ga mora predložiti v skladu s 87. členom tega zakona.

(5)Minister, pristojen za finance, predpiše natančnejše pogoje za uveljavljanje vračila DDV v skladu s tem členom in predpisano vsebino zahtevka za vračilo DDV.

(1)Davčni zavezanec, ki prijavi uporabo posebne ureditve iz tega podpoglavja, mora voditi evidence o transakcijah v okviru te posebne ureditve. Te evidence morajo biti dovolj natančne, da lahko davčni organi države članice potrošnje ugotovijo, ali je obračun DDV pravilen.

(2)Na zahtevo morajo biti evidence v elektronski obliki na voljo tako davčnemu organu v Sloveniji kot davčnemu organu v državi članici potrošnje.

(3)Davčni zavezanec iz prvega odstavka tega člena, mora evidence hraniti deset let od 31. decembra tistega leta, v katerem je bila transakcija opravljena. Po posebni ureditvi iz tega podpoglavja imajo naslednji izrazi naslednji pomen: a) »davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije« je davčni zavezanec, ki znotraj Unije nima niti sedeža niti stalne poslovne enote; b) »posrednik« je oseba, ki ima sedež ali stalno poslovno enoto znotraj Unije ter jo davčni zavezanec, ki prodaja na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženo blago, imenuje za osebo, ki je dolžna plačati DDV in izpolnjevati obveznosti iz posebne ureditve iz tega podpoglavja v imenu in za račun davčnega zavezanca; c) »država članica identifikacije« pomeni naslednje: - če davčni zavezanec nima sedeža znotraj Unije, državo članico, v kateri davčni zavezanec prijavi uporabo posebne ureditve v skladu z določbami 4. oddelka 6. poglavja XII. naslova Direktive Sveta 2006/112/ES; - če davčni zavezanec nima sedeža znotraj Unije, ima pa eno ali več poslovnih enot znotraj Unije, državo članico, v kateri ima davčni zavezanec stalno poslovno enoto in v kateri prijavi uporabo posebne ureditve v skladu z določbami 4. oddelka 6. poglavja XII. naslova Direktive Sveta 2006/112/ES; - če ima davčni zavezanec sedež v državi članici, to državo članico; - če ima posrednik sedež v državi članici, to državo članico; - če posrednik nima sedeža znotraj Unije, ima pa eno ali več stalnih poslovnih enot znotraj Unije, državo članico, v kateri ima posrednik stalno poslovno enoto in v kateri prijavi uporabo posebne ureditve v skladu z določbami 4. oddelka 6. poglavja XII. naslova Direktive Sveta 2006/112/ES; d) »država članica potrošnje« je država članica, v kateri se odpošiljanje ali prevoz blaga prejemniku konča.

(1)Davčni zavezanec lahko uporablja posebno ureditev po tem podpoglavju, kadar prodaja na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženo blago, če: a) ima sedež v Sloveniji; b) nima sedeža znotraj Unije, ima pa v Sloveniji stalno poslovno enoto; c) nima sedeža znotraj Unije in imenuje posrednika, ki ima sedež v Sloveniji; d) nima sedeža znotraj Unije in imenuje posrednika, ki nima sedeža znotraj Unije, ima pa stalno poslovno enoto v Sloveniji; e) ima sedež v tretji državi, s katero je Unija sklenila sporazum o medsebojni pomoči, katerega področje uporabe je podobno področju uporabe Direktive Sveta 2010/24/EU z dne 16. marca 2010 o vzajemni pomoči pri izterjavi terjatev v zvezi z davki, carinami in drugimi ukrepi (UL L št. 84 z dne 31. 3. 2010, str. 1) in Uredbe Sveta (EU) št. 904/2010 z dne 7. oktobra 2010 o upravnem sodelovanju in boju proti goljufijam na področju davka na dodano vrednost (UL L št. 268 z dne 12. 10. 2010, str. 1), zadnjič spremenjene z Uredbo Sveta (EU) 2018/1909 z dne 4. decembra 2018 o spremembi Uredbe (EU) št. 904/2010 glede izmenjave informacij za namene spremljanja pravilne uporabe ureditev skladiščenja na odpoklic (UL L št. 311 z dne 7. 12. 2018, str. 1), ter prodaja blago na daljavo iz te tretje države.

(2)Davčni zavezanec za uporabo posebne ureditve iz tega podpoglavja ne more imenovati več kot enega posrednika hkrati.

(3)Kadar ima davčni zavezanec ali posrednik več poslovnih enot znotraj Unije in za državo članico identifikacije izbere Slovenijo, mora posebno ureditev iz tega podpoglavja uporabljati najmanj za tekoče koledarsko leto in za dve naslednji koledarski leti.

(4)Davčni zavezanec iz prvega odstavka tega člena uporablja posebno ureditev iz tega podpoglavja za vse svoje prodaje na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega blaga, razen trošarinskih izdelkov, v pošiljkah z realno vrednostjo največ 150 eurov.

(5)Če je vrednost pošiljke iz prejšnjega odstavka določena v nacionalni valuti, ki ni euro, se za preračun vrednosti v eure za namene iz prejšnjega odstavka uporabi referenčni tečaj Evropske centralne banke, ki ga objavlja Banka Slovenije. Tečaj, ki se pridobi prvi delovni dan v oktobru, se uporablja naslednje koledarsko leto. Preračunan znesek v eurih se zaokroži na dve decimalki. Obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna DDV za opravljene dobave blaga, zajete v posebni ureditvi iz tega podpoglavja, nastane v trenutku dobave. Šteje se, da je blago dobavljeno, ko je prejeto plačilo.

(1)Davčni zavezanec ali posrednik, ki bo v imenu in za račun davčnega zavezanca uporabljal posebno ureditev iz tega podpoglavja, mora davčnemu organu prijaviti, kdaj se njegova dejavnost v okviru posebne ureditve iz tega podpoglavja začne, preneha ali spremeni v tolikšni meri, da se ta posebna ureditev ne more več uporabiti. Prijavo mora posredovati v elektronski obliki.

(2)Davčni zavezanec, ki ne potrebuje posrednika, mora v prijavi iz prejšnjega odstavka, ki jo predloži davčnemu organu pred začetkom opravljanja prodaje na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega blaga, navesti naslednje podatke za identifikacijo: a) ime; b) poštni naslov; c) elektronski naslov, vključno z naslovi spletnih strani, in d) identifikacijsko številko za DDV ali nacionalno davčno številko.

(3)Posrednik mora v prijavi iz prvega odstavka tega člena, ki jo predloži davčnemu organu pred začetkom uporabe te posebne ureditve, navesti naslednje podatke za identifikacijo: a) ime; b) poštni naslov; c) elektronski naslov in d) identifikacijsko številko za DDV.

(4)Posrednik iz prejšnjega odstavka mora za vsakega davčnega zavezanca, ki ga zastopa, v prijavi iz prvega odstavka tega člena, ki jo predloži davčnemu organu pred začetkom uporabe te posebne ureditve, navesti naslednje podatke za identifikacijo: a) ime; b) poštni naslov; c) elektronski naslov, vključno z naslovi spletnih strani; d) identifikacijsko številko za DDV ali nacionalno davčno številko in e) svojo individualno identifikacijsko številko, dodeljeno v skladu s prvim stavkom sedmega odstavka tega člena.

(5)Davčni zavezanec ali posrednik, ki uporablja posebno ureditev iz tega podpoglavja, mora davčnemu organu sporočiti vse spremembe posredovanih podatkov za identifikacijo.

(6)Davčnemu zavezancu iz drugega odstavka tega člena davčni organ dodeli individualno identifikacijsko številko DDV za uporabo posebne ureditve iz tega podpoglavja. O dodeljeni identifikacijski številki davčni organ obvesti davčnega zavezanca v elektronski obliki.

(7)Posredniku iz tretjega odstavka tega člena davčni organ dodeli individualno identifikacijsko številko in ga o tej številki obvesti v elektronski obliki po elektronskih sredstvih. Za uporabo posebne ureditve iz tega podpoglavja davčni organ posredniku dodeli še individualno identifikacijsko številko DDV za vsakega davčnega zavezanca, ki ga zastopa. O dodeljeni identifikacijski številki davčni organ obvesti posrednika v elektronski obliki po elektronskih sredstvih.

(8)Individualna identifikacijska številka DDV iz šestega in sedmega odstavka tega člena se uporablja samo za posebno ureditev iz tega podpoglavja.

(1)Davčni organ davčnega zavezanca iz šestega odstavka prejšnjega člena izključi iz posebne ureditve iz tega podpoglavja, če: a) ga ta obvesti, da ne prodaja več na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega blaga; b) davčni organ kakor koli drugače domneva, da ne opravlja več obdavčljive dejavnosti po posebni ureditvi iz tega podpoglavja; c) ne izpolnjuje več potrebnih pogojev za uporabo te posebne ureditve ali d) nenehno krši pravila te posebne ureditve.

(2)Davčni organ posrednika iz sedmega odstavka prejšnjega člena izbriše iz posebne evidence, ki jo vodi v skladu s 122.c členom tega zakona, če: a) dve zaporedni koledarski trimesečji ne deluje kot posrednik za račun katerega od davčnih zavezancev, ki uporabljajo posebno ureditev iz tega podpoglavja; b) ne izpolnjuje več drugih potrebnih pogojev za delovanje kot posrednik ali c) nenehno krši pravila te posebne ureditve.

(3)Davčni organ davčnega zavezanca, ki ga zastopa posrednik, izključi iz posebne ureditve iz tega podpoglavja, če: a) ga posrednik obvesti, da zadevni davčni zavezanec ne prodaja več na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega blaga; b) davčni organ kakor koli drugače domneva, da zadevni davčni zavezanec ne opravlja več obdavčljive dejavnosti po posebni ureditvi iz tega podpoglavja; c) ne izpolnjuje več potrebnih pogojev za uporabo te posebne ureditve; d) nenehno krši pravila te posebne ureditve ali e) ga posrednik obvesti, da ne zastopa več zadevnega davčnega zavezanca.

(1)Davčni zavezanec, ki prijavi uporabo posebne ureditve iz tega podpoglavja, ali njegov posrednik mora davčnemu organu predložiti poseben obračun DDV za vsak koledarski mesec ne glede na to, ali je bila prodaja na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega blaga opravljena ali ne. Obračun mora predložiti do konca meseca po poteku obračunskega obdobja, na katerega se obračun nanaša. Posebni obračun DDV mora predložiti v elektronski obliki.

(2)V posebnem obračunu DDV iz prejšnjega odstavka mora davčni zavezanec ali njegov posrednik navesti slovensko individualno identifikacijsko številko za DDV in za vsako državo članico potrošnje, v kateri je nastala obveznost za plačilo DDV, skupno vrednost prodaje na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega blaga, za katero je nastala obveznost obračuna DDV, v obračunskem obdobju brez DDV in skupni znesek pripadajočega DDV te države članice, razdeljenega po davčnih stopnjah. Davčni zavezanec ali njegov posrednik mora v posebnem obračunu navesti tudi uporabljene davčne stopnje in skupni znesek dolgovanega DDV.

(3)Davčni zavezanec ali njegov posrednik lahko v obdobju treh let od poteka roka za predložitev posebnega obračuna DDV iz prvega odstavka tega člena predloži spremembe tega obračuna, če pozneje ugotovi nepravilnosti. Spremembe se vključijo v enega od naslednjih posebnih obračunov DDV, v katerem se opredelijo država članica potrošnje, obračunsko obdobje in znesek DDV, za katerega se zahtevajo kakršne koli spremembe.

(4)V posebnem obračunu DDV mora davčni zavezanec ali njegov posrednik zneske izkazovati v eurih. Davčni zavezanec, ki prijavi uporabo posebne ureditve iz tega podpoglavja, ali njegov posrednik mora plačati DDV ob predložitvi posebnega obračuna DDV oziroma najpozneje na dan poteka roka za predložitev obračuna iz prejšnjega člena. Pri plačilu mora navesti ustrezen obračun DDV. DDV mora plačati na bančni račun, ki je denominiran v eurih in ki ga določi davčni organ.

(1)Davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije in uporablja posebno ureditev iz tega podpoglavja v Sloveniji, nima pravice do odbitka DDV v skladu s prvim odstavkom 63. člena tega zakona, lahko pa uveljavlja vračilo zneskov DDV, ki jih plača v Sloveniji v zvezi z opravljenimi dobavami blaga, zajetimi v tej posebni ureditvi, v skladu s 74.i členom tega zakona ne glede na točko a) drugega odstavka in šesti odstavek 74.i člena tega zakona.

(2)Davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije in uporablja posebno ureditev v skladu s 4. oddelkom 6. poglavja XII. naslova Direktive Sveta 2006/112/ES v drugi državi članici, lahko uveljavlja vračilo zneskov DDV, ki jih plača v Sloveniji v zvezi z opravljenimi dobavami blaga, zajetimi v tej posebni ureditvi, v skladu s 74.i členom tega zakona ne glede na točko a) drugega odstavka in šesti odstavek 74.i člena tega zakona.

(3)Davčni zavezanec s sedežem v drugi državi članici, ki uporablja posebno ureditev v skladu s 4. oddelkom 6. poglavja XII. naslova Direktive Sveta 2006/112/ES, lahko ne glede na prvi odstavek 74. člena tega zakona uveljavlja vračilo zneskov DDV, ki jih plača v Sloveniji v zvezi z opravljenimi dobavami blaga, zajetimi v tej posebni ureditvi, v skladu z 2.2. podpoglavjem IX. poglavja tega zakona.

(4)Ne glede na prvi, drugi in tretji odstavek tega člena davčni zavezanec, ki prijavi uporabo posebne ureditve v kateri koli državi članici in v Sloveniji opravlja tudi dejavnosti, ki niso zajete v tej posebni ureditvi, za katere se mora identificirati za namene DDV, odbije zneske DDV, ki jih plača v Sloveniji, povezane z obdavčljivimi dejavnostmi, za katere se uporablja ta posebna ureditev, v obračunu DDV, ki ga mora predložiti v skladu s 87. členom tega zakona.

(5)Minister, pristojen za finance, predpiše natančnejše pogoje za uveljavljanje vračila DDV v skladu s tem členom in predpisano vsebino zahtevka za vračilo DDV.

(1)Davčni zavezanec, ki prijavi uporabo posebne ureditve iz tega podpoglavja, ali njegov posrednik mora voditi evidence o transakcijah v okviru te posebne ureditve. Posrednik mora voditi evidence ločeno za vsakega davčnega zavezanca, ki ga zastopa. Te evidence morajo biti dovolj natančne, da lahko davčni organi države članice potrošnje ugotovijo, ali je obračun DDV pravilen.

(2)Na zahtevo morajo biti evidence v elektronski obliki na voljo davčnemu organu v Sloveniji in davčnemu organu v državi članici potrošnje.

(3)Davčni zavezanec ali njegov posrednik iz prvega odstavka tega člena mora hraniti evidence deset let po poteku leta, v katerem je bila opravljena transakcija.

(1)Kadar davčni zavezanec za uvoz blaga, razen trošarinskih izdelkov, v pošiljki z realno vrednostjo največ 150 eurov, kot je določeno v 48. točki 1. člena Delegirane Uredbe Komisije (EU) 2015/2446 z dne 28. julija 2015 o dopolnitvi Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta o podrobnih pravilih v zvezi z nekaterimi določbami carinskega zakonika Unije (UL L št. 343 z dne 29. 12. 2015, str. 1), zadnjič spremenjene z Delegirano uredbo Komisije (EU) 2020/877 z dne 3. aprila 2020 o spremembi in popravku Delegirane uredbe (EU) 2015/2446 o dopolnitvi Uredbe (EU) št. 952/2013 ter spremembi Delegirane uredbe (EU) 2016/341 o dopolnitvi Uredbe (EU) št. 952/2013 o carinskem zakoniku Unije (UL L št. 203 z dne 26. 6. 2020, str. 1), ne uporabi posebne ureditve iz prejšnjega podpoglavja, lahko oseba, ki ob uvozu predloži blago davčnemu organu za račun osebe, ki ji je blago namenjeno, uporabi posebno ureditev za prijavo in plačilo DDV ob uvozu v zvezi z blagom, za katero se odpošiljanje ali prevoz konča v Sloveniji. Ta oseba mora razpolagati z dovoljenjem za odloženo plačilo uvoznih dajatev v skladu s carinskimi predpisi.

(2)Za namene posebne ureditve iz tega podpoglavja se šteje, da je pogoj, da je blago predloženo davčnemu organu za račun osebe, ki ji je blago namenjeno, izpolnjen, če oseba, ki predloži blago davčnemu organu, prijavi s carinsko deklaracijo, da namerava uporabiti to posebno ureditev in izterjati DDV od osebe, ki ji je blago namenjeno.

(3)Če je vrednost blaga določena v nacionalni valuti, ki ni euro, se za preračun vrednosti v eure za namene iz prvega odstavka tega člena uporabi referenčni tečaj Evropske centralne banke, ki ga objavlja Banka Slovenije. Tečaj, ki se pridobi prvi delovni dan v oktobru, se uporablja naslednje koledarsko leto. Preračunan znesek v eurih se zaokroži na dve decimalki.

(1)Oseba, ki ji je blago namenjeno, mora plačati DDV ob uvozu.

(2)Oseba, ki uporablja posebno ureditev iz tega podpoglavja, pobere DDV od osebe, ki ji je blago namenjeno, prijavi DDV v mesečnem poročilu in plača DDV. V trenutku uvoza mora davčnemu organu v carinski deklaraciji zagotoviti tudi informacijo o davčni osnovi, kot je določena v 38. členu tega zakona in stopnji DDV.

(3)Mesečno poročilo mora vsebovati naslednje podatke: za vsako pošiljko oznako pošiljke, davčno osnovo in skupni znesek pripadajočega DDV po davčnih stopnjah, pobran v zadevnem koledarskem mesecu v skladu s prejšnjim odstavkom, ter skupni znesek DDV za plačilo.

(4)Oseba, ki uporablja to posebno ureditev, predloži mesečno poročilo v elektronski obliki in plača DDV ob uvozu davčnemu organu do roka plačila, ki velja za odloženo plačilo v skladu z dovoljenjem za odloženo plačilo iz prvega odstavka 130.s člena tega zakona. Oseba, ki uporablja to posebno ureditev, mora zneske v mesečnem poročilu izkazati v eurih. DDV mora plačati na bančni račun, denominiran v eurih, ki ga določi davčni organ.

(5)Če oseba, ki uporablja to posebno ureditev, pozneje ugotovi nepravilnosti v predloženem mesečnem poročilu, pošlje davčnemu organu v elektronski obliki za posamezno pošiljko spremembo prijavljenih podatkov.

(1)Oseba, ki uporablja posebno ureditev iz tega podpoglavja, mora voditi evidence o transakcijah v okviru te posebne ureditve. Te evidence morajo biti dovolj natančne, da lahko davčni organ ugotovi, ali je prijavljeni in plačani znesek DDV ob uvozu pravilen in morajo vsebovati naslednje informacije: a) državo članico potrošnje, v katero se uvaža blago; b) opis in količino uvoženega blaga; c) datum uvoza blaga; d) davčno osnovo; e) morebitno poznejše povečanje ali zmanjšanje davčne osnove; f) uporabljeno stopnjo DDV; g) znesek DDV, ki ga je treba plačati, z navedbo uporabljene valute; h) informacije, uporabljene za določitev kraja, kjer se začne in konča odpošiljanje ali prevoz blaga prejemniku; i) dokaze o morebitnem vračilu blaga, vključno z uporabljeno davčno osnovo in stopnjo DDV.

(2)Evidence morajo biti na voljo davčnemu organu v elektronski obliki.

(3)Oseba, ki uporablja to posebno ureditev, mora hraniti evidence deset let po poteku leta, v katerem je bila opravljena transakcija.

(1)Davčni zavezanec, ki v zadnjih 12 mesecih ni presegel 400.000 eurov obdavčljivega prometa, brez DDV, in ni verjetno, da bo ta znesek presegel v naslednjih 12 mesecih, sme obračunavati in plačevati DDV na podlagi prejetih plačil za opravljene dobave blaga in storitev (v nadaljnjem besedilu: posebna ureditev po plačani realizaciji) v skladu s tem podpoglavjem na način, ki ga predpiše minister, pristojen za finance.

(2)Obdavčljivi promet iz prejšnjega odstavka je obdavčljivi promet iz sedmega in osmega odstavka 94. člena tega zakona.

(3)Pri povezanih osebah se, za namene tega podpoglavja, kot znesek iz prvega odstavka tega člena šteje znesek, ki ga vse povezane osebe dosežejo skupaj. Za povezane osebe se štejejo osebe, ki so kot take določene v predpisih o obdavčitvi dohodkov pravnih ali fizičnih oseb.

(4)Ne glede na 33. člen tega zakona, nastane obveznost obračuna DDV za davčnega zavezanca, ki uporablja posebno ureditev po plačani realizaciji, na dan, ko prejme plačilo.

(5)Ne glede na 62. člen tega zakona, nastane pravica do odbitka DDV za davčnega zavezanca, ki uporablja posebno ureditev po plačani realizaciji, na dan, ko izvrši plačilo.

(1)Iz obračunavanja DDV po posebni ureditvi po plačani realizaciji so izključene naslednje transakcije: uvoz in izvoz blaga, pridobitve blaga znotraj Unije in dobave blaga znotraj Unije.

(2)Posebna ureditev po plačani realizaciji se tudi ne uporablja pri: - pogodbah o finančnem najemu (leasing), pri katerem je opravljen prenos lastninske pravice s plačilom zadnjega obroka; - pogodbah o prodaji oziroma nakupu blaga s pridržkom lastninske pravice; - transakcijah na podlagi kreditne ali posojilne pogodbe; - dobavah blaga oziroma storitev, kjer je izdan račun z obračunanim DDV, in zneska, izkazanega na računu, ni treba plačati v obdobju, ki presega 6 mesecev od datuma izdaje računa; - dobavah blaga oziroma storitev, v zvezi s katerim je račun izdan, preden je bilo blago dobavljeno oziroma storitev opravljena; - storitvah, za katere je prejemnik storitev dolžan plačati davek v skladu s 3. točko prvega odstavka 76. člena tega zakona; - dobavah blaga ali storitev, za katere je prejemnik plačnik DDV v skladu s 76.a členom tega zakona.

(1)Davčni zavezanec iz prvega odstavka 131. člena tega zakona sme začeti uporabljati posebno ureditev po plačani realizaciji na prvi dan katerega koli svojega davčnega obdobja, če: - je predložil vse obračune DDV, ki jih je bil dolžan predložiti, in je plačal vse zapadle obveznosti iz naslova DDV; - pred prehodom na posebno ureditev po plačani realizaciji ni bil pravnomočno obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja ali bil kaznovan za hujši prekršek v zvezi z DDV; - v obdobju 12 mesecev pred prehodom na posebno ureditev po plačani realizaciji ni uporabljal te posebne ureditve; - v svojem knjigovodstvu zagotovi izpolnjevanje pogojev za uporabo posebne ureditve po plačani realizaciji; - vsaj 15 dni pred začetkom uporabe posebne ureditve po plačani realizaciji obvesti davčni organ o davčnem obdobju, v katerem bo začel uporabljati to posebno ureditev. Davčni zavezanec predloži obvestilo davčnemu organu v elektronski obliki.

(2)Davčni zavezanec iz prejšnjega odstavka, ki začne uporabljati posebno ureditev po plačani realizaciji, mora v svojem knjigovodstvu ločeno izkazati kakršna koli plačila, ki jih prejme ali izvrši v zvezi s transakcijami, od katerih mora ugotoviti svojo davčno obveznost na podlagi izdanih in prejetih računov.

(3)Davčni zavezanec, ki predloži zahtevek za izdajo identifikacijske številke za DDV, sme uporabljati posebno ureditev po plačani realizaciji od dneva identifikacije za namene DDV, če: - ni verjetno, da bo v naslednjih 12 mesecih presegel znesek, določen v 131. členu tega zakona, - davčni organ obvesti o uporabi posebne ureditve po plačani realizaciji ob predložitvi zahtevka za izdajo identifikacijske številke za DDV. Davčni zavezanec predloži obvestilo davčnemu organu v elektronski obliki.

(4)Davčni zavezanec iz prejšnjega odstavka, ki začne uporabljati posebno ureditev po plačani realizaciji, ne sme obračunati DDV od plačil, ki jih prejme za dobave blaga oziroma storitve, ki jih je opravil pred identifikacijo za namene DDV, ali uveljavljati odbitka DDV za plačila, ki jih izvrši v zvezi z dobavo blaga in storitev, ki so mu bile opravljene pred identifikacijo za namene DDV.

(5)Posebna ureditev po plačani realizaciji se ne sme uporabiti retroaktivno.

(6)Če davčni organ iz obvestila davčnega zavezanca ali drugih podatkov, ki so mu na razpolago, ugotovi, da obstaja sum zlorabe posebne ureditve po plačani realizaciji, ali če mora preveriti točnost in popolnost podatkov v obvestilu, lahko davčnemu zavezancu začasno, največ pa za 2 meseca, prepove uporabo posebne ureditve po plačani realizaciji. Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe davčnega organa.

(7)Davčni organ mora v roku iz prejšnjega odstavka izdati odločbo, s katero prepove uporabo posebne ureditve po plačani realizaciji, če ugotovi, da je davčni zavezanec želel uporabiti to posebno ureditev zaradi izognitve davku, ali če ugotovi, da predpisani pogoji za uporabo posebne ureditve po plačani realizaciji niso bili izpolnjeni. Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe davčnega organa.

(1)Davčni zavezanec, ki izpolnjuje pogoje za začetek uporabe posebne ureditve po plačani realizaciji, lahko začne uporabljati to ureditev ne prej kot prvi dan svojega naslednjega davčnega obdobja, ki sledi mesecu priglasitve.

(2)Davčni zavezanec lahko uporablja posebno ureditev po plačani realizaciji do zadnjega dne tistega davčnega obdobja, v katerem vrednost obdavčljivih dobav blaga in storitev v zadnjih 12 mesecih preseže 400.000 eurov, brez DDV.

(3)Davčni zavezanec lahko preneha uporabljati posebno ureditev po plačani realizaciji zadnji dan katerega koli svojega davčnega obdobja, če obvesti davčni organ o davčnem obdobju, v katerem bo prenehal uporabljati posebno ureditev po plačani realizaciji. Davčni zavezanec predloži obvestilo davčnemu organu v elektronski obliki.

(4)Davčni zavezanec, ki preneha uporabljati posebno ureditev po plačani realizaciji v skladu z drugim in tretjim odstavkom tega člena, mora v obračunu DDV, ki ga predloži za davčno obdobje, v katerem preneha uporabljati posebno ureditev po plačani realizaciji, izkazati celoten znesek DDV, ki bi ga bil dolžan plačati v obdobju uporabe posebne ureditve po plačani realizaciji, če ne bi uporabljal te posebne ureditve, zmanjšan za celoten znesek DDV, ki ga je obračunal in plačal v skladu s posebno ureditvijo po plačani realizaciji, in za znesek odbitka DDV.

(1)Davčnemu zavezancu preneha pravica do uporabe posebne ureditve po plačani realizaciji, če: - je bil med uporabo te ureditve obsojen storitve kaznivega dejanja ali kaznovan za hujši prekršek v zvezi z DDV, - je uveljavljal odbitek DDV, kot da ne bi uporabljal posebne ureditve po plačani realizaciji, - davčni organ utemeljeno sumi, da je davčni zavezanec zlorabil posebno ureditev po plačani realizaciji.

(2)Davčni zavezanec iz prejšnjega odstavka mora v obračunu DDV, ki ga predloži za davčno obdobje, v katerem mu je prenehala pravica do uporabe posebne ureditve po plačani realizaciji, izkazati celoten znesek DDV, ki bi ga bil dolžan plačati v obdobju uporabe posebne ureditve po plačani realizaciji, če ne bi uporabljal te posebne ureditve, zmanjšan za celoten znesek DDV, ki ga je obračunal in plačal v skladu s posebno ureditvijo po plačani realizaciji, in za znesek odbitka DDV.

(1)Davčni zavezanec, ki uporablja posebno ureditev po plačani realizaciji, mora v roku iz 86. člena tega zakona hraniti račune, ki jih je plačal drugim davčnim zavezancem, in dokazila o opravljenih plačilih.

(2)Davčni zavezanec, ki uporablja posebno ureditev po plačani realizaciji, mora davčnemu organu poročati o vseh izdanih in prejetih računih, ki niso plačani do 31. decembra tekočega leta. Popis neplačanih računov mora davčni zavezanec predložiti davčnemu organu v elektronski obliki najpozneje do 31. januarja naslednjega leta. Minister, pristojen za finance, podrobneje določi izvajanje tega podpoglavja in določi način izvajanja te posebne ureditve za posebne transakcije.

(1)Posebno ureditev iz tega podpoglavja lahko uporablja davčni zavezanec, ki v Sloveniji nima sedeža ali stalne poslovne enote niti stalnega ali običajnega prebivališča, če izpolnjuje naslednje pogoje: a) v Sloveniji občasno opravlja storitve mednarodnega cestnega prevoza potnikov s prevoznimi sredstvi, ki niso registrirana v Sloveniji; b) ne uveljavlja odbitka DDV v skladu s 63. členom tega zakona ali vračila DDV v skladu s 74. do 74.i členom tega zakona; c) ne opravlja nobenih drugih transakcij, ki bi bile predmet DDV v Sloveniji.

(2)Za namene tega podpoglavja občasni cestni prevoz potnikov pomeni občasni prevoz potnikov v cestnem prometu, kot je opredeljen v zakonu, ki ureja prevoze v cestnem prometu.

(3)Za namene tega podpoglavja je mednarodni cestni prevoz potnikov prevoz potnikov v cestnem prometu, pri katerem je kraj odhoda oziroma prihoda prevoznega sredstva zunaj Slovenije.

(4)Davčni zavezanec, ki izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka tega člena in se je odločil za uporabo posebne ureditve iz tega podpoglavja, mora to posebno ureditev uporabljati najmanj eno davčno obdobje iz prvega odstavka 137.e člena tega zakona oziroma celotno davčno obdobje iz drugega odstavka 137.e člena tega zakona. Uporaba posebne ureditve iz tega podpoglavja in obračunavanje DDV po splošnih pravilih v skladu s tem zakonom se znotraj istega koledarskega leta izključujeta.

(5)Davčni zavezanec, ki uporablja posebno ureditev v skladu z 6.a ali 6.b podpoglavjem XI. poglavja tega zakona ali 2. ali 3. oddelkom 6. poglavja XII. naslova Direktive Sveta 2006/112/ES, ne sme hkrati uporabljati posebne ureditve iz tega podpoglavja tega zakona ali poglavja Direktive Sveta 2006/112/ES.

(1)Davčni zavezanec iz prvega odstavka 137.a člena tega zakona mora davčnemu organu predložiti zahtevek za izdajo davčne številke, če mu še ni bila dodeljena, in identifikacijske številke za DDV pred začetkom opravljanja storitev občasnega cestnega prevoza potnikov na ozemlju Slovenije.

(2)Zahtevek iz prejšnjega odstavka mora davčni zavezanec poslati v elektronski obliki.

(3)Na zahtevku za pridobitev identifikacijske številke za DDV mora davčni zavezanec iz prvega odstavka 137.a člena tega zakona navesti naslednje podatke za identifikacijo: ime, naslov, elektronski naslov, transakcijski račun, identifikacijsko številko za DDV v državi, kjer ima sedež ali stalno poslovno enoto, iz katere opravlja svoje poslovne transakcije, ali če takega kraja ni, kraj, kjer ima stalno prebivališče ali običajno prebiva, ali izpis iz sodnega ali drugega registra, ki dokazuje, da opravlja dejavnost v državi, kjer ima sedež, in izjavo, da ne opravlja transakcij znotraj Unije ali drugih dobav blaga in storitev, ki so predmet obdavčitve v Sloveniji, za katere bi se moral identificirati za namene DDV v skladu z 79. členom tega zakona, ime, priimek, datum rojstva, naslov ter fotokopijo osebnega dokumenta odgovorne osebe, pooblaščene za zastopanje.

(4)Davčni zavezanec iz prvega odstavka 137.a člena tega zakona mora davčni organ obvestiti o spremembi podatkov iz zahtevka iz prejšnjega odstavka v osmih dneh od dneva, ko se je taka sprememba dogodila. Spremembe podatkov pošlje davčnemu organu v elektronski obliki.

(5)Davčni organ ob prejemu zahtevka davčnemu zavezancu pošlje v elektronski obliki potrdilo o prejemu zahtevka, v katerem so navedeni osnovni podatki iz zahtevka, na podlagi katerega lahko davčni zavezanec opravi prevoz.

(6)Davčnega zavezanca, ki je predložil zahtevek iz prvega odstavka tega člena, se o dodeljeni identifikacijski številki za DDV obvesti v elektronski obliki v osmih dneh od prejema popolnega zahtevka. Šteje se, da je obvestilo o dodeljeni identifikacijski številki za DDV vročeno osmi dan po odpremi potrdila na elektronski naslov davčnega zavezanca.

(7)Davčni organ vodi evidenco davčnih zavezancev iz prvega odstavka 137.a člena tega zakona, ki jim je bila dodeljena identifikacijska številka za DDV, in registrskih oznak prevoznih sredstev ter število potnikov po posameznem prevoznem sredstvu.

(8)Davčni zavezanec iz prvega odstavka 137.a člena tega zakona mora pri opravljanju občasnega prevoza v Sloveniji imeti v vozilu potrdilo ali kopijo potrdila, da je identificiran za namene DDV ali potrdilo davčnega organa, da je predložil zahtevek za izdajo identifikacijske številke za DDV. Ko davčni zavezanec prejme potrdilo, da je identificiran za namene DDV, mora s tem potrdilom nadomestiti potrdilo o vloženem zahtevku.

(1)Davčni organ davčnega zavezanca iz prvega odstavka 137.a člena tega zakona izključi iz posebne ureditve iz tega podpoglavja, če: a) obvesti davčni organ o prenehanju opravljanja storitev iz prvega odstavka 137.a člena tega zakona; b) ne izpolnjuje pogojev iz prvega ali petega odstavka 137.a člena tega zakona; c) ne predloži posebnega obračuna DDV iz 137.e člena tega zakona; d) ne sporoči spremembe podatkov v skladu s četrtim odstavkom 137.b člena tega zakona ali e) na posebnih obračunih DDV ne prikaže vseh zahtevanih podatkov.

(2)Davčni organ odločbo o izključitvi iz posebne ureditve iz tega podpoglavja davčnemu zavezancu pošlje na njegov elektronski naslov. Davčni zavezanec mora pred opravljanjem prevoza v Sloveniji o tem v elektronski obliki obvestiti davčni organ tako, da sporoči svojo identifikacijsko številko za DDV, registrsko številko prevoznega sredstva, datum opravljanja prevoza po območju Republike Slovenije in predvideno relacijo prevoza po območju Republike Slovenije.

(1)Davčno obdobje za posebno ureditev iz tega podpoglavja je koledarsko leto.

(2)Ob prenehanju uporabe posebne ureditve iz tega podpoglavja se davčno obdobje konča na dan prenehanja uporabe te posebne ureditve.

(3)Davčni zavezanec iz prvega odstavka 137.a člena tega zakona mora davčnemu organu predložiti posebni obračun DDV do zadnjega delovnega dne naslednjega meseca po poteku davčnega obdobja. Posebni obračun DDV mora predložiti v elektronski obliki.

(4)Posebni obračun DDV iz tretjega odstavka tega člena mora vsebovati: 1. identifikacijsko številko za DDV iz šestega odstavka 137.b člena tega zakona; 2. registrsko številko prevoznega sredstva in število prepeljanih oseb s tem prevoznim sredstvom ter datum opravljanja prevoza; 3. vrednost opravljene storitve na ozemlju Slovenije po posameznem prevoznem sredstvu brez DDV; 4. stopnjo DDV; 5. skupno vrednost opravljenih storitev na ozemlju Slovenije v davčnem obdobju; 6. skupni znesek DDV v davčnem obdobju. Davčni zavezanec iz prvega odstavka 137.a člena tega zakona mora plačati DDV v državni proračun najpozneje v roku, v katerem mora predložiti posebni obračun DDV iz 137.e člena tega zakona.

(1)Davčni zavezanec iz prvega odstavka 137.a člena tega zakona mora voditi evidenco o opravljenih storitvah po posebni ureditvi iz tega podpoglavja, v kateri mora zagotoviti vse podatke, na podlagi katerih lahko davčni organ izvaja nadzor nad pravilnostjo posebnega obračuna DDV, zlasti podatke o vsaki posamezni vožnji, registrski številki prevoznega sredstva na tej vožnji, številu potnikov, vrednosti opravljene storitve in znesku davka.

(2)Evidenca iz prvega odstavka tega člena mora biti na razpolago v elektronski obliki in jo mora davčni zavezanec dati na razpolago davčnemu organu na njegovo zahtevo.

(3)Davčni zavezanec iz prvega odstavka 137.a člena tega zakona mora hraniti račune, iz katerih so razvidni predmet obdavčitve, davčna osnova in DDV, ter druge dokumente, ki omogočajo pripravo posebnega obračuna DDV v skladu s 137.e členom tega zakona.

(4)Davčni zavezanec mora račune in druge dokumente ter evidence iz tega člena hraniti deset let po poteku leta, na katero se računi in drugi dokumenti ter evidence nanašajo. Obračunavanje in plačevanje DDV nadzoruje davčni organ v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek, in z zakonom, ki ureja finančno upravo.

(1)Glede vseh vprašanj postopka in pristojnosti davčnega organa, ki niso urejena s tem zakonom, se uporablja zakon, ki ureja davčni postopek, in zakon, ki ureja finančno upravo, glede vseh vprašanj v zvezi s carinskimi formalnostmi pa tudi carinski predpisi.

(2)Ne glede na prejšnji odstavek se pri popravljanju napak iz preteklih davčnih obdobij v tekočem obračunu in naknadni predložitvi obračuna DDV po poteku predpisanega roka za njegovo predložitev ne upoštevajo določbe zakona, ki ureja davčni postopek, s katerimi so urejeni popravljanje pomanjkljivosti oziroma pomot v davčnem obračunu, popravljanje davčnega obračuna, če je davčna obveznost izkazana previsoko, ter predložitev davčnega obračuna na podlagi samoprijave.

(3)Ne glede na drugi odstavek tega člena se pri popravljanju napak iz preteklih davčnih obdobij iz 137.e člena tega zakona upošteva prvi odstavek tega člena.

(1)Z globo od 1.200 do 15.000 eurov se kaznuje za prekršek pravna oseba, če se pravna oseba po zakonu, ki ureja gospodarske družbe, šteje za srednjo ali veliko gospodarsko družbo, pa z globo od 3.200 do 30.000 eurov, če: 1. ne poroča davčnemu organu o dobavah blaga ali ne poroča o dobavah blaga v predpisanem roku ali ne poroča o dobavah blaga na predpisan način oziroma o dobavah blaga na daljavo poroča nepopolne, nepravilne ali neresnične podatke (sedmi odstavek 20. člena); 2. ne predloži davčnemu organu poročila in izjave s podatki iz drugega odstavka 30.f člena tega zakona ali ne predloži poročila in izjave v predpisanem roku ali ne predloži poročila in izjave na predpisan način oziroma v predloženem poročilu oziroma izjavi izkaže nepopolne, nepravilne ali neresnične podatke (30.f člen); 3. DDV ne obračuna oziroma ne obračuna DDV, ko nastane obveznost obračuna DDV (33., 33.a, 34., 35., 39., prvi odstavek 61. in četrti odstavek 131. člena); 4. DDV obračuna po nepravilni stopnji (40., 41. člen); 5. uveljavlja oprostitve DDV v nasprotju z 42. do 44. členom ter 46. do 58. členom tega zakona; 6. uveljavlja vračilo DDV v potniškem prometu, čeprav niso izpolnjeni zakonski pogoji (75. člen); 7. na računu navede nepopolne, nepravilne ali neresnične podatke ali podatke, ki so v nasprotju z 82. členom, drugim in tretjim ter petim do sedmim odstavkom 83. člena, 84.a, 110. ali 116. členom tega zakona; 8. ne obračuna ali nepravilno obračuna DDV za predpisano davčno obdobje (89., 134. in 135. člen); 9. ne prijavi davčnemu organu pridobitve prevoznega sredstva ali ne prijavi pridobitve prevoznega sredstva v predpisanem roku ali ne prijavi pridobitve prevoznega sredstva na predpisan način (93.a člen); 10. registrira prevozno sredstvo v nasprotju s 93.a členom tega zakona; 11. davčnemu organu ne prijavi, kdaj se njegova dejavnost iz 6.a oziroma 6.b oziroma 6.c podpoglavja XI. poglavja tega zakona, ki jo opravlja kot davčni zavezanec, začne, spremeni ali preneha, ali ne predloži izjave s podatki iz drugega odstavka 125. člena tega zakona, ali te prijave oziroma podatkov ne prijavi na predpisan način ali pa navede nepopolne, nepravilne ali neresnične podatke oziroma ne sporoči sprememb posredovanih podatkov (prvi, drugi in četrti odstavek 125. člena, prvi in tretji odstavek 130.c člena in prvi do peti odstavek 130.l člena); 12. davčnemu organu ne poroča o izdanih in neplačanih računih oziroma popisa neplačanih računov ne predloži v zahtevanem roku (drugi odstavek 136. člena); 13. ne predloži zahtevka za izdajo identifikacijske številke za DDV ali ne predloži zahtevka na predpisan način ali v predloženem zahtevku navede nepopolne, nepravilne ali neresnične podatke oziroma ne obvesti davčnega organa o spremembah podatkov iz zahtevka (prvi, drugi, tretji in četrti odstavek 137.b člena); 14. ne obvesti davčnega organa o predvidenem opravljanju prevoza ali ga ne obvesti na predpisan način (137.d člen).

(2)Z globo od 800 do 10.000 eurov se za prekršek iz prejšnjega odstavka kaznuje samostojni podjetnik posameznik ali posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost.

(3)Z globo od 600 do 4.000 eurov se za prekršek iz prvega odstavka tega člena kaznuje odgovorna oseba pravne osebe, če se pravna oseba po zakonu, ki ureja gospodarske družbe, šteje za srednjo ali veliko gospodarsko družbo, pa se odgovorna oseba pravne osebe kaznuje z globo od 800 do 4.000 eurov.

(4)Z globo od 400 do 4.000 eurov se za prekršek iz prvega odstavka tega člena kaznuje odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika ali odgovorna oseba posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost.

(5)Z globo od 200 do 1.200 eurov se za prekršek kaznuje posameznik – imetnik dovoljenja za pavšalno nadomestilo, če ne predloži davčnemu organu obračuna pavšalnega nadomestila ali obračuna ne predloži v predpisanem roku ali obračuna ne predloži na predpisan način ali v predloženem obračunu navede nepopolne, nepravilne ali neresnične podatke (peti odstavek 95. člena).

(6)Z globo od 250 do 400 eurov se kaznuje za prekršek posameznik, ki: 1. stori prekršek iz prvega odstavka tega člena; 2. pri izvozu blaga v potniškem prometu uveljavlja oprostitev plačila DDV na podlagi nepopolnih, nepravilnih ali neresničnih podatkov ali uveljavlja oprostitev plačila DDV za blago, ki ga ne iznese iz Unije (prvi odstavek 75. člena).

(1)Z globo od 4.000 do 75.000 eurov se za prekršek kaznuje pravna oseba, če se pravna oseba po zakonu, ki ureja gospodarske družbe, šteje za srednjo ali veliko gospodarsko družbo, pa z globo od 10.000 do 125.000 eurov, če: 1. določi davčno osnovo v nasprotju s 36., 36.a, 37., 38. ali 39. členom tega zakona; 2. ne predloži davčnemu organu obračuna DDV ali posebnega obračuna DDV ali teh obračunov DDV ne predloži v predpisanem roku ali na predpisan način ali v teh predloženih obračunih DDV navede nepopolne, nepravilne ali neresnične podatke (63. do 70. člen, 87. člen, 88. člen, 88.a člen, drugi odstavek 122.d člena, 137.e člen ter 63.b člen Izvedbene Uredbe Sveta (EU) št. 282/2011 z dne 15. marca 2011 o določitvi izvedbenih ukrepov za Direktivo 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL L št. 77 z dne 23. 3. 2011), zadnjič spremenjene z Izvedbeno uredbo Sveta (EU) 2019/2026 z dne 21. novembra 2019 o spremembi Izvedbene uredbe (EU) št. 282/2011 v zvezi z dobavo blaga ali opravljanjem storitev, ki jih omogočajo elektronski vmesniki, in s posebnimi ureditvami za davčne zavezance, ki opravljajo storitve za osebe, ki niso davčni zavezanci, ter prodajajo blago na daljavo in opravljajo nekatere domače dobave blaga (UL L št. 313 z dne 4. 12. 2019, str. 14), (v nadaljnjem besedilu: Izvedbena uredba (EU) št. 282/2011); 2.a ne predloži davčnemu organu mesečnega poročila ali ga ne predloži v predpisanem roku ali na predpisan način ali v njem navede nepopolne, nepravilne ali neresnične podatke oziroma davčnemu organu ne posreduje spremembe prijavljenih podatkov za posamezno pošiljko (130.t člen); 3. ne plača DDV ali ne plača DDV v predpisanem roku ali ne plača DDV na predpisan način (77. člen, 63.b člen Izvedbene uredbe (EU) št. 282/2011); 4. ne izpolni obveznosti v zvezi s prijavo, spremembo ali prenehanjem opravljanja dejavnosti oziroma davčnemu organu ne predloži zahtevka za izdajo identifikacijske številke za DDV ali zahtevka ne predloži v predpisanem roku ali na predpisan način (78. člen); 5. ne zagotovi, da je račun izdan ali izda račun v nasprotju z 81., prvim in četrtim odstavkom 83. člena, prvim do tretjim odstavkom 84. člena ali 116. členom tega zakona; 6. ne zagotovi v svojem knjigovodstvu predpisanih podatkov ali podatkov v knjigovodstvu ne zagotovi za predpisano obdobje ali podatki knjigovodstva niso dovolj podrobni za pravilno obračunavanje DDV oziroma za nadzor davčnega organa (prvi in tretji odstavek 85. člena in 115. člen); 7. ne vodi predpisane evidence ali je vodena evidenca nepopolna ali ne zagotovi hrambe dokumentacije v predpisanem roku (drugi odstavek 85., 85.a, 122., 130, 130.h, 130.r, 130.u in 137.g člen); 8. ne zagotovi hrambe računov ali kopij računov ali dokazil o opravljenih plačilih v skladu z zakonom ali davčnemu organu v postopku nadzora ne omogoči dostopa do računov, njihovega prenosa ali uporabe (86. člen, četrti odstavek 84. člena, prvi odstavek 136. člena); 9. ne predloži davčnemu organu rekapitulacijskega poročila o dobavah blaga in storitev znotraj Unije oziroma o prenosu blaga znotraj Unije v okviru ureditve skladiščenja na odpoklic ali ne predloži rekapitulacijskega poročila v predpisanem roku ali ne predloži rekapitulacijskega poročila na predpisan način ali v predloženem poročilu navede nepopolne, nepravilne ali neresnične podatke ali podatke, ki so v nasprotju s prvim in drugim odstavkom 90. člena, prvim odstavkom 91. člena ali 92. členom tega zakona; 10. ne predloži davčnemu organu poročila o dobavah blaga ali storitev po 76.a členu tega zakona ali ne predloži poročila v predpisanem roku ali ne predloži poročila na predpisan način ali v predloženem poročilu navede nepopolne, nepravilne ali neresnične podatke (92.a člen); 11. obračunava DDV, na računih izkazuje DDV oziroma odbija DDV v nasprotju s 94. členom tega zakona; 12. ne izda naročniku prodaje obračuna ali v izdanem obračunu navede nepopolne, nepravilne ali neresnične podatke (117. člen); 13. davčnemu organu predloži napačne ali nepopolne podatke o izpolnjevanju pogojev iz 133. člena tega zakona; 14. uporablja posebno ureditev po plačani realizaciji, ne da bi izpolnjeval predpisane pogoje, oziroma začne uporabljati posebno ureditev pred začetkom davčnega obdobja, ki ga je navedel v obvestilu davčnemu organu, oziroma uporablja posebno ureditev tudi potem, ko ne izpolnjuje več pogojev za njeno uporabo (133. in 134. člen).

(2)Z globo od 3.000 do 50.000 eurov se za prekršek iz prejšnjega odstavka kaznuje samostojni podjetnik posameznik ali posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost.

(3)Z globo od 1.000 do 10.000 eurov se za prekršek iz prvega odstavka tega člena kaznuje odgovorna oseba pravne osebe, če se pravna oseba po zakonu, ki ureja gospodarske družbe, šteje za srednjo ali veliko gospodarsko družbo, pa se odgovorna oseba pravne osebe za prekrške iz prvega odstavka tega člena kaznuje z globo od 1.200 do 10.000 eurov.

(4)Z globo v višini od 800 do 10.000 eurov se za prekršek iz prvega odstavka tega člena kaznuje odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika ali odgovorna oseba posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost.

(5)Z globo od 400 do 5.000 eurov se za prekršek iz prvega odstavka tega člena kaznuje posameznik. Ne glede na 3., 4., 5., in 8. točko prvega odstavka 140. člena in 1., 2., in 12. točko prvega odstavka 141. člena tega zakona se za prekršek ne kaznujejo pravna oseba, samostojni podjetnik posameznik ali posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, in odgovorne osebe teh oseb, če predložijo obračun DDV v skladu z 88.b ali 88.c členom tega zakona ali če predložijo obračun DDV v okviru davčnega inšpekcijskega nadzora v skladu s 140.a členom Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 32/12, 94/12, 101/13 – ZDavNepr, 111/13, 22/14 – odl. US, 25/14 – ZFU, 40/14 – ZIN-B, 90/14, 91/15, 63/16, 69/17, 13/18 – ZJF-H in 36/19).

(1)V primerih, ko je narava prekrška iz 141. člena tega zakona posebno huda zaradi višine povzročene škode oziroma višine pridobljene protipravne premoženjske koristi ali zaradi storilčevega naklepa oziroma njegovega namena koristoljubnosti, se z globo od 2.500 do 15.000 eurov za prekršek kaznuje posameznik, z globo od 3.500 do 75.000 eurov se za prekršek kaznuje samostojni podjetnik posameznik ali posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, z globo od 4.500 do 100.000 eurov se za prekršek kaznuje pravna oseba, če se pravna oseba po zakonu, ki ureja gospodarske družbe, šteje za srednjo ali veliko gospodarsko družbo, pa se za prekršek kaznuje z globo od 10.500 do 150.000 eurov.

(2)Z globo v višini od 1.000 do 20.000 eurov se za prekršek iz prejšnjega odstavka kaznuje tudi odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika oziroma odgovorna oseba posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost.

(3)Z globo v višini od 1.200 do 20.000 eurov se za prekršek iz prvega odstavka tega člena kaznuje tudi odgovorna oseba pravne osebe, če se pravna oseba po zakonu, ki ureja gospodarske družbe, šteje za srednjo ali veliko gospodarsko družbo, pa se odgovorna oseba pravne osebe za prekršek iz prvega odstavka tega člena kaznuje z globo od 1.400 do 20.000 eurov.

(4)Za potrebe tega člena se šteje, da je narava prekrška posebno huda zaradi višine pridobljene protipravne premoženjske koristi, če se s prekrškom iz 141. člena tega zakona povzroči ali bi se lahko povzročilo neplačilo DDV, ki v primeru storitve prekrška s strani posameznika presega 5.000 eurov, v primeru storitve prekrška s strani samostojnega podjetnika posameznika ali posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost, presega 8.000 eurov, v primeru storitve prekrška s strani pravne osebe presega 10.000 eurov in v primeru storitve prekrška s strani pravne osebe, ki se po zakonu, ki ureja gospodarske družbe, šteje za srednjo ali veliko gospodarsko družbo, presega 25.000 eurov. Za prekrške iz tega zakona se sme v hitrem postopku o prekršku izreči globa tudi v znesku, ki je višji od najnižje predpisane globe, določene s tem zakonom.

(1)Vlada Republike Slovenije lahko spremeni pavšalno nadomestilo iz tretjega odstavka 95. člena tega zakona, če se pomembneje spremenijo pogoji gospodarjenja ali če se spremeni stopnja DDV.

(2)Z zakonom o izvrševanju proračuna se lahko stopnja DDV po tem zakonu poveča ali zmanjša za do 15%.

(1)Za razvrstitev izdelkov po tem zakonu se uporablja kombinirana nomenklatura carinske tarife, za razvrstitev dejavnosti pa standardna klasifikacija dejavnosti.

(2)Podrobnejše predpise o izvajanju tega zakona, vključno z natančnejšimi kriteriji in načini uveljavljanja oprostitev DDV ter način vlaganja vlog v elektronski obliki, izda minister, pristojen za finance.

(1)Nižja stopnja DDV iz tretjega odstavka 41. člena tega zakona se uporablja do konca prehodnega obdobja iz Pristopne pogodbe Republike Slovenije k Evropski uniji oziroma do konca prehodnega obdobja, ki je določen v pravnem aktu Sveta, s katerim se Sloveniji dovoljuje uporaba nižje stopnje DDV.

(2)Konec uporabe nižje stopnje DDV iz tretjega odstavka 41. člena tega zakona objavi v Uradnem listu Republike Slovenije minister, pristojen za finance.

(1)Določbe tega zakona, ki se nanašajo na davčna skladišča, se začnejo uporabljati po objavi potrditev ureditve po zaključenem postopku posvetovanj v skladu z 29. členom Šeste direktive Sveta 77/388/EGS.

(2)Potrditev iz prvega odstavka tega člena objavi v Uradnem listu Republike Slovenije minister, pristojen za finance.

(1)Davčni zavezanec, ki je na dan uveljavitve tega zakona identificiran za namene DDV, ker je presegel znesek iz prvega odstavka 45. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 21/06 – uradno prečiščeno besedilo), in izpolnjuje pogoje za oprostitev obračunavanja DDV v skladu s prvim odstavkom 94. člena tega zakona, predloži davčnemu organu zahtevek za prenehanje identifikacije za namene DDV najpozneje do 31. decembra 2006.

(2)Davčni zavezanec iz prvega odstavka tega člena se lahko odloči za obračunavanje DDV v skladu s tem zakonom. O izbiri mora davčni organ obvestiti najpozneje do 31. decembra 2006.

(3)Če davčni zavezanec iz prvega odstavka tega člena ne predloži zahtevka za prenehanje identifikacije za namene DDV v predpisanem roku ali ne ravna v skladu z drugim odstavkom tega člena, davčni organ o prenehanju identifikacije za namene DDV odloči po uradni dolžnosti.

(4)Davčni zavezanec iz prvega odstavka tega člena od 1. januarja 2007 ne sme izkazovati DDV na svojih računih in od 1. januarja 2007 dalje ne sme več uveljavljati odbitka DDV.

(1)Z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo veljati: - Zakon o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 21/06 – uradno prečiščeno besedilo), - Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 17/04, 45/04, 84/04, 122/04, 60/05, 117/05, 1/06 in 10/06), - Pravilnik o uveljavljanju oprostitev plačila davka na dodano vrednost in trošarin v mednarodnem potniškem prometu (Uradni list RS, št. 43/04), - Pravilnik o pogojih in načinu oprostitve dajatev za diplomatska predstavništva, konzulate ter mednarodne organizacije v skladu z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo (Uradni list RS, št. 45/04) in - Pravilnik o izvajanju 29. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 53/04, 34/06).

(2)Predpis iz prve alineje prvega odstavka tega člena se uporablja do začetka uporabe tega zakona.

(1)Minister, pristojen za finance, izda podrobnejše predpise za izvajanje tega zakona v enem mesecu po uveljavitvi tega zakona.

(2)Do začetka uporabe predpisov iz prvega odstavka tega člena se uporabljajo predpisi iz druge do pete alineje prvega odstavka 150. člena tega zakona. Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporablja pa se od 1. januarja 2007. Priloga I: Seznam dobav blaga in storitev, za katere se uporablja nižja stopnja DDV Priloga Ia: Okvirni seznam elektronsko opravljenih storitev iz 30.c člena zakona Priloga II: Vrste blaga, ki je lahko skladiščeno v davčnih skladiščih Priloga III: Umetniški predmeti, zbirke in starine Priloga IIIa: Seznam dobav odpadkov, ostankov in rabljenega materiala ter storitev, v zvezi s katerimi so plačniki DDV prejemniki tega blaga ali storitev Priloga IV: Seznam dobav blaga in storitev, za katere se uporablja posebna nižja stopnja ddv