Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1M)

V Zakonu o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 18/11, 78/11, 38/12, 83/12, 86/14, 90/15, 77/18, 59/19, 72/19 in 196/21 – ZDOsk) se v 1. členu v prvem odstavku v prvi alineji besedilo »zadnjič spremenjeno z Direktivo Sveta (EU) 2019/475 z dne 18. februarja 2019 o spremembi direktiv 2006/112/ES in 2008/118/ES glede vključitve italijanske občine Campione d'Italia in italijanskih voda Luganskega jezera v carinsko območje Unije in v ozemeljsko uporabo Direktive 2008/118/ES (UL L št. 83 z dne 25. 3. 2019, str. 42)« nadomesti z besedilom »zadnjič spremenjeno z Direktivo Sveta (EU) 2021/1159 z dne 13. julija 2021 o spremembi Direktive 2006/112/ES glede začasnih oprostitev pri uvozu in nekaterih dobavah v odziv na pandemijo COVID-19 (UL L št. 250 z dne 15. 7. 2021, str. 1)«.

V 3. členu se v prvem odstavku v 2. točki besedilo pod a) spremeni tako, da se glasi: »a) davčni zavezanec v okviru opravljanja svoje ekonomske dejavnosti ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, če je prodajalec davčni zavezanec v drugi državi članici, ki v skladu z zakonodajo te države članice ni oproščen obračunavanja DDV kot mali davčni zavezanec in ga ne zajema ureditev iz tretjega ali petega odstavka 20. člena tega zakona;«.

V 6. členu se za tretjim odstavkom dodata nova četrti in peti odstavek, ki se glasita: »(4) »Prodaja blaga na daljavo znotraj Unije« pomeni dobavo blaga, pri kateri dobavitelj ali druga oseba za njegov račun to blago odpošlje ali odpelje iz države članice, ki ni država članica, v kateri se odpošiljanje ali prevoz tega blaga kupcu konča, tudi kadar dobavitelj posredno sodeluje pri tem prevozu ali odpošiljanju, če sta izpolnjena naslednja pogoja: a) dobava blaga je opravljena davčnemu zavezancu ali pravni osebi, ki ni davčni zavezanec, katere pridobitve blaga znotraj Unije niso predmet DDV v skladu s prvim odstavkom 3. člena Direktive Sveta 2006/112/ES, ali kateri koli drugi osebi, ki ni davčni zavezanec, in b) dobavljeno blago niso niti nova prevozna sredstva niti blago, ki ga dobavi dobavitelj ali druga oseba za njegov račun, potem ko je bilo montirano ali instalirano, s poskusnim zagonom ali brez njega.

(5)»Prodaja na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega blaga« pomeni dobavo blaga, pri kateri dobavitelj ali druga oseba za njegov račun to blago odpošlje ali prevaža s tretjega ozemlja ali iz tretje države kupcu v državi članici, tudi kadar dobavitelj posredno sodeluje pri prevozu ali odpošiljanju tega blaga, če sta izpolnjena naslednja pogoja: a) dobava blaga je opravljena davčnemu zavezancu ali pravni osebi, ki ni davčni zavezanec, katere pridobitve blaga znotraj Unije niso predmet DDV v skladu s prvim odstavkom 3. člena Direktive Sveta 2006/112/ES, ali kateri koli drugi osebi, ki ni davčni zavezanec, in b) dobavljeno blago niso niti nova prevozna sredstva niti blago, ki ga dobavi dobavitelj ali druga oseba za njegov račun, potem ko je bilo montirano ali instalirano, s poskusnim zagonom ali brez njega.«.

Za 6. členom se doda nov 6.a člen, ki se glasi:

(1)Kadar davčni zavezanec z uporabo elektronskega vmesnika, kot je trg, platforma, portal ali podobno sredstvo, omogoča prodajo na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega blaga v pošiljkah z realno vrednostjo največ 150 eurov, se šteje, da to blago prejme in dobavi sam davčni zavezanec, ki omogoča dobavo.

(2)Kadar davčni zavezanec z uporabo elektronskega vmesnika, kot je trg, platforma, portal ali podobno sredstvo, omogoča dobavo blaga znotraj Unije, ki jo opravi davčni zavezanec, ki nima sedeža v Uniji, osebi, ki ni davčni zavezanec, se šteje, da to blago prejme in dobavi sam davčni zavezanec, ki omogoča dobavo.«.

V 9. členu se v drugem odstavku točki a) in b) spremenita tako, da se glasita: »a) dobave tega blaga, ki jo opravi ta davčni zavezanec na ozemlju države članice, v kateri se odpošiljanje ali prevoz konča, pod pogoji iz tretjega odstavka 20. člena tega zakona; b) dobave tega blaga zaradi instalacije ali montaže, ki jo opravi dobavitelj ali druga oseba za njegov račun na ozemlju države članice, v kateri se odpošiljanje ali prevoz konča, pod pogoji iz petega odstavka 20. člena tega zakona;«.

13. člen se spremeni tako, da se glasi: Za pridobitev blaga znotraj Unije, opravljeno za plačilo, se šteje tudi uporaba blaga, ki ga oborožene sile Severnoatlantske zveze ali države članice Unije, ki sodeluje pri obrambnih prizadevanjih za izvajanje dejavnosti Unije v okviru skupne varnostne in obrambne politike: – uporabljajo v Sloveniji za svoje potrebe ali potrebe svojega civilnega osebja; – tega blaga niso kupile po splošnih pravilih obdavčevanja na domačem trgu ene od držav članic in – pri uvozu tega blaga ne bi bile upravičene do oprostitve iz 8. ali 8.a točke prvega odstavka 50. člena tega zakona.«.

20. člen se spremeni tako, da se glasi:

(1)Kadar blago odpošlje ali odpelje dobavitelj, kupec ali tretja oseba, se za kraj dobave blaga šteje kraj, kjer se blago nahaja, ko se začne odpošiljanje ali prevoz blaga prejemniku.

(2)Kadar se odpošiljanje ali prevoz blaga začne na tretjem ozemlju ali v tretji državi, se šteje, da sta kraj dobave, ki jo opravi uvoznik, in kraj vsakršne nadaljnje dobave v državi članici uvoza blaga.

(3)Ne glede na prvi in drugi odstavek tega člena se šteje, da je kraj dobave blaga kraj, kjer se blago nahaja v trenutku, ko se odpošiljanje ali prevoz blaga kupcu konča, pri naslednjih dobavah: a) prodaji blaga na daljavo znotraj Unije; b) prodaji na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega blaga v državo članico, ki ni država članica, v kateri se konča odpošiljanje ali prevoz blaga kupcu; c) prodaji na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega blaga v državo članico, v kateri se konča odpošiljanje ali prevoz blaga kupcu, kadar se za obračun DDV uporabi posebna ureditev iz 6.c podpoglavja XI. poglavja tega zakona.

(4)Prejšnji odstavek se ne uporablja za dobave rabljenega blaga, umetniških predmetov, zbirk ali starin iz 1. do 4. točke prvega odstavka 101. člena tega zakona, ki so predmet DDV v skladu s posebno ureditvijo.

(5)Kadar blago, ki ga odpošlje ali odpelje dobavitelj, kupec ali tretja oseba, instalira ali montira dobavitelj ali druga oseba za njegov račun, s poskusnim zagonom ali brez njega, se za kraj dobave šteje kraj, kjer je blago instalirano ali montirano.

(6)Kadar se šteje, da je davčni zavezanec prejel in dobavil blago v skladu s 6.a členom tega zakona, se odpošiljanje ali prevoz blaga pripiše dobavi, ki jo opravi davčni zavezanec, ki omogoča dobavo blaga z uporabo elektronskega vmesnika.

(7)Davčni zavezanec, ki opravlja prodaje blaga na daljavo znotraj Unije, pri katerih se kraj dobave blaga določi v skladu s točko a) tretjega odstavka tega člena, in za te dobave blaga ne uporablja posebne ureditve v skladu s 6.b podpoglavjem XI. poglavja tega zakona, mora davčnemu organu najpozneje do 31. januarja leta po preteku leta, v katerem so opravljene te dobave, v elektronski obliki poročati o letnem prometu, ki ga je dosegel v posamezni državi članici, o obdobju poročanja in identifikacijski številki za DDV v namembni državi članici ter o datumu začetka oziroma konca identifikacije za DDV v tej državi članici.«.

V 20.a členu se za tretjim odstavkom doda nov četrti odstavek, ki se glasi: »(4) Ta člen se ne uporablja za dobave blaga v skladu s 6.a členom tega zakona.«.

V 30.c členu se tretji, četrti, peti in šesti odstavek črtajo.

Za 30.e členom se dodata naslov novega 3.a podpoglavja in nov 30.f člen, ki se glasita:

(1)Ne glede na točko a) tretjega odstavka 20. člena in prvi odstavek 30.c člena tega zakona je kraj dobave blaga pri prodaji blaga na daljavo znotraj Unije in kraj opravljanja storitev, ki so opravljene osebam, ki niso davčni zavezanci, kraj, v katerem ima dobavitelj ali izvajalec sedež ali, če sedeža nima, stalno ali običajno prebivališče, če so izpolnjeni naslednji pogoji: a) dobavitelj ali izvajalec ima sedež, ali če sedeža nima, stalno ali običajno prebivališče samo v eni državi članici, b) storitev je opravljena osebi, ki ni davčni zavezanec in ima sedež, stalno ali običajno prebivališče v kateri koli državi članici, ki ni država članica iz prejšnje točke, ali je blago odposlano ali prepeljano v državo članico, ki ni država članica iz prejšnje točke, in c) skupna vrednost opravljenih storitev ali dobavljenega blaga iz prejšnje točke brez DDV v tekočem koledarskem letu ne presega zneska 10.000 eurov in tega zneska ni presegla niti v predhodnem koledarskem letu.

(2)Dobavitelj in izvajalec, ki uporabljata prejšnji odstavek, pošljeta davčnemu organu poročilo o skupni vrednosti dobav blaga in opravljenih storitev iz točke b) prejšnjega odstavka brez DDV v predhodnem koledarskem letu po posamezni državi članici in izjavo o izpolnjevanju pogojev iz prejšnjega odstavka v elektronski obliki do konca januarja tekočega leta.

(3)Kadar je v koledarskem letu presežen prag iz točke c) prvega odstavka tega člena, se od takrat naprej za določitev kraja dobave blaga ali opravljene storitve po tem členu uporabljata točka a) tretjega odstavka 20. člena in prvi odstavek 30.c člena tega zakona.

(4)Ne glede na prvi odstavek tega člena se lahko dobavitelj blaga ali izvajalec storitve, ki izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka tega člena, odloči za določitev kraja dobave blaga v skladu s točko a) tretjega odstavka 20. člena tega zakona ali kraja opravljene storitve v skladu prvim odstavkom 30.c člena tega zakona. V tem primeru mora davčni zavezanec izbiro vnaprej priglasiti davčnemu organu v elektronski obliki ter ta pravila uporabljati najmanj v tekočem koledarskem letu in dveh naslednjih koledarskih letih.«.

V 33. členu se za devetim odstavkom doda nov deseti odstavek, ki se glasi: »(10) Ne glede na prvi do peti odstavek tega člena nastaneta obdavčljivi dogodek in obveznost obračuna DDV pri dobavi blaga, ki jo opravi davčni zavezanec, za katerega se šteje, da je prejel in dobavil blago v skladu s 6.a členom tega zakona, ob prejemu plačila.«.

V 43. členu se drugi odstavek črta.

V 44. členu se na koncu 9. točke pika nadomesti s podpičjem in doda nova 10. točka, ki se glasi: »10. dobava blaga davčnemu zavezancu, za katerega se šteje, da je prejel in dobavil blago v skladu z drugim odstavkom 6.a člena tega zakona.«.

V 50. členu se v prvem odstavku za 6.a točko doda nova 6.b točka, ki se glasi: »6.b uvoz blaga, ki ga opravi Evropska komisija (v nadaljnjem besedilu: komisija) ali agencija ali organ, ustanovljen v skladu s pravom Unije, kadar komisija ali agencija ali organ uvozi to blago pri opravljanju nalog, dodeljenih s pravom Unije, pri odzivanju na pandemijo COVID-19, razen kadar komisija ali agencija ali organ uvoženo blago takoj ali pozneje uporabi za nadaljnje dobave za plačilo;«. V 7. točki se besedilo »v prejšnji točki« nadomesti z besedilom »v 6.a točki tega odstavka«. Za 8. točko se doda nova 8.a točka, ki se glasi: »8.a blago, ki ga na ozemlje držav članic uvozijo oborožene sile drugih držav članic za potrebe teh sil ali spremnega civilnega osebja ali za oskrbo njihovih menz ali kantin, kadar te sile sodelujejo pri obrambnih prizadevanjih za izvajanje dejavnosti Unije v okviru skupne varnostne in obrambne politike;«. Na koncu 12. točke se pika nadomesti s podpičjem in doda nova 13. točka, ki se glasi: »13. uvoz blaga, za katerega se DDV prijavi v skladu s posebno ureditvijo za prodajo na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega blaga in za katero je bila davčnemu organu v državi članici uvoza najpozneje ob vložitvi carinske deklaracije predložena individualna identifikacijska številka za DDV za uporabo posebne ureditve dobavitelja ali posrednika, ki deluje za njegov račun, dodeljena v skladu s 130.l členom tega zakona.«. Za drugim odstavkom se doda nov tretji odstavek, ki se glasi: »(3) Komisija, agencija ali organ, ustanovljen v skladu s pravom Unije, ki uporablja oprostitev iz 6.b točke prvega odstavka tega člena, obvesti davčni organ, kadar pogoji za oprostitev prenehajo veljati. Po prenehanju veljavnosti oprostitve se za to blago obračuna DDV na dan, ko se blago tako uporabi, in na podlagi podatkov o davčni osnovi, ki jo na ta dan ugotovi pristojni davčni organ.«. V dosedanjem tretjem odstavku, ki postane četrti odstavek, se besedilo »7. in 8.« nadomesti z besedilom »7., 8. in 8.a«.

V 51. členu se v prvem odstavku 1. točka črta.

V 54. členu se naslov spremeni tako, da se glasi: »(oprostitve v okviru diplomatskih in konzularnih odnosov, COVID-19 ukrepov, NATO, SVOP, dobava zlata centralnim bankam)«. V prvem odstavku se za točko aa) doda nova točka ab), ki se glasi: »ab) dobave blaga in storitev komisiji ali agenciji ali organu, ustanovljenemu v skladu s pravom Unije, kadar komisija ali agencija ali organ kupi to blago ali storitve pri opravljanju nalog, ki so jim dodeljene s pravom Unije, pri odzivanju na pandemijo COVID-19, razen kadar komisija ali agencija ali organ kupljeno blago ali storitve takoj ali pozneje uporabi za nadaljnje dobave za plačilo;«. V točki b) se besedilo »v prejšnji točki« nadomesti z besedilom »v točki aa) tega odstavka«. Za točko c) se doda nova točka d), ki se glasi: »d) dobave blaga ali storitev, opravljene na ozemlju Slovenije, za potrebe oboroženih sil drugih držav članic ali spremnega civilnega osebja ali za oskrbo njihovih menz ali kantin, kadar te sile sodelujejo pri obrambnih prizadevanjih za izvajanje dejavnosti Unije v okviru skupne varnostne in obrambne politike;«. Za dosedanjo točko d), ki postane točka e), se doda nova točka f), ki se glasi: Dosedanja točka e) postane točka g). Za prvim odstavkom se doda nov drugi odstavek, ki se glasi: »f) dobave blaga ali storitev v drugo državo članico, namenjene za oborožene sile katere koli države članice, razen same namembne države članice, za potrebe teh oboroženih sil ali spremnega civilnega osebja ali za oskrbo njihovih menz ali kantin, kadar te sile sodelujejo pri obrambnih prizadevanjih za izvajanje dejavnosti Unije v okviru skupne varnostne in obrambne politike;«. »(2) Komisija, agencija ali organ, ustanovljen v skladu s pravom Unije, ki je sprejel oproščeno dobavo iz točke ab) prejšnjega odstavka, obvesti davčni organ, kadar pogoji za oprostitev prenehajo veljati. Po prenehanju veljavnosti oprostitve se za blago ali storitve obračuna DDV na dan, ko se blago oziroma storitve tako uporabi. Komisija, agencija ali organ, ustanovljen v skladu s pravom Unije, ki ni identificiran za namene DDV v Sloveniji, plača DDV na podlagi odločbe davčnega organa.«. V dosedanjem drugem odstavku, ki postane tretji odstavek, se besedilo »a) do d) točke« nadomesti z besedilom »a), aa) ter b) do f) točke«.

V 63. členu se v drugem odstavku točka b) spremeni tako, da se glasi: »b) transakcije, ki so oproščene DDV v skladu z 10. točko 44. člena, 46. ali 49. členom, 12. točko prvega odstavka 50. člena ter 52. do 58. členom tega zakona«.

Za črtanim 66.a členom se doda nov 66.b člen, ki se glasi:

(1)Davčni zavezanec, ki ne sme odbiti DDV v skladu s točko c) 66. člena tega zakona, sme odbiti DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah osebnih avtomobilov, motornih koles, koles in podobnih vozil s pomožnim motorjem (v nadaljnjem besedilu: motorno vozilo), namenjenih za opravljanje dejavnosti davčnega zavezanca, če je pogon motornega vozila brez izpusta ogljikovega dioksida ter vrednost vozila z vključenim obračunanim DDV in drugimi dajatvami ne presega 80.000 eurov.

(2)Davčni zavezanec, ki ima na podlagi prejšnjega odstavka pravico do odbitka DDV od nabave motornega vozila, ima pravico do odbitka DDV tudi od nabave goriv in maziv ter nadomestnih delov in storitev vezanih na ta motorna vozila.

(3)Minister, pristojen za finance, predpiše natančnejše pogoje in način uveljavljanja pravice do odbitka po tem členu.«.

V 67. členu se šesti odstavek spremeni tako, da se glasi: »(6) Davčni zavezanec lahko uveljavlja pravico do odbitka DDV ne prej kot v davčnem obdobju, v katerem je nastala obveznost za obračun DDV, če do poteka roka za predložitev obračuna DDV za to davčno obdobje razpolaga z dokumenti oziroma izpolnjuje formalnosti iz prvega odstavka tega člena.«.

V 74. členu se v prvem odstavku v točki b) druga alineja spremeni tako, da se glasi: »− dobave blaga in opravljanje storitev prejemniku, ki je v skladu z 2., 3. in 4. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 76. člena tega zakona dolžan plačati DDV.«. V drugem odstavku se druga alineja spremeni tako, da se glasi: »− transakcije, katerih prejemnik je v skladu z 2., 3. in 4. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 76. člena tega zakona dolžan plačati DDV.«.

V 74.i členu se v drugem odstavku v točki a) za drugo alinejo doda nova tretja alineja, ki se glasi: »− transakcij, od katerih mora v skladu s tretjim odstavkom 76. člena tega zakona plačati DDV izključno oseba, ki so ji transakcije opravljene;«. V točki b) se za tretjo alinejo doda nova četrta alineja, ki se glasi: »− transakcij, od katerih mora v skladu s tretjim odstavkom 76. člena tega zakona DDV plačati izključno oseba, ki so ji bile transakcije opravljene;«.

V 76. členu se drugi in tretji odstavek spremenita tako, da se glasita: »(2) Če je v skladu s 1. do 5. točko prejšnjega odstavka plačnik DDV davčni zavezanec, ki v Sloveniji nima sedeža, ima pa sedež v drugi državi članici, lahko ta davčni zavezanec imenuje davčnega zastopnika kot osebo, ki mora plačati DDV. Če je v skladu s 1. do 5. točko prejšnjega odstavka plačnik DDV davčni zavezanec, ki v Sloveniji nima sedeža, ima pa sedež v tretji državi ali na tretjem ozemlju, mora tak davčni zavezanec imenovati davčnega zastopnika kot osebo, ki mora plačati DDV, razen kadar tak davčni zavezanec uporablja posebno ureditev za storitve, ki jih opravljajo davčni zavezanci, ki nimajo sedeža v Uniji, ali posebno ureditev za opravljanje storitev mednarodnega občasnega cestnega prevoza potnikov ali ko ima tak davčni zavezanec sedež v tretji državi, s katero je Unija sklenila sporazum o medsebojni pomoči, katerega področje uporabe je podobno področju uporabe Direktive Sveta 2010/24/EU z dne 16. marca 2010 o vzajemni pomoči pri izterjavi terjatev v zvezi z davki, carinami in drugimi ukrepi (UL L št. 84 z dne 31. 3. 2010, str. 1) in Uredbe Sveta (EU) št. 904/2010 z dne 7. oktobra 2010 o upravnem sodelovanju in boju proti goljufijam na področju davka na dodano vrednost (UL L št. 268 z dne 12. 10. 2010, str. 1), zadnjič spremenjene z Uredbo Sveta (EU) 2020/1108 z dne 20. julija 2020 o spremembi Uredbe (EU) 2017/2454 glede datumov začetka uporabe v odziv na pandemijo COVID-19 (UL L št. 244 z dne 29. 7. 2020, str. 1).

(3)Če obdavčljivo dobavo blaga ali storitev opravi davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji in ni identificiran za namene DDV v skladu z 78. členom tega zakona, mora DDV plačati davčni zavezanec, identificiran za namene DDV, ki mu je opravljena dobava blaga ali storitev. Za plačnika DDV po prejšnjem stavku pa se ne šteje davčni zavezanec, ki je identificiran za namene DDV na podlagi tretjega in četrtega odstavka 78. člena, drugega odstavka 130.c člena in šestega odstavka 137.b člena tega zakona.«.

V 78. členu se v drugem odstavku na koncu točke c) pika nadomesti s podpičjem in doda nova točka d), ki se glasi: »d) davčnega zavezanca, ki nima sedeža v Sloveniji in na ozemlju Slovenije opravlja le obdavčljive dobave blaga in storitev prejemniku, ki je v skladu s tretjim odstavkom 76. člena tega zakona dolžan plačati DDV.«.

V 80.a členu se četrti odstavek spremeni tako, da se glasi: »(4) Če dobavitelj uporablja eno od posebnih ureditev iz 6. podpoglavja XI. poglavja tega zakona, se za izdajanje računov glede dobav blaga in storitev, ki so zajete v teh posebnih ureditvah, uporabljajo pravila v skladu s tem zakonom.«.

V 81. členu se v prvem odstavku 2. točka spremeni tako, da se glasi: »2. dobave blaga iz točke a) tretjega odstavka 20. člena tega zakona, razen kadar davčni zavezanec uporablja posebno ureditev iz 6.b podpoglavja XI. poglavja tega zakona.«. Za devetim odstavkom se doda nov deseti odstavek, ki se glasi: »(10) Davčni zavezanec, ki mora izdati račun v skladu z drugim odstavkom tega člena izroči kupcu račun v papirni obliki le na njegovo zahtevo.«.

Za 85. členom se doda nov 85.a člen, ki se glasi:

(1)Davčni zavezanec, ki z uporabo elektronskega vmesnika omogoča dobavo blaga ali opravljanje storitev znotraj Unije osebi, ki ni davčni zavezanec, mora v skladu z določbami IV. poglavja tega zakona voditi evidence o teh dobavah blaga ali storitev. Evidence morajo biti dovolj podrobne, da lahko davčni organi držav članic, v katerih so te dobave blaga ali storitev obdavčljive, ugotovijo, ali je bil DDV pravilno obračunan.

(2)Davčni zavezanec mora dati evidenco iz prejšnjega odstavka na voljo državam članicam, v katerih so dobave blaga ali storitev obdavčljive, na njihovo zahtevo v elektronski obliki.

(3)Davčni zavezanec mora hraniti evidenco iz prvega odstavka tega člena deset let po poteku leta, v katerem je bila opravljena transakcija.«.

V 87. členu se prvi odstavek spremeni tako, da se glasi: »(1) Vsak davčni zavezanec mora davčnemu organu predložiti obračun DDV, ki mora poleg identifikacijskih podatkov davčnega zavezanca vsebovati vse podatke, potrebne za izračun davka, za katerega je nastala obveznost obračuna, in za izračun odbitkov, ter vse podatke v zvezi s popravki obračunanega DDV in odbitka DDV ter skupno vrednost transakcij v zvezi z obračunanim davkom in opravljenimi odbitki ter vrednost vseh oproščenih transakcij.«. V drugem odstavku se točka b) spremeni tako, da se glasi: »b) vrednost dobav blaga, brez DDV, iz točke a) in b) tretjega odstavka in petega odstavka 20. člena tega zakona, opravljenih na ozemlju druge države članice, za katere je nastala obveznost obračuna DDV v tem davčnem obdobju, če se blago odpošlje ali odpelje iz Slovenije;«. Točka d) se spremeni tako, da se glasi: »d) vrednost dobav blaga, brez DDV, iz točke a) in točke b) tretjega odstavka in petega odstavka 20. člena tega zakona, ki so bile opravljene v Sloveniji in za katere je v tem davčnem obdobju nastala obveznost obračuna DDV, če se blago odpošlje ali odpelje iz druge države članice;«. Za drugim odstavkom se doda nov tretji odstavek, ki se glasi: »(3) Obliko in vsebino obračuna DDV predpiše minister, pristojen za finance.«.

V 88. členu se deseti odstavek črta. Dosedanji enajsti odstavek postane deseti odstavek.

V 94. členu se drugi odstavek spremeni tako, da se glasi: »(2) Obračunavanja DDV je oproščena tudi dobava blaga in storitev v okviru osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, kot jo določajo predpisi o dohodnini, če se zanjo dohodek ne ugotavlja na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov ali dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov. Za osnovno kmetijsko in osnovno gozdarsko dejavnost se za davčnega zavezanca za namene tega zakona šteje eden od članov kmečkega gospodinjstva, zavezancev za dohodnino od dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, ki ga člani kmečkega gospodinjstva, zavezanci za dohodnino iz te dejavnosti, določijo za predstavnika.«. Za devetim odstavkom se doda nov deseti odstavek, ki se glasi: »(10) Za osnovno kmetijsko in osnovno gozdarsko dejavnost, za katero se dohodek ugotavlja na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov ali dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov, velja določba prvega odstavka tega člena, za davčnega zavezanca pa se za tako dejavnost šteje nosilec, kot je določen po predpisih o dohodnini.«.

V 104. členu se v četrtem odstavku beseda »drugem« nadomesti z besedo »tretjem«.

Naslov 6. podpoglavja se spremeni tako, da se glasi: »6. Posebne ureditve za davčne zavezance, ki opravljajo storitve osebam, ki niso davčni zavezanci, ali prodajajo blago na daljavo ali opravljajo nekatere domače dobave blaga«.

122.a in 122.b člen se spremenita tako, da se glasita: Po posebnih ureditvah iz 6.a, 6.b in 6.c podpoglavja XI. poglavja tega zakona je »poseben obračun DDV« obračun, ki vsebuje podatke, potrebne za ugotovitev zneska DDV, ki ga je treba plačati v posamezni državi članici.

(1)Davčnim zavezancem iz 125., 130.c in 130.l člena tega zakona, ki prijavijo uporabo posebne ureditve iz 6.a, 6.b ali 6.c podpoglavja XI. poglavja tega zakona, se odločbe, sklepi in drugi dokumenti vročajo osebno po elektronski poti skladno z zakonom, ki ureja davčni postopek.

(2)Davčnim zavezancem, ki prijavijo uporabo posebne ureditve v skladu z 2., 3. ali 4. oddelkom 6. poglavja XII. naslova Direktive Sveta 2006/112/ES v eni od držav članic znotraj Unije, vendar ne v Sloveniji, se odločbe, sklepi in drugi dokumenti vročajo na elektronski naslov. Šteje se, da je bila odločba, sklep ali drug dokument vročen davčnemu zavezancu 15. dan od dneva, ko je bil odposlan na elektronski naslov davčnega zavezanca, ki ga je navedel na obrazcu za prijavo v posebno ureditev.

(3)Pritožba zoper odločbo se lahko vloži v 30 dneh od dneva, ko se šteje, da je bila odločba vročena.«.

Za 122.b členom se dodajo novi 122.c, 122.d in 122.e člen, ki se glasijo: Davčni organ vodi posebne evidence davčnih zavezancev, ki prijavijo uporabo posebne ureditve v skladu s prvim odstavkom 125. člena, prvim odstavkom 130.c člena in prvim odstavkom 130.l člena tega zakona, ter posebno evidenco posrednikov, ki prijavijo uporabo posebne ureditve v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 130.l člena tega zakona. Davčni organ podatke iz posebne evidence obdeluje za potrebe posebne ureditve v skladu s 6.a, 6.b in 6.c podpoglavjem XI. poglavja tega zakona.

(1)Davčni zavezanec, ki je prenehal uporabljati posebno ureditev iz 6.a, 6.b ali 6.c podpoglavja XI. poglavja tega zakona, izvede spremembe posebnih obračunov DDV v skladu z nacionalnimi pravili države članice potrošnje.

(2)Davčni zavezanec, ki je prenehal uporabljati posebno ureditev iz 2., 3. ali 4. oddelka 6. poglavja XII. naslova Direktive Sveta 2006/112/ES, vključi spremembe posebnih obračunov DDV, ko je država članice potrošnje Slovenija, v posebni obračun DDV za zadnje davčno obdobje pred izključitvijo iz posebne ureditve. Posebni obračun DDV predloži davčnemu organu v elektronski ali papirni obliki.

V primerih, ko davčni organ izvaja ukrepe oziroma vodi postopke za izterjavo DDV v skladu s tretjim odstavkom 63.a člena Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 282/2011 z dne 15. marca 2011 o določitvi izvedbenih ukrepov za Direktivo 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (prenovitev) (UL L št. 77 z dne 23. 3. 2011, str. 1), zadnjič spremenjene z Izvedbeno uredbo Sveta (EU) 2020/1112 z dne 20. julija 2020 o spremembi Izvedbene uredbe (EU) 2019/2026 glede datumov začetka uporabe v odziv na pandemijo COVID-19 (UL L št. 244/10 z dne 29. 7. 2020, str. 9), se od zneska DDV, ki ga davčni zavezanec ni plačal v predpisanem roku, obračunajo zamudne obresti v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek.«.

Naslov 6.a podpoglavja se spremeni tako, da se glasi:

123. do 130. člen se spremenijo tako, da se glasijo: Po posebni ureditvi iz tega podpoglavja imajo naslednji izrazi naslednji pomen: – »davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije« je davčni zavezanec, ki znotraj Unije nima niti sedeža niti stalne poslovne enote; – »država članica identifikacije« je država članica, ki jo davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije, izbere kot državo, v kateri prijavi opravljanje svoje dejavnosti kot davčni zavezanec znotraj Unije v skladu z 2. oddelkom 6. poglavja XII. naslova Direktive Sveta 2006/112/ES; – »država članica potrošnje« pomeni državo članico, za katero se šteje, da je bila v njej opravljena storitev v skladu z določbami 3. podpoglavja IV. poglavja tega zakona.

(1)Posebno ureditev iz tega podpoglavja lahko uporablja davčni zavezanec iz 125. člena tega zakona, če opravlja storitve osebam, ki niso davčni zavezanci, imajo pa sedež ali stalno oziroma običajno prebivališče v kateri koli državi članici.

(2)Davčni zavezanec iz prvega odstavka 125. člena tega zakona, ki prijavi uporabo posebne ureditve iz tega podpoglavja, uporablja to posebno ureditev za vse storitve iz prejšnjega odstavka, ki jih opravi znotraj Unije.

(1)Davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije, ki za državo članico identifikacije izbere Slovenijo, mora davčnemu organu prijaviti, kdaj se začne njegova dejavnost, ki jo opravlja kot davčni zavezanec na podlagi posebne ureditve iz tega podpoglavja. Prijavo mora predložiti v elektronski obliki.

(2)Davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije, mora v prijavi iz prejšnjega odstavka, ki jo predloži davčnemu organu ob začetku opravljanja storitev, zajetih v tej posebni ureditvi, navesti naslednje podatke za identifikacijo: ime, poštni naslov, elektronski naslov, vključno z naslovi spletnih strani, nacionalno davčno številko, če jo ima, in izjavo, da znotraj Unije nima niti sedeža niti stalne poslovne enote. Davčni zavezanec je dolžan davčnemu organu sporočiti tudi vse spremembe predloženih podatkov za identifikacijo.

(3)Davčnemu zavezancu, ki nima sedeža znotraj Unije, davčni organ dodeli individualno identifikacijsko številko DDV za uporabo te posebne ureditve. O dodeljeni številki davčni organ davčnega zavezanca, ki nima sedeža znotraj Unije, obvesti v elektronski obliki.

(4)Davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije, ki uporablja posebno ureditev iz tega podpoglavja, mora davčnemu organu v elektronski obliki sporočiti, kdaj se njegova dejavnost po tej ureditvi preneha ali spremeni v tolikšni meri, da se ta ureditev ne more več uporabljati.

Davčni organ davčnega zavezanca, ki nima sedeža znotraj Unije, izključi iz posebne ureditve, če: a) ga ta obvesti, da ne opravlja več storitev, zajetih v tej posebni ureditvi, b) davčni organ kakor koli drugače domneva, da ne opravlja več obdavčljivih dejavnosti, c) ne izpolnjuje več potrebnih pogojev za uporabo te posebne ureditve, ali d) nenehno krši pravila te posebne ureditve.

(1)Davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije, mora davčnemu organu predložiti posebni obračun DDV za vsako koledarsko trimesečje ne glede na to, ali so bile storitve, zajete v tej posebni ureditvi, opravljene ali ne. Posebni obračun DDV mora predložiti do konca meseca po poteku obračunskega obdobja, na katero se obračun nanaša. Posebni obračun DDV mora predložiti v elektronski obliki.

(2)V posebnem obračunu DDV iz prejšnjega odstavka mora davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije, navesti slovensko individualno identifikacijsko številko DDV za uporabo te posebne ureditve ter za vsako državo članico potrošnje, v kateri je nastala obveznost za plačilo DDV, skupno vrednost opravljenih storitev, zajetih v tej posebni ureditvi, v obračunskem obdobju brez DDV in skupni znesek pripadajočega DDV te države članice, razdeljenega po davčnih stopnjah. V posebnem obračunu DDV mora davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije, navesti tudi uporabljene davčne stopnje in skupni znesek dolgovanega DDV.

(3)V posebnem obračunu DDV mora davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije, izkazovati zneske v eurih. Če so bile opravljene storitve zaračunane v drugih valutah, mora davčni zavezanec, ki uporablja to posebno ureditev, v obračunu DDV uporabiti menjalni tečaj Evropske centralne banke zadnjega dne obračunskega obdobja, ki ga na ta dan, ali če na ta dan ni objave, na prvi naslednji dan, objavi Banka Slovenije.

(4)Davčni zavezanec lahko v obdobju treh let od poteka roka za predložitev posebnega obračuna DDV iz prvega odstavka tega člena predloži spremembe tega obračuna, če pozneje ugotovi nepravilnosti. Spremembe se vključijo v enega od naslednjih posebnih obračunov DDV, v katerem se opredelijo država članica potrošnje, obračunsko obdobje in znesek DDV, za katerega se zahtevajo kakršne koli spremembe.

Davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije, mora plačati DDV ob predložitvi posebnega obračuna DDV oziroma najpozneje na dan poteka roka za predložitev posebnega obračuna DDV iz prvega odstavka 127. člena tega zakona. Pri plačilu mora navesti ustrezen poseben obračun DDV. DDV mora plačati na bančni račun, ki je denominiran v eurih in ki ga določi davčni organ.

(1)Davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije in uporablja posebno ureditev iz tega podpoglavja v Sloveniji, nima pravice do odbitka DDV v skladu s prvim odstavkom 63. člena tega zakona, lahko pa uveljavlja vračilo zneskov DDV, ki jih plača v Sloveniji v zvezi z opravljenimi storitvami, zajetimi v tej posebni ureditvi, v skladu s 74.i členom tega zakona ne glede na točko a) drugega odstavka in šesti odstavek 74.i člena tega zakona.

(2)Davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije in uporablja posebno ureditev za storitve, ki jih opravljajo davčni zavezanci, ki nimajo sedeža v Skupnosti, v skladu z 2. oddelkom 6. poglavja XII. naslova Direktive Sveta 2006/112/ES v drugi državi članici, lahko uveljavlja vračilo zneskov DDV, ki jih plača v Sloveniji v zvezi z opravljenimi storitvami, zajetimi v tej posebni ureditvi, v skladu s 74.i členom tega zakona ne glede na točko a) drugega odstavka in šesti odstavek 74.i člena tega zakona.

(3)Ne glede na prvi in drugi odstavek tega člena davčni zavezanec, ki uporablja posebno ureditev v kateri koli državi članici in v Sloveniji opravlja tudi dejavnosti, ki niso zajete v tej posebni ureditvi in za katere se mora identificirati za namene DDV, odbije zneske DDV, ki jih plača v Sloveniji, povezane z obdavčljivimi dejavnostmi, za katere se uporablja ta posebna ureditev, v obračunu DDV, ki ga mora predložiti v skladu s 87. členom tega zakona.

(4)Minister, pristojen za finance, predpiše natančnejše pogoje za uveljavljanje vračila DDV v skladu s tem členom in predpisano vsebino zahtevka za vračilo DDV.

Davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije, mora voditi dovolj natančne evidence o transakcijah v okviru te posebne ureditve, tako da z njimi zagotovi vse podatke, na podlagi katerih lahko davčni organ države članice potrošnje izvaja davčni nadzor glede pravilnosti davčnega obračuna v skladu z zakonom. Na zahtevo morajo biti evidence v elektronski obliki na voljo tako davčnemu organu v Sloveniji kot davčnemu organu v državi članici potrošnje. Davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije, mora evidence hraniti deset let po koncu leta, ko je bila transakcija opravljena.«.

Naslov 6.b podpoglavja se spremeni tako, da se glasi: »6.b Posebna ureditev za prodajo blaga na daljavo znotraj Unije, za dobavo blaga v državi članici prek elektronskih vmesnikov, ki omogočajo dobavo, in za storitve, ki jih opravljajo davčni zavezanci, ki imajo sedež znotraj Unije, vendar ne v državi članici potrošnje«.

130.a, 130.b in 130.c člen se spremenijo tako, da se glasijo:

(1)Po posebni ureditvi iz tega podpoglavja »davčni zavezanec, ki nima sedeža v državi članici potrošnje« pomeni davčnega zavezanca, ki ima sedež svoje dejavnosti ali stalno poslovno enoto znotraj Unije, vendar pa na ozemlju države članice potrošnje nima niti sedeža svoje dejavnosti niti stalne poslovne enote.

(2)Po posebni ureditvi iz tega podpoglavja »država članica identifikacije« pomeni: a) državo članico, v kateri ima davčni zavezanec sedež svoje dejavnosti ali, če nima sedeža dejavnosti znotraj Unije, v kateri ima stalno poslovno enoto; b) če davčni zavezanec nima sedeža poslovanja znotraj Unije, ima pa več kot eno stalno poslovno enoto znotraj Unije, državo članico s stalno poslovno enoto, v kateri davčni zavezanec prijavi uporabo posebne ureditve v skladu s 3. oddelkom 6. poglavja XII. naslova Direktive Sveta 2006/112/ES; c) kadar davčni zavezanec, ki znotraj Unije nima niti sedeža svoje dejavnosti niti stalne poslovne enote, državo članico, v kateri se začne odpošiljanje ali prevoz blaga; d) kadar davčni zavezanec, ki znotraj Unije nima niti sedeža svoje dejavnosti niti stalne poslovne enote, opravlja dobave blaga, pri katerih se odpošiljanje ali prevoz začne v več kot eni državi članici, državo članico, v kateri davčni zavezanec prijavi uporabo posebne ureditve v skladu s 3. oddelkom 6. poglavja XII. naslova Direktive Sveta 2006/112/ES.

(3)Po posebni ureditvi iz tega podpoglavja »država članica potrošnje« pomeni: a) pri opravljanju storitev državo članico, v kateri se šteje, da je bila opravljena storitev v skladu z določbami 3. podpoglavja IV. poglavja tega zakona; b) pri prodaji blaga na daljavo znotraj Unije državo članico, v kateri se konča odpošiljanje ali prevoz blaga prejemniku; c) pri dobavi blaga, ki jo opravi davčni zavezanec, ki omogoča tako dobavo v skladu z drugim odstavkom 6.a člena tega zakona, če se odpošiljanje ali prevoz blaga začne in konča v isti državi članici, to državo članico.

(1)Davčni zavezanec, ki nima sedeža v državi članici potrošnje, ima pa sedež v Sloveniji ali, če nima sedeža znotraj Unije, ima stalno poslovno enoto v Sloveniji, ali če nima niti sedeža niti stalne poslovne enote znotraj Unije, opravlja dobave blaga, pri katerih se odpošiljanje ali prevoz blaga začne v Sloveniji, in ki za državo članico identifikacije izbere Slovenijo, lahko prijavi uporabo posebne ureditve po tem podpoglavju, če: a) prodaja blago na daljavo znotraj Unije; b) opravlja dobavo blaga v skladu z drugim odstavkom 6.a člena tega zakona, če se odpošiljanje ali prevoz blaga začne in konča v isti državi članici, ali c) opravlja storitve osebi, ki ni davčni zavezanec.

(2)Davčni zavezanec iz prejšnjega odstavka uporablja posebno ureditev iz tega podpoglavja za vse dobave blaga in storitev, ki jih opravlja znotraj Unije.

(3)Davčni zavezanec, ki skladno s točko b) in d) drugega odstavka 130.a člena tega zakona za državo članico identifikacije izbere Slovenijo, mora izpolnjevati obveznosti po posebni ureditvi iz tega podpoglavja najmanj za tekoče koledarsko leto in za dve naslednji koledarski leti.

(1)Davčni zavezanec, ki izpolnjuje pogoje iz 130.b člena tega zakona, mora davčnemu organu prijaviti, kdaj se začne njegova dejavnost, ki jo opravlja kot davčni zavezanec na podlagi posebne ureditve iz tega podpoglavja. Prijavo mora davčni zavezanec predložiti v elektronski obliki.

(2)Davčni organ za identifikacijo davčnega zavezanca, ki prijavi uporabo posebne ureditve iz tega podpoglavja, uporabi identifikacijsko številko za DDV, ki mu je že bila dodeljena.

(3)Davčni zavezanec, ki uporablja posebno ureditev iz tega podpoglavja, mora davčnemu organu v elektronski obliki sporočiti, kdaj njegova dejavnost po tej ureditvi preneha ali se spremeni v tolikšni meri, da se ta ureditev ne more več uporabljati.«.

V 130.d členu se prva alineja spremeni tako, da se glasi: »− ga ta obvesti, da ne opravlja več dobave blaga in storitev, zajetih v tej posebni ureditvi;«.

130.e, 130.f in 130.g člen se spremenijo tako, da se glasijo:

(1)Davčni zavezanec, ki prijavi uporabo posebne ureditve iz tega podpoglavja, mora davčnemu organu predložiti poseben obračun DDV za vsako koledarsko trimesečje ne glede na to, ali so bile dobave blaga ali storitev, zajete v tej posebni ureditvi, opravljene ali ne. Obračun mora predložiti do konca meseca po poteku obračunskega obdobja, na katero se obračun nanaša. Posebni obračun DDV mora predložiti v elektronski obliki.

(2)V posebnem obračunu DDV iz prejšnjega odstavka mora davčni zavezanec navesti slovensko identifikacijsko številko za DDV iz drugega odstavka 130.c člena tega zakona ter za vsako državo članico potrošnje, v kateri je nastala obveznost za plačilo DDV, skupno vrednost brez DDV, veljavne stopnje DDV, skupni znesek pripadajočega DDV, razdeljen po stopnjah DDV, in skupni znesek DDV, ki ga je treba plačati, za naslednje dobave, zajete v posebni ureditvi iz tega podpoglavja in izvedene v obračunskem obdobju: a) prodaje blaga na daljavo znotraj Unije; b) dobave blaga v skladu z drugim odstavkom 6.a člena tega zakona, če se odpošiljanje ali prevoz blaga začne in konča v isti državi članici; c) opravljanje storitev.

(3)Če davčni zavezanec, ki prijavi uporabo posebne ureditve iz tega podpoglavja, blago odpošlje ali prevaža iz drugih držav članic, mora v posebnem obračunu DDV poleg podatkov iz prejšnjega odstavka navesti še skupno vrednost brez DDV, veljavne stopnje DDV, skupni znesek pripadajočega DDV, razdeljen po stopnjah DDV, in skupni znesek DDV, ki ga je treba plačati, za naslednje dobave, zajete v posebni ureditvi iz tega podpoglavja, za vsako državo članico, iz katere se blago odpošlje ali odpelje: a) prodaja blaga na daljavo znotraj Unije, razen blaga, ki ga je prodal davčni zavezanec v skladu z drugim odstavkom 6.a člena tega zakona; b) prodaja blaga na daljavo znotraj Unije in dobave blaga, če se odpošiljanje ali prevoz blaga začne in konča v isti državi članici, ki jo opravi davčni zavezanec v skladu z drugim odstavkom 6.a člena tega zakona.

(4)Davčni zavezanec, ki opravlja dobave iz točke a) prejšnjega odstavka, mora v posebnem obračunu DDV navesti tudi individualno identifikacijsko številko za DDV ali davčno sklicno številko, ki jo dodeli vsaka od držav članic, iz katere se blago odpošlje ali odpelje. Davčni zavezanec, ki opravlja dobave iz točke b) prejšnjega odstavka, mora v posebnem obračunu DDV navesti individualno identifikacijsko številko za DDV ali davčno sklicno številko, ki mu je bila v državi članici, iz katere se blago odpošlje ali odpelje, izdana.

(5)Podatki iz tretjega in četrtega odstavka tega člena so v posebnem obračunu DDV razčlenjeni po državah članicah potrošnje.

(6)Če ima davčni zavezanec, ki opravlja storitve, zajete v posebni ureditvi iz tega podpoglavja, poleg stalne poslovne enote v Sloveniji eno ali več drugih poslovnih enot, iz katerih opravlja storitve, mora v posebnem obračunu DDV navesti tudi skupno vrednost brez DDV, veljavne stopnje DDV, skupni znesek pripadajočega DDV, razdeljen po stopnjah DDV, ter skupni znesek DDV, ki ga je treba plačati, opravljenih storitev za vsako državo članico, v kateri ima poslovno enoto, in individualno identifikacijsko številko za DDV ali davčno sklicno številko te poslovne enote, razčlenjeno po državah članicah potrošnje.

(7)Davčni zavezanec lahko v obdobju treh let od poteka roka za predložitev posebnega obračuna DDV iz prvega odstavka tega člena predloži spremembe tega obračuna, če pozneje ugotovi nepravilnosti. Spremembe se vključijo v enega od naslednjih posebnih obračunov DDV, v katerem se opredelijo država članica potrošnje, obračunsko obdobje in znesek DDV, za katerega se zahtevajo kakršne koli spremembe.

(8)V posebnem obračunu DDV mora davčni zavezanec zneske izkazovati v eurih. Če so bile dobave blaga ali opravljene storitve zaračunane v drugih valutah, mora davčni zavezanec, ki uporablja to posebno ureditev, v obračunu DDV uporabiti menjalni tečaj Evropske centralne banke zadnjega dne obračunskega obdobja, ki ga na ta dan, ali če na ta dan ni objave, na prvi naslednji dan, objavi Banka Slovenije.

Davčni zavezanec, ki prijavi uporabo posebne ureditve iz tega podpoglavja, mora plačati DDV ob predložitvi posebnega obračuna DDV oziroma najpozneje na dan poteka roka za predložitev obračuna iz 130.e člena tega zakona. Pri plačilu mora navesti ustrezen obračun DDV. DDV mora plačati na bančni račun, ki je denominiran v eurih in ki ga določi davčni organ.

(1)Davčni zavezanec, ki prijavi uporabo posebne ureditve iz tega podpoglavja, nima pravice do odbitka DDV v skladu s prvim odstavkom 63. člena tega zakona, lahko pa uveljavlja vračilo plačanega DDV.

(2)Davčni zavezanec, ki prijavi uporabo posebne ureditve iz tega podpoglavja v Sloveniji, lahko ne glede na 1. točko 2. člena, 3. člen in točko e) prvega odstavka 8. člena Direktive Sveta 2008/9/ES uveljavlja vračilo plačanega DDV v drugi državi članici v skladu z 2.3. podpoglavjem IX. poglavja tega zakona.

(3)Davčni zavezanec, ki uporablja posebno ureditev v skladu s 3. oddelkom 6. poglavja XII. naslova Direktive Sveta 2006/112/ES v drugi državi članici, lahko ne glede na prvi odstavek 74. člena in peto alinejo tretjega odstavka 74.b člena tega zakona uveljavlja vračilo plačanega DDV v Sloveniji v skladu z 2.2. podpoglavjem IX. poglavja tega zakona.

(4)Ne glede na prvi, drugi in tretji odstavek tega člena davčni zavezanec, ki uporablja posebno ureditev v kateri koli državi članici ter v Sloveniji opravlja tudi dejavnosti, ki niso zajete v tej posebni ureditvi in za katere se mora identificirati za namene DDV, odbije zneske DDV, ki jih plača v Sloveniji, povezane z obdavčljivimi dejavnostmi, za katere se uporablja ta posebna ureditev, v obračunu DDV, ki ga mora predložiti v skladu s 87. členom tega zakona.

(5)Minister, pristojen za finance, predpiše natančnejše pogoje za uveljavljanje vračila DDV v skladu s tem členom in predpisano vsebino zahtevka za vračilo DDV.«.

Za 130.h členom se dodajo naslov novega 6.c podpoglavja ter novi 130.i do 130.r člen, ki se glasijo:

Po posebni ureditvi iz tega podpoglavja imajo naslednji izrazi naslednji pomen: a) »davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije« je davčni zavezanec, ki znotraj Unije nima niti sedeža niti stalne poslovne enote; b) »posrednik« je oseba, ki ima sedež ali stalno poslovno enoto znotraj Unije ter jo davčni zavezanec, ki prodaja na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženo blago, imenuje za osebo, ki je dolžna plačati DDV in izpolnjevati obveznosti iz posebne ureditve iz tega podpoglavja v imenu in za račun davčnega zavezanca; c) »država članica identifikacije« pomeni naslednje: – če davčni zavezanec nima sedeža znotraj Unije, državo članico, v kateri davčni zavezanec prijavi uporabo posebne ureditve v skladu z določbami 4. oddelka 6. poglavja XII. naslova Direktive Sveta 2006/112/ES; – če davčni zavezanec nima sedeža znotraj Unije, ima pa eno ali več poslovnih enot znotraj Unije, državo članico, v kateri ima davčni zavezanec stalno poslovno enoto in v kateri prijavi uporabo posebne ureditve v skladu z določbami 4. oddelka 6. poglavja XII. naslova Direktive Sveta 2006/112/ES; – če ima davčni zavezanec sedež v državi članici, to državo članico; – če ima posrednik sedež v državi članici, to državo članico; – če posrednik nima sedeža znotraj Unije, ima pa eno ali več stalnih poslovnih enot znotraj Unije, državo članico, v kateri ima posrednik stalno poslovno enoto in v kateri prijavi uporabo posebne ureditve v skladu z določbami 4. oddelka 6. poglavja XII. naslova Direktive Sveta 2006/112/ES; d) »država članica potrošnje« je država članica, v kateri se odpošiljanje ali prevoz blaga prejemniku konča.

(1)Davčni zavezanec lahko uporablja posebno ureditev po tem podpoglavju, kadar prodaja na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženo blago, če: a) ima sedež v Sloveniji; b) nima sedeža znotraj Unije, ima pa v Sloveniji stalno poslovno enoto; c) nima sedeža znotraj Unije in imenuje posrednika, ki ima sedež v Sloveniji; d) nima sedeža znotraj Unije in imenuje posrednika, ki nima sedeža znotraj Unije, ima pa stalno poslovno enoto v Sloveniji; e) ima sedež v tretji državi, s katero je Unija sklenila sporazum o medsebojni pomoči, katerega področje uporabe je podobno področju uporabe Direktive Sveta 2010/24/EU z dne 16. marca 2010 o vzajemni pomoči pri izterjavi terjatev v zvezi z davki, carinami in drugimi ukrepi (UL L št. 84 z dne 31. 3. 2010, str. 1) in Uredbe Sveta (EU) št. 904/2010 z dne 7. oktobra 2010 o upravnem sodelovanju in boju proti goljufijam na področju davka na dodano vrednost (UL L št. 268 z dne 12. 10. 2010, str. 1), zadnjič spremenjene z Uredbo Sveta (EU) 2018/1909 z dne 4. decembra 2018 o spremembi Uredbe (EU) št. 904/2010 glede izmenjave informacij za namene spremljanja pravilne uporabe ureditev skladiščenja na odpoklic (UL L št. 311 z dne 7. 12. 2018, str. 1), ter prodaja blago na daljavo iz te tretje države.

(2)Davčni zavezanec za uporabo posebne ureditve iz tega podpoglavja ne more imenovati več kot enega posrednika hkrati.

(3)Kadar ima davčni zavezanec ali posrednik več poslovnih enot znotraj Unije in za državo članico identifikacije izbere Slovenijo, mora posebno ureditev iz tega podpoglavja uporabljati najmanj za tekoče koledarsko leto in za dve naslednji koledarski leti.

(4)Davčni zavezanec iz prvega odstavka tega člena uporablja posebno ureditev iz tega podpoglavja za vse svoje prodaje na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega blaga, razen trošarinskih izdelkov, v pošiljkah z realno vrednostjo največ 150 eurov.

(5)Če je vrednost pošiljke iz prejšnjega odstavka določena v nacionalni valuti, ki ni euro, se za preračun vrednosti v eure za namene iz prejšnjega odstavka uporabi referenčni tečaj Evropske centralne banke, ki ga objavlja Banka Slovenije. Tečaj, ki se pridobi prvi delovni dan v oktobru, se uporablja naslednje koledarsko leto. Preračunan znesek v eurih se zaokroži na dve decimalki.

Obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna DDV za opravljene dobave blaga, zajete v posebni ureditvi iz tega podpoglavja, nastane v trenutku dobave. Šteje se, da je blago dobavljeno, ko je prejeto plačilo.

(1)Davčni zavezanec ali posrednik, ki bo v imenu in za račun davčnega zavezanca uporabljal posebno ureditev iz tega podpoglavja, mora davčnemu organu prijaviti, kdaj se njegova dejavnost v okviru posebne ureditve iz tega podpoglavja začne, preneha ali spremeni v tolikšni meri, da se ta posebna ureditev ne more več uporabiti. Prijavo mora posredovati v elektronski obliki.

(2)Davčni zavezanec, ki ne potrebuje posrednika, mora v prijavi iz prejšnjega odstavka, ki jo predloži davčnemu organu pred začetkom opravljanja prodaje na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega blaga, navesti naslednje podatke za identifikacijo: a) ime; b) poštni naslov; c) elektronski naslov, vključno z naslovi spletnih strani, in d) identifikacijsko številko za DDV ali nacionalno davčno številko.

(3)Posrednik mora v prijavi iz prvega odstavka tega člena, ki jo predloži davčnemu organu pred začetkom uporabe te posebne ureditve, navesti naslednje podatke za identifikacijo: a) ime; b) poštni naslov; c) elektronski naslov in d) identifikacijsko številko za DDV.

(4)Posrednik iz prejšnjega odstavka mora za vsakega davčnega zavezanca, ki ga zastopa, v prijavi iz prvega odstavka tega člena, ki jo predloži davčnemu organu pred začetkom uporabe te posebne ureditve, navesti naslednje podatke za identifikacijo: a) ime; b) poštni naslov; c) elektronski naslov, vključno z naslovi spletnih strani; d) identifikacijsko številko za DDV ali nacionalno davčno številko in e) svojo individualno identifikacijsko številko, dodeljeno v skladu s prvim stavkom sedmega odstavka tega člena.

(5)Davčni zavezanec ali posrednik, ki uporablja posebno ureditev iz tega podpoglavja, mora davčnemu organu sporočiti vse spremembe posredovanih podatkov za identifikacijo.

(6)Davčnemu zavezancu iz drugega odstavka tega člena davčni organ dodeli individualno identifikacijsko številko DDV za uporabo posebne ureditve iz tega podpoglavja. O dodeljeni identifikacijski številki davčni organ obvesti davčnega zavezanca v elektronski obliki.

(7)Posredniku iz tretjega odstavka tega člena davčni organ dodeli individualno identifikacijsko številko in ga o tej številki obvesti v elektronski obliki po elektronskih sredstvih. Za uporabo posebne ureditve iz tega podpoglavja davčni organ posredniku dodeli še individualno identifikacijsko številko DDV za vsakega davčnega zavezanca, ki ga zastopa. O dodeljeni identifikacijski številki davčni organ obvesti posrednika v elektronski obliki po elektronskih sredstvih.

(8)Individualna identifikacijska številka DDV iz šestega in sedmega odstavka tega člena se uporablja samo za posebno ureditev iz tega podpoglavja.

(1)Davčni organ davčnega zavezanca iz šestega odstavka prejšnjega člena izključi iz posebne ureditve iz tega podpoglavja, če: a) ga ta obvesti, da ne prodaja več na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega blaga; b) davčni organ kakor koli drugače domneva, da ne opravlja več obdavčljive dejavnosti po posebni ureditvi iz tega podpoglavja; c) ne izpolnjuje več potrebnih pogojev za uporabo te posebne ureditve ali d) nenehno krši pravila te posebne ureditve.

(2)Davčni organ posrednika iz sedmega odstavka prejšnjega člena izbriše iz posebne evidence, ki jo vodi v skladu s 122.c členom tega zakona, če: a) dve zaporedni koledarski trimesečji ne deluje kot posrednik za račun katerega od davčnih zavezancev, ki uporabljajo posebno ureditev iz tega podpoglavja; b) ne izpolnjuje več drugih potrebnih pogojev za delovanje kot posrednik ali c) nenehno krši pravila te posebne ureditve.

(3)Davčni organ davčnega zavezanca, ki ga zastopa posrednik, izključi iz posebne ureditve iz tega podpoglavja, če: a) ga posrednik obvesti, da zadevni davčni zavezanec ne prodaja več na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega blaga; b) davčni organ kakor koli drugače domneva, da zadevni davčni zavezanec ne opravlja več obdavčljive dejavnosti po posebni ureditvi iz tega podpoglavja; c) ne izpolnjuje več potrebnih pogojev za uporabo te posebne ureditve; d) nenehno krši pravila te posebne ureditve ali e) ga posrednik obvesti, da ne zastopa več zadevnega davčnega zavezanca.

(1)Davčni zavezanec, ki prijavi uporabo posebne ureditve iz tega podpoglavja, ali njegov posrednik mora davčnemu organu predložiti poseben obračun DDV za vsak koledarski mesec ne glede na to, ali je bila prodaja na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega blaga opravljena ali ne. Obračun mora predložiti do konca meseca po poteku obračunskega obdobja, na katerega se obračun nanaša. Posebni obračun DDV mora predložiti v elektronski obliki.

(2)V posebnem obračunu DDV iz prejšnjega odstavka mora davčni zavezanec ali njegov posrednik navesti slovensko individualno identifikacijsko številko za DDV in za vsako državo članico potrošnje, v kateri je nastala obveznost za plačilo DDV, skupno vrednost prodaje na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega blaga, za katero je nastala obveznost obračuna DDV, v obračunskem obdobju brez DDV in skupni znesek pripadajočega DDV te države članice, razdeljenega po davčnih stopnjah. Davčni zavezanec ali njegov posrednik mora v posebnem obračunu navesti tudi uporabljene davčne stopnje in skupni znesek dolgovanega DDV.

(3)Davčni zavezanec ali njegov posrednik lahko v obdobju treh let od poteka roka za predložitev posebnega obračuna DDV iz prvega odstavka tega člena predloži spremembe tega obračuna, če pozneje ugotovi nepravilnosti. Spremembe se vključijo v enega od naslednjih posebnih obračunov DDV, v katerem se opredelijo država članica potrošnje, obračunsko obdobje in znesek DDV, za katerega se zahtevajo kakršne koli spremembe.

(4)V posebnem obračunu DDV mora davčni zavezanec ali njegov posrednik zneske izkazovati v eurih.

Davčni zavezanec, ki prijavi uporabo posebne ureditve iz tega podpoglavja, ali njegov posrednik mora plačati DDV ob predložitvi posebnega obračuna DDV oziroma najpozneje na dan poteka roka za predložitev obračuna iz prejšnjega člena. Pri plačilu mora navesti ustrezen obračun DDV. DDV mora plačati na bančni račun, ki je denominiran v eurih in ki ga določi davčni organ.

(1)Davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije in uporablja posebno ureditev iz tega podpoglavja v Sloveniji, nima pravice do odbitka DDV v skladu s prvim odstavkom 63. člena tega zakona, lahko pa uveljavlja vračilo zneskov DDV, ki jih plača v Sloveniji v zvezi z opravljenimi dobavami blaga, zajetimi v tej posebni ureditvi, v skladu s 74.i členom tega zakona ne glede na točko a) drugega odstavka in šesti odstavek 74.i člena tega zakona.

(2)Davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije in uporablja posebno ureditev v skladu s 4. oddelkom 6. poglavja XII. naslova Direktive Sveta 2006/112/ES v drugi državi članici, lahko uveljavlja vračilo zneskov DDV, ki jih plača v Sloveniji v zvezi z opravljenimi dobavami blaga, zajetimi v tej posebni ureditvi, v skladu s 74.i členom tega zakona ne glede na točko a) drugega odstavka in šesti odstavek 74.i člena tega zakona.

(3)Davčni zavezanec s sedežem v drugi državi članici, ki uporablja posebno ureditev v skladu s 4. oddelkom 6. poglavja XII. naslova Direktive Sveta 2006/112/ES, lahko ne glede na prvi odstavek 74. člena tega zakona uveljavlja vračilo zneskov DDV, ki jih plača v Sloveniji v zvezi z opravljenimi dobavami blaga, zajetimi v tej posebni ureditvi, v skladu z 2.2. podpoglavjem IX. poglavja tega zakona.

(4)Ne glede na prvi, drugi in tretji odstavek tega člena davčni zavezanec, ki prijavi uporabo posebne ureditve v kateri koli državi članici in v Sloveniji opravlja tudi dejavnosti, ki niso zajete v tej posebni ureditvi, za katere se mora identificirati za namene DDV, odbije zneske DDV, ki jih plača v Sloveniji, povezane z obdavčljivimi dejavnostmi, za katere se uporablja ta posebna ureditev, v obračunu DDV, ki ga mora predložiti v skladu s 87. členom tega zakona.

(5)Minister, pristojen za finance, predpiše natančnejše pogoje za uveljavljanje vračila DDV v skladu s tem členom in predpisano vsebino zahtevka za vračilo DDV.

(1)Davčni zavezanec, ki prijavi uporabo posebne ureditve iz tega podpoglavja, ali njegov posrednik mora voditi evidence o transakcijah v okviru te posebne ureditve. Posrednik mora voditi evidence ločeno za vsakega davčnega zavezanca, ki ga zastopa. Te evidence morajo biti dovolj natančne, da lahko davčni organi države članice potrošnje ugotovijo, ali je obračun DDV pravilen.

(2)Na zahtevo morajo biti evidence v elektronski obliki na voljo davčnemu organu v Sloveniji in davčnemu organu v državi članici potrošnje.

(3)Davčni zavezanec ali njegov posrednik iz prvega odstavka tega člena mora hraniti evidence deset let po poteku leta, v katerem je bila opravljena transakcija.«.

Za novim 130.r členom se dodajo naslov novega 6.d podpoglavja in novi 130.s do 130.u člen, ki se glasijo:

(1)Kadar davčni zavezanec za uvoz blaga, razen trošarinskih izdelkov, v pošiljki z realno vrednostjo največ 150 eurov, kot je določeno v 48. točki 1. člena Delegirane Uredbe Komisije (EU) 2015/2446 z dne 28. julija 2015 o dopolnitvi Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta o podrobnih pravilih v zvezi z nekaterimi določbami carinskega zakonika Unije (UL L št. 343 z dne 29. 12. 2015, str. 1), zadnjič spremenjene z Delegirano uredbo Komisije (EU) 2020/877 z dne 3. aprila 2020 o spremembi in popravku Delegirane uredbe (EU) 2015/2446 o dopolnitvi Uredbe (EU) št. 952/2013 ter spremembi Delegirane uredbe (EU) 2016/341 o dopolnitvi Uredbe (EU) št. 952/2013 o carinskem zakoniku Unije (UL L št. 203 z dne 26. 6. 2020, str. 1), ne uporabi posebne ureditve iz prejšnjega podpoglavja, lahko oseba, ki ob uvozu predloži blago davčnemu organu za račun osebe, ki ji je blago namenjeno, uporabi posebno ureditev za prijavo in plačilo DDV ob uvozu v zvezi z blagom, za katero se odpošiljanje ali prevoz konča v Sloveniji. Ta oseba mora razpolagati z dovoljenjem za odloženo plačilo uvoznih dajatev v skladu s carinskimi predpisi.

(2)Za namene posebne ureditve iz tega podpoglavja se šteje, da je pogoj, da je blago predloženo davčnemu organu za račun osebe, ki ji je blago namenjeno, izpolnjen, če oseba, ki predloži blago davčnemu organu, prijavi s carinsko deklaracijo, da namerava uporabiti to posebno ureditev in izterjati DDV od osebe, ki ji je blago namenjeno.

(3)Če je vrednost blaga določena v nacionalni valuti, ki ni euro, se za preračun vrednosti v eure za namene iz prvega odstavka tega člena uporabi referenčni tečaj Evropske centralne banke, ki ga objavlja Banka Slovenije. Tečaj, ki se pridobi prvi delovni dan v oktobru, se uporablja naslednje koledarsko leto. Preračunan znesek v eurih se zaokroži na dve decimalki.

(1)Oseba, ki ji je blago namenjeno, mora plačati DDV ob uvozu.

(2)Oseba, ki uporablja posebno ureditev iz tega podpoglavja, pobere DDV od osebe, ki ji je blago namenjeno, prijavi DDV v mesečnem poročilu in plača DDV. V trenutku uvoza mora davčnemu organu v carinski deklaraciji zagotoviti tudi informacijo o davčni osnovi, kot je določena v 38. členu tega zakona in stopnji DDV.

(3)Mesečno poročilo mora vsebovati naslednje podatke: za vsako pošiljko oznako pošiljke, davčno osnovo in skupni znesek pripadajočega DDV po davčnih stopnjah, pobran v zadevnem koledarskem mesecu v skladu s prejšnjim odstavkom, ter skupni znesek DDV za plačilo.

(4)Oseba, ki uporablja to posebno ureditev, predloži mesečno poročilo v elektronski obliki in plača DDV ob uvozu davčnemu organu do roka plačila, ki velja za odloženo plačilo v skladu z dovoljenjem za odloženo plačilo iz prvega odstavka 130.s člena tega zakona. Oseba, ki uporablja to posebno ureditev, mora zneske v mesečnem poročilu izkazati v eurih. DDV mora plačati na bančni račun, denominiran v eurih, ki ga določi davčni organ.

(5)Če oseba, ki uporablja to posebno ureditev, pozneje ugotovi nepravilnosti v predloženem mesečnem poročilu, pošlje davčnemu organu v elektronski obliki za posamezno pošiljko spremembo prijavljenih podatkov.

(1)Oseba, ki uporablja posebno ureditev iz tega podpoglavja, mora voditi evidence o transakcijah v okviru te posebne ureditve. Te evidence morajo biti dovolj natančne, da lahko davčni organ ugotovi, ali je prijavljeni in plačani znesek DDV ob uvozu pravilen in morajo vsebovati naslednje informacije: a) državo članico potrošnje, v katero se uvaža blago; b) opis in količino uvoženega blaga; c) datum uvoza blaga; d) davčno osnovo; e) morebitno poznejše povečanje ali zmanjšanje davčne osnove; f) uporabljeno stopnjo DDV; g) znesek DDV, ki ga je treba plačati, z navedbo uporabljene valute; h) informacije, uporabljene za določitev kraja, kjer se začne in konča odpošiljanje ali prevoz blaga prejemniku; i) dokaze o morebitnem vračilu blaga, vključno z uporabljeno davčno osnovo in stopnjo DDV.

(2)Evidence morajo biti na voljo davčnemu organu v elektronski obliki.

(3)Oseba, ki uporablja to posebno ureditev, mora hraniti evidence deset let po poteku leta, v katerem je bila opravljena transakcija.«.

V 137.a členu se za četrtim odstavkom doda nov peti odstavek, ki se glasi: »(5) Davčni zavezanec, ki uporablja posebno ureditev v skladu z 6.a ali 6.b podpoglavjem XI. poglavja tega zakona ali 2. ali 3. oddelkom 6. poglavja XII. naslova Direktive Sveta 2006/112/ES, ne sme hkrati uporabljati posebne ureditve iz tega podpoglavja tega zakona ali poglavja Direktive Sveta 2006/112/ES.«.

V 137.c členu se v prvem odstavku v točki b) za besedo »prvega« dodata besedi »ali petega«.

V 140. členu se v prvem odstavku 1. in 2. točka spremenita tako, da se glasita: »1. ne poroča davčnemu organu o dobavah blaga ali ne poroča o dobavah blaga v predpisanem roku ali ne poroča o dobavah blaga na predpisan način oziroma o dobavah blaga na daljavo poroča nepopolne, nepravilne ali neresnične podatke (sedmi odstavek 20. člena); 2. ne predloži davčnemu organu poročila in izjave s podatki iz drugega odstavka 30.f člena tega zakona ali ne predloži poročila in izjave v predpisanem roku ali ne predloži poročila in izjave na predpisan način oziroma v predloženem poročilu oziroma izjavi izkaže nepopolne, nepravilne ali neresnične podatke (30.f člen);«. 11. točka se spremeni tako, da se glasi: »11. davčnemu organu ne prijavi, kdaj se njegova dejavnost iz 6.a oziroma 6.b oziroma 6.c podpoglavja XI. poglavja tega zakona, ki jo opravlja kot davčni zavezanec, začne, spremeni ali preneha, ali ne predloži izjave s podatki iz drugega odstavka 125. člena tega zakona, ali te prijave oziroma podatkov ne prijavi na predpisan način ali pa navede nepopolne, nepravilne ali neresnične podatke oziroma ne sporoči sprememb posredovanih podatkov (prvi, drugi in četrti odstavek 125. člena, prvi in tretji odstavek 130.c člena in prvi do peti odstavek 130.l člena);«.

V 141. členu se v prvem odstavku 2. točka spremeni tako, da se glasi: »2. ne predloži davčnemu organu obračuna DDV ali posebnega obračuna DDV ali teh obračunov DDV ne predloži v predpisanem roku ali na predpisan način ali v teh predloženih obračunih DDV navede nepopolne, nepravilne ali neresnične podatke (63. do 70. člen, 87. člen, 88. člen, 88.a člen, drugi odstavek 122.d člena, 137.e člen ter 63.b člen Izvedbene Uredbe Sveta (EU) št. 282/2011 z dne 15. marca 2011 o določitvi izvedbenih ukrepov za Direktivo 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL L št. 77 z dne 23. 3. 2011), zadnjič spremenjene z Izvedbeno uredbo Sveta (EU) 2019/2026 z dne 21. novembra 2019 o spremembi Izvedbene uredbe (EU) št. 282/2011 v zvezi z dobavo blaga ali opravljanjem storitev, ki jih omogočajo elektronski vmesniki, in s posebnimi ureditvami za davčne zavezance, ki opravljajo storitve za osebe, ki niso davčni zavezanci, ter prodajajo blago na daljavo in opravljajo nekatere domače dobave blaga (UL L št. 313 z dne 4. 12. 2019, str. 14), (v nadaljnjem besedilu: Izvedbena uredba (EU) št. 282/2011);«. Za 2. točko se doda nova 2.a točka, ki se glasi: »2.a ne predloži davčnemu organu mesečnega poročila ali ga ne predloži v predpisanem roku ali na predpisan način ali v njem navede nepopolne, nepravilne ali neresnične podatke oziroma davčnemu organu ne posreduje spremembe prijavljenih podatkov za posamezno pošiljko (130.t člen);«. 3. točka se spremeni tako, da se glasi: »3. ne plača DDV ali ne plača DDV v predpisanem roku ali ne plača DDV na predpisan način (77. člen, 63.b člen Izvedbene uredbe (EU) št. 282/2011);«. 7. točka se spremeni tako, da se glasi: »7. ne vodi predpisane evidence ali je vodena evidenca nepopolna ali ne zagotovi hrambe dokumentacije v predpisanem roku (drugi odstavek 85., 85.a, 122., 130, 130.h, 130.r, 130.u in 137.g člen);«.

(1)Davčni zavezanec, ki je motorno vozilo iz 66.b člena zakona nabavil pred uveljavitvijo 66.b člena zakona, pa obdobje popravka odbitka DDV iz 69. člena ZDDV-1 še ni poteklo, lahko od preostanka obdobja popravka izvede popravek odbitka DDV v naslednjih letih po uveljavitvi 66.b člena zakona v sorazmernem delu glede na upravičenost odbitka DDV v preostanku obdobju popravka.

(2)Davčni zavezanec, ki je pri motornem vozilu izkoristil popravek odbitka DDV od preostanka obdobja popravka iz prejšnjega odstavka, mora od odtujitve oziroma dobave tega motornega vozila obračunati DDV.

(1)Nova 6.b točka prvega odstavka, spremenjena 7. točka prvega odstavka in nov tretji odstavek 50. člena, ter spremenjeni naslov, nova ab) točka prvega odstavka in nov drugi odstavek 54. člena zakona se uporabljajo od 1. januarja 2021.

(2)Spremenjeni 13. člen, nova 8.a točka prvega odstavka, nov četrti odstavek 50. člena, novi d) in f) točka prvega odstavka in nov tretji odstavek 54. člena ter spremenjeni drugi odstavek in novi deseti odstavek 94. člena zakona se začnejo uporabljati 1. julija 2022.

(3)Do začetka uporabe določb iz prejšnjega odstavka se uporabljajo določbe 13. člena, prvega in tretjega odstavka 50. člena, 54. člena in drugega odstavka 94. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 18/11, 78/11, 38/12, 83/12, 46/13, 86/14, 90/15, 77/18, 59/19, 72/19 in 196/21 – ZDOsk).

(1)Z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati Pravilnik o obveznostih glede davka na dodano vrednost v zvezi z direktivami Sveta (EU), ki veljajo za opravljanje storitev in prodajo blaga na daljavo (Uradni list RS, št. 102/21).

(2)Z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati 17. člen Zakona o davčnem potrjevanju računov (Uradni list RS, št. 57/15 in 69/17).

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Št. 434-02/21-07/15 Ljubljana, dne 27. decembra 2021 EPA 2065-VIII Državni zbor